Dementne dogodivščine / Gratis priznanje

9.8.13

Včerajšnja babičina izjava: Hudiča, že sedenje me zmantra.

Zakaj še ne umre? Kdo ima kaj od tega, da preživlja svoj čas v utrujenosti in bolečinah? Resno vprašam.

A na ta način dobivamo ostali lekcijo kako naj ne živimo? Če je tako – potem ni ravno najbolj nazorna… sem napisala in potem začutila bolečine v predelu srca…

A se umsko-zavestni sistem napaja iz teh bolečin al kaj?!?

Gratis priznanje: Babica kot dežurni krivec aka dementni del drugih/mene

Kadarkoli kakšna reč v babičinem dosegu izgine ali sem jo založila (smo jo založili), umsko-zavestni sistem takoj navrže: babica!

Včasih jo vprašam če je kaj prestavila, ''pospravila'' ampak četudi je, se tako ali tako ne spomni…

Včasih jo obsojam v svojih mislih brez da bi ji to izrazila.

Tako kot takrat, ko ''je izginil'' nastavek za kanglo in ga nisem našla na običajnih mestih. Začela sem dvomiti v to, da bi se lahko nahajal še kje drugje in v svojih mislih začela obtoževat babico. Hkrati sem se zavedala kaj se dogaja v mojih mislih in si nisem dopustila, da bi me popolnoma okupirale. Še enkrat sem preverila po kotičkih, ga našla in dojela nesmiselnost obtoževanja babice z vsemi pripadajočimi negativnimi čustvi, predvsem jezo. Jezo nase, na svojo pozabljivost oz. na svoj obstoj v mislih s katerim sem se tako okupirala, da nisem registrirala kam sem odložila nastavek. Projekcija jeze na sebe na babico – da konkretno poimenujem kar sem si dopustila.

Imam občutek, da tudi potem, ko iskano stvar najdem in realiziram svojo zmoto, sled čustev tega dogodka še vseeno ostane v meni in se naloži na kup vseh ostalih negativnih čustev v povezavi z babico, ki jih zbiram in tako stopnjujem - potlačujem. Na kar nek majhen podoben dohodek – ena izgubljena/založena stvar v določenem trenutku moje nestabilnosti aktivira ta cel kup asociativno povezanih nepredelanih spominov in izbruhnem. Z namenom, da odvržem vso to nabrano energijo. Drugim se ob tem lahko zdi, da pošteno pretiravam, saj nimajo pojma o mojih nabranih notranji mislih začinjenih z nakopičeno čustveno energijo…

Podobno se je zgodilo tudi s paketkom za kavico… Kombinirala sem več opravkov, zaradi česar sem veliko razmišljala. Zdelo se mi je, da sem kavico medtem odložila na določeno mesto v kuhinji, pa je po opravkih tam nisem našla. Babico sem vprašala če jo je kam dala… jo začela v sebi obsojat in stopnjevat jezo do nje. Hkrati sem se zavedala, da je možno, da sem jo odložila kje drugje…

Ko nastopi trenutek vprašanja ali sem jo založila sama ali je bila na delu babica, je vsekakor najlažje naprtit krivdo njej in tako upravičit svoje ignoriranje realnosti…

Kmalu sem jo našla na komodi v verandi… trenutki tesnobe zaradi realizacije lastne neiskrenosti so me prevzeli takrat in so tukaj tudi zdaj ko opisujem to.

Včasih se zgodi, da vzamem kakšno stvar, ki naj je ne bi / ki jo je že načela babica ali pustim kakšno stvar, ki se mi je ne da pospravit z zavedanjem, da bodo tudi drugi najprej obsodili babico in hkrati njeno nesposobnost spominjanja ter s tem tako okupirali svoje misli, da bodo verjetno pozabili vprašat če sem morda jaz odgovorna za določeno dejanje. Zahrbtno / neiskreno do sebe in do babice.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico uporabljat kot dežurnega krivca za izgubljene/založene stvari in neprijetne dogodke/situacije in izkoriščat - zlorabljat ta princip delovanja posameznikovega UmZS z namenom, da bi lastno sebičnost/neodgovornost prikrila pred drugimi.

Ko opazim, da lastno pozabo, sebičnost in neodgovornost projiciram na babico – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da na ta način samo podaljšujem neizbežni proces soočenja z vsem kar sem si dopustila postati, z vsem kar sem sprejela kot definicijo sebe.

Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala želje po uporabi babice kot dežurnega krivca in da bom prevzela odgovornost za lastno demenco / lastno ignoriranje fizične realnosti.
Hkrati se zavezujem, da se ne bom  obsojala zaradi preteklega projiciranja lastne neiskrenosti na babico, saj se zavedam, da tudi na ta način okupiram svoje misli, namesto, da bi bila tukaj in tako preprečila nadalje zaplete zaradi ignoriranja realnosti. Ostajam tu, diham, se zavedam fizičnega. Ja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zgražanje, nerganje, pretirano ''skrb'' in paniko zaradi babičine nefunkcionalnosti in nezanesljivosti.

Ko opazim reakcije v obliki zgražanja, nerganja, pretirane skrbi in panike v povezavi z babičino nefunkcionalnostjo in nezanesljivostjo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sta babičina nefunkcionalnost in nezanesljivost manifestirani posledici predaje UmZS, ki se ju ne da več prekinit in ustavit in bosta ostali tu z njo in kot ona do konca njenega življenja. Zavedam se, da nimam moči, da bi spremenila njeno stanje, ji kako pomagala. Zavedam se, da imam moč, da spremenim svoje reakcije v zdravorazumske odzive.

Zavezujem se, da bom postopoma utrdila navado sprotnega samoodpuščanja tudi najmanjših reakcij (napram babici), saj sem tekom serije ''Dementne dogodivščine'' dobila uvid kako zelo pomembno je živeti kot samoodpuščanje, če se ne želim ponavljati kot življenju škodljive misli, besede, dejanja.

S tole objavo zaključujem serijo blogov ''Dementne dogodivščine'' in vas vabim, da jo pokomentirate.
Hkrati pa vas vabim, da si tudi sami odpustite (vse) destruktivne vzorce v povezavi s pozabo in tako pripomorete k izboljšanju tukajšnjih razmer.

Dementne dogodivščine 7

25.6.13

Fino je, če zjutraj vstanem pred babico, sicer se procent možnosti za neprijetna presenečenja konkretno poveča. Ne vem zakaj sem danes spala dlje in se zbudila cela ''polomljena''…
Nič drastičnega, samo škatlica govejih kock na pultu in uporabljena čajna žlička.

Škatlica govejih kock na pultu:

Babica ima hobi, ki se mu reče stikanje. Kadar je nekaj časa sama ali misli, da je sama, pretakne vse predale. Jemlje iz njih stvari, jih preizkuša, pozabi vrnit nazaj ali jih pospravi drugam.

Drugi imamo možnost da se jezimo in jo obsojamo ali pa enostavno pospravimo/poiščemo stvari. Meni se velikokrat zgodi, da me v tem prvem trenutku realizacije o njenem vnovičnem stikanju in posledicah stikanja prevzame energijski naval kakšnega negativnega čustva v spremstvu kakšne kletvice. Ampak ta naval dokaj hitro umirim v zavedanju, da nimam nobenih možnosti, da ustavim njeno navado stikanja, pač pa lahko ustavim svoje nesmiselne čustvene reakcije, s katerimi škodujem tako sebi kot babici kot vsem ostalim prisotnim…

(Zaradi tega stikanja mama razmišlja o tem, da bi začeli zaklepat še kuhinjo. Meni se zdi bolj praktično pustit kuhinjo odprto, odpret normalen dostop do vrta, vrnit alkohol na običajno mesto in zapret babico v dom za dementne. Krutost? Prej praktičnost. Se bomo tri osebe prilagajale eni ali se bo ena oseba prilagodila drugim trem…)

Uporabljena čajna žlička:

Kot sem napisala že v najmanj eni od prejšnjih objav, je babica cuker junkie. Kar pomeni, da včasih vzame čajno žličko sladkorja in jo poje. Kljub temu, da ji damo tudi kekse, sladoled ali kakšno drugo sladkarijo. Drugič spet vzame žlico medu – in popaca kozarec, pult, predal, pa lepljivo žlico pusti kar na pultu… Po navadi zakolnem in počistim, pri čemer mi kletvica prav nič ne pomaga, čiščenje pa ima praktičen učinek, lol.

Ja – negativen odnos imam do sladkorja. Ker se zavedam njegove škodljivosti, njegovega uničujočega vpliva na telo. Pa se mu kljub temu pogosto nisem sposobna upret zaradi navajenosti na njega in ker so mi ga skozi vse življenje predstavljali kot nagrado…

V telesu čutim nekakšno reakcijo, kadar vidim, da se je babica polnila s sladkorjem / kadar me prosi za žličko sladkorja… jo zamaskirano obsojam, v resnici pa se za tem skriva samoobsojanje zaradi lastnega odnosa do sladkorja/sladkarij.

Zavedam se, da je moje obsojanje babice zaradi njene odvisnosti od sladkorja nesmiselno in se zavezujem, da si ga bom sproti odpuščala. Zavedam se, da tudi samoobsojanje zaradi odvisnosti od sladkorja ni na mestu, medtem ko je postopno opuščanje sladkorja skrajno praktična navada. S pomočjo sadja in masaže (podplatov) mi bo šlo lažje.

+ 5.8.13

Danes sem sicer vstala pred babico, ampak ker nisem imela želje bit-čakat v pritličju, sem si šla do konca ogledat film, ki mi ga včeraj ni uspelo.

Potem sem si šla pripravit zajtrk in slišim odpiranje omar. Pohitim v dnevno. Ji dam plenico. Grem iskat staro in kratke hlače. V spalnici ima zunaj četverne hlače. Od tega trojne dolge elegantne, medtem ko rabi navadne kratke hlače za doma. Začnem jamrat, da ima že spet vse zunaj. Reče mi – se bom pa te pospravla. Ja, seveda, tak kot po navadi ji odgovorim. Zakaj me ti zmerom šimfleš – me vpraša. Klikne mi, da mi je to pritoževanje res postalo navada. Kljub temu ji odgovorim – zato ker ti je treba skoz pravit kak pa kaj nardit in sem tega že naveličana. Ko ji to povem, čutim manjšo sprostitev v telesu.

V zgornji situaciji ni bilo nekega opaznega čustvenega naboja in tudi komunikacija je cel čas potekala v zmernih tonih. Ja – lahko bi odreagirala dosti bolj intenzivno ali pa sploh ne – in bi preprosto pospravila. Kot sem se zavezala sebi da bom.

Takle mamo – pišem o babičini demenci in najdem svojo pozabo… oz. svoj avtomatizem – reagiranje iz navade. Šment – navado sem gradila skozi čas in skozi čas jo bom izbrisala. Ali pa morda v trenutku – ko bom naslednjič v podobni situaciji? Pustimo tudi to možnost odprto!

Dodatek k drugemu sklopu besedila iz 25.6.13

Očitno se bomo en čas še tri osebe prilagajale eni, namesto da bi eno prilagodili nam trem… Še eden vidik zraven nervoze, ki ga bo treba omenit mami – v poskusu da bi žrtev ostala čim manjša… V poskusu dopovedat da je treba najprej poskrbet za sebe, da lahko potem sploh še poskrbiš za koga drugega…

Dementne dogodivščine 4

22.7.13

Rečem ji – preveri, če imaš plenico. Na pamet mi odgovori – nimam je. Ponovim – preveri si. Upira se, ugovarja s trmasto intonacijo. Potem preveri in ugotoviva, da jo ima. Ista scena se ponovi ko ji rečem naj preveri, če ima pomočeno.

Ok – tu zdaj vidim eno krajšnico – od zdaj naprej ji kar takoj rečem naj preveri ne/pomočenot plenice in se izognem dvojnemu nakladanju.

Rečem ji naj preveri, če ima modrc. Ponovno na pamet odgovori – nimam. Vztrajam naj si preveri. Odgovori mi – saj pa te nisem nora – saj pa te čutim. Uide mi, da je nora – medtem ko ji razlagam kaj se je maloprej zgodilo s plenico – da je ni čutila. Takoj se znajde – kaj ti se nikoli ne zmotiš… Sama preverim fizično če ga ima oblečenega ali ne. Z užaljenim pridihom mi pravi – kaj mi te ne verjameš? Ne morem ti, če mi odgovarjaš na pamet, brez da bi pogledala – ji odgovorim.

Kratkoročni spomin trajno uničen – zato ni variante da se spomni da sva podoben primer predelali par minutk prej. Jaz vidim ponovitev in se mi zdi banalna. Ona vidi prvi primer vedno znova in nima pojma o tem kako se meni (drugim okrog nje) nabira – ponavljanje.

Kljub temu, da pozabi dogodke, pa imam včasih občutek, da pa njena čustva pripeta na določen ponavljajoč dogodek ostajajo (nekje v podzavesti, nezavednem?) in se prav tako nabirajo, pa vsake toliko izbruhnejo. Ker postaja vse bolj predrzna v svojih izjavah namenjenih drugim. Ampak v primerjavi z drugo babico je mila… Druga babica se je iz tihe, sramežljive babike spremenila v popolno nasprotje. Brez spomina, s še manj zavedanja lastnega telesa kot tukajšnja babica je sposobna neverjetno jeznih-zlobnih izjav… in prebadajočega stremljenja vate… zajebano.

Teta prevzame babico (njeno mamo)  za tri urice in pripravi kosilo, da se lahko s sestrično greva kopat. Babica ne gre več rada nikamor od hiše in nikjer ne zdrži prav dolgo – ampak hej – ostali v tej hiši pa še radi gremo kam drugam in babice ne moremo več pustit brez nadzora.!.

Po babičinem tazadnjem padcu lahko zaključimo, da niti dve uri ni sposobna bit sama… kar pomeni, da bo od zdaj naprej moral bit vedno nekdo v njeni bližini. Omejevanje svobode gibanja. Temu jaz že pravim biti namesto drugega. In to se mi zdi nesprejemljivo. Zato želim, da jo čim prej damo v dom – kjer ne bo mogla škodovat sebi, drugim in materialu (vloženemu delu)…

Cena doma? Ena konkretna plača mesečno baje…

Vpraša me, če jo peljem na britof – pokopališče, da bi dedku nesla rože. Odgovorim ji – ne – včeraj sta bili s teto na pokopališču. Tišina…

Pravim ji, da ji v dnevni sobi smrdi nekaj po pomočenem. Reče mi, da se ji ne zgodi, da bi ji kdaj ušlo. Povem ji, da si je pravkar preoblekla plenico in da sem nesla uporabljeno plenico težko od urina v koš.

Banalnost nezavedanja sebe… ogabno – in smrdeče…

+ 2.8.13

Z distance parih dni berem zgornji zapisek in… naredim odločitev.

Kadar bom babici rekla naj si kaj preveri in se bo začela upirat, jo bom samo strogo vprašala – si boš sama ali ti morem jaz in bom vztrajala pri tem ''vprašanju''. In če bo pametovala, da čuti kaj ima oblečeno in v kakem stanju je plenica, ji bom preprosto rekla – včasih res, včasih pa ne in zato jo moraš zdaj preverit.

Mami sem omenila dom in odprla kratko debato na to temo. Takoj je postala fustrirana in pravi, da bo babico obdržala doma kolikor dolgo bo šlo. Vprašala sem jo če se zaveda, da babica ni več sposobna niti ene stvari opravit samostojno in jo opomnila na situacijo tekom dedkovega razvoja Alzheimerjeve preden smo ga dali v dom. Še bi bilo potrebno predebatirat – nervozo kot posledico skrbi za dementnico…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico obtoževati, da mi/nam omejuje svobodo gibanja in da zahteva da ''smo namesto nje'' – da neprestano nadomeščamo njen zdrav razum, ki ga kot posameznica potrebuje za preživetje.

Ko opazim, da babico obtožujem omejevanja svoje/naše svobode gibanja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da moje obtoževanje ne bo pripomoglo k temu, da babica ne bi rabila neprestanega nadzora – zato ni na mestu.

Zavezujem se, da se bom z družino in sorodstvom pravočasno povezala in se zorganizirala kadar bom želela odit od doma in se tako izognila mislim o občutku omejevanja svobode gibanja. Zavezujem se tudi, da bom poskrbela za osnovne babičine potrebe in pri tem zmanjševala lastne reakcije, dokler jih ne bom popolnoma iztrebila.