Prikaz objav z oznako soočenje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako soočenje. Pokaži vse objave

nedelja, 21. junij 2015

Begunci, ustavimo se

Nekaj dni nazaj sem poslušala radio in zasledila novico, da je neka skupina pripravila igro imenovano Begunec ne jezi se. Zdela se mi je fascinantna varianta za ozaveščanje ljudi o tej problematiki, predvsem pa mi je v uho stopil skrajno ironičen in zbadljiv naslov…

V igro so namreč umeščena različna polja na katera lahko igralec pristane; med njimi tudi polje
''Vaš čoln zajame nevihta in se potopi. Vseh 300 potnikov se utopi''. Pa polje na katerem ladjo zajamejo gusarji in polje, kjer kot begunec ne uspeš izpolnit potrebne dokumentacije za bivanje v ''obljubljeni deželi''.

Kako se tapravi begunec v takšnih primerih ne bi jezil in obupoval? Po mojem mnenju mu to lahko uspe samo v primeru njegove smrti.

Zakaj sploh obstajajo razmere, v katerih morajo ljudje bežati iz svojih domov? Včasih so vzrok neravne nesreče, vse prevečkrat pa smo vzrok ljudje sami – prav vsak izmed nas. Tako izvoljeni odločevalci, kot mi, ki smo jih bodisi podprli ali pa smo jim ''samo'' dopustili, da sebično odločajo v našem imenu.
Vrača se – vso ropanje in izčrpavanje kolonizacij / ''držav tretjega sveta'', vso povzročanje in izvajanje vojn. Ljudje nimajo več prav od česa živeti in se iz obupa in strahu pred smrtjo odločijo za begunstvo…

Vode, hrane, materiala in praktičnih izumov je dovolj, da bi lahko vso človeštvo živelo dostojanstveno – zakaj torej ne?
Ker smo se ljudje ujeli v vrtinec sebičnosti kot posledice strahu pred izgubo, pred pomanjkanjem. In v tem smo si vsi enaki – ne glede na toliko imamo, si vsak izmed nas želi več – ne glede na to, ali je reven ali bogat.

Ampak manko ne bo potešen, ko si nagrebemo še več… manko bo potešen, ko se znebimo strahu pred izgubo.
Manko ne bo dolgoročno potešen, ko bomo poslali humanitarno pomoč ali sprejeli omejeno število beguncev v svojo državo… ker potreba po pomoči in azilu ne bo nikoli usahnila, če bomo nadaljevali tako kot smo doslej.

''Kaj pa sploh lahko storimo?'' se sprašuje večina in posameznik odneha še preden bi sploh začel - z izgovorom, da je premajhen, nemočen…

Ne gre več za to kar lahko storimo, ampak za to kar smo dolžni storit zaradi sebe in drugih ljudi kot izrazov življenja -- Ustaviti begunca v sebi! Tistega begunca, ki beži pred neprijetnim soočenjem s samim s seboj – svojimi mislimi, svojimi strahovi, svojimi demoni. Za to nismo premajhni, ampak smo odločilni! Zase smo vedno odločilni sami. In vsa pot za prebavit samega sebe je že shojena – uporabite jo: http://lite.desteniiprocess.com/

Na voljo so tudi rešitve kako prerazporedit denar, da ne bo več potrebno nikomur bežat iz določene lokacije zaradi zadovoljitve izključno bistvenih - fizičnih potreb: https://livingincomeguaranteed.files.wordpress.com/2015/02/lig-predlog-prvi-osnutekt-v1.pdf

Podprimo zdravo kmečko pamet, pustimo si končno resnično zaživet.       



četrtek, 6. junij 2013

Paranoja ponavljanja, kopičenja in stopnjevanja 2

V tem intervjuju oseba razloži posledice ponavljanja, kopičenja in stopnjevanja pogleda/navade ''Vidim le to kar želim videti in kakor želim videti''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v in kot avtomatiziramo ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje brez 'občasnega izstopa'  -samoreflektivnega pogleda iz distance – preverjanja kronoloških fizičnih dokazov o lastni spremembi / stagnaciji.
Zavedam se, da znotraj postopnosti premikanja nimam celostnega uvida v lastne ne-spremembe, ki jih UmZS z lahkoto interpretira sebi v korist.
Zato se za doseganje sprememb / reševanje lastnih problemov po principu kar je najboljše za vse zanašam na kronološke fizične dokaze, ki jih zberem in na statistiko, ki jo vodim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vaditi kar so mi narekovale želje po trenutnih kratkotrajnih užitkih in ignorirati/potlačevati zavedanje o dolgoročnih posledicah ponavljajoče se predaje trenutnim željam…
Ko opazim željo po vdaji trenutnemu kratkotrajnemu užitku – se ustavim in diham.
Spomnim se, da je šteje prav vsak premik/korak – ker je iz njih sestavljeno potovanje. In da je vsak korak v smeri, ki ni najboljša za vse daljšnjica s katero  pogojujem samo sebe -- kot (tudi) vse (druge) -- kot eno.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila popolnoma realizirati, da vsakič kadar popustim UmZS postajam boljša v popuščanju.
Namesto da si popuščam in se za to naknadno krivim, na situacijo raje gledam kot na izziv v podporo temu kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor in obžalovanje v povezavi s svojimi ponavljanji/vzorci, ki sem si jih dovolila in za katere zdaj vidim, da me ovirajo.
Zavedam se, da obžalovanje ne bo spremenilo moje preteklosti, torej ni na mestu. Zavedam se, da z ohranjanjem odpora še bolj zavlačujem soočenje s svojimi destruktivnimi vzorci.
Ko opazim, da obstajam kot obžalovanje in kot odpor – se ustavim in diham ter se preusmerim v konstruktivne fizične premike – takoooooj!

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila popolnoma realizirati koliko potenciala nosim v sebi.
Ko opazim, da obstajam kot samosabotaža – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem kaj so disciplinirani ljudje sposobni narediti iz sebe in se zavedam, da nimam zdravorazumskega razloga zakaj ne bi bila ena izmed njih.
Dam si / izkoristim možnost skozi disciplino ponavljanja tega kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zakleniti direkten dostop do svojega polnega potenciala s svojimi uničujočimi ponavljanji/vzorci/navadami.
Zavedam se, da je obstoj v želji, da bi takoj / nenadoma / brez napora dobila direkten dostop do svojega polnega potenciala nesmisel in izguba časa. Razumem, da moram korak po korak odkleniti vsaka vrata, ki sem si jih zaklenila – ponavljati konstruktivne vzorce in navade – kar terja čas.
Zavedam se tudi, da časa, ki mi je dan ne morem izkoristiti bolje kot s samoodpuščanjem in preprogramiranjem sebe v to kar je najboljše za vse.

Preveri, uporabi, podpri (se):

nedelja, 2. junij 2013

Paranoja ponavljanja, kopičenja in stopnjevanja 1

Pred kratkim sem naletela na trditev: ''To kar vadiš, ponavljaš, v tem postaneš dober.''

Vadila sem likovno izražanje – in v njem sem postala dokaj dobra.
Vadim izražanje v angleščini. Postajam vedno boljša, ampak se tega premalokrat zavem – zaradi postopnosti. 
Drugih konstruktivnih ponavljanj se zdajle trenutno ne spomnim, ker mi gre po glavi ena druga stvar…

… ogromno stvari, ki sem jih vadila vsakič ko sem si dopustila da me premami želja po trenutnem kratkotrajnem užitku in sem v zameno za njeno potešitev ignorirala/potlačila zavedanje o posledicah… dolgoročnih posledicah ponavljajoče se predaje trenutnim željam…
Tudi kadar ponavljam vdajanje trenutnim željam in s tem popuščanje UmZS , hkrati opuščanje zdravorazumskih misli, besed, dejanj… postajam boljša v tem.

Veliko od tega v čemer sem si dopustila postati dobra preko ponavljanja, mi zdaj ni všeč – ker me ovira. Zavedam se, da kot posameznica v sebi nosim ogromno neizkoriščenega potenciala in da bi lahko…( 'premikala gore') ampak sem ga zaklepala s svojimi uničujočimi ponavljanji in posledično več nimam direktnega dostopa do njega.

Korak po korak, tukaj v fizični realnosti si lahko odklepam vrata, ki sem si jih zaklenila; opuščam stare nepraktične navade in ustvarjam nove, s katerimi si odpiram vedno nova in nova vrata, dokler ne postanem eno s svojim polnim potencialom.




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred UmZS v katerega sem se izgradila skozi ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obžalovati, da sem ponavljala, kopičila in stopnjevala destruktivne poteze --> vzorce ---> navade.
Ko opazim obžalovanje in/ali strah v povezavi z destruktivnim UmZS, ki sem si ga izgradila skozi ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram in razumem, da niti moj strah, niti moje obžalovanje ne pripomoreta k razgradnji nepraktičnih potez, vzorcev, navad – ker sta v bistvu programa, ki sama sodita med nje… Zavedam se, da so ponavljanje, kopičenje, stopnjevanje principi po katerih deluje človeški UmZS.
Zavezujem se, da jih bom uporabljala kot orodje za ponavljanje, kopičenje in stopnjevanje konstruktivnih potez, vzorcev, navad – v zavedanju, da šteje vsak moj premik kot misel/beseda/dejanje.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila kopičenja destruktivnih potez/vzorcev/navad jemati resno – z izgovorom, da je razvlečeno čez daljše časovno obdobje in ne vsebuje takojšnjih vidnih posledic.
Ko opazim, da se izogibam soočenju s posledicami svojih premikov (misli/besed/dejanj) z izgovorom, da se bodo morda manifestirale šele enkrat v prihodnosti – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram in razumem, da s podaljševanjem časa do soočenja s specifičnim destruktivnim gibanjem v sebi tega samo še bolj poglabljam/zamotavam. Zavedam se, da bo soočenje s sabo slej ali prej postalo neizogibno.
Zavezujem se, da se bom nehala uporabljat naiven izgovor, da posledice mojih misli/besed/dejanj ki niso takoj očitno vidne nimajo moči in kontrole nad mano.

Nadaljevanje sledi…

Preveri, uporabi, podpri (se):