ponedeljek, 20. maj 2013

Preusmerjanje iz slike





Želela sem se naučiti kako obdelati sliko v objavi na Bloggerju tako, da bo klik na njo pripeljal bralce na določeno spletno mesto.

Prijatelju, ki obvlada zadevo napišem ZS, v katerem mu jedrnato in specifično razložim kaj potrebujem.
Odgovori mi prav tako jedrnato in mi razloži zadevo po korakih.

Lotim se poizkušanja po njegovih navodilih. Preizkušam različne variacije, ki mi padejo na pamet. Na podlagi izkušenj se zavedam, da je lahko razlika med uspehom in neuspehom samo en presledek vstran. Zato vztrajam. Vendar se neuspešni poizkusi nalagajo in moje potrpljenje začenja upadati. Ne dopustim si jeze in obupa – kot sem si ju mnogokrat poprej – ker se zavedam, da mi ne bosta pomagala uresničiti cilja, ampak me bosta kvečjemu utrudila. Zavedam se tudi, da imam odprto možnost nadaljnjega spraševanja, pred katerim me ovira notranji govor v smislu: ''Pa ne morem mu (prijatelju) kar tako jemat časa / ga nadlegovat z vprašanji… Že tako se je potrudil zadevo razložit po korakih, jaz pa še vedno ne razumem aka sram.

Če bom nadaljevala sama, se bom začela jezit zaradi neuspelih poizkusov, če vse skupaj pustim, pa se ne bom naučila kako zadeva, ki bi mi večkrat prišla prav funkcionira…''

Vklopim program 'odlašanje' in že razmišljam o tem, kako bi pustila vse tako kot je, oziroma bi za pomoč ponovno vprašala jutri…

Nekje od zadaj me kljuva, da bom prijatelja pustila viseti v zraku brez potrdila, da mi je uspelo / brez potrdila, da je bila njegova pomoč učinkovita. Tako se nazadnje po skoraj uri preizkušanja zahvalim in premagam odpor po razkritju neuspeha ter napišem pri katerem koraku se mi je zaustavilo – brez pričakovanja odgovora.

Po parih minutah dobim natančnejši pa vseeno kratek opis koraka pri katerem se mi je zataknilo. Na mojem računalniku ni vse popolnoma isto kot piše v opisu, ampak se znajdem. Končno mi uspe. V bistvu je zelo preprosto. In v bistvu mi je to enkrat mimogrede ko sem se igrala/raziskovala uspelo narediti, ampak sem pozabila kako. Malo me je sram same pred sabo…

Prijatelju napišem ''ooooo, uspelooo  :D hvala ti!''
Odgovori mi z ''Bravo Duška J''
Zdi se mi smešno, da mi piše bravo – če mi je sam pomagal… Potem pa opazim, da si nisem dopustila v sporočilo o uspehu vključiti sebe. Lahko bi npr. napisala: uspelo mi je / uspelo nama je + hvala ti.


Nič kaj dramatičnega ni v tej zgodbici na prvi pogled…
Ampak ko se spomnim kako težko mi je bilo včasih prositi za pomoč – kako me je bilo sram, kako sem se obremenjevala z mnenji drugih, se zavem, da sem se premaknila iz te točke samosabotaže in da imam še zelo redko probleme s tem; vprašati upam tudi marsikaj 'kočljivega/osebnega'.
Ko se spomnim kako sem se včasih z največjo lahkoto prepustila energijam jeze, obupa, nemoči in samopomilovanja in se potem kar nekaj časa zadrževala v njih, se zavem da si pravkar dokazujem, da je to popolnoma nepotrebno zapravljanje časa, ki si ga v tem primeru nisem dopustila.
Ko se spomnim, kako sem včasih prelagala stvari in se prepuščala 'temu kar mi je prinesel čas' in tako izpuščala priložnosti, da so mi drsele iz rok, se zavem, da sem tokrat bila iskrena do sebe in si nisem dopustila odlašati s pojasnilom sogovorniku o tem kako stoji situacija, niti ga nisem pustila v nevednosti z občutkom krivde v sebi.
Ko se spomnim kako sem včasih pričakovala, da bodo drugi dojeli silnost mojih želja – četudi jih ne bom izrazila (jasno), jih morda celo zanikala ali namerno prikrila, se zavem, da si dokazujem, da sem sposobna svoje želje umiriti, pričakovanja do drugih pa odstraniti.
Ma – kakšen smisel ima, da me je sram pred sabo / pred svojo preteklostjo?  Raje si končno dovolim za spremembo (v obeh pomenih) pohvalit samo sebe. Super; Duška – da sem uspela pustit to nepotrebno nesnago zapisano s poudarjenimi črkami za seboj in da sem si dopustila olajšat življenje!

Vsem vam, ki tole berete, lahko priporočam le eno – dajte si priložnost -- pustiti za sabo stvari, za katere veste, da vas omejujejo -- za katere vam vaše telo preko strahu in tesnobe sporoča, da niso najboljše za vas. Zdaj je najboljši trenutek. Dihajte – dihajmo.



Na zgornji sliki sem se naučila vnest povezavo v sliko in zaradi tega primera je nastala ta objava. Čebele… se zavedajo življenja bolj kot se ga ljudje – poslušajmo jih – ko imajo končno možnost govorit človeščino. 



Preveri, uporabi, podpri (se):


Ni komentarjev:

Objavite komentar