INTONACIJA & RITMIČNOST GLASU II

Voice-Tonality - Measuring Reactions

Zelo nazorna razlaga kako lahko lastno intonacijo uporabimo kot samo-opozorilo, da ne zapademo v reakcije  in kako obdržimo komunikacijo stabilno. Ogled nadvse priporočam.

V prejšnji objavi sem se vprašala če bi na vsebino maminih besed reagirala drugače, če bi jo ona podala na drugačen način. Pogojnik ni najbolj na mestu… zakaj bi se omejevala z njim --
Nimam kontrole nad tem na kak način mi bo mama povedala sporočilo; lahko pa kontroliram svojo reakcijo na njen način in jo odstranim – ker ravno tako ni na mestu – nima praktično-uporabne funkcije.

Problem je v tem, da moja mama v komunikaciji izredno rada uporablja dramatičnost…

[Dramatičen = ki vzbuja pozornost, presenečenje zaradi napetosti, razgibanosti]

…meni pa se (njeno) dramatiziranje zdi izguba časa, izsiljevanje pozornosti – nepotrebno v glavnem.

Ta konflikt se počasi in vztrajno nalaga iz dneva v dan, na kar mi v nekem trenutku nepričakovano popustijo zavore in samo bruhnem iz sebe – se derem in kričim, da sprostim to nabrano energijo… Ja – naredim pošteno dramo – oz. bolje rečeno sodelujem v njej.

In se čudim sama sebi… Po tem se začne obdobje dvo-vzdušja; po eni strani občutim pomiritev, po drugi strani pa otožnost, utrujenost, premaganost.

Tu pa je še ena druga pot – sprotna odprava notranjih konfliktov s pomočjo samoodpuščanja.
Nekje v ozadju kljuva želja po tem, da bi 'premagala mamo' s tem ko bi ji dokazala lastno obvladovanje… hkrati se zavedam, da bo konflikt v meni ostal, če bom delovala iz zunanje izhodiščne točke, namesto da bi predelala lastne midfucke – moje osebne notranje konflikte - zaradi izboljšanja lastne stabilnosti in učinkovitosti.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pričakovati / upati / čakati, da bo mama spremenila njen način komunikacije, namesto da bi prevzela samoodgovornost in bi opustila lastne reakcije na mamin način sporočanja.

Ko opazim, da pričakujem/upam/čakam, da mama spremeni svoj način komunikacije z mano kot pogoj zato, da se preneham odzivat z močnimi reakcijami  – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da pričakujem/upam/čakam že par let in da je preprosto dovolj.

Namesto da odgovornost za svoje re-akcije pripisujem mami, raje prevzamem odgovornost za njih. Po vzorcu, ki mi je uspel pri ateju: dobim čustveno nabito sporočilo, zadiham in šele nato odgovorim v umirjenem tonu. (Tako zelo preprosto je –lahko- in učinki so skorajda čudežni… sogovornik posledično tudi sam spremeni ton in komunikacija postane prijetna.)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamin način komunikacije jemati osebno.

Ko opazim, da mamin način komunikacije z mano / z določenimi drugimi jemljem osebno – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da mama z vsemi komunicira na dramatičen način.

Namesto, da njeno dramatiziranje jemljem kot odziv name / na določene druge, se raje zavedam da je to njena izbira, njen program, njena odgovornost in da ga moja tesnoba in podobna čustva ne bodo spremenili/odstranili in so torej nepotrebni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor do dramatičnosti v vsakdanjem pogovoru (predvsem s strani domačih in sorodnikov). Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila mamino dramatiziranje soditi kot izgubo časa, izsiljevanje pozornosti , kot nepotrebno.

Ko opazim, da moj sogovornik / mama dramatizira – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da s tem ko svojo pozornost v mislih namenjam odporu do dramatiziranja, zamujam podrobnosti verbalne vsebine sporočila, kakor tudi detajle neverbalnega sporočanja – glede katerih se lahko še ogromno naučim. Zavedam se tudi, da nekateri dramatičnost dojemajo kot potrebno/zabavno in da jim daje občutek živosti.

Namesto da obsojam uporabo dramatiziranja v pogovoru z namenom pridobivanja (pozitivne ali negativne) pozornosti , se raje umirim z dihanjem in se odzovem z umirjenim in stabilnim glasom.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila potlačevati neprijetne občutke v povezavi z dramatiziranjem v pogovoru tako dolgo, da so se nabrali in nekontrolirano izbruhnili iz mene – kar je dejansko izgledalo kot da me poseduje demon osebno. Znotraj tega si odpustim, da sem se nato posledično predala dvo-vzdušju; polarnosti pomiritve in hkratne otožnosti/utrujenosti/premaganosti.

Ko opazim, da potlačujem neprijetne občutke v povezavi z dramatiziranjem v pogovoru – se takoj ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je sprotno ozaveščanje in predelava teh občutkov bistvenega pomena, saj tako preprečim kopičenje negativnih čustev in nekontrolirane uničujoče posledice.

Namesto da zanemarjam manjše reakcije, ki se mi pojavijo ob dramatiziranju, jih raje sproti prediham/predelam in tako ohranjam lastno stabilnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po samoobvladovanju (glasu) z namenom, da bi se dokazala pred mamo.

Ko opazim, da obstajam kot želja po dokazovanju skozi samoobvladovanje (glasu) – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se z željo po dokazovanju pred mamo ločujem od sebe. Zavedam se, da če se navzven že predstavljam kot da se obvladam – zaradi želje, da bi se dokazala, navznoter pa še vedno ohranjam konflikt – se mi bo to prej ali slej maščevalo.

Namesto da obstajam v želji po dokazovanju samoobvladovanja mami/drugim, samoobvladovanje raje gradim iz izhodiščne točke izboljšanja lastne stabilnosti in učinkovitosti na podlagi samoiskrenosti.

Preveri, uporabi, podpri (se):

- univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

- enakovredni denarni sistem  

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje