nedelja, 12. maj 2013

Izpolnila sem anketo: Nihilizem mladih in problematika zaposlovanja po zaključku šolanja


''V projektni nalogi z naslovom Nihilizem mladih in problematika zaposlovanja po zaključku šolanja  nas zanima, kako mladi dojemajo trenutno stanje v zvezi z (ne)zaposlovanjem, kakšne so njihove izkušnje in kako se sami soočajo ter odzivajo na probleme in izzive, ki jih prinaša stanje na področju dela, obenem pa tudi, kako se soočajo s posplošenimi pripisovanji v zvezi z vse večjim nihilizmom mladih (ali se z njim strinjajo oz. ne).

Hvaležne vam bomo, če si vzamete čas za odgovore!''


1. Na kakšne način in v kolikšni meri na vaše dojemanje sveta ter lastne prihodnosti vplivajo družbene problematike, kot so denimo ekonomsko-gospodarska kriza, izkoriščanje delavcev, krčenje socialnih pravic, okoljska problematika itd.?
Vas morda bolj motivirajo in spodbujajo k prizadevanju za aktivnejše iskanje zaposlitve, osebni uspeh, ali delujejo ravno nasprotno in vam vzbujajo občutke tesnobe, strahu, občutek nemoči, neobvladovanja situacije, negotovosti? Torej ali občutite trenutno stanje v zvezi z zaposlovanjem kot izziv ali grožnjo?
So morebitne skrbi individualne narave (se vežejo samo na vašo lastno prihodnost) ali so usmerjene tudi navzven in obsegajo skrb za druge ljudi (npr. za položaj staršev, prijateljev, vseh ljudi in sveta nasploh)?


Naštete družbene problematike name vplivajo v zelo veliki meri, saj ne morem funkcionirat kot sproščeno bitje v samoizražanju, če je sistem v katerem živim samo-sabotažen.
Trenutno stanje v zvezi z zaposlovanjem občutim kot samoironijo, v kateri se prepletata tako izziv kot grožnja...
Ne razmišljam le o svojem položaju, saj se zavedam, da smo vsi fizična bitja z istimi potrebami in istimi bolečinami, kadar fizične potrebe niso zadovoljene v zadostni meri.

2. Se v trenutni družbeni realnosti počutite zmožnega avtonomnega delovanja in izbiranja želenega življenjskega stila ter uporabe načinov, kako to doseči?
Ste morda (kdaj) pod pritiskom pričakovanj okolice glede študijske, delovne in drugih uspešnosti (partnersko življenje, hobiji,...)?
Se vam zdi, da lahko vplivate na družbeno situacijo, so vaše izkušnje reflektirane v državni politiki, se vam zdi, da je vaš glas slišan ?


Družba mi je ponudila izobraževanje za dva poklica, katera sta tekom mojega izobraževanja postala skrajno ogrožena... tako da o avtonomnosti lahko bolj kot ne le sanjam. Če bi si lahko avtonomost zagotovila s prekvalifikacijo, ne bi oklevala. Ker pa je brezposelnost razpasena na vsa področja, sploh ne vem če se ima smisel spuščat v njo.
Pritiske čutim iz vseh strani; mislim da je splošno ozračje pošteno napeto, zategnjeno - čeprav mi je jasno, da se nam sproščeno življenje že ves čas ponuja - mi pa se ves čas sprenevedamo...
Vsak posameznik lahko vpliva na družbeno situacijo - s svojo aktivnostjo. Problem je v tem, da se mnogi posamezniki definirajo kot premajhni/nemočni/ubogi - še preden so sploh poskušali naredit kakšen konkreten premik.
S politiko sem se začela soočati šele pred kratkim; ne čutim se še dovolj zrelo za pobudnico, vsekakor pa podpiram in posredujem iniciative, ki enakovredno podpirajo vsakogar. 

3. Kako dojemate mlade? Kakšna je po vašem mnenju njihova vloga v družbi? V kakšnem položaju so danes?

Mlade dojemam kot vržene v labirint - skupaj z vsemi ostalimi. Naša skupna vloga v družbi in kot družba je preoblikovanje družbe v takšno, ki bo najboljša za vse. Trenutni položaj mladih - kakor tudi vseh ostalih se mi zdi nesprejemljiv. 

4. Kakšni so bili vaši cilji, želje in občutki o prihodnosti v času osnovnošolskega ter srednješolskega izobraževanja in ali se je to kasneje v življenju spremenilo (kako, zakaj, kdaj)?
Kakšne so vaše želje in občutki glede zaposlitve in prihodnosti seda
j?

Moj cilj je (bil) najti delo, ki ga bom opravljala z veseljem. Zato sem se tudi izobraževala v smeri, ki me je veselila. Po končani srednji šoli se mi je začelo svitati, da se bom težko preživljala kot likovna ustvarjalka - aranžerka, zato sem se preusmerila na likovno pedagogiko.
Razmere v izobraževanju postajajo vse bolj groteskne; tako kot si po eni strani želim službe, tako si po drugi ne strani ne želim biti v tem kaosu pritiskov...

5. Kaj se vam zdi najpomembnejše pri lastni zaposlitvi, v kolikor bi lahko izbirali? V kolikšni meri ste selektivni pri sprejetju določenega dela, ste pripravljeni sprejeti karkoli ali ostajate selektivni? Kakšna so vaša merila in pogoji pri sprejetju ter opravljanju oz. zavrnitvi nekega dela?

Najpomembnejši pri lastni zaposlitvi se mi zdijo odnosi v zaposlitvenem okolju.
Selektivnost ni več na mestu; v trenutku ko bo pod vprašajem moje preživetje, bom pripravljena delati karkoli...
Dokler me še lahko preživljata starša (v zameno za opravljeno delo doma) pa se nisem pripravljena izpostavljat delu, ki bi ogrožalo moje zdravje in/ali bi bilo preskromno plačano.

6. Kako vrednotite uspeh na trgu dela (torej dejstvo, da nekdo ima zaposlitev in je pri svojem delu uspešen: zadovoljen, ima primeren dohodek...)?
Ga dojemate kot osebni/individualni uspeh ali kot posledico drugih zunanjih dejavnikov (povpraševanja, sreče, zasičenosti z določenimi poklicnimi profili, recesije, krize, vez in poznanstev...)?


Trga dela sploh ne vrednotim kot uspešnega. Sicer vidim zaposlene ljudi - 88% naj bi jih bilo trenutno... Nekaj izmed teh jih ima primeren dohodek. Zadovoljstvo pa bolj kot ne obstaja le v teoriji...
Dokler smo ljudje v nenehni nesigurnosti glede služb in smo pripravljeni delati kompromise, ker se bojimo za lastno preživetje... bo trg dela (krvavo) bojno polje.

7. Odgovarjajte samo trenutno zaposleni (ostali napišite /):
Kako dojemate svoj položaj v razmerju do nezaposlenih?
Kako vidite lastno zaposlitev (komu/čemu pripisujete razloge, da jo imate)?

/

8. Odgovarjajte samo trenutno nezaposleni (ostali napišite /):
Kako občutite svojo nezaposlenost glede na zaposlene mlade?
Ali občutite kakšne omejitve oz. prednosti zaradi svoje nezaposlenosti; v zvezi s čim, na katerih področjih, zakaj
?

Sprašujem se ali je cena zaposlenosti/avtonomnosti še sprejemljiva ali več ne...
Kot nezaposlena sem omejena denarno; denar pa kupuje skorajda vse...
Kot nezaposlena imam čas za stvari, ki me dejansko zanimajo - za študij / lasten proces iztrebljanja nesmiselnih miselnih in čustvenih vzorcev, za promoviranje praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse življenje.

9. Koliko delovnih izkušenj že imate? Kje, kako in na kakšen način ste jih pridobili? Se vam zdi, da je danes do delovnih izkušenj (v Sloveniji) težko priti? Zakaj? Kako dojemate prostovoljno delo in neplačane prakse? Se vam zdijo koristen način za pridobivanje izkušenj ali jih vidite kot izkoriščanje mladih?

Imam 10 mesecev izkušenj iz pripravništva.
6 mesecev izkušenj iz obdobja nadomeščanja učitelja.
Različne izkušnje sem si pridobivala tudi preko študentskega dela.
Do delovnih izkušenj je težko priti zaradi tega, ker ni potrebe po delavcih - o čemer priča že sama stopnja brezposelnosti. Manj izkušeni smo tako še dodatno zapostavljeni... Iz več virov sem slišala, da je postalo problem dobiti celo že pripravništvo... neplačano seveda.
Prostovoljno delo in neplačane prakse vidim kot nateg. Preprosto zato, ker sem bila del obojega, pa mi vseeno ne zadostuje za pridobitev zaposlitve.
Pridobivanje izkušenj bi moralo biti vključeno v sam izobraževalni program... sicer res ne vem čemu je izobraževanje sploh namenjeno.

10. Kaj menite o delu v tujini? Se vam zdi, da je tam lažje priti do zaposlitve oz. delovnih izkušenj? Razmišljate o odhodu (navedite razloge zakaj da oz. ne) ali ste se ga morda kdaj (začasno ali za stalno) že kdaj poslužili? Zaradi kakšnih razlogov da oz. ne?
Delo v tujini vidim kot opcijo zase in hkrati kot posmeh domačemu trgu dela
.

Dejstvo je, da se je kar nekaj mojih znancev poslužilo te opcije - ker druge izbire niso imeli.
Seveda je vsakemu ljubše delati v domačem okolju...
Tudi sama razmišljam o odhodu z namenom preživetja. Do zdaj moje preživetje še ni bilo ogroženo in zato še nisem podlegla takšnim kompromisom.

11. Je na vašo odločitev o izobraževalni poti imel kdo vpliv? Če da, kdo je to bil, zakaj ter na kakšen način se je to kazalo v preteklosti in kako se to kaže danes?

Ljudje se že rodimo delno pogojeni, zraven tega pa na naše odločitve o izobraževanju vpliva prav vsaka stvar, ki jo vpijamo iz celotne okolice.
Kot otrok sem videla očeta kako se je izražal skozi likovna sredstva in takrat se je zakoreninila moja izobraževalna pot. Preverila sem kaj mi v tej smeri ponuja sistem in hodila naprej.
Družina me je podpirala v ''moji'' odločitvi o izobraževalni poti; finančno me podpira tudi sedaj, ko mi sistem ne nudi delovnega mesta primernega izobraževanju, ki mi ga je omogočil...

12. Kako razumete osamosvojitev, kaj prištevate k temu pojmu, kaj vam predstavlja ta pojem?
Se počutite samostojni? Zakaj da oz. ne?


Osamosvojitev razumem kot finančno neodvisnost, kot priložnost, ki jo je sistem dolžan omogočit vsakomur.
Kot brezposelna sem odvisna od drugih - sem nesamostojna.

13. Menite, da imate v bližnji prihodnosti realne možnosti za popolno osamosvojitev, ki pomeni bivanje brez kakršnekoli pomoči? 
Bi se, v kolikor bi imeli realne možnosti, osamosvojili čim prej in si zagotovili samostojno življenje, ali bi še naprej živeli ob pomoči drugih (npr. življenje pri starših, pomoč v obliki financiranja ali vsaj delnega sofinanciranja)?
Vam predstavlja osamosvojitev (pomembno) vrednoto ali morda dajete prioriteto drugim stvarem (npr. svoj čas in finančna sredstva raje uporabljate za druge namene, aktivnosti)?

Menim, da je moja popolna osamosvojitev pod vprašajem.
Seveda si je želim, saj sem sposobna delati in ne želim bit v breme staršem. Hkrati pa nisem pripravljena na osamosvojitev s katero bi ogrozila lastno fizično zdravje in svoje osnovno človeško dostojanstvo...
Osamosvojitev posameznika (kot sprejemanje odgovornosti in s tem prevzemanje moči nazaj nase) mi predstavlja prioriteto, zato svoj čas in denar namenjam preoblikovanju sistema v takšnega, ki bo vsakomur enakovredno omogočal osamosvojitev in ne životarjenje - kot nam ga večini ponuja trenutni sistem.

14. Kako vas dojemajo družina (starši, brati/sestre), drugi domači in sorodniki? Menite, da je vaša (ne)zaposlenost razlog, da vas dojemajo kot (ne)enakovredne polnopravne pripadnike skupnosti odraslih, (ne)zrele, (ne)samostojne, (ne)odgovorne?
Ste deležni njihovih nasvetov, usmeritev, ukazov, zahtev, nadzora, pričakovanj?


Staršem dejansko predstavljam strošek. Ki ga delno omilim z domačimi opravili. Dojemajo me neenakovredno, poskušajo me motivirat pri iskanju službe. Manjši pritisk je prisoten vseskozi - niti ne vedno na zavedni ravni... občasno se čustva pomešana z eksistencialnim strahom prelijejo preko roba...
V ozadju vedno igra melodija o tem, da v resnici vsi dojemajo službo kot pretirano obremenitev; me silijo v njo - ker so jo primorani sprejeti sami, čeprav se dobro zavedajo gnilosti in nepotrebnosti jebenega pritiska na delovnih mestih.


PRAKTIČNE REŠITVE POTREBUJEJO NAŠE SOGLAAASJEEE:
univerzalni temeljni dohodek (UTD)   

Ni komentarjev:

Objavite komentar