Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na dokaj
predvidljivo intonacijo in ritmičnostjo ter vsebino besed dementne babice –
kakor tudi na njeno celotno pojavo reagirati z mislimi in občutki o odvečnosti
in nesmiselnosti. Znotraj tega si odpustim, da sem si v trenutku, ko se je
babica pojavila v istem prostoru začela ustvarjati negativne občutke skozi
projekcijo v bližnjo prihodnost na podlagi izkušenj iz (bližnje) preteklosti. (V
smislu – spet jo bom morala opozarjati na iste stvari kot sem jo vse dni pred
tem…)
Ko opazim, da reagiram na babičino prisotnost, ponavljajočo
se intonacijo in ritmičnost glasu, ponavljajočo se vsebino besed – se ustavim
in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da babica obstaja v
demenci in kot demenca in da se to dejstvo ne bo spremenilo, torej je na mestu,
da jaz spremenim svoj negativen odnos do njenega obstoja – KJUB TEMU, DA ME
OVIRA PRI GIBANJU IN MI JEMLJE ČAS TER ZAHTEVA OD MENE NENEHNO PONAVLJANJE.
Namesto, da svojo pozornost v družbi babice
namenjam negativnim čustvom, se raje osredotočim na vadbo potrpežljivosti,
jasnega in primerno glasnega sporočanja, vztrajnosti – in kljub vsemu naštetemu
ne pričakujem razumevanja in sodelovanja z babičine strani…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na Babičine
ponavljanke včasih reagirati z nelagodjem in naveličanostjo.
Babičine ponavljanke spremenim in pospremim z:
- ''Tako… hudo me glava boli!'' --> Tako… hitro
me neha bolet.
- ''Tako… hudo sem se / si me vstrašla! '' -->Tako…
hudo je votel strah.
- ''Ke greš kam? / Od kod si prišla?'' -->
Odgovorim z- grem / od kot?- da se spomnim zadihat preden bi sploh začela z
notranjim govorom v smislu: Zakaj me
sploh sprašuješ… tak si nimaš kaj za začet s temi podatki… poleg tega jih boš
takoj pozabla bla bla – s pripetimi občutki nemoči, naveličanosti,
nesmiselnosti…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
prepričanje, da je pogovarjanje z babico nesmiselno, ker sproti pozablja vse
kar se pogovarjava in da je zaradi tega brez veze, da se sploh trudim ogovarjat
in posebej razlagat. – Včasih deluje, kot da me sploh ne posluša potem ko me je
kaj vprašala, včasih ne vem če mi po treh stavkih sploh še sledi…
Ko opazim, da obstajam kot misel da je
pogovarjanje z babico nesmiselno – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da če sem tiho / če na
hitro in osorno nekaj odgovorim, v meni nastopi tesnoba, ki mi sporoča, da ne
uporabljam primernega načina. Zavedam se, da nimam pojma kaj babici pomeni
pogovor – kaj odnese/ima od njega.
Namesto, da pogovarjanje z babico sodim kot nesmiselno,
ga raje dojemam kot dejavnost, ki me ohranja tu – v fizični realnosti. Babičino
prisotnost pa kot manifestirano posledico, ki je ni več mogoče
spreminjat/kontrolirat, ampak samo še preživet.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z
jezo in nadutostjo reagirati na babičine trmaste in/ali ukazovalne tone. Znotraj
tega si odpustim prepričanje, da jih glede na svojo nesamostojnost in lastno
neobvladovanje nima pravice uporabljat.
Ko opazim, da reagiram na babičine trmaste in/ali
ukazovalne tone – se ustavim in diham.
Enostavno jo vprašam zakaj trmari in jo po potrebi
spomnim da pozablja stvari ter jo prosim če mi lahko pomaga – s tem, da
določeno stvar naredi takoj – da mi je ne bo treba še ''enkrat'' posebej
spominjat…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s prezirom in jezo reagirati na babičin trmast, dramatičen, naveličan, zajedljiv odgovor: ''Saj booom!''.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s prezirom in jezo reagirati na babičin trmast, dramatičen, naveličan, zajedljiv odgovor: ''Saj booom!''.
Ko opazim, da reagiram na babičin ''Saj booom!''–
se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da babica pozabi, da
pozabi (kar še ne opravičuje njenih dejanj in načina komunikacije…). Zavedam
se, da ''Saj booom!''-a ne morem ustaviti, lahko pa ustavim svoje reakcije na
njega. Hkrati se zavedam, da moram vztrajati v svojih zahtevah, saj babica nima
več samomotivacije za čisto osnovne življenjske premike.
Namesto da na ''Saj booom!'' reagiram z jezo in
prezirom, ji raje s spodbudnim umirjenim glasom odgovorim ''No - pa daj.''.
Preveri, uporabi, podpri (se):
Ni komentarjev:
Objavite komentar