Uspelo mi je – odstranila sem klopa z mačke!

Za boljše razumevanje te objave najprej priporočam branje objave Strah pred zajedavci / klopi.

Preden začnem z opisom tega dogodka, moram omenjati še dogodek pred tem: bila sem priča ko je sestrična iz svojega psa potrpežljivo in lastnoročno odstranila dva klopa. Čudila sem se kako je to opravila – brez reakcij (razen na nemirnost/premikanje psa).

Našla sem  naslednjega klopa na mački. Ker sem se ravno nekam odpravljala, sem ateju samo povedala, da ima Dima klopa. Zavedanje o izmikanju samoobljubi -- z rahlim občutkom krivde sem hitro potlačila... Danes, ko sva bila oba zunaj, jo je ata pretipal okrog vrata in me vprašal kje ga ima. Tam, kjer sem ga videla prejšnjič, ga več ni bilo, je pa bil drug klop na drugem mestu.

Ata drži mačko in mi pravi naj ga odstranim. Pojavita se gnus in strah. Slišim se reči – ti ga daj… če se mi gabi. Izgovarjam se, da nimam nohtov – da sem si jih ravno včeraj postrigla. Vidim, da moj izgovor ni na mestu, ker tudi ata nima dolgih nohtov, pa je z mačke pobral že kar nekaj klopov. Zavedam se, da sem si obljubila, da bom predelala ta strah… zato se podam v kompromis in ateja vprašam če grem po pinceto. Ata ves ta čas poskuša odstranit klopa, ampak mu ne uspeva, ker je Dima precej nemirna in se upira. Pravi, da ima pinceto, ampak da ni najbolj v redu. Še poizkuša, mačka se še bolj upira in skuša pobegnit. Mijavka in piha, začne stegovat svoje kremplje.

Takrat se le zberem – ker vidim, da je situacija boleča za mačko in da utegne kmalu postat boleča tudi za ateja - in si v sebi rečem nekaj v smislu -- ne bluzi, samo naredi že.

Skoncentriram se in primem klopa trdno in čim bolj pri koži – ker ne želim ponavljat postopka in ker želim izvleči celega. Uspe mi. Držim klopa v roki in ga opazujem – če sem izvlekla celega – in ga primerjam s slikami, ki sem jih raziskovala tekom objave Strah pred zajedavci / klopi. Gnus je še prisoten, ampak v zelo skromni količini; prevaga ga radovednost.
Zdi se mi, da se mi je najbolj gnusila ideja v povezavi z občutkom tipa v trenutku fizičnega kontakta s klopom… o možnosti, da ga preveč stisnem in da utegne iz njega špricniti kri, lol. A je to sploh mogoče?

V glavnem – premagala sem strah, izpeljala sem akcijo in vem, da v bodoče nimam več možnosti izgovarjanja – ker sem si dokazala, da zmorem. Dalje - naslednji strah. 

V podobnih primerih priporočam:

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti