Raziskujem svoj odnos z mamo; tekom raziskovanja ugotovim da
je to, kar me najbolj draži pri njej / v meni zbuja najmočnejše reakcije njena (dramatična)
intonacija in ritmičnost glasu / stavkov / pripovedovanja.
Bi na vsebino njenih besed reagirala drugače, če bi ona spremenila način njene komunikacije?
Bi na vsebino njenih besed reagirala drugače, če bi ona spremenila način njene komunikacije?
Asociacija na bivšega partnerja, ki je velikokrat uporabljal
intenzivno / glasno / udarno / hitro intonacijo skupaj s primernimi telesnimi
kretnjami in obrazno mimiko… in je s tem načinom v meni vzbudil tako močne
čustvene energetske reakcije, da nisem bila več sposobna slediti vsebini
njegovih besed. Ko je povedal kar je imel, sem večkrat samo stala zraven njega
totalno zmedena, čustveno razburjena in brez besed… ali pa sem mu –ravno obratno-
kričala nazaj.
Vsebina besed je postala sekundarna stvar,
primarna pa način uporabe glasu.
Ki ga ljudje -kolikor mi je jasno- ta trenutek na zavedni ravni razumemo slabše kot besede, na podzavestni in nezavedni, pa ima močnejši učinek kot vsebina besed?
Ki ga ljudje -kolikor mi je jasno- ta trenutek na zavedni ravni razumemo slabše kot besede, na podzavestni in nezavedni, pa ima močnejši učinek kot vsebina besed?
Potem je tukaj še dementna babica z dokaj
predvidljivo intonacijo in ritmičnostjo besed ter na žalost tudi vsebino besed.
Ko začne z besedo 'tako…', vem da bo sledila verzija '…hudo me glava boli' z
vedno istim ponavljajočim se načinom – kot bi poslušal posnetek. Ali pa druga
varianta 'tako… hudo sem se / si me vstrašla'. Ke greš kam? / Od kod si prišla?
– vedno iste besede, vedno ista intonacija in ritmičnost, vedno ista beda. Si
bom kar sprogramirala nekakšne odgovore na te 4 najpogostejše babičine
ponavljanjke – sprožilce mojih reakcij in notranjega govora. Da ne bom obvisela
v tem občutku avtomatizirane bede in nemoči, bom začasno raje uporabljala te 4
sprožilce kot 'zahtevo' za moj odgovor, ki bo vseboval odgovore v smislu 'enost
in enakovrednost' / 'kar je najboljše za vse' / strah je izmišljen… J
Kar se tiče reakcij na babičino intonacijo, se
najbolj močno odzivam na njene trmasto ukazovalne tone… ker postaja vedno bolj
nesamostojna, ampak tu in tam še vedno uporabi ukazovalno/uporniško intonacijo
kot zadnjo oprijemljivo bilko iluzije o kontroli nad drugimi. (Nima pa je niti
nad sabo – nad svojim spominom in vedno manj nad svojim telesom (bolečine,
šepanje, uhajanje urina, izguba vida+vonja+sluha, nejasnost izgovorjave).
Ata. Njegova intonacija je večkrat zajedljiva /
prezirljiva / posmehljiva. Včasih me gane, včasih ne. Opažam pa, da sem ta
način posvojila in ga uporabljam tudi sama – kar ni na mestu.
Moti me tudi njegovo nenehno ponavljanje stavkov. Po dvakrat, štirikrat, včasih z variacijami…
Moti me tudi njegovo nenehno ponavljanje stavkov. Po dvakrat, štirikrat, včasih z variacijami…
Kako ublažiti reakcije na način govora drugega in sporočevalcu
odgovoriti s stabilnim glasom? Dihanje je ključ:
''PRAVILNO DIHANJE
Dihanje je gibalna sila našega glasu. Ko smo pod
vplivom stresa, postane dihanje
neredno, neenakomerno, plitvo in zasoplo. Tako
plitvemu vdihu sledi plitev izdih,
ki nima lastnega zaleta in ga moramo s silo
pritisniti na glasilke, da dajo glas od
sebe. Posledica takega govorjenja je boleče grlo
in hripav glas. Ko pa smo mirni in
sproščeni, je dihanje enakomerno in globoko. To
pomeni, da globokemu vdihu sledi
globok izdih, ki sam zatrese glasilke, mi pa ta
tok zraka samo ”reguliramo”, kot da
bi odpirali in zapirali pipo. Takemu dihanju
rečemo ”dihanje s trebušno prepono” in
je za javno nastopanje bistvenega pomena! Če ne
vemo, kako naj bi to izgledalo, si
predstavljajmo, kot da želimo nekaj poduhati. Pri
tem nezavedno potisnemo trebuh
navzven, v resnici pa zrak, ki je prišel v pljuča
”podpremo” s prepono!''
Ni komentarjev:
Objavite komentar