INTONACIJA & RITMIČNOST GLASU

Raziskujem svoj odnos z mamo; tekom raziskovanja ugotovim da je to, kar me najbolj draži pri njej / v meni zbuja najmočnejše reakcije njena (dramatična) intonacija in ritmičnost glasu / stavkov / pripovedovanja.
Bi na vsebino njenih besed reagirala drugače, če bi ona spremenila način njene komunikacije?

Asociacija na bivšega partnerja, ki je velikokrat uporabljal intenzivno / glasno / udarno / hitro intonacijo skupaj s primernimi telesnimi kretnjami in obrazno mimiko… in je s tem načinom v meni vzbudil tako močne čustvene energetske reakcije, da nisem bila več sposobna slediti vsebini njegovih besed. Ko je povedal kar je imel, sem večkrat samo stala zraven njega totalno zmedena, čustveno razburjena in brez besed… ali pa sem mu –ravno obratno- kričala nazaj.

Vsebina besed je postala sekundarna stvar, primarna pa način uporabe glasu.
Ki ga ljudje -kolikor mi je jasno- ta trenutek na zavedni ravni razumemo slabše kot besede, na podzavestni in nezavedni, pa ima močnejši učinek kot vsebina besed?

Potem je tukaj še dementna babica z dokaj predvidljivo intonacijo in ritmičnostjo besed ter na žalost tudi vsebino besed. Ko začne z besedo 'tako…', vem da bo sledila verzija '…hudo me glava boli' z vedno istim ponavljajočim se načinom – kot bi poslušal posnetek. Ali pa druga varianta 'tako… hudo sem se / si me vstrašla'. Ke greš kam? / Od kod si prišla? – vedno iste besede, vedno ista intonacija in ritmičnost, vedno ista beda. Si bom kar sprogramirala nekakšne odgovore na te 4 najpogostejše babičine ponavljanjke – sprožilce mojih reakcij in notranjega govora. Da ne bom obvisela v tem občutku avtomatizirane bede in nemoči, bom začasno raje uporabljala te 4 sprožilce kot 'zahtevo' za moj odgovor, ki bo vseboval odgovore v smislu 'enost in enakovrednost' / 'kar je najboljše za vse' / strah je izmišljen… J

Kar se tiče reakcij na babičino intonacijo, se najbolj močno odzivam na njene trmasto ukazovalne tone… ker postaja vedno bolj nesamostojna, ampak tu in tam še vedno uporabi ukazovalno/uporniško intonacijo kot zadnjo oprijemljivo bilko iluzije o kontroli nad drugimi. (Nima pa je niti nad sabo – nad svojim spominom in vedno manj nad svojim telesom (bolečine, šepanje, uhajanje urina, izguba vida+vonja+sluha, nejasnost izgovorjave).

Ata. Njegova intonacija je večkrat zajedljiva / prezirljiva / posmehljiva. Včasih me gane, včasih ne. Opažam pa, da sem ta način posvojila in ga uporabljam tudi sama – kar ni na mestu.
Moti me tudi njegovo nenehno ponavljanje stavkov. Po dvakrat, štirikrat, včasih z variacijami…

                                                                                                     

Kako ublažiti reakcije na način govora drugega in sporočevalcu odgovoriti s stabilnim glasom? Dihanje je ključ: 

''PRAVILNO DIHANJE

Dihanje je gibalna sila našega glasu. Ko smo pod vplivom stresa, postane dihanje

neredno, neenakomerno, plitvo in zasoplo. Tako plitvemu vdihu sledi plitev izdih,

ki nima lastnega zaleta in ga moramo s silo pritisniti na glasilke, da dajo glas od

sebe. Posledica takega govorjenja je boleče grlo in hripav glas. Ko pa smo mirni in

sproščeni, je dihanje enakomerno in globoko. To pomeni, da globokemu vdihu sledi

globok izdih, ki sam zatrese glasilke, mi pa ta tok zraka samo ”reguliramo”, kot da

bi odpirali in zapirali pipo. Takemu dihanju rečemo ”dihanje s trebušno prepono” in

je za javno nastopanje bistvenega pomena! Če ne vemo, kako naj bi to izgledalo, si

predstavljajmo, kot da želimo nekaj poduhati. Pri tem nezavedno potisnemo trebuh

navzven, v resnici pa zrak, ki je prišel v pljuča ”podpremo” s prepono!''

vir: http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2002/ura/Monika/Moje%20datoteke/Seminar2.pdf