Nehormosnka kontracepcija in moje reakcije

V imenu svojega zdravja sem začela razmišljati o nehormonski kontracepciji. Ginekologinja mi je priporočila lady comp. Začela sem raziskovati to možnost merjenja temperature na podlagi katere se da ugotoviti ne/plodne dneve in po petih+ mesecih je še vedno nisem začela uporabljati…

Zakaj? Zato ker ne vem kaj naj izberem in ker me je strah, da bi zanosila, če bi pozabila vsakodnevno izmerit temperaturo…

Izbira je velika. Na začetku sem bila mnenja, da je najbolje izbrati 'tapravo stvar' – prav znamko Lady-Comp®, ki pa ima tudi konkretno nabito ceno (275 – 500€). Partner pa je našel aplikacije za ne/plodne dneve, ki so skupaj z navadnim termometrom, ki kaže na 2 decimalki natančno veliko cenejša možnost. Najbrž pa tudi ne tako zanesljiva kot Lady-Comp® naprava s 'semaforjem' vezanim na spolno aktivnost?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pri sredini zadnje škatle kontracepcijskih tablet začet paničarit, ker me je bilo sram, da bi morala ginekologinji (ki je rekla, da sama ne bi nikoli dajala hormonov vase) povedati, da še nisem nabavila kontracepcijskega pripomočka – zaradi svoje neodločnosti, zmedenosti in strahu.
Zdaj sem se odločila, da se bom odločila in tekom tega tedna tudi naročila pripomoček. In odstranila našteta čustva s katerimi si motim pozornost in se omejujem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot sram.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot neodločnost.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot zmedenost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot strah.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v želji po 100% kontroli v povezavi s kontracepcijo in posledično v strahu in v samoomejevanju - ker te kontrole nimam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odlašat z odločitvijo o tem kateri pripomoček bom izbrala, ker sem obstajala v strahu pred tem, da se utegnem odločit narobe in da utegne ta odločitev imeti skrajno nezaželene posledice.
Vidim, da sem se na ta način sabotirala, si onemogočala želeno spremembo in se prepuščala strahu, namesto da bi zbrala čim več relevantnih informacij, si jih beležila in na podlagi tega sprejela odločitev.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iti v karakter žrtve ko bi se morala odločati glede izbire kontracepcijskega pripomočka, ker sem se počutila ranljivo in me je bilo te ranljivosti strah. Zavedam se, da so situacije v katerih se počutim ranljivo hkrati tudi priložnosti za gradnjo samo-zaupanja in da je na meni ali bom to priložnost izkoristila v dobro svojega zdravja in discipline. Tokrat jo bom.

Se do zdaj kar nisem spomnila pogledat na YouTube… Izbrala sem si verzijo pripomočka in pridobivam dodatne informacije:
https://www.youtube.com/results?search_query=Pearly+Fertility+Monitor-Fahrenheit+

S temi informacijami si odstranim zmedenost in zmanjšam strah ter povečam odločnost.

Naslednji dan s partnerjem zbereva denar za pripomoček in ga naročiva…

Problem rešen.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v strahu, da bi zanosila, če bi pozabila vsakodnevno izmerit temperaturo… Ta strah sem zmanjšala že s tem ko sem si pogledala videe o napravi in ugotovila, da ima alarm. Dodatno še s tem ko sem se s partnerjem pogovorila o času merjenja. Ta naj bi bil takoj ko se zbudim, po možnosti vedno ob istem času. In to je čez teden takrat ko gre partner v službo. Obstajala sem tudi v strahu, da bi ga alarm ob isti uri čez vikend motil… pa sem skozi pogovor ugotovila, da to ni problem. + glede pozabljanja je večerna ura ob kateri sedaj jemljem kontracepcijske tabletke zagotovo bolj kritična kot jutranja. – Zvečer me ni vedno doma / nimam vedno telefona s seboj / ne slišim vedno alarma / nimam vedno torbice s tabletkami ob tisti uri pri sebi. Zjutraj pa sem vedno na istem mestu in bom imela pripomoček vedno ob sebi… Zgleda, da bo možnost pozabljanja zminimalizirana in da se mi ni potrebno bati…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dajati predvidene partnerjeve potrebe na prvo mesto – pred svojimi dejanskimi in obstajati v skrbi, da bi motila njegov spanec. Zavedam se, da moram bolj stati za svojimi odločitvami v povezavi z lastnim zdravjem – tudi v primerih ko se morajo drugi zaradi tega čemu odreči. Da se mi v takih primerih ni potrebno počuti krivo in nadležno.
+ tega moj partner poležava še nekaj minut po alarmu preden vstane in me tako večkrat ohranja budno, pa se zaradi tega niti malo ne sekira, lol… sploh nisem pomislila na to do zdaj…
Zelo enostavno je povedal – če bom zaspan, bom že zaspal nazaj, če ne pa bom pač buden (ob vikendih, ko bo Lady-Comp alarmiral). Pravzaprav je enako z mano. Smo umsko-zavestni sistem se hoče nekaj bunit – češ, da imam čas in možnost spat, pa ne morem, ker me partner s svojim jutranjim obredom preveč predrami.

Moj odziv na predajo drugih

Predaja v tem kontekstu pomeni da nekdo počne nekaj brez zdravega razuma (z zmanjšanim zavedanjem fizičnega), da je kontrolo nad sabo začasno ali dolgoročno prepustil umsko-zavestnemu sistemu zaradi česar je nestabilen in mu ni smiselno zaupati.

Paradoksalno ali pa tudi ne me takšna oseba zlahka razdraži. Zaradi tega, ker težko razumem kako lahko tako spusti vajeti iz rok. V želji, da bi ji pomagala ji predlagam rešitev –- ampak človek takrat, ko je v energiji čustev težje sliši –- preprosto zato, ker ima polno glavo lastnih misli… Jaz se premalokrat opomnim na to in ponavljam že povedano brez pravega efekta. Z željo da bi pomagala –- za katero se skriva želja po kontroli drugega –- da se ne bi uničeval še naprej –- ker vem, da mi bo potem težje z njim.

In to dejstvo, da nimam kontrole nad drugimi kadar si škodujejo in da drugim ne morem pomagat, če niso sami pripravljeni sprejeti pomoči, me razdraži. S tem, ko zapadem v razdraženost, pa že škodujem sebi, izgubljam kontrolo nad sabo in dajem moč umsko-zavestnemu sistemu, namesto zdravi pameti. Postajam ista kot tisti drugi, ki sem mu želela pomagati…
Kar pomeni, da sem dopustila, da me je njegovo razpoloženje posrkalo vase v bolj ali manj podobni ali nasprotni verziji. Namesto da bi ostala stabilna s pomočjo dihanja. To je včasih največ kar lahko narediš –- poslušaš drugega in ostajaš stabilen – da drugi vidi, da je možno… da se začne spraševat zakaj ne reagiraš na njegove reakcije.

Primer babica

Babica je dementna in sproti v roku parih minut pozabi skorajda vse z redkimi izjemami. Pri njej deluje logika –česar se ne spomnim, tega nisem naredila-. Naj gre za konzumiranje hrane in pijače (občutek za sitost in žejo je pri njej skrhan), naj gre za zaklepanje vrat (ko pozabi da smo doma), naj gre za pobiranje nezrelih pridelkov preden so zreli oz. več kot jih lahko porabimo, naj gre za trmo glede plenic in oblačenja.

Kadar jo vprašaš zakaj je naredila določeno nespametno stvar, trdi da je ni. Četudi ji razložiš zakaj in kako ni variante, da jo je naredil kdo drug. Odzove se z odločnim zanikanjem, z vso nemo in trmo… včasih s prezirom, drugič z jezo ali pa kar z vsem skupaj. In v takih trenutkih človeku z lahkoto nenadoma nabije pritisk. Ona pozabi – vse svoje prejšnje nespametne akcije – in seveda tudi to, da jih je pozabila… Mi pa jih ne pozabimo. Naloži se ti število istih ponavljanj in večkrat v jezi odreagiraš kar  podzavestno.

Tako včasih reagiram v jezi in nadaljujem s tem da jezo stresem na babico, drugič odreagiram z jezo in se nato ustavim in ji z umirjeno intonacijo povem zaradi katerega njenega dejanja sem se razjezila, v nekaterih primerih mi uspe v sebi samo na hitro pojamrat 'ne že spet' in preprosto po(s)pravim za njo brez vprašanj in obtoževanja.

Potem so tu še situacije, ko se zaradi babičinih nespametnih akcij razjezita starša. Takrat želim pomagat njima –- ampak kot že zapisano –- na silo ne gre –- tako kvečjemu še sama padem v to nesmiselno razpoloženje.

Primer sorodnica 1

Predvidevajo, da je imela infarkt in da bi jo lahko doletela tudi smrt, če ne bi pravočasno poklicali rešilca. Vzrok – predvsem stres. Pravijo, da se lahko situacija ponovi, če ne bo spremenila svojih navad in se umirila.

Moja reakcija je bila takšna, da sem brez besed, samo z zvokom izrazila ironijo v prepričanju, da se ne bo spremenila. Ko sem se je zavedla, sem se vprašala kaj dela to prepričanje v meni, čemu služi. Ničemur konstruktivnemu. Nesmiselno je – prav tako kot pričakovanje da se bo spremenila ali kot skrb zakaj se ne spremeni.

Nimam kontrole nad ne-spreminjanjem sorodnice. Lahko poskusim z besedami, brez pričakovanj da jih bo slišala. Lahko pa v njeni bližini samo diham v stabilnosti.

Primer sorodnik 1

Poln samega sebe, precej glasen, dokaj tekmovalen… je ostal priklenjen na dom in se težko premika, potrebuje pomoč drugih. Ne smili se mi –- ravno obratno – privoščim mu, da je ostal 'sam s sabo' v prepričanju, da bo dojel da je njegovo trpljenje posledica njegovega značaja. Kaj dela to prepričanje v meni? Moja privoščljivost mu zagotovo ne bo pomagala dojeti kako je prišlo do takšnih posledic.

Nimam kontrole nad njegovim dojemanjem. Njegova prepričanja so tako zasidrana v njem, da stežka posluša predloge drugih. V njegovi bližini lahko le diham v stabilnosti.

Primer sorodnica 2

Zaskrbljena zaradi konkretnega izpuščaja na koži – me sprašuje kaj naj naredi. Brez pomislekov ji predlagam naj obišče zdravnika. Noče k zdravniku z izgovorom da je predaleč in da bi si mogla vzet čas. Spet zaskrbljeno vpraša kaj naj naredi. Še par krat ji med njenim izgovarjanjem odločno ponovim naj gre k zdravniku in jo spomnim, da jo pravočasna diagnoza lahko reši skrbi, pravočasno zdravljenje pa še česa hujšega.

V svojim mislih jo obsojam jo kot neumno, naivno in neodgovorno. Kaj delam s tem? Pomagam ji ne. Kaj sem naredila s tem, ko sem ji ponavljala svoj predlog? Mogoče to, da ga ni vzela resno? Naslednjič povem in diham. Ne reagiram na izgovore in se ne ponavljam. Ustavim obsojanje. Ne morem kontrolirat njene odločitve…

Primer sorodnica 3

Duševno motena čemerna starka z zajedljivo intonacijo in vsebino besed. Ne pozna me več in bulji vame.

Obsojam jo, ker se je tako zapustila in zagrenila življenje vsem okrog sebe. Ne znam z njo. Kadar se zapletem v komunikacijo z njo, mi jo pogosto uspe sprovocirat ali razjezit.

Postala mi je tuja in zdi se mi, da hočem s provociranjem iz nje izbezgat nazaj vsaj minimalni občutek domačnosti?

Kakorkoli – moje obsojanje in provociranje ne pomaga ne njej ne meni. Kadar vidim tako očitno prevlado umsko-zavestnega sistema – mi ne preostane drugega kot dihanje in zavedanje da nobene njene poteze nima smisla jemati osebno. Dopustim si soočenje s tem UmZS brez reakcij. Diham.

Dejstvo je, da ne morem vsilit zdravo-razumskega prebliska drugemu in ga tako ustavit pred (samo)uničujočo reakcijo – ker nasilnost / kontrola v obliki nadvlade že sama po sebi ni zdravorazumsko dejanje… Lahko pa ostanem tu in diham v stabilnosti, namesto da bi se prepustila reakcijam – lahko kontroliram sebe in tako stojim kot vzgled (četudi sebi).