Bitje za enost &amp; enakovrednost

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti

sobota, 25. maj 2013

Uspelo mi je – odstranila sem klopa z mačke!

Za boljše razumevanje te objave najprej priporočam branje objave Strah pred zajedavci / klopi.

Preden začnem z opisom tega dogodka, moram omenjati še dogodek pred tem: bila sem priča ko je sestrična iz svojega psa potrpežljivo in lastnoročno odstranila dva klopa. Čudila sem se kako je to opravila – brez reakcij (razen na nemirnost/premikanje psa).

Našla sem naslednjega klopa na mački. Ker sem se ravno nekam odpravljala, sem ateju samo povedala, da ima Dima klopa. Zavedanje o izmikanju samoobljubi -- z rahlim občutkom krivde sem hitro potlačila... Danes, ko sva bila oba zunaj, jo je ata pretipal okrog vrata in me vprašal kje ga ima. Tam, kjer sem ga videla prejšnjič, ga več ni bilo, je pa bil drug klop na drugem mestu.

Ata drži mačko in mi pravi naj ga odstranim. Pojavita se gnus in strah. Slišim se reči – ti ga daj… če se mi gabi. Izgovarjam se, da nimam nohtov – da sem si jih ravno včeraj postrigla. Vidim, da moj izgovor ni na mestu, ker tudi ata nima dolgih nohtov, pa je z mačke pobral že kar nekaj klopov. Zavedam se, da sem si obljubila, da bom predelala ta strah… zato se podam v kompromis in ateja vprašam če grem po pinceto. Ata ves ta čas poskuša odstranit klopa, ampak mu ne uspeva, ker je Dima precej nemirna in se upira. Pravi, da ima pinceto, ampak da ni najbolj v redu. Še poizkuša, mačka se še bolj upira in skuša pobegnit. Mijavka in piha, začne stegovat svoje kremplje.

Takrat se le zberem – ker vidim, da je situacija boleča za mačko in da utegne kmalu postat boleča tudi za ateja - in si v sebi rečem nekaj v smislu -- ne bluzi, samo naredi že.

Skoncentriram se in primem klopa trdno in čim bolj pri koži – ker ne želim ponavljat postopka in ker želim izvleči celega. Uspe mi. Držim klopa v roki in ga opazujem – če sem izvlekla celega – in ga primerjam s slikami, ki sem jih raziskovala tekom objave Strah pred zajedavci / klopi. Gnus je še prisoten, ampak v zelo skromni količini; prevaga ga radovednost.
Zdi se mi, da se mi je najbolj gnusila ideja v povezavi z občutkom tipa v trenutku fizičnega kontakta s klopom… o možnosti, da ga preveč stisnem in da utegne iz njega špricniti kri, lol. A je to sploh mogoče?

V glavnem – premagala sem strah, izpeljala sem akcijo in vem, da v bodoče nimam več možnosti izgovarjanja – ker sem si dokazala, da zmorem. Dalje - naslednji strah.

V podobnih primerih priporočam:

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti

petek, 24. maj 2013

INTONACIJA & RITMIČNOST GLASU V

2010: Video Response - Voice Tonality - Measuring Reactions

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati na (atejovo) prezirljivo / zajedljivo / posmehljivo intonacijo.

Ko opazim, da čustveno reagiram na (atejovo) prezirljivo / zajedljivo / posmehljivo intonacijo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je reakcija na to vrsto intonacije moja lastna izbira in da z reakcijo – četudi je ta negativna – to vrsto komunikacije kot umsko-zavestnega programa v bistvu podpiram. Zavedam se, da včasih na to vrsto intonacije sploh ne reagiram – ker jo prepoznam kot program UmZS, včasih pa reagiram s čustvi užaljenosti, prizadetosti, manjvrednosti in podobnimi.

Namesto, da si dopuščam reakcije na (atejovo) prezirljivo / zajedljivo / posmehljivo intonacijo, se raje opomnim, da ta predstavlja neposredno sporočilo le o tistem, ki jo uporablja – v primeru, ko si je ne dopustim vzeti osebno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila posvojiti in uporabljati prezirljivo / zajedljivo / posmehljivo intonacijo; predvsem v odnosu z mamo in babico.

Ko opazim, da uporabljam prezirljivo / zajedljivo / posmehljivo intonacijo; predvsem v odnosu z mamo in babico – se takoj ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da v trenutku ko obstajam kot ta način komunikacije delujem iz navidezne pozicije večvrednosti v odnosu do drugega, ki ga želim prikazati kot manjvrednega.

Namesto, da obstajam v neenakovrednosti z drugim, raje zadiham – kot da bi nekaj povohala – ker ta način najbolj učinkovito sprosti mišice in spusti večjo količino zraka v pljuča – ter se postavim kot izhodišče enakovrednosti z drugim.

Preveri, uporabi, podpri (se):

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti

četrtek, 23. maj 2013

INTONACIJA & RITMIČNOST GLASU IV

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na dokaj predvidljivo intonacijo in ritmičnostjo ter vsebino besed dementne babice – kakor tudi na njeno celotno pojavo reagirati z mislimi in občutki o odvečnosti in nesmiselnosti. Znotraj tega si odpustim, da sem si v trenutku, ko se je babica pojavila v istem prostoru začela ustvarjati negativne občutke skozi projekcijo v bližnjo prihodnost na podlagi izkušenj iz (bližnje) preteklosti. (V smislu – spet jo bom morala opozarjati na iste stvari kot sem jo vse dni pred tem…)

Ko opazim, da reagiram na babičino prisotnost, ponavljajočo se intonacijo in ritmičnost glasu, ponavljajočo se vsebino besed – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da babica obstaja v demenci in kot demenca in da se to dejstvo ne bo spremenilo, torej je na mestu, da jaz spremenim svoj negativen odnos do njenega obstoja – KJUB TEMU, DA ME OVIRA PRI GIBANJU IN MI JEMLJE ČAS TER ZAHTEVA OD MENE NENEHNO PONAVLJANJE.

Namesto, da svojo pozornost v družbi babice namenjam negativnim čustvom, se raje osredotočim na vadbo potrpežljivosti, jasnega in primerno glasnega sporočanja, vztrajnosti – in kljub vsemu naštetemu ne pričakujem razumevanja in sodelovanja z babičine strani…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na Babičine ponavljanke včasih reagirati z nelagodjem in naveličanostjo.

Babičine ponavljanke spremenim in pospremim z:

- ''Tako… hudo me glava boli!'' --> Tako… hitro me neha bolet.

- ''Tako… hudo sem se / si me vstrašla! '' -->Tako… hudo je votel strah.

- ''Ke greš kam? / Od kod si prišla?'' --> Odgovorim z- grem / od kot?- da se spomnim zadihat preden bi sploh začela z notranjim govorom v smislu: Zakaj me sploh sprašuješ… tak si nimaš kaj za začet s temi podatki… poleg tega jih boš takoj pozabla bla bla – s pripetimi občutki nemoči, naveličanosti, nesmiselnosti…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je pogovarjanje z babico nesmiselno, ker sproti pozablja vse kar se pogovarjava in da je zaradi tega brez veze, da se sploh trudim ogovarjat in posebej razlagat. – Včasih deluje, kot da me sploh ne posluša potem ko me je kaj vprašala, včasih ne vem če mi po treh stavkih sploh še sledi…

Ko opazim, da obstajam kot misel da je pogovarjanje z babico nesmiselno – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da če sem tiho / če na hitro in osorno nekaj odgovorim, v meni nastopi tesnoba, ki mi sporoča, da ne uporabljam primernega načina. Zavedam se, da nimam pojma kaj babici pomeni pogovor – kaj odnese/ima od njega.

Namesto, da pogovarjanje z babico sodim kot nesmiselno, ga raje dojemam kot dejavnost, ki me ohranja tu – v fizični realnosti. Babičino prisotnost pa kot manifestirano posledico, ki je ni več mogoče spreminjat/kontrolirat, ampak samo še preživet.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z jezo in nadutostjo reagirati na babičine trmaste in/ali ukazovalne tone. Znotraj tega si odpustim prepričanje, da jih glede na svojo nesamostojnost in lastno neobvladovanje nima pravice uporabljat.

Ko opazim, da reagiram na babičine trmaste in/ali ukazovalne tone – se ustavim in diham.

Enostavno jo vprašam zakaj trmari in jo po potrebi spomnim da pozablja stvari ter jo prosim če mi lahko pomaga – s tem, da določeno stvar naredi takoj – da mi je ne bo treba še ''enkrat'' posebej spominjat…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s prezirom in jezo reagirati na babičin trmast, dramatičen, naveličan, zajedljiv odgovor: ''Saj booom!''.

Ko opazim, da reagiram na babičin ''Saj booom!''– se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da babica pozabi, da pozabi (kar še ne opravičuje njenih dejanj in načina komunikacije…). Zavedam se, da ''Saj booom!''-a ne morem ustaviti, lahko pa ustavim svoje reakcije na njega. Hkrati se zavedam, da moram vztrajati v svojih zahtevah, saj babica nima več samomotivacije za čisto osnovne življenjske premike.

Namesto da na ''Saj booom!'' reagiram z jezo in prezirom, ji raje s spodbudnim umirjenim glasom odgovorim ''No - pa daj.''.

Preveri, uporabi, podpri (se):

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti

ponedeljek, 20. maj 2013

Preusmerjanje iz slike

Želela sem se naučiti kako obdelati sliko v objavi na Bloggerju tako, da bo klik na njo pripeljal bralce na določeno spletno mesto.

Prijatelju, ki obvlada zadevo napišem ZS, v katerem mu jedrnato in specifično razložim kaj potrebujem.

Odgovori mi prav tako jedrnato in mi razloži zadevo po korakih.

Lotim se poizkušanja po njegovih navodilih. Preizkušam različne variacije, ki mi padejo na pamet. Na podlagi izkušenj se zavedam, da je lahko razlika med uspehom in neuspehom samo en presledek vstran. Zato vztrajam. Vendar se neuspešni poizkusi nalagajo in moje potrpljenje začenja upadati. Ne dopustim si jeze in obupa – kot sem si ju mnogokrat poprej – ker se zavedam, da mi ne bosta pomagala uresničiti cilja, ampak me bosta kvečjemu utrudila. Zavedam se tudi, da imam odprto možnost nadaljnjega spraševanja, pred katerim me ovira notranji govor v smislu: ''Pa ne morem mu (prijatelju) kar tako jemat časa / ga nadlegovat z vprašanji… Že tako se je potrudil zadevo razložit po korakih, jaz pa še vedno ne razumem aka sram.

Če bom nadaljevala sama, se bom začela jezit zaradi neuspelih poizkusov, če vse skupaj pustim, pa se ne bom naučila kako zadeva, ki bi mi večkrat prišla prav funkcionira…''

Vklopim program 'odlašanje' in že razmišljam o tem, kako bi pustila vse tako kot je, oziroma bi za pomoč ponovno vprašala jutri…

Nekje od zadaj me kljuva, da bom prijatelja pustila viseti v zraku brez potrdila, da mi je uspelo / brez potrdila, da je bila njegova pomoč učinkovita. Tako se nazadnje po skoraj uri preizkušanja zahvalim in premagam odpor po razkritju neuspeha ter napišem pri katerem koraku se mi je zaustavilo – brez pričakovanja odgovora.

Po parih minutah dobim natančnejši pa vseeno kratek opis koraka pri katerem se mi je zataknilo. Na mojem računalniku ni vse popolnoma isto kot piše v opisu, ampak se znajdem. Končno mi uspe. V bistvu je zelo preprosto. In v bistvu mi je to enkrat mimogrede ko sem se igrala/raziskovala uspelo narediti, ampak sem pozabila kako. Malo me je sram same pred sabo…

Prijatelju napišem ''ooooo, uspelooo :D hvala ti!''

Odgovori mi z ''Bravo Duška J''

Zdi se mi smešno, da mi piše bravo – če mi je sam pomagal… Potem pa opazim, da si nisem dopustila v sporočilo o uspehu vključiti sebe. Lahko bi npr. napisala: uspelo mi je / uspelo nama je + hvala ti.

Nič kaj dramatičnega ni v tej zgodbici na prvi pogled…

Ampak ko se spomnim kako težko mi je bilo včasih prositi za pomoč – kako me je bilo sram, kako sem se obremenjevala z mnenji drugih, se zavem, da sem se premaknila iz te točke samosabotaže in da imam še zelo redko probleme s tem; vprašati upam tudi marsikaj 'kočljivega/osebnega'.

Ko se spomnim kako sem se včasih z največjo lahkoto prepustila energijam jeze, obupa, nemoči in samopomilovanja in se potem kar nekaj časa zadrževala v njih, se zavem da si pravkar dokazujem, da je to popolnoma nepotrebno zapravljanje časa, ki si ga v tem primeru nisem dopustila.

Ko se spomnim, kako sem včasih prelagala stvari in se prepuščala 'temu kar mi je prinesel čas' in tako izpuščala priložnosti, da so mi drsele iz rok, se zavem, da sem tokrat bila iskrena do sebe in si nisem dopustila odlašati s pojasnilom sogovorniku o tem kako stoji situacija, niti ga nisem pustila v nevednosti z občutkom krivde v sebi.

Ko se spomnim kako sem včasih pričakovala, da bodo drugi dojeli silnost mojih želja – četudi jih ne bom izrazila (jasno), jih morda celo zanikala ali namerno prikrila, se zavem, da si dokazujem, da sem sposobna svoje želje umiriti, pričakovanja do drugih pa odstraniti.

Ma – kakšen smisel ima, da me je sram pred sabo / pred svojo preteklostjo? Raje si končno dovolim za spremembo (v obeh pomenih) pohvalit samo sebe. Super; Duška – da sem uspela pustit to nepotrebno nesnago zapisano s poudarjenimi črkami za seboj in da sem si dopustila olajšat življenje!

Vsem vam, ki tole berete, lahko priporočam le eno – dajte si priložnost -- pustiti za sabo stvari, za katere veste, da vas omejujejo -- za katere vam vaše telo preko strahu in tesnobe sporoča, da niso najboljše za vas. Zdaj je najboljši trenutek. Dihajte – dihajmo.

Na zgornji sliki sem se naučila vnest povezavo v sliko in zaradi tega primera je nastala ta objava. Čebele… se zavedajo življenja bolj kot se ga ljudje – poslušajmo jih – ko imajo končno možnost govorit človeščino.

Preveri, uporabi, podpri (se):

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti

INTONACIJA & RITMIČNOST GLASU III

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s strahom reagirati na intenzivno / glasno / udarno / hitro intonacijo skupaj s primernimi telesnimi kretnjami in obrazno mimiko (ki ju je pogosto uporabljal moj bivši fant).

Ko opazim, da zapadam v strah, zaradi sogovornikove intenzivne/glasne/udarne/hitre intonacije – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se s predajo strahu pred čustveno močno nabito intonacijo sabotiram - na tak način, da nisem več sposobna slediti vsebini besed, ampak obstajam v energiji čustev.

Zavezujem se, da se ne bom več umikala v strah pred opisanim načinom intonacije, pač pa bom tega vzela kot pokazatelja, da se urgentno stabiliziram z dihanjem. Z umirjenim odgovarjanjem bom skušala umiriti/stabilizirati sogovornika. Če ta ne bo pripravljen sodelovati, mu bom razložila, da mu zaradi njegovega načina govora težko sledim. Če ta ne bo odnehal, bom preprosto odšla in preložila pogovor.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da me je 'agresiven' način govora (bivšega fanta) sprovociral tako daleč, da sem postala totalno zmedena, čustveno razburjena in brez besed… ali pa sem –ravno obratno- kričala nazaj.

Ne dopustim si več iti tako globoko v čustveno nesnago, saj se zavedam, da utruja in izžema moje fizično telo; v obeh zgoraj opisanih primerih.

Mogoče se z agresivno komunikacijo včasih res da rešit kakšen delček konflikta – vendar je cena visoka in to vsekakor ni način, ki bi bil uporaben za reševanje konfliktov na dolgi rok.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sama uporabljati intenzivno / glasno / udarno / hitro intonacijo skupaj s primernimi telesnimi kretnjami in obrazno mimiko; tako v primerih nestrpnosti, kadar drugi niso zaupali vsebini besed v katero sem bila prepričana sama, kakor tudi v primerih, ko nisem bila zares prepričana v vsebino povedanega in sem to nesigurnost želela prikriti z intonacijo in ritmičnostjo svojega govora.
Ko se zalotim pri uporabi agresivnejšega govora - se ustavim in diham.

Vprašam se kaj me je spodbudilo k tej uporabi. Če vidim, da je razlog nestrpnost, nesigurnost ali kaj podobnega, se stabiliziram s pomočjo dihanja / začasnega umika. Če vidim, da zadevo kontrolirano usmerjam/spreminjam/ustavljam, pa si dovolim agresivnejšo uporabo intonacije in ritmičnosti. Navsezadnje je to bil včasih edini preostali sprožilec sprememb pri meni.

Preveri, uporabi, podpri (se):

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - sodeluj v enosti in enakovrednosti

sobota, 18. maj 2013

INTONACIJA & RITMIČNOST GLASU II

Voice-Tonality - Measuring Reactions

Zelo nazorna razlaga kako lahko lastno intonacijo uporabimo kot samo-opozorilo, da ne zapademo v reakcije in kako obdržimo komunikacijo stabilno. Ogled nadvse priporočam.

V prejšnji objavi sem se vprašala če bi na vsebino maminih besed reagirala drugače, če bi jo ona podala na drugačen način. Pogojnik ni najbolj na mestu… zakaj bi se omejevala z njim --
Nimam kontrole nad tem na kak način mi bo mama povedala sporočilo; lahko pa kontroliram svojo reakcijo na njen način in jo odstranim – ker ravno tako ni na mestu – nima praktično-uporabne funkcije.

Problem je v tem, da moja mama v komunikaciji izredno rada uporablja dramatičnost…

[Dramatičen = ki vzbuja pozornost, presenečenje zaradi napetosti, razgibanosti]

…meni pa se (njeno) dramatiziranje zdi izguba časa, izsiljevanje pozornosti – nepotrebno v glavnem.

Ta konflikt se počasi in vztrajno nalaga iz dneva v dan, na kar mi v nekem trenutku nepričakovano popustijo zavore in samo bruhnem iz sebe – se derem in kričim, da sprostim to nabrano energijo… Ja – naredim pošteno dramo – oz. bolje rečeno sodelujem v njej.

In se čudim sama sebi… Po tem se začne obdobje dvo-vzdušja; po eni strani občutim pomiritev, po drugi strani pa otožnost, utrujenost, premaganost.

Tu pa je še ena druga pot – sprotna odprava notranjih konfliktov s pomočjo samoodpuščanja.
Nekje v ozadju kljuva želja po tem, da bi 'premagala mamo' s tem ko bi ji dokazala lastno obvladovanje… hkrati se zavedam, da bo konflikt v meni ostal, če bom delovala iz zunanje izhodiščne točke, namesto da bi predelala lastne midfucke – moje osebne notranje konflikte - zaradi izboljšanja lastne stabilnosti in učinkovitosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pričakovati / upati / čakati, da bo mama spremenila njen način komunikacije, namesto da bi prevzela samoodgovornost in bi opustila lastne reakcije na mamin način sporočanja.

Ko opazim, da pričakujem/upam/čakam, da mama spremeni svoj način komunikacije z mano kot pogoj zato, da se preneham odzivat z močnimi reakcijami – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da pričakujem/upam/čakam že par let in da je preprosto dovolj.

Namesto da odgovornost za svoje re-akcije pripisujem mami, raje prevzamem odgovornost za njih. Po vzorcu, ki mi je uspel pri ateju: dobim čustveno nabito sporočilo, zadiham in šele nato odgovorim v umirjenem tonu. (Tako zelo preprosto je –lahko- in učinki so skorajda čudežni… sogovornik posledično tudi sam spremeni ton in komunikacija postane prijetna.)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamin način komunikacije jemati osebno.

Ko opazim, da mamin način komunikacije z mano / z določenimi drugimi jemljem osebno – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da mama z vsemi komunicira na dramatičen način.

Namesto, da njeno dramatiziranje jemljem kot odziv name / na določene druge, se raje zavedam da je to njena izbira, njen program, njena odgovornost in da ga moja tesnoba in podobna čustva ne bodo spremenili/odstranili in so torej nepotrebni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor do dramatičnosti v vsakdanjem pogovoru (predvsem s strani domačih in sorodnikov). Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila mamino dramatiziranje soditi kot izgubo časa, izsiljevanje pozornosti , kot nepotrebno.

Ko opazim, da moj sogovornik / mama dramatizira – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da s tem ko svojo pozornost v mislih namenjam odporu do dramatiziranja, zamujam podrobnosti verbalne vsebine sporočila, kakor tudi detajle neverbalnega sporočanja – glede katerih se lahko še ogromno naučim. Zavedam se tudi, da nekateri dramatičnost dojemajo kot potrebno/zabavno in da jim daje občutek živosti.

Namesto da obsojam uporabo dramatiziranja v pogovoru z namenom pridobivanja (pozitivne ali negativne) pozornosti , se raje umirim z dihanjem in se odzovem z umirjenim in stabilnim glasom.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila potlačevati neprijetne občutke v povezavi z dramatiziranjem v pogovoru tako dolgo, da so se nabrali in nekontrolirano izbruhnili iz mene – kar je dejansko izgledalo kot da me poseduje demon osebno. Znotraj tega si odpustim, da sem se nato posledično predala dvo-vzdušju; polarnosti pomiritve in hkratne otožnosti/utrujenosti/premaganosti.

Ko opazim, da potlačujem neprijetne občutke v povezavi z dramatiziranjem v pogovoru – se takoj ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je sprotno ozaveščanje in predelava teh občutkov bistvenega pomena, saj tako preprečim kopičenje negativnih čustev in nekontrolirane uničujoče posledice.

Namesto da zanemarjam manjše reakcije, ki se mi pojavijo ob dramatiziranju, jih raje sproti prediham/predelam in tako ohranjam lastno stabilnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po samoobvladovanju (glasu) z namenom, da bi se dokazala pred mamo.

Ko opazim, da obstajam kot želja po dokazovanju skozi samoobvladovanje (glasu) – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se z željo po dokazovanju pred mamo ločujem od sebe. Zavedam se, da če se navzven že predstavljam kot da se obvladam – zaradi želje, da bi se dokazala, navznoter pa še vedno ohranjam konflikt – se mi bo to prej ali slej maščevalo.

Namesto da obstajam v želji po dokazovanju samoobvladovanja mami/drugim, samoobvladovanje raje gradim iz izhodiščne točke izboljšanja lastne stabilnosti in učinkovitosti na podlagi samoiskrenosti.

Preveri, uporabi, podpri (se):

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

petek, 17. maj 2013

INTONACIJA & RITMIČNOST GLASU

Raziskujem svoj odnos z mamo; tekom raziskovanja ugotovim da je to, kar me najbolj draži pri njej / v meni zbuja najmočnejše reakcije njena (dramatična) intonacija in ritmičnost glasu / stavkov / pripovedovanja.
Bi na vsebino njenih besed reagirala drugače, če bi ona spremenila način njene komunikacije?

Asociacija na bivšega partnerja, ki je velikokrat uporabljal intenzivno / glasno / udarno / hitro intonacijo skupaj s primernimi telesnimi kretnjami in obrazno mimiko… in je s tem načinom v meni vzbudil tako močne čustvene energetske reakcije, da nisem bila več sposobna slediti vsebini njegovih besed. Ko je povedal kar je imel, sem večkrat samo stala zraven njega totalno zmedena, čustveno razburjena in brez besed… ali pa sem mu –ravno obratno- kričala nazaj.

Vsebina besed je postala sekundarna stvar, primarna pa način uporabe glasu.
Ki ga ljudje -kolikor mi je jasno- ta trenutek na zavedni ravni razumemo slabše kot besede, na podzavestni in nezavedni, pa ima močnejši učinek kot vsebina besed?

Potem je tukaj še dementna babica z dokaj predvidljivo intonacijo in ritmičnostjo besed ter na žalost tudi vsebino besed. Ko začne z besedo 'tako…', vem da bo sledila verzija '…hudo me glava boli' z vedno istim ponavljajočim se načinom – kot bi poslušal posnetek. Ali pa druga varianta 'tako… hudo sem se / si me vstrašla'. Ke greš kam? / Od kod si prišla? – vedno iste besede, vedno ista intonacija in ritmičnost, vedno ista beda. Si bom kar sprogramirala nekakšne odgovore na te 4 najpogostejše babičine ponavljanjke – sprožilce mojih reakcij in notranjega govora. Da ne bom obvisela v tem občutku avtomatizirane bede in nemoči, bom začasno raje uporabljala te 4 sprožilce kot 'zahtevo' za moj odgovor, ki bo vseboval odgovore v smislu 'enost in enakovrednost' / 'kar je najboljše za vse' / strah je izmišljen… J

Kar se tiče reakcij na babičino intonacijo, se najbolj močno odzivam na njene trmasto ukazovalne tone… ker postaja vedno bolj nesamostojna, ampak tu in tam še vedno uporabi ukazovalno/uporniško intonacijo kot zadnjo oprijemljivo bilko iluzije o kontroli nad drugimi. (Nima pa je niti nad sabo – nad svojim spominom in vedno manj nad svojim telesom (bolečine, šepanje, uhajanje urina, izguba vida+vonja+sluha, nejasnost izgovorjave).

Ata. Njegova intonacija je večkrat zajedljiva / prezirljiva / posmehljiva. Včasih me gane, včasih ne. Opažam pa, da sem ta način posvojila in ga uporabljam tudi sama – kar ni na mestu.
Moti me tudi njegovo nenehno ponavljanje stavkov. Po dvakrat, štirikrat, včasih z variacijami…

Kako ublažiti reakcije na način govora drugega in sporočevalcu odgovoriti s stabilnim glasom? Dihanje je ključ:

''PRAVILNO DIHANJE

Dihanje je gibalna sila našega glasu. Ko smo pod vplivom stresa, postane dihanje

neredno, neenakomerno, plitvo in zasoplo. Tako plitvemu vdihu sledi plitev izdih,

ki nima lastnega zaleta in ga moramo s silo pritisniti na glasilke, da dajo glas od

sebe. Posledica takega govorjenja je boleče grlo in hripav glas. Ko pa smo mirni in

sproščeni, je dihanje enakomerno in globoko. To pomeni, da globokemu vdihu sledi

globok izdih, ki sam zatrese glasilke, mi pa ta tok zraka samo ”reguliramo”, kot da

bi odpirali in zapirali pipo. Takemu dihanju rečemo ”dihanje s trebušno prepono” in

je za javno nastopanje bistvenega pomena! Če ne vemo, kako naj bi to izgledalo, si

predstavljajmo, kot da želimo nekaj poduhati. Pri tem nezavedno potisnemo trebuh

navzven, v resnici pa zrak, ki je prišel v pljuča ”podpremo” s prepono!''

vir: http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2002/ura/Monika/Moje%20datoteke/Seminar2.pdf

ponedeljek, 13. maj 2013

Zeleno ZLATO

Beseda zlato simbolično predstavlja nekaj izjemno dragocenega.

Simbolično zato, ker zlato kot material v resnici nima neke znatne praktično-uporabne življenjske vrednosti; ima tolikšno vrednost, kolikšno mu ljudje pripišemo skozi dogovor...

Včeraj pa sem slišala že za četrto verzijo zlata…

Zraven 'zlatega zlata' kot kovine (Au), poznamo še:

črno zlato – nafto,

modro zlato – vodo in

zeleno zlato – rastlinstvo.

S tem da je simbolično poimenovanje črno zlato še delno smiselno, ker nafta ni pogoj za človeško življenje in preživetje… Medtem ko modro in zeleno zlato kot voda in vegetacija ne predstavljata nekaj izjemno dragocenega le na simbolični ravni – ampak predvsem na praktično-fizični ravni – NAŠA ŽIVLJENJA SO ODVISNA OD NJIJU!!! Kljub temu se do njiju trenutno obnašamo kot paraziti. Kot butasti paraziti, ki jim ni jasno da z uničevanjem gostitelja hkrati uničujejo sebe…

Kakorkoli – tako kot smo zašli iz poti sožitja z naravo, tako se lahko vrnemo na njo. O tem pripoveduje ta nadvse osvežujoč dokumentarec, ki zaradi svoje zdrave kmečke pameti povrne zagon za so-delovanje. Zelo močno priporočam (vp)ogled – kako spreminjati 'puščave' (kot produkt človeka nazaj) v življenja polne ekosisteme.

Nekaj izstopajočih utrinkov iz dokumentarca:

Produkt ne more biti nikoli večvreden od vira.

Človek s poljedelstvom in živinorejo uničuje okolje – ker ne upošteva narave narave – ne pusti zmelji dihati / se obnavljati.

Ključnega pomena je izobraževanje množic – da se ljudje ponovno zavemo kako preprosto prijetno je lahko sobivanje z naravo.

Mi z dostopom do interneta… mi imamo možnost in dolžnost spreminjanja. Čeprav se še ne počutimo neposredno ogrožene, se moramo zavedati, da lahko ima naša pasivnost usodne posledice. Če ne bomo pravočasno ukrepali, bo v državah tretjega sveta nastopila lakota, ki ji bodo sledile migracije. Naveza strah pred smrtjo - želja po preživetju bo ogrožene pripeljala direktno v našo okolico in soočenje s tem kar smo si drznili dopustiti bo postalo neizbežno.

Kaj čakamo? Podprimo enost in enakovrednost vsega življenja zdaj – v tem in v vsakem naslednjem trenutku!
- univerzalni temeljni dohodek (UTD)

- Desteni I Process - za realiziranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

nedelja, 12. maj 2013

Izpolnila sem anketo: Nihilizem mladih in problematika zaposlovanja po zaključku šolanja

''V projektni nalogi z naslovom Nihilizem mladih in problematika zaposlovanja po zaključku šolanja nas zanima, kako mladi dojemajo trenutno stanje v zvezi z (ne)zaposlovanjem, kakšne so njihove izkušnje in kako se sami soočajo ter odzivajo na probleme in izzive, ki jih prinaša stanje na področju dela, obenem pa tudi, kako se soočajo s posplošenimi pripisovanji v zvezi z vse večjim nihilizmom mladih (ali se z njim strinjajo oz. ne).

Hvaležne vam bomo, če si vzamete čas za odgovore!''

1. Na kakšne način in v kolikšni meri na vaše dojemanje sveta ter lastne prihodnosti vplivajo družbene problematike, kot so denimo ekonomsko-gospodarska kriza, izkoriščanje delavcev, krčenje socialnih pravic, okoljska problematika itd.?
Vas morda bolj motivirajo in spodbujajo k prizadevanju za aktivnejše iskanje zaposlitve, osebni uspeh, ali delujejo ravno nasprotno in vam vzbujajo občutke tesnobe, strahu, občutek nemoči, neobvladovanja situacije, negotovosti? Torej ali občutite trenutno stanje v zvezi z zaposlovanjem kot izziv ali grožnjo?
So morebitne skrbi individualne narave (se vežejo samo na vašo lastno prihodnost) ali so usmerjene tudi navzven in obsegajo skrb za druge ljudi (npr. za položaj staršev, prijateljev, vseh ljudi in sveta nasploh)?

Naštete družbene problematike name vplivajo v zelo veliki meri, saj ne morem funkcionirat kot sproščeno bitje v samoizražanju, če je sistem v katerem živim samo-sabotažen.
Trenutno stanje v zvezi z zaposlovanjem občutim kot samoironijo, v kateri se prepletata tako izziv kot grožnja...
Ne razmišljam le o svojem položaju, saj se zavedam, da smo vsi fizična bitja z istimi potrebami in istimi bolečinami, kadar fizične potrebe niso zadovoljene v zadostni meri.

2. Se v trenutni družbeni realnosti počutite zmožnega avtonomnega delovanja in izbiranja želenega življenjskega stila ter uporabe načinov, kako to doseči?
Ste morda (kdaj) pod pritiskom pričakovanj okolice glede študijske, delovne in drugih uspešnosti (partnersko življenje, hobiji,...)?
Se vam zdi, da lahko vplivate na družbeno situacijo, so vaše izkušnje reflektirane v državni politiki, se vam zdi, da je vaš glas slišan ?

Družba mi je ponudila izobraževanje za dva poklica, katera sta tekom mojega izobraževanja postala skrajno ogrožena... tako da o avtonomnosti lahko bolj kot ne le sanjam. Če bi si lahko avtonomost zagotovila s prekvalifikacijo, ne bi oklevala. Ker pa je brezposelnost razpasena na vsa področja, sploh ne vem če se ima smisel spuščat v njo.
Pritiske čutim iz vseh strani; mislim da je splošno ozračje pošteno napeto, zategnjeno - čeprav mi je jasno, da se nam sproščeno življenje že ves čas ponuja - mi pa se ves čas sprenevedamo...
Vsak posameznik lahko vpliva na družbeno situacijo - s svojo aktivnostjo. Problem je v tem, da se mnogi posamezniki definirajo kot premajhni/nemočni/ubogi - še preden so sploh poskušali naredit kakšen konkreten premik.
S politiko sem se začela soočati šele pred kratkim; ne čutim se še dovolj zrelo za pobudnico, vsekakor pa podpiram in posredujem iniciative, ki enakovredno podpirajo vsakogar.

3. Kako dojemate mlade? Kakšna je po vašem mnenju njihova vloga v družbi? V kakšnem položaju so danes?

Mlade dojemam kot vržene v labirint - skupaj z vsemi ostalimi. Naša skupna vloga v družbi in kot družba je preoblikovanje družbe v takšno, ki bo najboljša za vse. Trenutni položaj mladih - kakor tudi vseh ostalih se mi zdi nesprejemljiv.

4. Kakšni so bili vaši cilji, želje in občutki o prihodnosti v času osnovnošolskega ter srednješolskega izobraževanja in ali se je to kasneje v življenju spremenilo (kako, zakaj, kdaj)?
Kakšne so vaše želje in občutki glede zaposlitve in prihodnosti sedaj?

Moj cilj je (bil) najti delo, ki ga bom opravljala z veseljem. Zato sem se tudi izobraževala v smeri, ki me je veselila. Po končani srednji šoli se mi je začelo svitati, da se bom težko preživljala kot likovna ustvarjalka - aranžerka, zato sem se preusmerila na likovno pedagogiko.
Razmere v izobraževanju postajajo vse bolj groteskne; tako kot si po eni strani želim službe, tako si po drugi ne strani ne želim biti v tem kaosu pritiskov...

5. Kaj se vam zdi najpomembnejše pri lastni zaposlitvi, v kolikor bi lahko izbirali? V kolikšni meri ste selektivni pri sprejetju določenega dela, ste pripravljeni sprejeti karkoli ali ostajate selektivni? Kakšna so vaša merila in pogoji pri sprejetju ter opravljanju oz. zavrnitvi nekega dela?

Najpomembnejši pri lastni zaposlitvi se mi zdijo odnosi v zaposlitvenem okolju.
Selektivnost ni več na mestu; v trenutku ko bo pod vprašajem moje preživetje, bom pripravljena delati karkoli...
Dokler me še lahko preživljata starša (v zameno za opravljeno delo doma) pa se nisem pripravljena izpostavljat delu, ki bi ogrožalo moje zdravje in/ali bi bilo preskromno plačano.

6. Kako vrednotite uspeh na trgu dela (torej dejstvo, da nekdo ima zaposlitev in je pri svojem delu uspešen: zadovoljen, ima primeren dohodek...)?
Ga dojemate kot osebni/individualni uspeh ali kot posledico drugih zunanjih dejavnikov (povpraševanja, sreče, zasičenosti z določenimi poklicnimi profili, recesije, krize, vez in poznanstev...)?

Trga dela sploh ne vrednotim kot uspešnega. Sicer vidim zaposlene ljudi - 88% naj bi jih bilo trenutno... Nekaj izmed teh jih ima primeren dohodek. Zadovoljstvo pa bolj kot ne obstaja le v teoriji...
Dokler smo ljudje v nenehni nesigurnosti glede služb in smo pripravljeni delati kompromise, ker se bojimo za lastno preživetje... bo trg dela (krvavo) bojno polje.

7. Odgovarjajte samo trenutno zaposleni (ostali napišite /):
Kako dojemate svoj položaj v razmerju do nezaposlenih?
Kako vidite lastno zaposlitev (komu/čemu pripisujete razloge, da jo imate)?
/

8. Odgovarjajte samo trenutno nezaposleni (ostali napišite /):
Kako občutite svojo nezaposlenost glede na zaposlene mlade?
Ali občutite kakšne omejitve oz. prednosti zaradi svoje nezaposlenosti; v zvezi s čim, na katerih področjih, zakaj?

Sprašujem se ali je cena zaposlenosti/avtonomnosti še sprejemljiva ali več ne...
Kot nezaposlena sem omejena denarno; denar pa kupuje skorajda vse...
Kot nezaposlena imam čas za stvari, ki me dejansko zanimajo - za študij / lasten proces iztrebljanja nesmiselnih miselnih in čustvenih vzorcev, za promoviranje praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse življenje.

9. Koliko delovnih izkušenj že imate? Kje, kako in na kakšen način ste jih pridobili? Se vam zdi, da je danes do delovnih izkušenj (v Sloveniji) težko priti? Zakaj? Kako dojemate prostovoljno delo in neplačane prakse? Se vam zdijo koristen način za pridobivanje izkušenj ali jih vidite kot izkoriščanje mladih?

Imam 10 mesecev izkušenj iz pripravništva.
6 mesecev izkušenj iz obdobja nadomeščanja učitelja.
Različne izkušnje sem si pridobivala tudi preko študentskega dela.
Do delovnih izkušenj je težko priti zaradi tega, ker ni potrebe po delavcih - o čemer priča že sama stopnja brezposelnosti. Manj izkušeni smo tako še dodatno zapostavljeni... Iz več virov sem slišala, da je postalo problem dobiti celo že pripravništvo... neplačano seveda.
Prostovoljno delo in neplačane prakse vidim kot nateg. Preprosto zato, ker sem bila del obojega, pa mi vseeno ne zadostuje za pridobitev zaposlitve.
Pridobivanje izkušenj bi moralo biti vključeno v sam izobraževalni program... sicer res ne vem čemu je izobraževanje sploh namenjeno.

10. Kaj menite o delu v tujini? Se vam zdi, da je tam lažje priti do zaposlitve oz. delovnih izkušenj? Razmišljate o odhodu (navedite razloge zakaj da oz. ne) ali ste se ga morda kdaj (začasno ali za stalno) že kdaj poslužili? Zaradi kakšnih razlogov da oz. ne?
Delo v tujini vidim kot opcijo zase in hkrati kot posmeh domačemu trgu dela.

Dejstvo je, da se je kar nekaj mojih znancev poslužilo te opcije - ker druge izbire niso imeli.
Seveda je vsakemu ljubše delati v domačem okolju...
Tudi sama razmišljam o odhodu z namenom preživetja. Do zdaj moje preživetje še ni bilo ogroženo in zato še nisem podlegla takšnim kompromisom.

11. Je na vašo odločitev o izobraževalni poti imel kdo vpliv? Če da, kdo je to bil, zakaj ter na kakšen način se je to kazalo v preteklosti in kako se to kaže danes?

Ljudje se že rodimo delno pogojeni, zraven tega pa na naše odločitve o izobraževanju vpliva prav vsaka stvar, ki jo vpijamo iz celotne okolice.
Kot otrok sem videla očeta kako se je izražal skozi likovna sredstva in takrat se je zakoreninila moja izobraževalna pot. Preverila sem kaj mi v tej smeri ponuja sistem in hodila naprej.
Družina me je podpirala v ''moji'' odločitvi o izobraževalni poti; finančno me podpira tudi sedaj, ko mi sistem ne nudi delovnega mesta primernega izobraževanju, ki mi ga je omogočil...

12. Kako razumete osamosvojitev, kaj prištevate k temu pojmu, kaj vam predstavlja ta pojem?
Se počutite samostojni? Zakaj da oz. ne?

Osamosvojitev razumem kot finančno neodvisnost, kot priložnost, ki jo je sistem dolžan omogočit vsakomur.
Kot brezposelna sem odvisna od drugih - sem nesamostojna.

13. Menite, da imate v bližnji prihodnosti realne možnosti za popolno osamosvojitev, ki pomeni bivanje brez kakršnekoli pomoči?

Bi se, v kolikor bi imeli realne možnosti, osamosvojili čim prej in si zagotovili samostojno življenje, ali bi še naprej živeli ob pomoči drugih (npr. življenje pri starših, pomoč v obliki financiranja ali vsaj delnega sofinanciranja)?
Vam predstavlja osamosvojitev (pomembno) vrednoto ali morda dajete prioriteto drugim stvarem (npr. svoj čas in finančna sredstva raje uporabljate za druge namene, aktivnosti)?

Menim, da je moja popolna osamosvojitev pod vprašajem.
Seveda si je želim, saj sem sposobna delati in ne želim bit v breme staršem. Hkrati pa nisem pripravljena na osamosvojitev s katero bi ogrozila lastno fizično zdravje in svoje osnovno človeško dostojanstvo...
Osamosvojitev posameznika (kot sprejemanje odgovornosti in s tem prevzemanje moči nazaj nase) mi predstavlja prioriteto, zato svoj čas in denar namenjam preoblikovanju sistema v takšnega, ki bo vsakomur enakovredno omogočal osamosvojitev in ne životarjenje - kot nam ga večini ponuja trenutni sistem.

14. Kako vas dojemajo družina (starši, brati/sestre), drugi domači in sorodniki? Menite, da je vaša (ne)zaposlenost razlog, da vas dojemajo kot (ne)enakovredne polnopravne pripadnike skupnosti odraslih, (ne)zrele, (ne)samostojne, (ne)odgovorne?
Ste deležni njihovih nasvetov, usmeritev, ukazov, zahtev, nadzora, pričakovanj?

Staršem dejansko predstavljam strošek. Ki ga delno omilim z domačimi opravili. Dojemajo me neenakovredno, poskušajo me motivirat pri iskanju službe. Manjši pritisk je prisoten vseskozi - niti ne vedno na zavedni ravni... občasno se čustva pomešana z eksistencialnim strahom prelijejo preko roba...
V ozadju vedno igra melodija o tem, da v resnici vsi dojemajo službo kot pretirano obremenitev; me silijo v njo - ker so jo primorani sprejeti sami, čeprav se dobro zavedajo gnilosti in nepotrebnosti jebenega pritiska na delovnih mestih.

PRAKTIČNE REŠITVE POTREBUJEJO NAŠE SOGLAAASJEEE:
- univerzalni temeljni dohodek (UTD)