Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 3

Vse bolj se začenjam zavedat, da si tesnobo dejansko povzročam, sama – v svoji glavi… da za to sploh ne potrebujem drugih… (Danes sem se na primer prvič v življenju odločila narediti pizzo; tekom izdelave tesnobe na pretek. Strah pred napakami, pred kritiko, samoobsojanje.?.)
S tesnobo pa reagiram tudi na ponavljajoče se banalnosti, ki jih vidim pri bližnjih in ki jih ne morem spremenit (vsakodnevna babičina dementna ponavljanja, mamina 'prepričanost', atejova gluha ušesa …)

Polna jebene tesnobe! Diiiihaaaam… in se osredotočam na eno izmed tesnobnih navezav na enkrat. Danes je na vrsti samoodpuščanje navezave tesnoba kot reakcija na užaljenost. Izhajam iz bloga objavljenega 21.2.2013.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodelovati v užaljenosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila podpirati užaljenost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bati se užaljenosti drugih; predvsem mame.

Ko opazim, da sodelujem v užaljenosti, da jo podpiram ali da se je bojim – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je užaljenost UmZ program in da zato nima smisla sodelovati v njem, ga podpirati ali se ga bati.

Ne dovolim si več sodelovanja v užaljenosti, podpiranja užaljenosti in strahu pred užaljenostjo. Namesto tega raje ob specifični situaciji v kateri nastopa užaljenost s pomočjo dihanja in komunikacije in brez jeze v primeru, da užaljeni ne bo želel sodelovati to predelam, zanaliziriram, poiščem vzorce, naredim samoodpuščanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na mamino užaljenost reagirati s tesnobo.

Ko opazim, da na mamino užaljenost reagiram s tesnobo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je mamina užaljenost njena odgovornost, tako kot je moja tesnoba moja odgovornost. Zavedam se, da lahko mamo vprašam zakaj je užaljena in da moram sebe vprašat zakaj čutim tesnobo. Zavedam se, da mi mama lahko odgovori iz vidika preobčutljive in da to ni več moja odgovornost in 'sprejemljiv' razlog za mojo tesnobo.

Namesto, da na mamino užaljenost odreagiram s tesnobo, se z njo raje vsakič znova pogovorim o njeni užaljenosti – da začnem neposredno spoznavat vzorec užaljenosti in njegove specifike.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi užalila mamo in da nisem realizirala da s strahom in skrbjo v bistvu ustvarjam pogoje za to, da jo še lažje užalim / da se še lažje užali.

Ko opazim strah pred tem, da bi užalila mamo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da ji s svojim strahom pred njeno užaljenostjo nakazujem, da ima odprto pot… da me naj kar izrabi da bo sploh lahko užaljena.

Namesto, da se bojim da bi mamo užalila, pozornost raje prenesem na svojo intonacijo in jo uporabljam čim bolj kontrolirano.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svoje nesmisle opravičevati z maminimi nesmisli.

Ko opazim, da svoje nesmisle opravičujem z maminimi nesmisli – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da z izhodiščem 'a ona si (me) lahko privošči, jaz pa si (nje) ne bi smela?!'  samo vzdržujem idealne pogoje za nadaljevanje nesmislov na obeh straneh.

Namesto da pričakujem, da bo kot mama-'vzornica' prva prenehala z nesmisli (npr. užaljenostjo), raje brez čakanja na njo prevzamem svoj del odgovornosti takoj (npr. reagiranje na njeno užaljenost s tesnobo, podpiranje užaljenosti).