nedelja, 03. februar 2013

SOJENJE / mame


Ležala sem v postelji, misli so se mi prelivale po glavi… opazovala sem jih in naenkrat se je mi je pojavila misel. 'Pa zakaj morem toliko obsojat mamo – kaj imam od tega?!' Ta misel je bila kot nek klik, preblisk zdravega razuma sredi notranjega govora. Res je, da ima moja mama kar nekaj navad, ki jih jaz vidim kot nesmiselne – kar pa še ne pomeni, da so dejansko nesmiselne…
Spet ista zanka – hočem spreminjat njo, namesto svojih reakcij. Z obsojanjem mame pa ne spreminjam niti nje v 'po mojem bolj smiselne odzive', niti sebe iz energetskih reakcij v neonesnaženo fizično.
(Spet jemljem mamo za primer – ker je najbolj stalna oseba skozi čas v mojem življenju. Sicer pa enako velja tudi za vse ostale osebe; zaradi manj skupaj preživetega časa je moje sojenje drugih samo manj intenzivno.)


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pogosto sodit/obsojat mamo. Znotraj tega si odpustim, da nisem realizirala, da s tem hkrati sodim/obsojam tudi sebe – ker sem od nje prekopirala veliko vzorcev in jih veliko tudi pred sabo 'skrila' kot nasprotni/polarni vzorec maminim reakcijam in/ali kot notranje/introvertirano reagiranje v nasprotju z maminim zunanjim/ekstravertiranim reagiranjem.
Ko opazim, da sodim/obsojam mamo in/ali da hkrati (prikrito) sodim/obsojam sebe – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da so moji kriteriji za sojenje prevzeti in sprejeti v preteklosti in ne bazirajo na tem kar je najboljše za vse, ampak na preživetih oz. nesmiselnih vzorcih. Zavedam se,
da z obsojanjem mame ne spreminjam niti nje v smeri, ki je najboljša za vse, niti sebe iz energetskih reakcij v neonesnaženo fizično. Zavedam se, da z obsojanjem sodelujem pri utiranju poti za krivdo…
Namesto da skozi notranji govor avtomatizirano sodim/obsojam mamo in/ali sebe glede na nesmiselne vzorce sprejete v preteklosti in tako tlakujem pot krivdi, za kriterij raje vedno vzamem –kar je najboljše za vse- in specifično zadevo pretehtam v samoiskrenosti znotraj tega principa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nekatere mamine navade najprej soditi kot nesmiselne in potem dvomiti o upravičenosti svojih sodb.
Ko opazim, da nekatere mamine navade sodim kot nesmiselne in ko opazim, da nato dvomim o svojih sodbah – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da se sprašujem o korektnosti svojih sodb glede maminih navad, zaradi tega ker dvomim v samo smiselnost svojih kriterijev in ker se zavedam, da sodim iz bolj ali manj omejenega gledišča svojega UZS.
Namesto da sodim mamine navade kot ne/smiselne po nesprejemljivih kriterijih, raje v samoiskrenosti pogledam zakaj me nekatere mamine navade motijo in ob ponovitvi te navade mamo vprašam po njeni perspektivi in ji razložim svojo; komuniciram z njo, jo sprašujem – namesto, da jo sodim v notranjem govoru.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po spreminjanju mame, namesto da bi spreminjala svoje reakcije na mamo.
Ko opazim, da se ubadam s spreminjanjem mame, namesto s spreminjanjem svojih reakcij na njo – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da s tem v mami zbujam odpor do sprememb in hkrati povečujem nezaupanje vase, občutek nemoči in strah pred tem, da nobena moja izbira ni primerna / učinkovita.
Namesto, da svoj trud in pozornost vlagam v spreminjanje mame, ju raje preusmerim v spreminjanje svojih reakcij na mamo – kar bo navsezadnje spremenilo najin odnos in s tem tudi njo…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamo sodit z večjo intenzivnostjo kot druge, zaradi tega, ker z njo preživim več časa kot z drugimi.
Ko opazim, da mamo sodim bolj intenzivno kot druge oz. da jo že spet sodim – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da mami tako dajem občutek, da sodim predvsem njo, druge pa veliko manj. Zavedam se, da se vsako sojenje in obsojanje spreminja hkrati s širino dojemanja 'sodnika'…
Namesto da mamo sodim z večjo intenzivnostjo / pogosteje kot druge – predvsem zaradi dopuščenega in nabranega sojenja skozi notranji govor……… najprej raje samoiskreno predelam svoj notranji govor in nato mami prestavim svoje poglede na to, kar pri njej sodim kot ne/smiselno in se pozanimam o njeni perspektivi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek krivde, ker sem tako pogosto sodila mamo.
Ko opazim, da obstajam kot občutek krivde zaradi pogostega sojenja in obsojanja mame – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da občutek krivde ni rešitev za prenehanje sojenja in obsojanja mame.
Namesto da obstajam v občutku krivde zaradi pogostega sojenja/obsojanja mame, raje vsakič ko se zavem, da mamo sodim/obsojam v notranjem govoru TAKOJ PRI PRIČI NEHAM!!! Ker sem videla kako sem ta vzorec obsojanja postopoma stopnjevala, dokler ni postal hudo moteč in obremenjujoč za najin odnos. 



Autor: Kelly Posey


Ni komentarjev:

Objavite komentar