SOJENJE / definicije po SSKJ / reakcije in asociacije na posamezne elemente v besedilu 4

"soditi in soditi -im nedov. (i o) 

8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost

• ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem

mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega

zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega

sodeč -eča -e: sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom

sojen -a -o: obtoženci še niso bili sojeni

• ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno,

usojeno

* jur. biti sojen v nenavzočnosti''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti v usodo.

Ko opazim, da verjamem da je določena situacija usojena – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da vnaprej določena usoda ne obstaja, obstajajo pa posledice naših misli, besed in dejanj, s katerimi se sproti soočamo, se iz njih učimo in tako izbiramo ali jih bomo še naprej ponavljali ali spreminjali.

Namesto da se ločujem od vnaprej določene usode, postanem eno z usodo – se zavedam da s svojimi mislimi+besedami+dejanji sooblikujem svojo usodo, kakor tudi usodo drugih. Zato se v svojim mislih, besedah in dejanjih vedno usmerjam po tem kar je najboljše za vsev vsakem danem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodelovati v sojenju množice.

Ko opazim, da nekoga /nekaj avtomatsko sodim, ker me je v sojenje pritegnila množica – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da množica sodečih ne opravičuje mojega lastnega sojenja. Zavedam se, da množica še ni sposobna sodiit po kriteriju 'kar je najboljše za vse' – torej nima smisla, da se ji v sojenju pridružujem.

Namesto da sodim kakor sodi množica drugih, vztrajam pri sojenju skozi kriterij 'kar je najboljše za vse'.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi, da si nekdo nekaj ne-zasluži.

Ko opazim, da sodim, da si nekdo nekaj zasluži / nečesar ne zasluži – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da nimam pogleda v celotno sliko, torej je tudi moje sojenje o tem ali si nekdo nekaj zasluži ali ne nesmiselno.

Namesrto da sodim o tem ali si nekdo nekaj zasluži ali ne, se raje ukvarjam s sabo, s svojim delovanjem in spoznavanjem posledic posameznih dejanj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ljudi soditi kot ne/vredne zaupanja.

Ko opazim, da nekoga sodim kot ne/vrednega zaupanja – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da ljudje po večini delujemo iz UmZS in kot takšni (samo)manipulatorji in sebičneži nismo dokazali, da je zaupati nam praktično.

Namesto da druge sodim kot ne/vredne zaupanja, raje delam na samozaupanju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samo-sojenje z vidika UmZS.

Ko opazim, da se sodim z vidika UmZS – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je samo-obsojanje z vidika UmZS samo nadaljno zapletanje in samo-omejevanje, ki privede do bolezni, bolečin, v ekstremnih primerih do samomorov.

Namesto da se sodim z vidika UmZS, raje sproti zmanjšujem samo-sodbe in jih brišem s pomočjo samoodpuščanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila serijo blogov 'SOJENJE / definicije po SSKJ / reakcije in asociacije na posamezne elemente v besedilu' soditi kot naporno, zgrešeno, pretežko in dolgočasno.

Ko opazim, da določeno temo samooodpuščanja sodim kot naporno, zgrešeno, pretežko in dolgočasno – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da takšno samoodpuščanje nima učinka kot bi ga lahko imelo, če bi ga pisala povsem brez čustvenih sodb.

Namesto da tekom pisanja samoodpuščanja začenjam temo soditi kot negativno, jo raje prehodim/prepišem z zavedanjem v vsakem trenutku.