Kako se odzivamo na priložnosti?

Derren Brown je ustvarjalec fenomenalnih šovov. To niso šovi, s katerimi bi človek samo preganjal čas, ampak nam vsem skupaj nastavljajo ogledalo… Vsak njegov šov je eksperiment zase skozi katerega avtor predela neko vprašanje, ki si ga lahko postaviš tudi sam.

Nazadnje sem gledala Derrenovo stvaritev SKRIVNOST SREČE… Ogled nadvse priporočam tudi vam.

Ta šov kaže, da se nam prav vsem ponujajo priložnosti, ljudje pa se med seboj razlikujemo po tem koliko smo za njih odprti. Oz. zaprti.

Pri čemer odprtost pomeni to, da ne delujemo avtomatizirano in samo znotraj okvirjev tistega kar poznamo, da ne delujemo v strahu pred novim, nepoznanim, nepričakovanim.

Pri čemer zaprtost pomeni to, da se tako zelo zaposlujemo z lastnimi mislimi in z lastnim odporom, da si ne dopustimo da bi priložnosti, ki se pojavijo na naši poti sploh videli… če pa jih že vidimo, pa se jih na hitro znebimo. Preprosto zaradi nekega strahu, morda občutka nevrednosti, nezaupanja vase.

Posameznik zelo enostavno vidi to izogibanje/zavračanje priložnosti pri drugem. Sama poznam osebo, ki jo po domače povedano vedno nekaj jebe. Vedno ima glede česa za pojamrat ta nervozen/nepotrpežljiv karakter. Saj se skozi leta počasi premika naprej in počasi izboljšuje svoje stanje. Ampak včasih dobivam občutek, da se že norčuje iz sebe – ko toliko ponavlja vedno ene in iste vzorce. Kljub temu, da sva že predebatirali neko stvar in se strinjali glede rešitve, bom slej ali prej spet poslušala jamranje o isti stvari.  Ker oseba rešitve v resnici ni posvojila, je ni realizirala. Misli, da ne zmore in to celo ponavlja v besedah in v svojih mislih… čista samosabotaža.

Ko si not – v določenem samoomejujočem vzorcu – se ti neko tvoje obnašanje zdi domače, naravno. Morda sploh ne prepoznaš ovir, ki si jih nastavljaš sam… morda jih, pa raje ignoriraš ker se bojiš soočit z njimi?

Kaj naj rečem zase? Vidim, da sem se marsikje že odprla za priložnosti. Pri komunikaciji z ljudmi na primer. Včasih me je bilo strah vprašat, prosit za smer, nasvet, predlog… strah me je bilo kaj si bodo drugi mislili o meni, kako me bodo sodili… in sem raje sama tavala in iskala, pri tem pa sem se v svoji notranjosti vedno bolj jezila nase, na svojo strahopetnost. Potem sem počasi začela spraševat in komunicirat z drugimi kadar sem potrebovala pomoč. In danes se lahko temu svojemu nekdanjemu strahu samo še režim. Ker vidim, kako so ljudje v resnici kul, kako radi priskočijo na pomoč in včasih dobim še več kot to za kar sem prosila. Res je, da moraš včasih poizkusit večkrat, ampak slej ali prej naletiš na nekoga, ki ti 'poda roko' hehe.

Hkrati se zavedam, da se marsikje še vedno prav slepo blokiram. Se prepuščam strahu, da nečesa ne bi zmogla, si mislim da je pretežko zame – še preden poskušam. Si lažem, da vzorci, ki ne puščajo preveč bolečih posledic niso tako zelo pomembni, da bi jih začela odpravljat takoj. Naredim določeno stvar, da bi ugajala, nato pa se jezim, ker sem kao zapostavila sebe. Dramatiziram glede določenega obnašanja drugih, namesto da bi se postavila v njihovo kožo in komunicirala od tam. Bluzim v mislih, obsojam sebe in druge…

Čeprav dobro vem kako zlahka se dajo urediti tudi 'najtežje' situacije in načeti odnosi – če si le dam priložnost. Težko bom pozabila teden dni, v katerem sem se osredotočila na svoj napet odnos z y in sem si vsakič znova v komunikaciji z njim dala priložnost da sem najprej zadihala in šele potem reagirala; najin odnos je postal prijetno sproščen.

Vse skupaj nas pozivam – postajajmo vedno bolj odprti za priložnosti – razširimo se – podirajmo lastne uničujoče meje/mere .

Sama sebe izzivam glede odprtosti v odnosu z mamo. Diham preden se odzovem! In ne dovolim si več podpirat njene užaljenosti – niti navznoter. Zdaj mi postaja jasno kaj si ustvarjam s tem – tesnobo. Dajem si priložnost za opustitev tesnobe.