SOJENJE / definicije po SSKJ / reakcije in asociacije na posamezne elemente v besedilu 2

"soditi in soditi -im nedov. (i o) 

3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju

4. ustvarjati, izražati mnenje o kom

a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal / krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi

b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu // knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila igre/tekme soditi kot negativne zaradi tega ker vključujejo tekmovalnost, konkurenčnost, izločevanje, polarnost zmagovalec/poraženec in polarnost dobrih občutkov / negativnih čustev. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila navijaštvo soditi kot podpihovanje polarnosti oz izločevanja. Znotraj tega si odpustim tudi, da sem sprejela in si dopustila sodnike tekmovanj soditi kot del tega nepotrebnega mehanizma namenjenega vzdrževanju UmZS.

Ko opazim, da obstajam kot negativna sodba glede tekmovanj, navijaštva, sojenja tekem – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da s samim sojenjem/obsojanjem ne spreminjam tega kar vrednotim kot negativno in nepotrebno, ampak samo hranim UmZS.

Namesto da tekmovanja, navijaštvo, sojenje tekem… sodim kot negativno, raje napišem kak blog o s pojasnili zakaj omenjane zadeve vidim kot nesmiselne – čeprav so splošno sprejete.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sojenje kot izražanje oz. ustvarjanje mnenja o nekom soditi kot normalen način funkcioniranja človeka.

Ko opazim, da sojenje kot izražanje oz. ustvarjanje mnenja o nekom sodim kot normalen način funkcioniranja človeka – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se sojenje od človeka do človeka razlikuje glede na to kakšne programe je sprejel in dopustil vgraditi v lasten UmZS. Zavedam se da so sodbe kot osebna/subjektivna mnenja nestabilne, netrajne, neresnične in posledično tudi nepotrebne oz. na vse zadnje nesprejemljive.

Namesto da sojenje kot izražanje oz. ustvarjanje mnenja sodim kot normalen način izražanja človeka, se raje opominjam na subjektivnost mnenj ki ohranjanja in stopnjuje delitev / onemogoča enost & enakovrednost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila notranje sodbe o drugih oz. sojenje drugih v pogovoru z nekom, kadar obsojani ni bil prisoten.

Ko opazim notranje sodbe o drugih in sodelovanje pri sojenju ljudi, ki niso prisotni – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da si ga z notranjimi sodbami o drugih banalno bluzim in zapravljam svoj čas. Zavedam se, da je sojenje drugih brez možnosti njihove obrambe / možnosti pojasnil zahrbtno dejanje.

Namesto da sodim druge v svoji notranjosti in namesto da sodelujem pri sojenju neprisotnih, se raje obrnem k sebi in svoji samokorekciji – zmanjševanju takšnega sojenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi druge glede na sebe.

Ko opazim, da sodim druge v primerjavi s sabo in svojimi izkušnjami – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da fizična telesa drugih ne funkcionirajo točno tako kot moje in da UmZS drugih ne funkcionira točno tako kot moj. Zavedam se, da posledično s sojenjem drugih po sebi drugim delam krivico.

Namesto da druge sodim po sebi in po svojih izkušnjah, z drugimi raje komuniciram o konfliktu ki se mi pojavi v povezavi z njimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi ljudi po videzu.

Ko opazim, da sodim ljudi po videzu – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da si na ta način ustvarjam predsodke na podlagi slike/podobe in se prikrajšujem za bistvo posameznika kot samorealizacije v odnosu z njim.

Namesto da ljudi sodim po videzu, si jih raje dopustim spoznati ne glede na to ali me njihova podoba privlači ali odbija.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sporočila drugim začenjati v smislu: 'nimam te namena obsojat' / 'ne misli si, da te obsojam' / 'ne jemlji si tega kot obsojanje'.

Ko opazim, da začenjam sporočila v zgornjem stilu – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se za sporočili, ki se začenjajo v tem smislu skriva opravičilo za sledeče obsojanje.

Namesto da se že v naprej opravičim za obsojanje, raje z njim sploh ne začnem. Ko ta vzorec opazim pri drugih, jih vprašam zakaj sploh omenjajo obsojanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na izjavo ''kakšne posledice bi to imelo, sodite sami'' reagirati z avtomatiziranim odzivom 'temu se je bolje izogibati'.

Ko opazim avtomatiziran/samo-sabotažen odziv na izjavo ''kakšne posledice bi to imelo, sodite sami'' – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da izjava ''kakšne posledice bi to imelo, sodite sami'' predaja sojenje naprej – vstran od sebe, zaradi česar sem dobivala občutek, da če bom drznila soditi sama, bom s tem sprejela tudi odgovornost o sojenju, ki se ga nekdo drug izogiba.

Namesto da se na izjavo ''kakšne posledice bi to imelo, sodite sami'' odzovem z avtomatiziranim odporom, si raje dopustim zdravorazumsko presojanje na podlagi kriterija če je najboljše za vse enakovredno ali ne.