Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila od drugih
pričakovati, da me upoštevajo in biti užaljena kadar me niso upoštevali tako
kot sem pričakovala.
Ko opazim, da od drugih pričakujem upoštevanje in da
sem užaljena kadar od drugih nisem upoštevana tako kot pričakujem – se ustavim
in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da mi drugi ne morejo brati
misli in da niso vedno sposobni razbrati tega kar želim sporočit z določeno
vsebino in intonacijo.
Namesto da od drugih pričakujem upoštevanje in sem
užalim kadar ga ne dobim, se raje upoštevam sama s tem, da dajem prednost
fizičnemu pred UmZS. Kadar si želim, da bi me drugi upoštevali, se jasno
izrazim…
Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila
realizirati, da je užaljenost vezana na prizadeto čast, prizadet ugled, prizadet
ponos, nevljudnost, nespoštljivost, direktnost.
Ko opazim, da je pri meni ali pri drugem nastopila
užaljenost vezana na prizadeto čast, prizadet ugled, prizadet ponos,
nevljudnost, nespoštljivost, direktnost – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da so ugled, čast, ponos,
spoštljivost, vljudnost miselni konstrukti, ki smo jih sprejeli in si jih
dopustili, dokler niso postali avtomatski odziv. Zavedam se nesmiselnosti
obstoja znotraj teh konstruktov, zato se po potrebi opomnim kam se dejansko
nagibam. Če se užali nekdo drug, pa ga vprašam naj mi razloži zakaj točno je
užaljen.
Namesto da se bojim užaljenosti z vsemi njenimi
razsežnostmi, užaljenemu raje pokažem da sem opazila njegovo užaljenost in ga
pozovem, naj mi jo razloži kaj konkretno ga je prizadelo ter prispevam svojo perspektivo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ljudi, ki
se hitro užalijo soditi kot manjvredne od sebe.
Ko opazim, da ljudi, ki se hitro užalijo sodim kot
manjvredne od sebe – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da z obsojanjem ne pomagam spremeniti
dejstva, da se nekdo hitro užali, ampak kvečjemu pripomorem k še hitrejši
užaljenosti.
Namesto da ljudi, ki se hitro užalijo sodim kot
manjvredne, jih poskušam razumet, čeprav jim dam vedeti da užaljenost ni
potrebna.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpravo
svoje tesnobe kot reakcijo na mamino užaljenost videti kot 'misijo nemogoče' in
da si nisem dopustila zadeve izpisati prej.
Ko opazim, da v mislih/besedah/dejanjih dvomim v to,
da sem spodobna odpravit tesnobo kot reakcijo na mamino užaljenost – se ustavim
in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je dvom v odpravo tega
vzorca zapravljanje časa – ker je jasno, da podpira samo UmZS.
Namesto da dvomim v svojo sposobnost odprave vzorca
tesnobe kot reakcije na mamino užaljenost, svoj čas in pozornost raje namenjam
opuščanju tega vzorca s pomočjo dihanja in ustavljanja strahov in energijske
navlake.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kriviti
sebe za mamino užaljenost.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kriviti
mamo za mamino užaljenost.
Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila
pri vsakem primeru mamine užaljenosti posebej samoiskreno pogledat ali sem
soodgovorna ali je to posledica mamine (pre)občutljivosti.
Ko opazim, da v primeru mamine užaljenosti drsim v
reakcijo tesnobe zaradi tega ker ne vem če sem soodgovorna ali če mama izigrava
mojo pozornost – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da moram spraševanje o
soodgovornosti za mamino užaljenost reševati sproti – po možnosti tekom
užaljenosti ali pa še isti dan… saj bom le tako prišla do ključnih podrobnosti,
ki jih potrebujem za prekinitev vzorca.
Namesto da se izogibam predelavi posameznega primera
moje tesnobe kot reakcije na mamino užaljenost, se raje sproti soočam z
morebitnim izzivanjem mamine užaljenosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar