četrtek, 07. februar 2013

SOJENJE / definicije po SSKJ / prve osebno-posredne reakcije in asociacije na besedilo


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodišče soditi kot ironijo pravičnosti, ker pogosto berem/gledam/slišim, kako se sodni procesi zavlačujejo, kako se obtoženi kriminala oproščajo, kako pomembno je imeti iznajdljivega odvetnika – posebej če si kriv.
Ko opazim,  da sodišče sodim kot ironijo pravičnosti – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da sem svojo sodbo oblikovala na podlagi medijsko predelanih informacij, ki so lahko zmanipulirane in na podlagi izjav posameznikov, ki so izjavam pripeli +/- energijski naboj. Zavedam se, da s sojenjem sodišča kot ironije pravičnosti pomagam pri sorealizaciji te sodbe.
Namesto da sodišče sodim kot ironijo pravičnosti na podlagi neobjektivnih sporočil medijev in posameznikov, se sodb raje vzdržim oz. si jih sproti odpustim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor do sodišča, ker sem sodišče definirala s popolno transparentnostjo in razosebljanjem / poseganjem v intimo.
Ko opazim da sodišče definiram in povezujem s popolno transparentnostjo in razosebljanjem / poseganjem v intimo – se ustavim in diham. Ko opazim odpor do popolne transparentnosti in razosebljanja / poseganja v intimo – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je povezava sodišče – popolna transparentnost in razosebljanje / poseganje v intimo produkt mojega UmZS (drugi imajo vprogramirane drugačne povezave na sodišče…). Zavedam se, da je odpor do popolne transparentnosti in razosebljanja / poseganja v intimo v bistvu strah pred razkrinkanjem mojega ega/sebičnosti/osebnosti/karakterjev in hkrati strah pred sojenjem/obsojanjem s strani drugih egov/sebičnežev/osebnosti/karakterjev.
Namesto da sodišče definiram skozi UmZS, ga raje definiram kot pravni organ zasnovan v preteklosti, ki ga je potrebno upoštevat do preoblikovnja v smislu tega kar je dejansko najboljše za vse – če si ne želim oteževat življenja. Namesto da obstajam v strahu pred popolno transparentnostjo / razosebljanjem / poseganjem v intimo / pred razkrinkanjem mojega ega/sebičnosti/osebnosti/karakterjev, se raje v vsakem trenutku usmerjam v misli/besede/dejanja po principu kar je najboljše za vse – tako, da bom lahko vedno stala za njimi in kolikor se le da sproščeno odgovarjala za svojo preteklost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred izkušenimi odvetniki kot manipulatorji besed in misli v zameno za profit.
Ko opazim strah pred izkušenimi odvetniki kot manipulatorji besed in misli v zameno za profit – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da sem si ta strah oblikovala na podlagi filmov, časopisnih objav in drugih medijev. Zavedam se, da za strahom pred manipulatorji besed in misli v zameno za profit, stoji dvom v sebe in v svojo stabilnost.
Namesto da obstajam kot strah pred izkušenimi odvetniki kot manipulatorji besed in misli v zameno za profit, raje povečujem samozaupanje in lastno stabilnost.


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi, da je prepoved vožnje pod vplivom alkohola in prepovedanih substanc pretirano omejevanje.
Ko opazim, da sodim, da je prepoved vožnje pod vplivom alkohola in prepovedanih substanc pretirano omejevanje – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da z alkoholom in prepovedanimi substancami bolj ali manj škodujemo lastnim fizičnim telesom, z njimi spreminjamo svoje psihofizično stanje in s tem tudi lastno vožnjo. Zavedam se, da smo ljudje med vožnjo že tako preveč zaposleni s svojimi mislimi in premalo osredotočenimi na samo vožnjo, alkohol in prepovedane substance pa nas usmerjajo še globlje v UmZS / nas še bolj oddaljujejo od fizične realnosti.
Namesto da sodim prepoved vožnje pod vplivom alkohola in prepovedanih substanc kot pretirano omejevanje, se raje opomnim, da je že samo konzumiranje alkohola in prepovedanih substanc samo-sabotaža.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila večino omejitev hitrosti vožnje soditi kot nesmiselno, zato ker uživam v hitri vožnji (pri čemer je definicija hitre vožnje seveda relativna…).
Ko opazim, da omejitve vožnje sodim kot nesmiselne – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da s povečevanjem hitrosti nad omejeno hitrostjo hkrati povečujem možnost samopoškodb in poškodb drugih živih bitij ter materiala + možnost odvzema vozniškega dovoljenja z vsemi transportno-omejujočimi posledicami. Zavedam se, da pre-hitra vožnja ni sprejemljiv način sproščanja fustracij… neglede na to kako priročna se zdi v ta namen.
Namesto da večino omejitev hitrosti vožnje sodim kot nesmiselno, jih raje upoštevam – ker se zavedam, da z neupoštevanjem izzivam pravne zakone in povečujem obstoj v UmZS. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar