Ok…
situacija je takšna, da sem brezposelna oseba. Izšolana kot aranžerka in
profesorica likovne umestnosti. Ampak ker razpisov za prosta delovna mesta za
moja dva poklica ni oz. so izjemno redka in/ali že zasedena, kdaj naslikam kakšno
sliko po željah drugih, da pade vsaj kak 'papir'.
Lahko
bi slikala po svojih željah, pa se bojim, da bi mi slike obležale doma; da bi
vložila denar (platno, barve…) in čas v njih, pa v zameno ne bi dobila ničesar.
Slikanje
po mojih željah pomeni, da bi slikala otroke sveta, živali, naravo. V svojem
preprostem slogu, s poudarkom na kakšni posebnosti / odnosu / sporočilu, ki me
na določeni podobi pritegne.
Slikanje
po željah drugih pomeni slikanje portretov, modernih hiš, cerkva, risanih junakov
in podobnih zadev, ki nimajo nekakšne univerzalne vrednosti, ampak imajo osebno
vrednost oz. vrednost prepričanja drugega. Moje reakcije na ta prepričanja pa
mi slikanje pošteno otežijo. Kar pomaga, je to, da pozabim vsebino in se
osredotočim le na barve in oblike… pa seveda na 'papir'.
Kadar
slikam po svojih željah, sem dosti bolj motivirana, mi slika uspeva lažje in
hitreje. Uživam. Čeprav pridejo
trenutki, ko mi kaj ne uspe tako kakor sem želela, se ne obremenjujem preveč.
Kadar slikam po željah drugih pa sem precej bolj kritična do sebe oz. bolj
zaskrbljena, nesigurna… In tega sem naveličana – ker se zavedam, da lahko slike
po željah drugih slikam brez izmenjavajočih se ekstremov od čustev (-) do
občutkov (+).
Self
forgivenes time …
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi mi slike, ki jih
slikam po svojih željah obležale doma; z njimi pa tudi čas in denar vložen v
njih.
Ko
opazim strah pred tem, da bi mi slike, ki jih slikam po lastnih željah obležale
doma skupaj z vložkom – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem
da mi je slikanje po mojih željah v užitek, da je slikanje meni domač način
samoizražanja in da ni nič hudega, če mi kakšna slika obleži doma. Zavedam se,
da je večino slik slikanih po mojih željah dobilo posvojitelje, ostale pa jih
bodo še dobile, sicer pa jih lahko predelam :D.
Namesto
da se sekiram, da bi mi slike obležale doma in da z njimi zapravljam svoj čas
in denar, raje občasno uživam v samoizražanju skozi slikanje po lastnih željah
brez pričakovanj glede usode končnega izdelka.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila soditi slikanje otrok sveta, živali, narave
kot zabavno/smiselno in slikanje portretov, modernih hiš, cerkva, risanih junakov
in podobnih zadev kot bolj ali manj nezabavno/nesmiselno.
Ko
opazim, da določene slikarske motive in načine slikanja sodim kot zabavne in
smiselne in druge kot nezabavne in nesmiselne – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem,
da je vsak motiv, ki se ga lotim neke vrste samospoznavanje/samopodpora; samoizražanje
in/ali pridobivanje izkušenj in/ali pridobivanje 'papirja'.
Namesto
da sodim likovne motive, se raje vsakega motiva lotim po svojih najboljših
močeh. Ko pa se pojavijo reakciji v obliki sodb, si jih odpustim, zadiham in šele
nato ustvarjam naprej.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da imajo določeni motivi
(otroci sveta, živali, narava) univerzalno vrednost in da imajo drugi motivi (portreti,
moderne hiše, cerkve, risani junaki in podobne zadeve) le osebno vrednost oz.
vrednost nekega prepričanja.
Ko
opazim, da obstajam v prepričanju, da imajo določeni motivi univerzalno
vrednost in da imajo drugi motivi le osebno vrednost oz. vrednost nekega
prepričanja - se ustavim in diham.
Rahlo
šokirana vidim/realiziram/razumem, da prav vsaka podoba ponuja možnost
interpretacije posameznega opazovalca in da zato v bistvu nobena podoba ni resnično
univerzalna. Zavedam se, da je ZAENKRAT sestavni del vsake likovne podobe/motiva
perspektiva človeka, ki je v odnosu z likovnim izdelkom – tako ustvarjalčeva
kot opazovalčeva.
Namesto
da sodim motive/podobe v polarnosti univerzalni/osebni, jih raje sploh ne
sodim. Zavedam se, da je vsak likovni motiv (kakor tudi vsaka 3D podoba v
realnosti) sestavljen iz barv in oblik… privlačnost in odpor do določenih barv
in oblik (motivov) pa imamo vprogramirane skrajno globoko v sebi…
Nadaljevanje
sledi, do takrat pa priporočam:
Perspektiva o likovnem ustvarjanju, ki je precej domača tako meni,
kot tudi večini likovnikov:
Ni komentarjev:
Objavite komentar