Samoodpuščanje prekinjam z današnjim dogodkom na to
temo.
X ve, da nameravam jutri začet slikat novo sliko. Vidi
me kako si nesem valjčke za barvanje sten v hišo.
Z X sva na sprehodu. Naenkrat prekine tišino z
vprašanjem, če nameravam valjčke tudi uporabljat za slikanje. ---wtf---- Odgovorim
z zvočno nevtralnim 'ja', kljub temu da se zavedam aktivacije sprožilca 'kipenja'
v sebi. Po mislih mi švigajo znani izidi v podobnih situacijah, ki so večinoma zaključevali
tako, da je kipenje v meni butnilo preko roba – tesnoba/jeza/… Zavedam se, da
nima smisla ignorirat kipenja v meni – da ne morem ostat tiho; hkrati se
zavedam, da sem se zavezala k večji strpnosti do X. Zato poskušam z
intonacijsko čim bolj nevtralnim glasom nadaljevat '…ali zakaj bi si jih nesla
gor' (valjčke v sobo). Vseeno se sliši rahlo ironičen prizvok v mojem glasu…
X z užaljenim glasom odreagira s klasično domačo
žaljivko 'Zaradi mene si jih lahko v rit vtakneš'. Pozdravljena užaljenost! Se
ti lušta moje tesnobe, a? 'Nisem imela
tega namena' odgovorim hudomušno. Kljub temu X pumpa energijski občutek
užaljenosti dalje in nadaljuje z zanjo značilnim posploševanjem v smislu 'saj
te ne bom več gnjavila z vprašanji' z večjo dozo besed, hitrim tempom in
užaljeno / jezno / obupano intonacijo. V takšnih trenutkih mi je dostikrat
prekipelo preko roba in sem se prepustila jezi/tesnobi/…
Zato ker:
- sem vedela, da ni res, da me X ne bo več spraševala
zaradi spraševanja --- sem zaradi te laži dostikrat reagirala z jezo/tesnobo/…
- je iz dejanskega problema preklopila na univerzalno
preusmerjanje pozornosti 'saj te ne bom
več gnjavla/nadlegovala, pustila te bom čisto na miru' --- sem zaradi tega njenega
nenadnega preklopa v karakter 'uboga s-tvoje-strani
nesprejeta jaz' dostikrat reagirala s tesnobo in se krivila za njeno
užaljenost, namesto da bi se zavedala namena preklopa – ohranjanje obstoja v
energiji čustva užaljenosti…
- je govorila hitro in je uporabljala veliko besed s poudarjeno
intonacijo in tak način govorjenja ustvari napetost. Tiste vrste napetost, ko
več ne slišiš vsebine besed drugega – jih kasneje nisi sposoben ponovit, ampak
veš samo da je kipelo; da so se čustva v tebi nabirala medtem ko si poslušal
tone in gledal kretnje…
Tokrat sem se kontrolirala. Zavezala sem se k
odpravljanju tesnobe kot reakcije na užaljenost. V tem zavedanju sem ponavljajočo
se neresnično vsebino, nenadni preklop k posploševanju in ustvarjanje napetosti
skozi način govora prepoznala kot programe UmZS.
Umirjeno in z rahlim pridihom naveličanosti sem ji
odgovorila 'če me pa sprašuješ vprašanja na katera že veš odgovor'.
Ta stavek sem izrekla že večkrat v preteklosti. Moje besede
so bile nabite z jezo / tesnobo / občutkom nemoči / občutkom da se X norčuje iz
mene oz. da me provocira / občutkom, da bi X rada nekaj drugega (pozornost, ki
si je ne da sama?)…
Tokrat sem te besede izrekla brez. Brez intenzivnega energijskega
naboja čustev. Brez obsojanja X, brez jeze zaradi naveličanosti ponavljanja
retoričnih vprašanj. Samo s tistim čudenjem ---kaj ti špila v glavi – zakaj me
sprašuješ če bom slikala z valjčki glede na vse okoliščine ki jih poznaš (jutri
začnem slikat na veliko platno + povedala sem ti, da iščem barvo in si nato
prinesla valjčke) – kaj bi v resnici rada od mene?
Diham. Diham in diham. Tesnoba je nekje v bližini –
pripravljena na prevzem kontrole… ne dovolim si je. Nisem reagirala, nisem se
jezila, nisem povzdigovala glasu, niti nisem potlačevala konflikta v sebi –
umirjeno sem ga izpostavila – 'sprašuješ vprašanja na katera veš odgovor'. Nimam
razloga za tesnobo – nepotrebna je. Diham, preverjam, stojim, diham, preverjam,
stojim… to je to – zmaga zdravega razuma nad UmZS. Solarni pleksus je prijetno
prazen, sproščen. Ni napolnjen s tisto zategnjeno utesnjujočo tesnobo, ki mi je
postala tako domača. Dokazala sem si, da zmorem – preprostost – praznine –
namesto tesnobe kot reakcije na užaljenost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar