ponedeljek, 04. februar 2013

SOJENJE / ''Samo bog me lahko sodi''


''Samo bog me lahko sodi,'' je moja prva asociacija na to besedo. Ampak jaz ne verjamem v boga kot v večvredno bitje. Za mene bog obstaja samo na simbolni ravni - v vsem kar obstaja – enakovredno. Torej ''me lahko sodi samo obstoj''. Kaj je tisto kar obstaja skozi čas? Fizično zagotovo; za vse drugo nimamo enotnega potrdila. Torej ''samo fizično me lahko sodi''. Misli, čustva in občutki sami po sebi še niso fizično – čeprav oblikujejo rojstvo dejanj, ki pa so fizična…
Kako sodi fizično? Tako da se z bolečinami in boleznimi odzove na blodnje umsko-zavestnega sistema. Ampak človeštvo ga je že tako zablodilo, da teh sporočil več ne vidi/realizira/razume in se jih mora znova priučit, znova vzpostavit komunikacijo s svojim telesom in s fizičnim kot celoto.


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel 'Samo bog me lahko sodi' vrednotiti pozitivno.
Ko opazim, da obstajam kot misel 'Samo bog me lahko sodi' in da jo vrednotim kot pozitivno – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da z obstojem v tej misli ustvarjam notranji konflikt… v smislu – drugi me nimajo pravice sodit, ker se premalo zavedajo svojega fizičnega in obstajajo v podrejenosti lastnih UZS >< jaz imam pravico sodit druge – ker sem v procesu prerojevanja v fizično…
Namesto da sprejemam sodbe drugih in svoje sojenje drugih, ki temelji na UZS, raje pustim, da mi/nam sodi fizično in delim svoja spoznanja/perspektive z drugimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sojenje/obsojanje drugih v svojih mislih.
Ko opazim, da druge sodim/obsojam v svojih mislih – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da se lahko sojenje/obsojanje drugih v mislih hitro stopnjuje iz 'nedolžnih' opazk v nesramen in sabotirajoč notranji govor. Zavedam se, da veliko svojih notranjih sodb o drugih ne delim s temi, ki jih sodim/obsojam, ker se zavedam, da bi jih tako prizadela. Zavedam se tudi, da veliko mojih sodb izvira iz mojega osebnega ozkega stališča, ker se ne nahajam v koži tega ki ga sodim, ne vidim/doživljam vseh dejavnikov in informacij kot jih on… nahajam se na drugem stališču, v drugi perspektivi… morda ne upoštevam bistvenih elementov in tako sodim po krivem…
Namesto da druge sodim v svojih mislih – kjer se ne morejo braniti, se raje postavim v njihovo kožo in si predstavljam, da me nekdo drug glasno sodi, kot jaz v mislih sodim njih… Ko torej opazim notranjo sodbo, si na njo najprej samoiskreno odgovorim v imenu drugega. Nato drugega dejansko vprašam, česar ne razumem sama, namesto da bi ga avtomatsko obsojala v svojih mislih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojat samo sebe, ker ne razumem kaj točno mi z različnimi specifičnimi boleznimi in bolečinami sporoča moje telo.
Ko opazim, da se obsojam, ker ne razumem sporočil lastnega telesa – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da sem bila rojena v svet, v katerem se ljudje identificiramo predvsem s svojim UZS in se zapostavljamo kot fizična telesa. Zavedam se, da so me z dobrimi nameni učili nesmiselnih stvari in da sem jih sprejela in jih dopustila v zameno za občutke varnosti in pripadnosti.
Namesto da obsojam sebe, ker nisem sposobna tekoče komunikacije z lastnim telesom in kot fizično telo in hkrati druge, ker me tega niso naučili, raje neham sodit – ker se zavedam, da sodbe ne bodo spremenile mojega nerazumevanja… pač pa ta čas, ki sem ga sicer namenjala sojenju, raje namenjam raziskovanju komunikacije z lastnim telesom in kot telo. 



Ta napis sem prvič videla na nekem tatooju. Malo prej sem se lotila iskanja slike za tale blog in sem začudeno strmela v množico tatoojev s tem napisom. Ja - fino univerzalen napis - za možnost interpretacije boga in za bildanje ega... Mimogrede - kakšna je pa tvoja definicija boga in tvoj pogled na sojenje/obsojanje?

Ni komentarjev:

Objavite komentar