Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 7

To samoodpuščanje temelji na objavi iz 21.2.13 , natančneje na videu iz te objave .

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ne-zavedno poniževanje drugih, s čimer sem drugim odprla vrata do užaljenosti in sebi do tesnobe kot reakcijo na njihovo užaljenost.

Ko opazim, da druge ponižujem na kateregakoli mutiran način – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da s poniževanjem drugih tako drugim kot sebi ustvarjam pogoje za nepotrebno trpljenje. Zavedam se, da bom morala podrobno raziskati mejo med poniževanjem in provociranjem z namenom poravnave z enakovrednostjo…

Namesto da uporabljam poniževanje in provokacijo kot sem ju v preteklosti, se zavedni uporabi poniževanja odpovem, pri uporabi provokacije, pa svoje besede prediham preden jih delim.
(Problem je v tem, da se ljudje po navadi identificiramo z UmZS… in včasih težko določim mejo med tem ali provociram drugega, da se lažje prepozna ali v bistvu podpiram svoj ego… telo mi sicer odgovarja, samo ga še ne znam prav poslušat… čas.)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s čustvi reagirati na poniževanje s strani drugih in tako podpirat neenakovrednost.

Ko opazim, da s čustvi reagiram na poniževanje s strani drugih – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da poniževanje s strani drugih kaže na to, da ne razumejo principa enakovrednosti in ne kaže tega, da sem jaz manjvredna od njih (ali da so oni zaradi uporabe poniževanja manjvredni od mene).

Namesto da na poniževanje drugih čustveno reagiram, jih raje vprašam če me želijo ponižati in zakaj to počnejo.

Odpustim si, nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da je kuhanje mule samo introvertirana užaljenost, s katero sem si verjetno povzročala največ tesnobe.

Ko opazim, da kuham mulo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je kuhanje mule tiho kričanje po pozornosti in naklonjenosti drugega.

Namesto da kuham mulo, raje samoiskreno ubesedim svoje občutke… pri čem začnem stavek z 'Jaz…' in uporabljam čim bolj nevtralno intonacijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila žaliti druge in s čustvi reagirati na žaljivke drugih.

Ko opazim da žalim druge ali reagiram na žaljivke drugih – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je žaljenje UmZ program s katerim posameznik želi drugega ponižati, zato da bi se sam počutil bolje / večvrednega / sprejemljivega zase kot za UmZS.

Namesto da žalim in čustveno reagiram na žaljivke, raje čim prej postavim jasno mejo – 'razumem čustva, vendar ne dovolim žaljenja – ne glede na to s katere strani prihaja, pripravljena sem nadaljevati s pogovorom, ko se čustva poležejo'.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi drugim jasno povedala kakšnega obnašanja iz njihove strani ne sprejemam in jim tudi razložila zakaj ne.

Ko opazim strah pred tem, da bi drugim povedala da stopajo preko meje tega, kar dojemam kot sprejemljivo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da s tem ko drugim ne dam vedeti kaj je zame ne-sprejemljivo, dopuščam nepotrebno nadaljevanje zlorabe.

Namesto da se bojim izraziti kakšno obnašanje sprejemam kot ne-sprejemljivo, to povem in tako preprečim nabiranje čustev in zaključno eksplozijo; četudi za ceno več manjših konfliktov.

Odpustim si da nisem sprejela in si nisem dopustila užaljenemu povedati, da vidim njegovo užaljenost in da bi rada njegovo razlago zakaj je užaljen – ker sem se preveč bala svoje prezirljive reakcije zaradi odpora do užaljenosti.

Ko opazim da ignoriram užaljenost drugega, ker se bojim lastne reakcije prezira in poglabljanja konflikta – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se v bistvu počutim nezmožno sprejeti užaljenost drugega in jo zmanjšati/izbrisati.

Namesto da se počutim nemočno pri zmanjševanju/brisanju užaljenosti drugega in namesto da obstajam v odporu do užaljenosti, si raje dopustim spoznat užaljenost. Na začetku mogoče samo s poslušanjem s pomočjo zavestnega dihanja – s čim manj reakcijami.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila dojeti, da so pogosto/hitro užaljeni ljudje tisti, ki imajo nizko samozaupanje in da je sojenje njihove užaljenosti kot banalne samoprevara.

Ko opazim, da pogosto/hitro užaljenost drugega sodim kot banalno – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem da na ta način vzdržujem negativni energijski naboj do užaljenosti drugega in tako pomagam hranit/ohranjevat ta nepotreben vzorec užaljenosti.

Namesto da pogosto/hitro užaljenost drugega sodim kot banalno, ji raje ne posvečam nobene negativne pozornosti, ampak jo poskušam preko komunikacije razumet, sicer pa jo pustim, da se izteče in ne sodelujem v njenem napajanju z lastno energijo.