Sodimo in smo
sojeni --- na podlagi prepričanj in zakonov o tem kaj je prav/narobe,
pozitivno/negativno, dobro/slabo.
Ampak od kod smo prevzeli ta prepričanja? Ali so enaka prepričanjem ostalih ljudi po svetu? Ali lahko na podlagi istih prepričanj sodimo vse ljudi enakovredno? Kako smo sprejeta prepričanja nadgradili sami? A oblikujemo svoje sodbe/prepričanja tako, da so najboljše za vse življenje?
Ampak od kod smo prevzeli ta prepričanja? Ali so enaka prepričanjem ostalih ljudi po svetu? Ali lahko na podlagi istih prepričanj sodimo vse ljudi enakovredno? Kako smo sprejeta prepričanja nadgradili sami? A oblikujemo svoje sodbe/prepričanja tako, da so najboljše za vse življenje?
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
soditi/obsojati druge, čeprav si sama ne želim biti sojena/obsojana s strani
drugih umsko-zavestnih sistemov.
Ko opazim, da sodim/obsojam druge, čeprav si sama
zase tega ne želim – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da sojenje/obsojanje iz
izhodiščne točke UZS ni smiselno, pa naj bo od drugih ali moje… Zavedam se, da
je nesmiselno čakati, da me bodo najprej nehali sodit/obsojat drugi, kakor je
tudi nesmiselno pričakovati, da me bodo drugi nehali sodit/obsojat, ko se bom
sama toliko disciplinirala, da bom nehala sodih/obsojat druge.
Namesto da sodim/obsojam iz izhodišča UZS, raje
spoznavam kako mi/nam 'sodi' fizično. Namesto, da čakam na druge, da me bodo
prvi nehali sodit /obsojat, to nesmiselno sistemsko aktivnost raje ukinjam
sama. Namesto, da gojim pričakovanje, da bodo drugi zmanjševali sojenje/obsodbe
mene, hkrati z zmanjševanjem mojega sojenja/obsojanja njih, raje ne vzdržujem
pričakovanja, saj se zavedam, da utegne z njim priti razočaranje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
soditi in sprejemati sojenje izhajajoče iz polarnosti prav/narobe.
Ko opazim, da nekaj sodim v polarnosti prav/narobe
ali da sodbo v tej polarnosti sprejemam od drugih – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da so definicije
polarnosti prav/narobe pogojene s kulturo, družbo, družino… v kateri posameznik
odrašča/živi in da posledično ne morejo temeljit na principu 'kar je enakovredno
najboljše za vse'. (Konkreten primer: mi pokrivanje
muslimank dojemamo kot nekaj nepotrebnega, kot zatiranje žensk, kot nekaj kar
je narobe… one, ki so odraščale v tej kulturi, pa svojo PRAVico do pokrivanja
branijo tudi takrat, ko zaživijo znotraj druge kulture.)
Namesto, da o(b)stajam kot sodba znotraj polarnosti prav/narobe, se raje ob vsaki takšni sodbi spomnim, da kriteriji o tem kaj je prav in kaj je narobe izhajajo iz UZS in niso nujno skladni s tem, kar je enakovredno najboljše za vse življenje.
Namesto, da o(b)stajam kot sodba znotraj polarnosti prav/narobe, se raje ob vsaki takšni sodbi spomnim, da kriteriji o tem kaj je prav in kaj je narobe izhajajo iz UZS in niso nujno skladni s tem, kar je enakovredno najboljše za vse življenje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
soditi in sprejemati sojenje izhajajoče iz polarnosti dobro/slabo.
Ko opazim, da nekaj sodim v polarnosti dobro/slabo
ali da sodbo v tej polarnosti sprejemam od drugih – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da so definicije
polarnosti dobro/slabo pogojene z religijo, moralo, osebnimi percepcijami članov
družine… v kateri posameznik odrašča/živi in da posledično ne morejo temeljit
na principu 'kar je enakovredno najboljše za vse'. (Konkreten
primer: Spoštovanje staršev in prednikov je dobro, nespoštovanje je slabo. Ampak
če spoštuješ prednike skupaj z njihovimi zasvojenostmi (npr. alkohol, čustvena
drama, dodaj primer…), s tem škoduješ / delaš slabo sebi…)
Namesto, da o(b)stajam kot sodba znotraj
polarnosti dobro/slabo, se raje ob vsaki takšni sodbi spomnim, da kriteriji o
tem kaj je dobro in kaj je slabo izhajajo iz UZS in niso nujno skladni s tem,
kar je enakovredno najboljše za vse življenje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi in sprejemati sojenje izhajajoče iz polarnosti pozitivno/negativno.
Ko opazim, da nekaj sodim v polarnosti pozitivno/negativno
ali da sodbo v tej polarnosti sprejemam od drugih – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da so definicije
polarnosti pozitivno/negativno pogojene z med-osebnostnimi motnjami : ) katere
posameznih sprejema in dopušča ter v njih sodeluje in da posledično ne morejo
temeljit na principu 'kar je enakovredno najboljše za vse'. (Konkreten primer: Kar se neki osebnosti ekonomista zdi
nadvse pozitivno, se lahko osebnosti ekologa zdi nadvse negativno in obratno. Konkreten
primer 2: Zakon privlačnosti deluje po principu osredotočanja na pozitivno, pri
tem pa ignorira/potlačuje negativno, ki zaradi ignorance še ne izgine, pač pa
se zaradi potlačevanja nabira, dokler ne eksplodira…)
Namesto, da o(b)stajam kot sodba znotraj polarnosti pozitivno/negativno, se raje ob vsaki takšni sodbi spomnim, da kriteriji o tem kaj je pozitivno in kaj je negativno izhajajo iz UZS in niso nujno skladni s tem, kar je enakovredno najboljše za vse življenje.
Namesto, da o(b)stajam kot sodba znotraj polarnosti pozitivno/negativno, se raje ob vsaki takšni sodbi spomnim, da kriteriji o tem kaj je pozitivno in kaj je negativno izhajajo iz UZS in niso nujno skladni s tem, kar je enakovredno najboljše za vse življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar