Starejše je treba spoštovat!!

V okviru samo-realizacijkega in samo-korekcijskega procesa DIPlite sem se pogovarjala z eno izmed pripravnic. Predelovala je svojo ponavljajočo se reakcijo – blokada pri pogovoru s taščo. Eden izmed njenih izgovorov zakaj si dopušča, da pri pogovoru s taščo vedno zablokira je bil ''UČILI SO ME, DA SPOŠTUJEM STAREJŠE''. 

Ko sem prebrala to, se mi je naredil rahel mrak na oči…  

Tudi mene so učili, da moram starejše brez pardona spoštovat. Ampak sem skozi leta dojela, da ne glede kako jaz nekatere starejše spoštujem, oni mene ne. In sem se začela prevpraševat zakaj -- zakaj si oni zaslužijo spoštovanje, jaz pa ne? Samo zato ker so starejši? A jih to da so starejši naredi večvredne, boljše kot sem jaz? NE!!! Res je, da imajo več let izkušenj, ampak samo zaradi tega še niso vredni več kot jaz. So se iz teh izkušenj kaj naučili ali jih samo ponavljajo v različnih verzijah in ostajajo sebični? Če je tako - si zagotovo ne zaslužijo mojega spoštovanja -- pa če so stari nad 100 let.

Mislim, da je to prepričanje 'starejše je treba spoštovat!' zabetonirano v slovensko družbo. Ne več toliko v današnjo mladino, ampak današnji 'srednjeletniki' pa smo se še naposlušali tega. Še en tak 'moto' mi odmeva v glavi – '' tradicijo je treba spoštovat!''.
Ampak kakšna je slovenska tradicija? Kaj so se šli naši (pra)dedki in (pra)babice recimo – da ne grem predaleč? Babe so za v kuhno / hišo / za na polje in za rojevat in skrbet za otroke pa za ugajanje dedcem. Dedci morajo preskrbet družino, zato pa si zaslužijo, da kdaj kaj spijejo in se poveselijo s kakšno drugo, ko je baba noseča / tečna. Ampak k maši je pa treba hodit!! (Omenjena dejstva so zbrana v dokumentarni knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače.)

Kaj si naj začnem s tem? To ni za mene. Moških ne vidim kot večvrednih od sebe, ampak kot drugače sestavljene. So močnejši, bolj sistematični. Ženske pa smo bolj skrbne in bolj sposobne vživljanja v druge. Namerno posplošujem. Point je v tem, da imamo vsak svoje vrline in šele ko jih združimo skupaj in si pomagamo, lahko zgradimo okolje, ki je najboljše za vse.

In tako kot ne razumem zakaj bi naj bi standard, da morajo mlajši spoštovati starejše, isto ne razumem zakaj se ponekod / situacijsko še vedno pričakuje, da ženska služi moškemu, on pa predvsem sebi.

In pa te blodnje z bogom… spet prepričanja predvsem starejših. Ampak ko se starejši ni pripravljen vprašat kje je njegov specifičen bog, ko npr. on ali njegovi bližnji zbolevajo in životarijo / vegetirajo, ko milijoni po svetu nimajo pokritih osnovnih življenjskih potreb… a bi še vedno veroval v istega boga če bi se rodil na drugem koncu sveta… Zakaj bi si starejši, ki krčevito oklepa verske tradicije in se na vse načine otepa zdravorazumskega prevpraševanja vere zaslužil moje spoštovanje?  

Spoštujem starejše – in mlajše --, ki si dovolijo videti kako smo zapacali ta svet, svoje države, svoje družine, sebe kot posameznika in delajo na spremembah. Na izbrisu svojih uničujočih navad in na uvajanju novih, ki so v skladu s tem kar je najboljše za vse.

Starejših, ki se imajo za večvredne – češ da so dlje na svetu in že zato več in bolje vedo pa ne spoštujem. Tako kot si moram jaz zaslužiti spoštovanje starejših, si morajo tudi oni zaslužit moje spoštovanje. Dovolj je bilo naivnega idealiziranja starejših. Toliko pa sem se začela spoštovat.

Dom 3

Dom 2: http://duskamaglica.blogspot.com/2018/09/dom-2.html

Hvaležna sem si, da sem si lani končno dala priložnost za selitev in s tem nek drugi nivo samostojnosti in si obljubljam, da si bom v bodoče tudi v manj udobnih situacijah dopustila razvoj v smeri samostojnosti. Konkretno skozi iskanje službe in s tem razvijanje finančne samostojnosti

Odpustim si, da sem (predvsem kot najstnica) sprejela in si dopustila dom definirat in povezovat z možnostjo, da sem sama - kadar si to želim, da delam kar si želim - da ne rabim nikomur odgovarjat;  s sebičnostjo.
Zavezujem se, da bom dom v bodoče gradila kot nekakšno zatočišče, varno okolje v katerem lahko v odnosu s sabo in/ali partnerjem raziskujem svojo ranljivost in ne več kot okolje potuhe in pasivnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila druge, ki so se sami vabili v prostor, ki sem ga definirala kot svojega (dom) označevati za vsiljivce in na njih reagirati s čemernostjo. Vidim, da drugih nisem marala v 'svojem' prostoru predvsem zato, ker so mi nastavljali ogledalo v katerega nisem hotela pogledat… - samo-sabotaža.
Ko opazim, da postajam čemerna kadar se nekdo povabi v moj dom/prostor – se ustavim in zadiham.
Zavezujem se, da bom pogledala lastne sodbe o ljudeh, ki se bodo najavili na obisk in jih še pred obiskom predelala do te mere, da me ne bodo ovirale v komunikaciji z obiskovalci; da bom tako naredila prostor za bolj plodno komuniciranje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zvok ogrevalnega sistema v hiši povezovati in definirati z občutkom pravega doma 'nekje tam daleč vstran, v vesolju…'.

Ko opazim, da hrepenim po pravem domu – se ustavim in diham.

Zdaj se zavedam, da je moj stalni dom v tem življenju moje telo in sem v bistvu vedno doma – ne glede na to v katerem prebivališču se nahajam. Fizični prostor pa lahko vedno v manjši ali večji meri prilagodim sebi.

Zavezujem se, da ne bom več hrepenela po 'pravem domu', kot nečem kar je ločeno od mene, ampak si bom pravi dom ustvarila skozi komunikacijo s svojim telesom in skozi posege v fizični prostor imenovan začasno prebivališče. V teh posegih že zelo uživam!

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila počutiti se doma v hiši v kateri sem preživela skoraj 3 desetletja z izgovorom, da napeti odnosi predvsem kot posledica neprestane skrbi za naša dva dementneža ne omogočajo občutka doma.

Ko opazim, da prostora v katerem vladajo napeti odnosi ne dojemam kot doma – se ustavim in zadiham. Zavedam se, da vedno obstaja možnost, da bom morala spet prebivati v takšnem prostoru in da bom tudi poustvarila tak prostor, če ne bom redno odstranjevala posvojenih miselno-čustvenih vzorcev nabranih skozi leta.
Zato se zavezujem k rednejšemu izpisovanju svojega nepraktičnega – da si preprečim poustvarjanje prostora z napetimi odnosi oz. da bom napete odnose lažje prebavljala, če bom kdaj ponovno bivala v prostoru, kjer so napeti odnosi vsakdanji.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek doma projicirati na avto. Zavedam se, da sem to počela tudi zato, ker mi je avto omogočal tako fizični pobeg od vsega kar mi ni bilo všeč, kakor tudi pobeg od lastnih misli – preko poslušanja glasne glasbe. Zavedam se, da je bil ta občutek doma in svobode začasen in lažen, saj je v bistvu pomenil samo zavlačevanje soočenja z mojimi strahovi in sebičnimi željami.

Tudi po selitvi s partnerjem opažam, da mi avto še vedno predstavlja neko prijetno, zasanjano, toplo cono udobja… kar pa ne pomaga pri rasti…
Zato se zavezujem, da si bom potovanja z avtom boljše izkoriščala za proces – v eno smer si bom dopustila udobje, v drugo smer pa bom delala samo-odpuščanja. 

Preveri, uporabi, podpri (se): 

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za preprogramiranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

Dom 2

1. del: http://duskamaglica.blogspot.com/2018/01/dom.html

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bati se odleteti iz rodnega gnezda in si pridobiti nove izkušnje samostojnosti. Vidim, da sem sem se s tem strahom samo sabotirala in si onemogočila zgodnje izkušnje samostojnosti, ki bi omogočile bolj jasne perspektive na dom in posledično hitrejše napredovanje, boljše orientiranje v življenju...

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ta strah skrivati pred sabo in drugimi  za mislimi v stilu 'če ostanem doma, starši ne bodo toliko finančno obremenjeni'.

Ko opazim, da razmišljam o neki spremembi, ampak se hkrati držim na distanci – se ustavim in zadiham. Pogledam ali je za tem distanciranjem strah in ga v primeru pozitivnega odgovora izpišem. Ne dopustim si samo-omejevanja zaradi strahu, raje vadim samo-zaupanje na poti v neznano.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obžalovati, da se nisem prej podala na samostojnejšo pot in tako nisem bolje izkoristila svojih potencialov. Zavedam se, da obžalovanje ne bo spremenilo ničesar na bolje in da če nočem v bodoče obžalovati korakov, ki jih nisem naredila – mi ne preostane drugega kot da jih naredim takrat ko vem, da bi jih bilo dobro; da izkoristim potenciale, ko se ponudi priložnost oz. ko si jo naredim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na prvo mesto dajati druge in na ta način potlačevati lastne strahove ter v sebi nezavedno povečevati notranji nemir. Vidim, da to ni najboljši način pristopa. Zavedam se, da me tudi dajanje sebe na prvo mesto v smislu sebičnosti ne bi pomirilo. Naučiti se moram postavljati prioritete tako, da bo najboljše za vse; če to pomeni, da sem enkrat na vrsti jaz, drugič drugi, tudi prav – ampak ohranjanje ravnovesja v tem odnosu se mi zdi ključno za moj notranji mir.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kriviti bolezen starih staršev češ da me je opeharila priložnosti za hitrejšo samostojnost v nekem drugem domu in posledično še veliko stvari. Zavedam se, da če bi bil moj namen v smeri samostojnosti, osamosvajanja in samo-odgovornosti dovolj močan, bi našla pot ne glede na situacijo – tako v primeru prehoda v drug dom kot v primeru obstanka v primarnem domu.
Zavezujem se, da ne bom več krivila situacij, ki jih ne morem spreminjat za lastno stagnacijo – ker se zavedam, da lahko v vsaki situaciji spreminjam sebe v skladu s tem kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila biti odkrita do bivšega partnerja v smislu da se nimam namena seliti skupaj z njim; zavedala sem se namreč, da bi takšna odkritost povzročila konflikt, ki bi mu zelo verjetno sledil razhod... + da sem to zvezo izkoriščala za izhod iz moje takratne situacije, ki sem jo definirala kot naporno.
Zdaj vidim, da sem manipulirala tako njega kot sebe in sem v bistvu tratila najin čas z odlašanjem soočenja s svojimi strahovi.
Zavezujem se, da bom v primerih ko opazim podoben konflikt vezan na bistvene življenjske spremembe zadevo najprej razčistila pri sebi in se nato pogovorila z drugim – čeprav bo pogovor težak in neprijeten. Bolje tako, kot zanikanje in zapravljanje časa…

Dom 1

dóm 

1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja, družinska skupnost, v kateri kdo živi
2. stavba, urejena za določen namen, ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo
3. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji
4. posestvo, domačija, domovina
5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo

Do 2017 sem vseh svojih 35 preživela v isti vasi, brez kakršnekoli selitve.

Prva možnost selitve se je pokazala pri prehodu v srednjo šolo. Takrat sem bila še preveč prestrašena, da bi šla živet drugam, kar sem si skrivala tudi z mislimi v stilu – če ostanem doma, starši ne bodo toliko finančno obremenjeni.

Naslednja možnost za selitev se je pokazala pri prehodu na fakulteto. Ponovno podobna scena. Nekoliko obžalujem, da si nisem že takrat dala možnosti za spoznavanje razlik med življenjem v domačem gnezdu in v študentskem okolju in za osamosvajanje.

Mislim, da je bilo nekje tekom faksa, ko se je dedku začelo temnit zaradi alzheimerjeve bolezni, po njegovi smrti pa se je začela rapidno večat babičina demenca. Skrb za take kalibre je težka in glede na to, da sta me onadva pomagala vzgajat in me pazila, ko sta bila starša v službah / odsotna, sem se tudi jaz čutila dolžno pomagat pri skrbi za njiju in sem se začasno odpovedala selitvi.

Sicer je po faksu obstajala možnost selitve s takratnim partnerjem s katerim sem bila v 4 letni zvezi, ampak kljub temu, da sem se v zvezi počutila relativno dobro, sem vedela, da se ne želim vezat na njega v tolikšni meri.  

Pred malo več kot letom sva s prijateljem nadgradila najin odnos v partnerskega. Nekaj mesecev zatem pa je mama odšla v penzijo; kar je pomenilo, da lahko ona poskrbi za babico, ki potrebuje celodnevno oskrbo. Končno sem zgrabila priložnost uvida v življenje izven rodnega gnezda.

Kot najstnici mi je ogromno pomenila moja soba – tam sem se počutila doma – kadar so me pustili samo. Ampak v moji sobi je bil tudi računalnik, ki ga je uporabljala mama in tako moja soba ni bila vedno na razpolago kot 'zavetišče'.

V kasnejših letih sem ob večerih v postelji poslušala zvok, ki je prihajal od ogrevalnega sistema v hiši; zdelo se mi je, da tako zveni vesolje in ta zvok me je spominjal na 'pravi' dom. V hiši kjer sem živela, se nisem počutila najbolj doma – predvsem zaradi napetih odnosov, ki so bili predvsem posledica neprestane skrbi za naša dva dementneža. Bolj doma sem se počutila v avtu, kot v hiši…

Imela sem tudi neko obdobje v katerem sem bila prepričana, da bom ostala v 'rodni' hiši in bom razčistila odnose z domačimi do te mere, da se bom tam spet počutila zares doma. Ampak takrat mi še ni bilo jasno, da so ti odnosi najtežji za predelavo, ker so se stvari kopičile najdlje.

Potem sem imela obdobje, ko sem iskala informacije o delu na ladji z namenom pridobivanja novih izkušenj in življenja drugje. Vstran so me držali zdravstveni zapleti in kasneje nova partnerska zveza.

Ko sem parterja, ki se je selil že približno 10 x vprašala kje se on počuti doma, mi je odgovoril – v svojem telesu. Ta odgovor se mi je zdel zelo na mestu, čeprav sem sama več let nazaj svoje oz. človeško telo dojemala kot ječo.

Sedaj živiva v najemniškem stanovanju, ki mu pravim dom. Ampak ko grem v 'rodno vas', tudi rečem, da grem domov – iz navade. Na obeh koncih do neke mere doživljam občutek doma, ampak fiksni dom tekom tega življenja je moje telo. In moj cilj je vzpostavitev pristnejše komunikacije s telesom in boljše poznavanje mojega telesa.

…se nadaljuje…

Preveri, uporabi, podpri (se): 

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za preprogramiranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

Nehormosnka kontracepcija in moje reakcije

V imenu svojega zdravja sem začela razmišljati o nehormonski kontracepciji. Ginekologinja mi je priporočila lady comp. Začela sem raziskovati to možnost merjenja temperature na podlagi katere se da ugotoviti ne/plodne dneve in po petih+ mesecih je še vedno nisem začela uporabljati…

Zakaj? Zato ker ne vem kaj naj izberem in ker me je strah, da bi zanosila, če bi pozabila vsakodnevno izmerit temperaturo…

Izbira je velika. Na začetku sem bila mnenja, da je najbolje izbrati 'tapravo stvar' – prav znamko Lady-Comp®, ki pa ima tudi konkretno nabito ceno (275 – 500€). Partner pa je našel aplikacije za ne/plodne dneve, ki so skupaj z navadnim termometrom, ki kaže na 2 decimalki natančno veliko cenejša možnost. Najbrž pa tudi ne tako zanesljiva kot Lady-Comp® naprava s 'semaforjem' vezanim na spolno aktivnost?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pri sredini zadnje škatle kontracepcijskih tablet začet paničarit, ker me je bilo sram, da bi morala ginekologinji (ki je rekla, da sama ne bi nikoli dajala hormonov vase) povedati, da še nisem nabavila kontracepcijskega pripomočka – zaradi svoje neodločnosti, zmedenosti in strahu.
Zdaj sem se odločila, da se bom odločila in tekom tega tedna tudi naročila pripomoček. In odstranila našteta čustva s katerimi si motim pozornost in se omejujem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot sram.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot neodločnost.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot zmedenost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot strah.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v želji po 100% kontroli v povezavi s kontracepcijo in posledično v strahu in v samoomejevanju - ker te kontrole nimam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odlašat z odločitvijo o tem kateri pripomoček bom izbrala, ker sem obstajala v strahu pred tem, da se utegnem odločit narobe in da utegne ta odločitev imeti skrajno nezaželene posledice.
Vidim, da sem se na ta način sabotirala, si onemogočala želeno spremembo in se prepuščala strahu, namesto da bi zbrala čim več relevantnih informacij, si jih beležila in na podlagi tega sprejela odločitev.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iti v karakter žrtve ko bi se morala odločati glede izbire kontracepcijskega pripomočka, ker sem se počutila ranljivo in me je bilo te ranljivosti strah. Zavedam se, da so situacije v katerih se počutim ranljivo hkrati tudi priložnosti za gradnjo samo-zaupanja in da je na meni ali bom to priložnost izkoristila v dobro svojega zdravja in discipline. Tokrat jo bom.

Se do zdaj kar nisem spomnila pogledat na YouTube… Izbrala sem si verzijo pripomočka in pridobivam dodatne informacije:
https://www.youtube.com/results?search_query=Pearly+Fertility+Monitor-Fahrenheit+

S temi informacijami si odstranim zmedenost in zmanjšam strah ter povečam odločnost.

Naslednji dan s partnerjem zbereva denar za pripomoček in ga naročiva…

Problem rešen.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v strahu, da bi zanosila, če bi pozabila vsakodnevno izmerit temperaturo… Ta strah sem zmanjšala že s tem ko sem si pogledala videe o napravi in ugotovila, da ima alarm. Dodatno še s tem ko sem se s partnerjem pogovorila o času merjenja. Ta naj bi bil takoj ko se zbudim, po možnosti vedno ob istem času. In to je čez teden takrat ko gre partner v službo. Obstajala sem tudi v strahu, da bi ga alarm ob isti uri čez vikend motil… pa sem skozi pogovor ugotovila, da to ni problem. + glede pozabljanja je večerna ura ob kateri sedaj jemljem kontracepcijske tabletke zagotovo bolj kritična kot jutranja. – Zvečer me ni vedno doma / nimam vedno telefona s seboj / ne slišim vedno alarma / nimam vedno torbice s tabletkami ob tisti uri pri sebi. Zjutraj pa sem vedno na istem mestu in bom imela pripomoček vedno ob sebi… Zgleda, da bo možnost pozabljanja zminimalizirana in da se mi ni potrebno bati…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dajati predvidene partnerjeve potrebe na prvo mesto – pred svojimi dejanskimi in obstajati v skrbi, da bi motila njegov spanec. Zavedam se, da moram bolj stati za svojimi odločitvami v povezavi z lastnim zdravjem – tudi v primerih ko se morajo drugi zaradi tega čemu odreči. Da se mi v takih primerih ni potrebno počuti krivo in nadležno.
+ tega moj partner poležava še nekaj minut po alarmu preden vstane in me tako večkrat ohranja budno, pa se zaradi tega niti malo ne sekira, lol… sploh nisem pomislila na to do zdaj…
Zelo enostavno je povedal – če bom zaspan, bom že zaspal nazaj, če ne pa bom pač buden (ob vikendih, ko bo Lady-Comp alarmiral). Pravzaprav je enako z mano. Smo umsko-zavestni sistem se hoče nekaj bunit – češ, da imam čas in možnost spat, pa ne morem, ker me partner s svojim jutranjim obredom preveč predrami.

Jeza in zamera ne pomagata plačati bencina

Odpravljala sem se v mesto. Mama je rekla -Idi z mojim avtom in mi natoči bencina; plačilna kartica je v predalu.
Ustavila sem se torej na bencinski in natočila poln tank goriva ter se odpravila k blagajni. Gospod na drugi strani mi s pritajeno skrivnostnim glasom nekaj govori. - Prosim? - Gospa… nimate zadostnega stanja…
Na glas se vprašam – Kako je to mogoče.?.
Na točno tej črpalki se mi je enkrat že zgodilo nekaj podobnega; ne vem več točno zaradi katerega razloga nisem mogla plačat prav tako polnega tanka goriva. Zato mi skozi misli začneta švigat zadrega in sramota, nakar vključim obrambni mehanizem v smislu – ni moja krivda – in povem, da mi je mama naročila z njeno kartico napolnit njen avto. – Pa plačajte z gotovino. – Nimam je dovolj… Kaj je za naredit?

Prevzame me uslužbenka, ki začne izpolnjevat obrazec. Že odkar sem zagledala napis zavrnjeno, se mi v ozadju pobliskavajo misli v smislu:
sem sploh vzela pravo kartico?; če je nisem je kriva mama, ker mi ni povedala katero točno naj vzamem!
zakaj mi je ni dala sama; bi mi vsaj dala pravo!
kako me je lahko poslala po bencin s kartico na kateri ni dovolj denarja; kaj ji ni jasno…
zakaj me spravlja v tako zadrego / mi dela tako sramoto?!
In vse te in podobne misli se počasi oblikujejo v jezo in v zamero. Zaradi samo-korekcijskega treninga pri Desteni mi to dogajanje uspe opazit preden me popolnoma prevzame in preden zapadem v intenzivne reakcije.

Medtem ko uslužbenka še naprej vpisuje podatke, ki jih naštevam se vprašam: bo jeza pomagala rešit tale problem tukaj – poravnat dolg? & se bo mama naslednjič v podobni situaciji obnašala drugače, če ji bom tokrat zamerila?
Odgovora sta jasna. Jeza ne pomaga plačat bencina in moja zamera ne bo pomagala spreminjat drugega  na boljše…
Zato se jima odrečem in v miru počakam na uslužbenko, da dokonča izpolnjevanje in me usmeri naprej. Pravi, da naj denar prinesem še danes, do desete, sicer morajo plačati iz svojega žepa in da mora bit gotovina. Povem, da grem na en sestanek, da si bom denar sposodila tam in da bom nazaj v roku dveh, treh ur.

Včasih sem iz podobnih situacij naredila celo dramo. Nekoga, ki sem ga dojemala kot krivca, da sem se znašla v neugodni situaciji sem skozi misli napadla in se razburjala še dolgo časa po dogodku – vse dokler nisem prišla v stik z njim in vso nabrano jezo, razdraženost, naveličanost in zamero izlila na njega – da sem mu vrnila za vse občutke, 'ki mi jih je povzročil'.
Včasih se je po mojem izbruhu izkazalo, da drugi ni naredil nečesa za kar sem ga obtožila. Potem me je bilo sram, ker sem se tako silno 'izbruhala na njega' in sem hitro spremenila temo / se pobrala drugam in gladko potlačila dogodek – češ da ni imel takšne teže, čeprav sem par minut nazaj obstajala v pošteno intenzivni reakciji. Verjetno sem imela podoben izraz kot pes, ki skrije rep med noge in naredi najbolj ubogi pogled kar ga premore…

In tudi v tej situaciji bi se zgodilo podobno, če bi pustila svojim mislim, da se nekontrolirano stopnjujejo, če bi dovolila jezi in zameri, da me prevzameta. Najprej bi se zdrla in potem sramovala.
Ker je bila kartica prava in ker je bilo na njej dovolj denarja… Kot sem čez par minut ugotovila na bankomatu iste bencinske črpalke…
Tako pa sem dvignila denar, se skupaj z uslužbenko še malo počudila in rešila problem brez nepotrebnih čustvenih reakcij in izbruhov.

Kasneje sem o tem dogodku pripovedovala mentorici (buddy) pri Desteni I Processu. Ta me je vprašala če sem uspela mami v stabilnosti povedati to zgodbo. Odgovorila sem, da sem uspela – v zavedanju, da je to bila še zadnja točka preverjanja, če sem res čista reakcij. Če bi bila še vedno jezna na mamo in bi jo obsojala, bi se to slišalo v mojem glasu, v načinu na katerega bi se pogovarjala z njo. Ko pa sem ji prigodo na glas povedala umirjeno, sem si potrdila, da sem odstranila vse reakcije v povezavi s tem specifičnim dogodkom.

Poanta te zgodbe je v izbiri. V izbiri stabilnosti in umirjenosti namesto negativnih občutkov v sicer neugodni situaciji. In v zavedanju, da četudi bi 'pristala' v negativnih občutkih (jezi, razdraženosti in zameri), bi si jih bila dopustila/izbrala sama – ne bi mi jih povzročila mama oz. kdorkoli drug…

Zakaj pišem o tej bolj ali manj vsakdanji zgodbi? Zato ker se nam v življenju dogaja ogromno neugodnih situacij v katerih z lahkoto negativno reagiramo in kopičimo in povečujemo te posamezne reakcije do izbruhov; tako pa se kopičijo tudi izbruhi, ki škodljivo vplivajo na oblikovanje naših odnosov in na naš notranji mir.
Pišem zato, da ne pozabim in da spomnim še tebe, da izbruhov in nemira ne rabimo jemati kot samoumevnih in nespremenljivih. Z opazovanjem sebe in v zavedanju posledic lahko te škodljive vzorce zamenjamo z bolj prijetnimi odzivi, s katerimi si bomo povečevali samo-zaupanje in izboljševali medsebojne odnose.

PONIŽNOST : POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE)

1. ZBIRANJE INFORMACIJ O BESEDI

Vzpostavitev moje točke opredelitve – kako sem živela to besedo do zdaj?

Mislim, da je že dolgo nisem živela… zdaj hočem napisat, da sem večkrat živela inferiornost… čeprav je ta po pomenu spet daleč od ponižnosti. Ponižnost zelo avtomatično povezujem s ponižanostjo in jo tako vidim kot slabo, šibko…
Druga beseda, ki mi je prišla na pamet v povezavi s ponižnostjo je ugajanje – otroško ugajanje staršem. Spet nek drug pomen ponižnosti, ki jo omenjajo Destonijci…
Verjetno gre bolj skupaj s spoštovanjem, ki pa mi je tudi dokaj tuje… Vidim  kako mi tolče ven neka superiornost, ki je prej pri sebi nisem tako očitno opazila…

Definicija iz slovarja – pogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.

ponížnost -i ž (í) lastnost, značilnost ponižnega človeka: očetova ponižnost se mu upira; slabš. s svojo pasjo ponižnostjo ne boste nič dosegli / ekspr. od same ponižnosti je lezel vase

Zven besede – izgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.
- Po –nizkost
- Po-ni-z-kost

2. RAZISKAVA ZBRANIH INFORMACIJ O BESEDI

Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?

To lahko določim z opazovanjem:

-svoje osebne izkušnje s to besedo,

-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne'ali 'slabe'/'negativne',

-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),

http://fran.si/iskanje?View=1&Query=skromen
http://fran.si/iskanje?View=1&Query=pohleven

-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.

Kar konkreten odpor še vedno in precej negativnega naboja ji dajem. Jo povezujem s tem, da se podrejam drugim, pa nekaj mi tudi odpor ven tolče, ker sem to besedo največkrat slišala v cerkvi – v tem bogaboječem kontekstu….. ahaaaa

In ker mi je jasno, da imam še kar moteno percepcijo besede, grem pogledat če je na Eqafe kaj intervjujev na to temo. En mi precej fino obelodani ponižnost.

3. NOVA DEFINICIJA

Kreativno pisanje

Ponižnost = pozorno upoštevanje drugih iz katerega sledi razumevanje kje, kako in zakaj je nekdo tako in tak kot trenutno je + sprejemanje človeka takšnega kot trenutno je -- kot predpogoj za podporo njemu samemu.

Ponižnost = predpogoj za pravo avtoriteto in moč, za vodstvenost in usmerjanje.

Pisanje nove definicije

Ponižnost = pozorno upoštevanje človeka iz katerega sledi razumevanje kje, kako in zakaj je nekdo tako & tak kot trenutno je + sprejemanje človeka takšnega kot trenutno je -- kot predpogoj za podporo njemu samemu (in s tem hkrati sebi).

4. FIZIČNA/PRAKTIČNA DIMENZIJA NOVE DEFINICIJE

-Kako natančno na fizičnem nivoju skozi svoje telo izrazim ponižnost?

Sem bolj na miru, poslušam, introspektiram.

-Kako hodim, kadar hodim ponižno?

Pazljivo, upoštevam premikanje drugih in sem fleksibilna; ne jemljem prednosti.

-Kaj iz fizičnega sveta mi simbolizira ponižnost?
Male ptičke, kamen, nebo.

-Kako diham kadar diham v ponižnosti?
od sebe navzven – proti temu, ki ga upoštevam oz. navznoter, če upoštevam sebe.

-Kakšno glas (intonacijo) uporabljam kadar sem ponižna?
Točno takšnega kot ga drugi potrebuje da sliši zdrav razum – njemu specifičnega; včasih umirjenega, včasih vdrenega.

-Kaj počnem z rokami / nogami kadar izražam ponižnost?
Ne opletam kaj dosti. 

Stati kot podpora v propadu 3

Izhodiščni blog: http://duskamaglica.blogspot.si/2017/01/stati-kot-podpora-v-propadu-1.html

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila demenco povezovati s prispodobo neke zlovešče sence, ki me konstantno zasleduje, je vedno pripravljena podarit nov trenutek žalosti in zavedanja o človeški šibkosti…
Dejstvo je, da si skrb za babico delimo – tako, da se z demenco ne rabim ukvarjat konstantno; večkrat tudi po cel dan ali dva ne – kar pomeni, da tačas ne rabim niti razmišljat o njej in si lahko od nje odpočijem. Ne rabim se zasledovat z demenco skozi lastne misli in čustva… Zavedam se, da sem tudi sama tista, ki izbiram odziv na razvoj te sicer precej neprijetne bolezni. Vidim, da moje dramatiziranje o demenci ni usmerjeno k rešitvam, zato ga bom odslej bolj redno ustavljala. Vem, da je normalno, da včasih postanem žalostna ali jezna ko demenca ponovno preseneti… ampak vidim, da ni podporno, da se dlje časa zadržujem v teh dveh čustvih, ker postajata ''normalni'' – zraven zaskrbljenosti in podobnih skrbniških lastnosti nabitih z negativnim čustvenim nabojem. Vidim, da bi sama v takem stanju za skrbnika želela nekoga bolj dobrovoljnega in zagotovo ne nekoga, ki bi mi skozi dajal občutek odvečnosti… Zato se bom opomnila na dobrovoljni pristop kadar se bom odpravila urejat / hranit babico – brez pričakovanja istega pristopa nazaj.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila takoj zdrsnit v obrambni karakter, ko sem imela na skrbi babico in sta jo starša par trenutkov pred tem ko sem jo nameravala preverit, našla pobruhano na tleh. Zavedam se, da sem to storila, ker sem se obsojala skozi njune oči. Čeprav mi onadva navsezadnje v tej situaciji nista ničesar očitala… Zavedam se, da bi lahko take trenutke preprečila samo pod pogojem, da bi bila konstantno zraven nje in prav ves čas pozorna na njeno premikanje. Tega pa nisem pripravljena počet. Kar sem še pripravljena -naredit, je to da jo preverim pogosteje – enkrat na uro recimo.
V zavedanju, da je to ''največ kar lahko storim'' v kontekstu tega kar je najboljše hkrati zame in za babico, si tako več ne dopuščam obstajat v občutku krivde, obsojanju skozi oči drugih in samo-obsojanju… Morala se bom torej zdisciplinirat da jo preverim. Tudi takrat ko počnem kaj prijetnega in se mi ne da prekinjat prijetnosti. Če bom čez par dni videla, da tako pogosto preverjanje ni potrebno, ga bom ponovno podaljšala na dve uri.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila težit sebi in drugim z zgražanjem nad tem, da utegne babica ostati v stanju, ko ne bo mogla več samostojno hodit, jest in pit v smislu – to pa je že preveč, tega pa si res nismo zaslužili. Vidim, da se to mogoče utegne zgodit, mogoče ne; da se s tem nima smisla ukvarjat zdaj – sploh ne skozi negativno nabite misli & čustva. In tudi če bi to postala naša realnost, mi zgražanje in smiljenje sami sebi ne bi prav nič pomagalo pri tem kar bi bilo potrebno narediti v povezavi z babico. Pomagali bi mi stabilnost, boljša organizacija časa, potrpežljivost in dobrovoljnost. Zato bom v primeru, če se babičino stanje ne izboljša tolikokrat prebrala to samoodpuščanje, da mi bo jasno, da je življenje teh besed zdravorazumsko in da jamranje in zgražanje nista na mestu.     

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila situacije v katerih ne želi biti večina (kot je na primer skrb za dementnega človeka) povezovati in definirati s stresom in hkrati obstajati v želji, da bi izginile iz mojega življenja. Na prvi pogled se zdi opisano normalno. Ampak vse bolj mi postaja jasno, da stres ni nujen odziv na take situacije. Je bolj posledica določenih strahov. In ko si jih odpuščam, skupaj z njimi zmanjšujem stres. Zavedam se, da situacije, ki jih definiram kot neprijetne ne bodo izginile iz mojega življena samo zato ker si jaz tako želim… kar povzroča obstoj v tej želji, je oddaljevanje od realnosti – kar pa v nobenem primeru ni praktično… Zato se bom vedno znova opominjala, da stres ni nujen odziv in da so želje na katere nimam direktnega vpliva v bistvu motnja moje pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot misel: ''Ne razumem zakaj ne more raje umret – zakaj mora ona in mi z njo prenašat to trpljenje.''
V tej misli vidim naveličanost, odvečnost, razočaranost, občutek krivice, destruktivno željo po razumevanju… Ampak vse to sem si že odpuščala… Zato sem na Desteni forumu vprašala ostale kaj vse vidijo v tem vprašanju. Mogoče pa dobim kako izpuščeno perspektivo, s katero bom lažje ustavila pojavljanje podobnih misli.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v strahu, da bo podobna usoda doletela moja starša in da bom morala skrbeti še zanju; da bom mogla vso življenje imet na skrbi nekoga drugega in svoj čas podrejat drugim… ter se razžirati z mislimi v tem okviru.

Zavedam se, da je to mogoče, ni pa nujno. Da moj strah tega ne more preprečit, lahko pa doprinese k realizaciji. Zato si ne dopustim utapljat se v takšnih mislih; ko pridejo, zadiham, se spomnim na nesmislnost obstoja v takšnem strahu in ga napodim. Vedno znova, dokler ne bo odnehal vznikat. Samo-odpuščanje v trenutku – vsakič malenkost drugačno – da pokrijem vse aspekte strahu. In vztrajam – bolj kot strah. Ker nočem bit strah, ampak vztrajnost in stabilnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mučiti se s svojim nezdravim odnosom do nedavno nastale situacije. Zdaj sem to mučenje sicer omilila s samoodpuščanji v teh blogih, ampak cilj mi je, da opustim lastne reakcije na licu mesta – ko vidim, da začenjam reagirat. Da se več ne nabirajo za kasneje, da se zdiscipliniram in utrdim. Vidim, da se še vedno vse preveč ubadam s posledicami, namesto s spremembo na boljše v danem trenutku. Zato se mi posledično nalaga vedno večja teža, ki se preveša v splošno nejevoljo. Tukaj se čakam, po nepotrebnem.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jamrat, ker ne vem kako naj shandlam babico na tem novem nivoju nesposobnosti, namesto da bi raje direktno šla iskat videe s to temo ali pa bi se dogovorila s kom izkušenim za demonstracije.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi se babičina situacija spremenila na bolje – namesto da bi z novo realnostjo takoj poravnala to na kar imam vpliv – svoj odnos do novo nastale situacije.   

Stati kot podpora v propadu 2

Izhodiščni blog: http://duskamaglica.blogspot.si/2017/01/stati-kot-podpora-v-propadu-1.html

Danes babico odpeljejo v bolnico. Po dodatno diagnozo – in potem kaj…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vedno znova pozabljat, da demenca in alzheimer nista nekaj kar je namenjeno obremenitvi mene osebno in da sem si dopustila vedno znova pozabljat, da imam tudi znotraj te situacije – kot so-skrbnica - možnost, da se dojemam kot žrtev ALI PA NE.
Zavedam se, da obstaja mnogo ljudi, ki se prav tako kot jaz spopadajo z oskrbo dementnežev, čeprav za nastanek demence niso neposredno krivi niti sami in do neke mere niti bolniki.

[From the chat with Sunette:

- as the blood is flowing through the veins, energy parallel circulates throughout the body...

- recent generations of women have been oppressed in the moulds and therefore blockage of energy flow begun to happen…

- due to the integration of body and mind, this meant the narrowing of blood vessels + in that deficiency of oxygen, which contributed to changes of organs and hormones and consequently to the manifestation of dementia ...]

Torej ne morem spremenit dejstva, da je skrb za dementno babico (trenutno še vedno) prisotna v mojem življenju, lahko pa spremenim odnos do te prisotnosti –- ker vidim, da dojemanje te situacije v smislu, da me vesolje / stvarnik kaznuje z njo za nekaj kar bi naj naredila narobe, pa mi ne namigne kaj bi naj to bilo – nepotrebno mučenje sebe…
In babico je potrebno oskrbovat – ne glede na to če se jaz znotraj te oskrbe definiram kot žrtev ali pa ne. Torej nimam razloga da bi se…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v prepričanju, da ni pošteno, da sem se znašla v življenjskih okoliščinah v katerih sem primorana že približno 15 let pomagat pri oskrbi dementnih.

Ni pošteno, da je oče od X postal invalid in je kot najstnica morala pomagati pri preživljanju družine, namesto, da bi živela svoje življenje.

Ni pošteno, da so Y nagnali iz stanovanja z otrokom in je morala začeti graditi svoje življenje na novo iz nič.

Ni pošteno, da je Q morala, že od kar je lahko, pomagati pri oskrbi defektnega brata in prenašati očeta pijanca.

…

In še je takih ''nepoštenih'' zgodb vsepovsod naokrog mene / nas. Vse te osebe se nam lahko smilijo, pa to ničesar ne popravi… Lahko se smilim sama sebi, obstajam v prepričanju, da se mi dogaja krivica in da je nepošteno, da sem se znašla v taki situaciji. To sem počela desetletje. Ni pomagalo. Sem si škodovala s takimi mislimi – z videnjem sebe v vlogi žrtve, s prevelikim osredotočanjem na problem namesto na rešitve, ki so v moji moči znotraj dane situacije…
Zato si odpustim, da sem sprejela in si dopustila 15-letno so-oskrbo dementnih starih staršev definirat in povezovat z besedama nepošteno / krivično. Ko vidim, da ponovno drsim v ta vzorec – se takoj zaustavim in naredim nekaj dihov. Svojo pozornost preusmerim na praktično podporo, ki jo lahko nudim in na samoiskren vpogled glede delitve deleža podpore z mamo in ostalimi. [Po tem ko sem to samoodpuščanje prebrala naglas, se mi je sprostil celoten osrednji del hrbta, posebej na levi strani.]

Spomnim se na prijazne, zainteresirane, pozorne ljudi in na brezvoljne, zafustrirane, nezainteresirane osebe in se odločim da bom raje živela prijaznost, zainteresiranost, pozornost. Tudi znotraj oskrbe dementne babice.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna, ker drugim ne morem v celoti pokazati / razložiti kaj pomeni obstajati kot so-skrbnik dementne osebe in jim tako dati razumevanja in vpogleda v to kako me je ta izkušnja sooblikovala. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila obstajat v želji po tem, da bi me drugi razumeli.Oz. da bi razumeli kako hudo in naporno je… Vidim, da sem si napletla te reakcije  s prikritim namenom, da bi sebe in druge prepričala da je dejansko strašno hudo in naporno – da bi (si) lahko potem s tem opravičevala svoje ostale reakcije in neodgovornosti vezane na oskrbo dementne babice. Ja… saj je naporno – zahteva določeno mero fizične moči, potrpežljivosti, iznajdljivosti, časa – tako kot vse ostalo. ¾ napora pa sem si s svojimi reakcijami / zablodami / mindfucki dodala sama… 

Vse bolj razumem predlog prijatelja naj si babičino oskrbo vzamem kot telovadbo – kar se mi je še pred kratkim zaradi lastnih reakcij zdela skorajda banalna ideja. In namesto da paničarim ko zrem v postopen upad babičinih sposobnosti in postajam nestrpna ter želim čimprej od nje – da ne bi tega propada imela pred očmi in posledično v mislih, se raje soočim s strahovi o (svojem) propadanju in si jih v mislih odpuščam kar medtem, ko oskrbujem babico.  
Zavezujem se, da ob oskrbi babice ne bom več delala slona iz muhe, ampak se bom znotraj tega dejanja oblikovala kot potrpežljivost, vztrajnost, stabilnost… vse to kar bi želela prejemat če bi bila na njenem mestu… 

Stati kot podpora v propadu 1

Zgleda, da se nisem nikoli zares sprijaznila s prisotnostjo Alzheimerjeve bolezni in demence v naši družini… da ju nisem nikoli zares sprejela kot neizpodbitno realnost; že zaradi tega ker se mi zdita nesmiselni, ker še kar ne razumem namena obstoja v taki hudi bedi.

Kljub vsemu kar sem že izpisala in si odpustila na ti temi, še vedno ostajam v miselnosti, da so se vesolje / naši stvarniki zarotili proti meni (nam) in da ni pošteno, da se ''moram'' na dnevni bazi srečevat z izrazom zombijevstva in že več kot 10 let stat kot podpora v propadu drugih (pokojnega dedka in babice.)

Pravzaprav se ne da razložit – nekomu, ki tega ne doživlja sam – kako me je to definiralo / kako sem se s to izkušnjo definirala sama… Demenca je konstantno prisotna, nikamor ne gre, ne pusti da se človek odpočije od nje, napreduje na dnevni bazi, nikoli ne neha napredovat in nikoli ne neha presenečat. Vedno je pripravljena podarit nov trenutek žalosti in zavedanja o človeški šibkosti…

Tako kot včeraj. Ko smo babico za uro, dve pustili samo. In smo jo našli ležečo na tleh in pobruhano. Kaj ji naj? Kaj naj človeku, ko te več ne posluša, ker te ne zna več prav poslušat? Človeku, ki sedi tako postrani, da bo vsak čas padel s stola, pa se tega sploh ne zaveda… Kaj ji naj??

In potem vse tiste temne misli o tem ali bo odslej večkrat tako? Ne bo dovolj samo eden človek, da jo bo pomagal postavit nazaj na noge in jo položit nazaj na kavč? Bo še sposobna sploh stat med tem, ko bomo drugi skrbeli za njeno najosnovnejšo higieno ali se bo res potrebno naučit novih prijemov, ki vzamejo še več časa in vključujejo naporno dvigovanje njene celotne teže?  

Stresno mi je. Nočem tega. Odrivam to. Ne razumem zakaj ne more raje umret – zakaj mora ona in mi z njo prenašat to trpljenje. Moja želja po odselitvi se stopnjuje. Strah me, da bo podobna usoda doletela moja starša in da bom morala skrbeti še zanju. Da bom mogla vso življenje met na skrbi nekoga drugega in svoj čas podrejat njemu… Razžira me…

Vidim, da nimam zdravega / stabilnega odnosa do situacije… da sama sebe še dodatno mučim. Zakaj si to delam? Pritisk v glavi mi pravi naj neham…

Danes dopoldan. Potrebno ji je bilo menjat podelano plenico, pa je bila prešibka, da bi vsaj stala opirajoča se na stol. Iz včeraj na danes ni več sposobna sama jest in pit…  

Fer al ne fer, smiselno ali nesmiselno, situacija je kakršna je – babica je v zelo slabem psiho-fizičnem stanju in potrebuje konstantno pomoč. To se ne bo spremenilo. Vse kar se lahko spremeni je moj odnos do situacije. Ugotavljam ponovno. In si vztrajno ponavljam kar je zdravorazumskega.


Odpustim si, da NISEM sprejela in si NISEM dopustila povsem se sprijazniti s prisotnostjo alzheimerjeve bolezni pri pokojnem dedku in s prisotnostjo demence pri babici; z izgovorom, da ne vidim smisla v obstoju teh bolezni pri svojih starih starših. Ko vidim, da obstajam v zanikanju in/ali ignoranci stopnje demence pri babici – se ustavim in zavestno zadiham. Vidim, da demenca napreduje / se stopnjuje in zahteva vedno več pozornosti in novih sposobnosti nas, ki skrbimo za babico. Bolj ko odlašamo z učenjem sposobnosti, težje nam postaja. Zato si več ne dopustim osredotočanja na probleme, ampak konstantno iščem nove rešitve s pomočjo forumov in ljudi v podobnih situacijah.

Oglasi se zdravnica, ki ne najde nič novega…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v prepričanju, da če v neki stvari / bolezni sama ne vidim nikakršnega smisla, ta ne bi smela obstajati in da sem se posledično do neke mere obnašala kot da tudi ne obstaja. Zavedam se, da je moje videnje sveta omejeno in pomanjkljivo in da več stvari ne bom razumela do konca življenja. Hkrati se zavedam, da ta nesposobnost videnja in razumevanja ne moreta biti izgovor za moje obnašanje, ki ni v kontekstu tega kar je najboljše za vse. Zato se zavezujem, da ne bom več zgubljala časa s protestiranjem, ker je vesolje tako zajebano, da mi ne da odgovorov in se skozi to početje psihično in fizično maltretirala, ampak bom svojo pozornost raje namenila temu kdo sem v ''nesmiselnih'' situacijah, ki jih ne morem kontrolirat. Vidim, da nima smisla biti upor, trma, jeza, razočaranje, prezir ipd in da bi bo zame in za druge veliko bolj zdravo, da sprejmem to česar v tem trenutku nimam moči spremeniti. Da sprejmem da lahko v določenih situacijah pomagam samo do neke mere…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iskati razloge in namen bede v obliki demence – ko pa vem, da je demenca nesmiselna in nepotrebna; vem da je posledica, ki smo jo ljudje skreirali, ker smo si dovolili pozabo… Ker smo si dopustili pozabit življenjske pomembnosti in smo se raje predali igram lastnih umsko-zavestnih sistemov.

...se nadaljuje...

Primerjanje in tekmovalnost : samoodpuščanja in samokorekcije 1

https://eqafe.com/p/comparison-competition-atlanteans-part-200

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila razdeljenost znotraj sebe na ''dva'' dela. Zavedam se, da si z vsako delitvijo / ločevanjem znotraj sebe povzročam notranji nemir, ki ga občutim kot energijsko-fizično neprijetnega. Zato se zavezujem k procesu notranjega poenotenja bitja, telesa in uma kot temeljnih gradnikov mene kot individualne celote.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila med ''dvema'' deloma vzpostaviti odnos primerjanja in znotraj tega odnos superiornosti miselno-čustvenega sistema in inferiornosti bitja s telesom. Zavedam se, da dokler znotraj sebe obstajam kot odnos manjvrednosti bitja & telesa napam večvrednosti miselno-čustvenega sistema, ne morem obstajat v miru s seboj – kot stabilnost in neomajno samozaupanje. Zato se zavezujem, da bom vsako primerjanje, ki nima (oprijemljive) praktične vrednosti sproti zaustavljala in si ne bom dopuščala njegove uporabe v škodljive, niti ne v na videz zabavne namene.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v tekmovalnosti v odnosu do svojih misli, do svojih čustev, do svojega UZS in se bojevati ''z njimi''. Dojela sem, da se nisem bojevala ''z njimi'' – kot z ničemer kar ni moje, kar je izven mene, ampak sem tekmovala z deli znotraj sebe. Vidim da notranji boj ni način na katerega želim delovati od tukaj naprej, zato se zavezujem, da bom misli in čustva sprejela kot svoja, ''jih objela'', jim bom za trenutek dopustila, da se v polnosti izrazijo – ne glede na to kakšen odpor imam do njih – saj se zavedam, da je edin izhod skozi. Da je priznanje prvi korak na poti do odstranitve nepraktičnih misli in čustev.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila videti, da si miselno-čustveni sistem shranjuje vse trenutke primerjanja v domišljiji in si iz njih gradi spomine na superiornost / inferiornost, ki jih potem združene uporablja za nadaljnje zablode. Zdaj razumem, da kopičenje takšnih trenutkov pomeni zagotovo samo-škodovanje, ki je iz dneva v dan komaj kaj zaznavno, na dolgi rok pa pušča zelo destruktivne posledice – zatira potenciale. Zato se zavezujem, da ne bom podcenjevala teže trenutkov v katerih si dopuščam primerjanje, občutke manjvrednosti in večvrednosti, ampak se bom raje bolj pogosto opomnila da vsak trenutek šteje – se sešteva k ostalim trenutkom, v katerih se z načinom na katerega se odločim obstajat, gradim kot celota.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila videti, da bolj ko ustavljam primerjanje in zapadanje v superiornost / inferiornost v trenutkih v sedanjosti, hitreje se zmanjšuje negativni / pozitivni naboj na spominih in potlačenih vsebinah iz preteklosti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bati se pozabljenih in potlačenih spominov – ker nisem vedela kako naj jih ozavestim, namesto da bi se zavedala, da so vedno prisotni v sedanjosti skozi moje obnašanje, ki ga lahko spreminjam v danem trenutku in si na tak način očistim naboj nabran v preteklosti.
Zavedam se, da je čas na nek način iluzija, saj nosimo pretekle vzorce ves čas seboj in si z njimi tlakujemo pot v prihodnost. Razen če jih v sedanjosti očistimo naboja in jih preoblikujemo v praktične navade. Zato se zavezujem, da se ne bom obremenjevala s trenutki primerjanja, inferiornosti in superiornosti, ki se jih v sedanjosti ne spomnim, ampak se bom raje osredotočila na dan trenutek in ga bom predihala do enosti in enakovrednosti. Ter si posledično zrahljala preteklost in si bolj fino postlala za prihodnost.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila konstanten strah in odpor do tekmovalnosti med sabo in drugimi v zunanjem svetu, hkrati pa sem obstajala v popolni nevednosti, da si v svoji notranjosti kreiram slično bojno polje, ki je primarni vzrok za moj notranji nemir. Zavedam se, da je čas, da za svoj nemir neham kriviti druge in svet okrog sebe & da je čas da se osredotočim nase in spravim sprte dele znotraj sebe. Korakec po korakec. Par let, pa bo razlika že očitna. In jaz bom vse bolj mirna. Kar je neprecenljivo…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kot bitje in telo tekmovati proti lastnemu miselno-čustvenemu sistemu, namesto da bi kot bitje in telo delala z lastnim UZS, ga/se usmerjala in podpirala pri zamenjavi neodpornih vsebin z podpornimi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bitje soditi kot pozitivni, smiselni gradnik trenutne sebe, telo kot nepotreben, omejujoč gradnik trenutne sebe in miselno-čustveni sistem kot negativen in odvečen gradnik trenutne sebe.
Zavedam se, da bom do konca tega življenja sestavljena iz vseh treh gradnikov, zato jih nima smisla primerjati med seboj in jim pripenjati energijskega naboja, pač pa jih je zdravorazumsko sprejeti in izkoristiti njihove potenciale. Zavezujem se, da si bom izpisala potenciale vseh treh gradnikov in načine kako jih doseči. Na ta način jih bom tudi poenotila – odstranila tekmovalnost med njimi oz. jo preoblikovala v zdravo ''tekmovanje'' vsakega gradnika s samim sabo. Vidim, da bom morala tudi re-definirati besedo tekmovanje…

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila dojeti, da se dopuščanje manjvrednosti in tekmovalnosti znotraj mene prenaša tudi navzven; ko prvič srečam nekoga in grem avtomatično v občutke inferiornosti in/ali tekmovalnosti in/ali superiornosti – brez da bi človeka sploh spoznala!! Ko opazim, da se aktivira opisan vzorec v meni – se ustavim in naredim nekaj vdihov. Svojo dejavnost preusmerim v fizično: ali z drugim začnem pogovor in si ga dam priložnost spoznat ali izpišem podrobnosti, ki stojijo za občutki inferiornosti / superiornosti / tekmovalnosti. Če nimam druge možnosti, občutke samo prediham in si zabeležim ključne besede, ki jih skozi samo-odpuščanje predelam kasneje.  

Kaj ti je dolgcajt? : naslednja scena z dementno babico 3

IZHODIŠČNI BLOG

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico večkrat v jezi spraševat zakaj mi laže – ko jo nekaj vprašam in mi odgovori z neresnico preverljivo že v naslednjem trenutku (npr: si se počesala? ). Itak da je čist blesava situacija, ki človeka oz. mene zlahka dvigne… predvsem zaradi tega, ker obstajam prepričanju, da to počne namerno – preprosto ker se ji ne da. Je namerno ali ne, je razlog to, da ni slišala, da se ji ne da ali da ne zmore – dejansko nimam tega vpogleda in ga zaradi njene togosti ne morem niti pridobit.

Lahko pa spremenim svoj odziv. Vidim da gre spet za karakter komandirčka – neupoštevanega – zaradi česar je ranjen ''njegov'' ponos. Saj ni kaj… Ko mi bo naslednjič odgovorila z neresnico, jo lahko spustim mimo ali pa jo ponovno usmerim v opravljanje dejavnosti za katero je rekla, da jo je že dokončala - če se mi res zdi potrebno. In tako brcnem komandirčka v sebi v rit.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičin nepraktičen način odlaganja bergel pri kuhinjski mizi sodit kot butast, se mu vsak dan znova čudit in pričakovat, da ji bo že enkrat potegnilo. Ne potegne ji… enostavno si več ne zna logično poenostavit te poteze.
Doslej sem jo v tem času, ko je ona odlagala bergle čakala s stolom, da jo potisnem k mizi… in sem tako imela široko odprte možnosti za nabiranje notranjih mindfuckov. Zato bom jutri preizkusila proces v katerem jo usmerim do mize, ji vzamem bergle in jih odložim in jo šele nato posedem.
Ni nujno da bo delovalo, je pa za poskusit.

Ja… zadnjič ko sem jo čakala s stolom je – namesto, da bi se usedla - začela grabit po hrani na drugi strani mize, danes ko sem jo čakala s stolom, pa se je želela usmerit kar k pultu, ker je videla hrano tam…
Včasih ni računice – ne glede na to katere vse popravke upoštevam kadar jo usmerjam –- bo našla nov možen zaplet… Za razliko od zadnjič, ko sem jo nadrla, sem ji tokrat lepo razložila, da se mora najprej usest in potem dobi vse servirano na mizo.

Pa žalostno / banalno je, da čakaš človeka s stolom, da ga posedeš – dan za dnem -- pa tega ni sposoben dojet / opazit. Zaradi česar imaš občutek, da te zajebava al najbrž mu ni 5% jasno…

Kako bi si lahko naredila to ponavljanje zabavno? Mogoče se lahko igrava restavracijo… gospa naj vam pridržim stol… dovolite mi, da vam vzamem berge… izvolite usesti – hrano vam bomo postregli vsak trenutek… bi morda zraven želeli še kavico? Lol

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičino občutljivost na moj povzdignjen ton, ter njeno posledično vznemirjenost in nesodelovanje definirati kot slabo / neugodno / negativno. Zavedam se, da sem to počela iz sebične točke želje, da bi se babica vsaj ob mojem povzdignjenem tonu začela odzivati gladko in bi jaz za njeno usmerjanje porabila čim manj časa. Ampak dejstvo je, da v trenutkih ko sem sama nemirna, ''se mi mudi'' in v reakciji nestrpnosti povzdignem svoj glas, babica to moje vzdušje prekopira in ga potencira (včasih kot nasprotje; npr. užaljenost / trma). Vidim, da definiranje njene občutljivosti in verižnih posledic kot negativnih ničesar ne spremeni na bolje, zato si to njeno obnašanje raje vzamem kot vadbišče visoke stopnje strpnosti in stabilnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misliti, da mi ne bo uspelo razvozlati odnosa z babico preden bo minil njen čas – ker se mi vedno znova pojavljajo novi odtenki istih reakcij in ni nikoli konca / miru / obojestranskega zadovoljstva. Ampak včasih vendarle obstajava v obojestranskem miru. In če potegnem črto, nanjo tekom dneva/dni vseeno reagiram vedno manj. Bolj ali manj ostajajo problem moji intenzivni izbruhi na dneve ko sem že od prej razdražena…
Tako da rešilni način tudi v tem primeru ostaja sprotno samoodpuščanje mindfuckov.
In pa morda črtanje pričakovanja, da moram idelano sfurat ta odnos preden babica umre – da se bom lahko počutila sposobno in ponosno nase. Fuck it – ni mi treba v celoti razumet demence in njenih specifikacij pri babici, ne rabim imet vsega naštudiranega v nulo, da se bom cenila. V redu je. V redu sem. V redu je če nimam vsega v najinem odnosu pod kontrolo, čeprav jaz prevzemam direkcijo za obe. V redu je, če ne razvozlam tega odnosa preden umre. Bom pa nadaljnje lekcije predelovala s kom drugim. In diham in si dovolim definirat se kot sposobno za handlat bako.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samo-obsojanje v smislu nesposobnosti, ker vedno znova dopustim, da se mi  reakcije naberejo do te mere, da potem nekontrolirano izbruhnem. Mogoče bi si pa morala delati statistiko, da vidim v kakšnih intervalih dejansko prekipim in ali se gostijo ali redčijo. Ideja se mi zdi tako dobra, da sem si kar takoj priskrbela koledar v ta namen.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iz babičinih besed ''kaj ti je dolgcajt?'' izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom naplest celo zgodbo in interpretacijo kaj vse bi naj pomenile.

Znotraj tega si odpustim, da sem na lastne interpretacije dodajala vedno več negativnega naboja in iskala potrditve za upravičenost tega početja.
Zdaj jasno vidim, kako babica ni imela skoraj nič veze s tem konfliktom – ker se je odvijal predvsem v moji notranjosti, kjer sem prepustila direkcijo lastnemu čustveno-miselnemu sistemu, ki sem ga kasneje projicirala na njo, jo krivila za lastno počutje in iz notranjega konflikta preklapljala na konflikt z njo. Dejansko nimam pojma kaj je bilo za njeno izjavo – kakšen je bil povod za njo. 

+ želja po tem, da bi se ji čimbolj na hitro pomagala uredit, je sebična. Ker jo v tej želji terjam in ji ne dam časa, ki ga potrebuje da ji je relativno udobno. Posledično postane vznemirjena in slabo sodeluje. Zato bom v bodoče to željo takoj predihala in jo opustila. 

Kaj ti je dolgcajt? : naslednja scena z dementno babico 2

IZHODIŠČNI BLOG

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na vprašanje izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom in vsebino ''kaj ti je dolgcajt?'' odreagirat na več načinov, med drugim z ''ranjenim ponosom''.

Na neki točki v življenju mi je namreč uspelo doseči, da mi sami s seboj ni nikoli več dolgčas – da si vedno najdem za počet nekaj kar me zanima in na to sem silno ponosna. Izgleda da celo do te mere, da se zaradi tega vidim kot boljšo od ljudi, ki jim je večkrat dolgčas & do te mere, da nisem pripravljena tolerirat re-vpraševanja o mojem ne/doživljanju dolgčasa.

Vidim, da je ljudi, ki jim je večkrat dolgčas nesmiselno sodit kot manjvredne / da je ljudi, ki nam ni nikoli dolgčas nesmiselno sodit kot večvredne, ker ni računice; sojenje ne bo pomagalo pri tem, da bi se ti, ki jim je dolgčas zaposlili s čimerkoli kar jih zanima in zadovoljuje. Ko mi nekdo reče da mu je dolgčas, lahko z njim delim svojo izkušnjo in mu povem s čim si sama zapolnim svoj čas, kaj me zanima & ga vzpodbudim z vprašanjem ''kaj pa zanima tebe?'' in vztrajam, da so zanimanja zagotovo prisotna, ampak mogoče zakopana…

Z netoleranco glede re-vpraševanja o mojem ne/doživljanju dolgčasa pa je takole – res je, da mi ni več dolgčas, se pa zavedam, da moje krajšanje časa večkrat nima najboljše kvalitete; da svoj čas večkrat zapravljam namesto uporabljam… To je razvidno v trenutkih ko počnem eno stvar in mislim o te, da bi bilo mogoče bolje početi kaj drugega – zaradi česar nisem celostno ne tu (v fizični realnosti), ne tam (v miselni projekciji), ampak sem razpršena v svojem obstoju – zaradi česar se počutim kot da mi nekaj manjka… Manjkam pa si sama – kot odločitev za celostni obstoj v danem in/ali izbranem trenutku (tukaj in zdaj), v dihu. Zavezujem se, da se bom bolj pogosto spomnila na osredotočanje na fizično podlago v danem trenutku in s tem na zvišanje kvalitete uporabe svojega časa.   

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila videti kam vodi reakcija na vprašanje izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom in vsebino ''kaj ti je dolgcajt?'', dokler se ni verižno povezala z sledečimi reakcijami in se manifestirala v obliki minimalno kontroliranega udrihanja po omari.

Še enkrat sem dala skoz lekcijo, da je potrebno z reakcijami opravljati sproti – ne glede na to kako nejasne se zdijo na prvi pogled… njihova intenzivnost je opozorilo, da potrebujejo mojo pozornost takoj – zato jim jo tudi dam. - Da tako preprečim nekontrolirane izbruhe kot posledice akumuliranih čustvenih miksov.       

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pričakovat, da bo babica sama od sebe odlagala bergle tako, da ne bodo padale. Zavedam se, da se starka večkrat sploh ne zaveda, da potrebuje bergle, da mora v določenih momentih odložit bergle in da nima pojma kolikokrat so že padle po tleh – preprosto zato, ker jih je površno odložila; nima pojma kolikokrat sem jih zaradi njene površnosti že pobirala…

Ta demenca je res ena ogabna svinjarija za odnose…

Zakaj je površna? Delno zato, ker ji je ji škrta osnovna logika, delno zato, ker ji je fizično naporen tud tak preprost premik in delno zato, ker nima več nobene volje do življenje in se ji preprosto ne da.

Kaj mi preostane?

Lahko jo še naprej vsak dan znova terjam, da bergle popravi, pri čem potrebuje vedno bolj obsežna pojasnila kako to storit. Ampak nekako več ne vidim pravega smisla v težnji proti temu ''naj dementnež sam naredi vse kar še zmore''… Ne vidim razloga zakaj bi se jaz trudila motivirat – če ji je vse tako odveč…

Če odloži bergle v redu (potem ko ji povem kam) – ok, če ne jih preprosto popravim. Če uporablja / si vzame bergle med mojo odsotnostjo ok, če ne pa tudi prav. Če se mi da – ji grem po njih, če ne pa ne – v nobenem primeru pa si ne dopustim več sekiranja, ker jih pozablja in zapadanja v vlogo žrtve – češ da moram delat stvari namesto nje, da sem njen služabnik/postrešček itd.
Nisem njena služabnica, sem njena skrbnica – enostavno zato, ker ni več sposobna in voljna skrbet sama zase. Samo-iskreno vem, da bi tudi sama izgubila večino volje če bi bila v takšnem klavrnem stanju. Tako da jo lahko od tega trenutka dalje tudi neham obsojat zaradi brezvoljnosti in vlogo zlatega prinašalca/po(s)pravljavca vzamem kot vajo iz prijaznosti namesto kot tečno obveznost.

Osvežitev dejstva: ona se ne more spremenit, jaz se lahko – zato se – ker s tem izboljšam odnos za obe in hkrati tudi svoj odnos s sabo.   

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vzorec zdrsa v karakter dvomljivca / provokatorja / ironika skoraj vedno kadar sem v babičinem (in mamcinem) tonu zaslišala trpeči pridih. Mogoče sem si te karakterje podzavestno postavila namerno – da bi se z njihovo pomočjo distancirala od babičinih konstantnih fizičnih naporov/bolečin? Se je lažje prepričat, da se človek napravlja, kot sprejet, da obstaja v bolj ali manj konstantnih naporih/bolečinah in se z namenom razumevanja in boljše komunikacije postavit v njegovo kožo. + se začet zavedat, da me lahko doleti podobno… Nekaj v smislu ''če ne verjamem, da je res, potem ni mogoče??''; namesto tega drugega obsojam, da je v karakterju žrtve in je to to…

Če obrnem situacijo…

Tudi sama sem večkrat igrala vlogo žrtve in delala slona iz muhe… po drugi strani, pa sem občutila strašno krivico kadar sem dejansko fizično sli psihično trpela in mi drugi niso verjeli. Za sebe sem točno vedela kdaj sem izbrala kaj. Pri drugih pa so te mejne linije zelo zabrisane… Pri babici utegne trpeči podton kdaj biti tudi nejevolja – za katero pa sem že dojela, da je nima nekega smisla prevpraševat, ker je posledica njenega celotnega stanja…

Ko torej slišim babico govoriti v trpečem podtonu, si ne dopustim misli v stilu ''ja boga ti kak ti je hudo al…'', ampak raje zadiham, se poravnam s stabilnostjo in jo s pogledom preskeniram, da vidim če potrebuje kakšno fizično podporo in jo po občutku tudi vprašam kaj se dogaja z njo / ji predlagam podporo. 

Kaj ti je dolgcajt? : naslednja scena z dementno babico 1

Danes zjutraj grem v spalnico po babico, da jo spravim pokonci in jo usmerjam pri jutranji rutini. Vidim, da je že pokonci, pa ji rečem nekaj v smisli naj pride v kuhinjo; še prej pa v kopalnico (se hitro popravim) in me ženska z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom vpraša ''kaj ti je dolgcajt?''… Kar zategnilo me je nazaj – nekaj v smislu kako si sploh drzne ****.

Kar malo neuvidevno ji pomagam vstat ampak potem mi še da lupčka na lička in jaz ji ga na svoje začudenje vrnem in vse se zdi spet ok…

Postaja kopalnica. Rečem ji naj nasloni berglo v kot. Odloži jo površno. Rečem ji naj jo popravi – ker ji je jaz ne bom pobirala. Reče – saj ne bo padla.

Jaz vem, da se je to dostikrat že zgodilo, ona se seveda ne spomni. Ne da se mi kregat z njo, grem naprej z rahlo potlačeno reakcijo v karakterju komandirčka.

Slišim, da se premika v kuhinjo, kjer ji pripravljam zajtrk. Vprašam jo – si si dala zobe not, si se počesala. Odgovori mi z trpečim ''ja'' in hodi dalje. Odreagiram na to trpečo intonacijo v smislu ''ja boga ti kak ti je hudo al…'' (ironično), ampak z rahlim dvomom, da pa ji mogoče vseeno kaj fizično ne štima… Ko jo zagledam, je še vedno vsa skuštrana in jo v jezi vprašam zakaj mi laže, da se je počesala če se ni. Pravi da me ni slišala… Naderem jo zakaj pol odgovarja z ''ja'' če me ni slišala.

Pride v kuhinjo. Čakam jo s stolom, da se premakne k mizi in da jo posedem. Ponovno odlaga bergle na mizo ko je še en meter vstran od nje – kar je fizično čisto nepraktično / bolj naporno, kot če bi dejansko stopila do mize in jih odložila tam – se ne bi rabila stegovat tako naprej. To naredi pogosto, jaz pa tega nikakor ne razumem in to potezo vedno znova sodim kot butasto.

Ko odloži bergle, stopi malo naprej in že grabi po hrani, ki sem jo namerno pustila na drugem koncu mize – ker vem, da če jo dam pred njo, bo začela grabit po njej še preden jo posedem; ampak ne – ona kljub temu grabi… spet me mine potrpljenje in začnem pizdit na njo, da naj pusti hrano, ker jo čakam s stolom, da jo posedem. Tokrat s še bolj povišanim tonom… Ona pa postaja vedno bolj občutljiva na kakršnokoli povzdigovanje tona… včasih se že ob najmanjšem dvigu glasu vznemiri in hoče odit. Kar pa je totalna jeba – ker drugemu to samo še podaljšuje čas, v katerem se bo mogel ukvarjat z njo – ker se sama pač ni sposobna… ČESAR SE SEVEDA NE ZAVEDA [kletvice].

Tudi tokrat hoče kar odit, zato ji rečem naj se umiri, za silo umirim sebe in ji začnem razlagat o tem kaj vse sem ji že danes rekla pa ni naredila in da postanem jezna zato, ker me ne posluša in ne sodeluje. To še vedno govorim v relativno hitrem in intenzivnem tonu… in čeprav je vsebina smiselna, se hkrati sprašujem če me sploh posluša / sliši – če mi utegne slediti ali me mogoče sploh ne sliši, ker zaznava samo ton, način govorjenja (brez vsebine)…

Izgleda pošteno zmedena – kot da ne ali bi šla ali bi sedla… vseeno jo nekako uspeva posest.

Jutranja scena oddelana, premikam se proti zgornjemu nadstropju k ''svojim'' opravkom. Ustavim se še pri omari in ''kar naenkrat'' dvakrat z rokami s konkretno silo udarim po njej. Spet se malo presenetim.

Jasno je, da je najbolj praktično takoj naredit samoodpuščanje… začnem ga delat naglas kar v kopalnici, kjer se nahajam in se pri tem mimogrede opazujem v ogledalu. In se vidim! Vidim svoj izraz na obrazu, ki mi pove več kot vem o svojem trenutnem stanju brez tega odseva.

Delam samo-odpuščanja kar po vrsti in vrtam, iščem glavni sprožilec zaradi katerega so se začele podirat domine reakcij na babičino obnašanje. Na trenutke se mi zdi, da s samo-odpuščanjem streljam v prazno – ampak ja – včasih je potrebno izločit par možnosti, da lahko najdeš pravo.

Preizkušam različne odgovore zakaj sem reagirala na izjavo ''kaj ti je dolgcajt?''. Spet opazim, da je večji del sprožilca način na katerega so bile izrečene te besede - z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom – in v ogledalu zagledam obrazni izraz prezira. Spet malenkost presenečena – prej sem se dojemala predvsem kot jezno…

Ok… zakaj torej preziram babičino izjavo ''kaj ti je dolgcajt?'' izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom?

Zato, ker si ona misli, da jaz rabim njo, ker si po njenem kao nimam kaj za začet – medtem ko bi jaz čim prej rada opravila z njo (z vsakodnevnim ponavljanjem vedno istih stavkov in vedno istih razlag) – ravno zaradi tega, da lahko grem počet vse tisto kar dejansko rada počnem…

Ali pa mi je to mogoče rekla samo zato, ker bi še bila rada malo poležala… … …

Kakorkoli. Odreagirala sem s prezirom z dodatkom jeze, mogoče celo sovraštva… in vse skupaj za par minut kao gladko potlačila. Ker sem bila podzavestno iritirana, sem se tudi na sledeča nesodelovanja z njene strani odzvala bolj kot ne v reakcijah in si navsezadnje z udrihanjem na omaro pokazala da nekaj v meni konkretno ne štima.

Kaj torej naredim naslednjič ko me babica z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom vpraša če mi je dolgcajt ali kaj podobnega?

Smeh – prva asociacija mi je Đizslike misel ''odpustite jim, saj ne vedo kaj delajo''.

Dejstvo je, da se ne zaveda tega, da se ne zaveda in da pozablja… in ona tega ne more spremenit.

Dejstvo je, da je jaz včasih ne razumem – ker nisem v njeni koži in se pozabim vživljat v njo in v njene nesmisle aka zakaj dela stvari tako kot jih. Dejstvo – jaz to lahko spremenim. In moram spremenit, če nočem reagirat / se žret.

Zakaj jo še sploh jemljem resno? Če mi je jasno, da je nesposobna že skoraj osnovnih miselnih operacij… zakaj s tako lahkoto verjamem, da namerno draži z grdimi, nesramni provokacijami… … … … Sliši še kot retorično vprašanje, na katerega samo-umevni odgovor je – zato da nafujtram UZS / svoj ego / zasvojenost z negativnimi občutki. Ampak mogoče bi si morala vseeno bolj natančno odgovoriti na to vprašanje.

Korekcija sledi v nadaljnjih blogih.