Babica, kaj še delaš tu… / SF+SCS+SC 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babici privoščiti smrt. Znotraj tega si odpustim prepričanje, da je njen obstoj v konstantni pozabi (demenci) in bolečinah nesmiseln.

Ko opazim, da babici želim smrti – se ustavim in diham. Ko opazim da babičin obstoj v pozabi in bolečinah sodim kot nesmiseln – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da z obstojem v želji dajem pozornost svojim mislim in po nepotrebnem zapostavljam tukajšnjo realnost. Zavedam se, da lahko babici privoščim smrt, kolikor želim, pa bova obe vseeno mogli počakat na njen trenutek prihoda. Zavedam se, da obstoj v pozabi in bolečinah resda ni smiseln sam po sebi, da je pa morda nujen, da se začnemo zavedat posledic (svojih) nesmiselnih dejanj, životarjenja pod kontrolo UZS…
Namesto da razmišljam o nesmislu babičinega obstoja v konstantni pozabi in bolečinah, ga raje sprejmem, predihujem in si sproti odpuščam vse reakcije v povezavi z babico in njenimi zablodami.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila predvidevati, da če bi se sama nahajala v podobnih okoliščinah kot se sedaj babica, bi tudi sebi privoščila smrt.

Ko opazim, da predvidevam, da bi v babičini koži tudi sama sebi privoščila smrt – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da si tudi babica želi smrti; v preteklosti je večkrat izrazila to željo (tudi v obliki stavka: ''Ubij me!''). Zavedam se, da ogromno svoje 'pozornosti' svojega časa nameni osmrtnicam v časopisu. Zavedam pa se tudi, da niti njena želja, niti moje predvidevanje kaj bi si sama želela v njeni koži nista smiselna, ker sta samo miselna.

(S-misel začne obstajati komaj takrat, ko ga začneš iskati.?.)
Namesto da razmišljam o tem, da bi sama sebi v babičini koži tudi privoščila smrt, raje čim manj razmišljam / obstajam v energiji in kot energija – da ne bom rabila preživljat  podobnih posledic v obliki muke in bede, kot jih sedaj babica.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila čustvo tesnobe, kadar me je babica zaradi bolečin, ki jih je doživljala pozvala: ''Ubij me!''.

Ko opazim, svojo reakcijo v strahu/tesnobi, kadar me babica poziva naj končam njeno životarjenje/trpljenje – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se za strahom/tesnobo ob babičinem pozivu: ''Ubij me!'' skriva strah pred (lastnim) fizičnim trpljenjem in strah pred (lastno) vdajo in obupom. Zavedam se, da je strah 'zasužnjevalni model misli'.

Namesto da ob babičinih pozivih naj končam njeno trpljenje zapadam v različne strahove in tesnobo, ji preprosto povem – da ne ubijam ljudi; brez izjem, lol.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi tega, ker še nisem sposobna ohraniti stabilnosti/nereagiranja v babičinimi bližini.

Ko opazim, da se obsojam zaradi reakcij na babico / njena dejanja – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da babico vidno zapušča ostanek zdravega razuma, kakor tudi ostanek fizične moči. Zavedam se, da verjetno reagiram na njo in njena nesmiselna dejanja z čustvi jeze, razočaranja, nemoči, obupa, zgroženosti, nesmisla… zaradi strahu, da se utegnem tudi sama znajti v njenem položaju.

Namesto da se obsojam zaradi reagiranja/nestabilnosti vezane na babico / ne mene kot babico, se raje neham obsojat, saj se zavedam, da je že samo obsojanje reagiranje… Postopoma se učim zmanjševat reagiranje na babičine nesmisle – poskusila bom s smehom ali z neko vrsto takojšnje fizične sprostitve…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila predajati se prepletu čustev jeze, razočaranja, nemoči, obupa, zgroženosti, nesmisla… v povezavi z babico.

Ko opazim, da se predajam prepletu čustev jeze, razočaranja, nemoči, obupa, zgroženosti, nesmisla… v povezavi z babico – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da vsa ta čustva v povezavi z babico niso potrebna in niso smiselna. Zavedam se, da se preko babice soočam s tem kaj pomeni predaja fizičnega UZS in kakšne so poledice takšne vdaje.

Namesto da z babico sočustvujem v njeni bolečini (= si ustvarjam negativne občutke, zato se babica ne bi počutila same v svojih slabih občutjih) in namesto da se predajam prepletu čustev jeze, razočaranja, nemoči, obupa, zgroženosti, nesmisla… v povezavi z babico, raje preverim če ji lahko še kako asistiram skozi fizično pomoč, sicer pa njeno bližino prediham s čim manj reakcijami.