Danes pri kosilu sem zaznala mamin pogled na
sebi (sediva si nasproti mize). Prevzel me je občutek nelagodnosti, nervoze,
tesnobe… Spomnila sem se še mnogih podobnih trenutkov in se začela spraševat
zakaj pri hudiču reagiram s takšnimi vzorci, ki jih občutim kot nenadno
spremembo iz dokaj udobnega fizičnega stanja v neudobno/utesnjujočo.
Zakaj me razdraži mamin obrazni izraz kadar z
lahnim (arhaičnim) nasmeškom in včasih še rahlo z privzdignjenimi obrvmi zre v
mene? Polna glava pomislekov, ki jim pripisujem negativni energijski naboj… Če
bi jo vprašala o čem razmišlja, medtem ko me gleda/opazuje, bi skorajda
zagotovo rekla nekaj v smislu – Jezus, te pač gledam – kaj zdaj te še gledat
več ne bi smela.
V resnici torej ne vem zakaj me v specifičnem
trenutku opazuje in verjetno je niti nima smisla spraševat… ampak v mislih sem si ga sposobna pošteno zablodit;
na kar kaže že razpon odgovorov domnevanj:
- opazuje me, ker od mene nekaj pričakuje – najbrž
hvaležnost / spoštovanje / potrdilo nadrejenosti?,
- opazuje me, ker je nesigurna in išče
sigurnost v meni – to me razjezi,
- opazuje me kot svoj ponos in hkrati kot
svojo skrb – v glavnem kot SVOJO!!!,
- opazuje me z rahlim nasmeškom in rahlo
privzdignjenimi obrvmi – tiho se norčuje iz mene.
Skozi samoodpuščanje, ki sem ga doslej delala
na svoje reakcije na mamo oz. na svoj odnos z mamo, sem dojela, da sem jo
najprej hotela na silo spreminjat, namesto da bi spreminjala sebe… pri pisanju pa
sem se tudi mogla ves čas opominjat, da nisem pisala o njej, ampak o svojih
reakcijah na njo. Zato se tokrat že v naprej opominjam:
Ko pišem samoodpuščanje, vedno pogledam kje
očitki, ki jih usmerjam proti mami obstajajo znotraj mene. Ne projiciram svojih
mindfuckov na mamo!!! (ker ima ona že tako ali tako svoje in ne rabi še mojih
prispevkov). + Nehaj z dvojnimi merili, Duška!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar