torek, 01. januar 2013

Programiranje / naročniški paket za telefon 2


Odpustim si,  da sem sprejela in si dopustila obstajat v občutku prevečnosti in težkosti.
Ko opazim, da obstajam v občutku prevečnosti in težkosti – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je občutek prevečnosti in težkosti energijski pojav, s katerim hranim svoj UZS in škodujem svojemu telesu.
Namesto da zapadam/obstajam v občutku prevečnosti in težkosti, se raje osredotočim na fizično, učinkovito diham ali si vzamem odmor za gibanje.

Odpustim si, da sem si sprejela in si dopustila obstajat v vlogi mučenice/žrtve.
Ko opazim, da obstajam v vlogi mučenice/žrtve – se takoj ustavim in diham!!!
Vidim/realiziram/razumem, da je obstoj v vlogi mučenice/žrtve in namerno poveličevanje te vloge idealna hrana za UZS. Zavedam se, da z igranjem te vloge drugim pripovedujem kako mi je hudo in da mi naj več ne dajejo takšnega težkega dela. Zavedam se, da če hočem o svojem mučeništvu/žrtvi prepričat druge, se moram sama pošteno vživet v vlogo – s tem pa dejansko postajam vloga/mučenica/žrtev.
Namesto da se ukvarjam z vlogo mučenice/žrtve, ta čas raje preizkušam sebe kot svoj izziv.

Odpustim si, da nisem popolnoma sprejela in si dopustila obstajati kot odločna usmerjevalka, kadar sem prepričana vase.
Ko opazim, da ne nastopam dovolj odločno glede usmerjanja drugih kadar sem prepričana vase – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da s tem ko drugim pustim pametovat zaradi 'vljudnosti', jim hkrati dovolim preusmerjat mojo pozornost in s tem zapravljam svoj čas.
Namesto, da druge toleriram kadar pametujejo, jih raje ustavim in jih prosim za malce potrpežljivosti in sodelovanja skozi tišino, da se lahko skoncentriram na to kar je potrebno naredit in jih čim prej usmerim. Raje kot da reagiram znotraj sebe in nalagam čustva na kup, takoj komuniciram s sodelavcem in mu direktno pojasnim zadeve.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zapasti v občutek zgroženosti/nevolje, kadar sem že dlje časa izpolnjevala kak obrazec, pa me je vrglo na začetek.
Ko opazim, da zapadam v občutek zgroženosti/nevolje, ker moram isti obrazec ponovno izpolnjevati od začetka – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da mi drugega kot ponovno izpolnjevanje obrazca ne preostane, če želim obrazec oddat.
Namesto da se predajam občutkom zgroženosti/nevolje in tako ustvarjam hrano za UZS + podaljšujem čas reševanja, se raje na hitro sprostim, nadiham, razgibam in se obrazca lotim ponovno in potrpežljivo – dokler ga v celoti ne rešim.




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila notranji govor: 'Številke – sovražim številke. Tiste tadolge, ki jih je potrebno prepisovat. Že v osnovni šoli sem imela probleme s površnostjo - s prepisovanjem številk, predznakov, formul pri matematiki. In če samo eno številko prepišem narobe, končni izračun ni pravilen / program ne deluje… '
Ko opazim notranji govor glede odpora do prepisovanja dolgih številk in znakov – se ustavim in diham. Ko opazim odpor do 'zamudne dosledne natančnosti' – se ustavim in diham.
 Vidim/realiziram/razumem, da lahko nekatere življenjsko pomembne storitve vezane na denar opravim samo s pomočjo doslednega in natančnega prepisovanja dolgih številk in znakov, zatorej je najbolj smiselno, da to enostavno sprejmem.
Namesto da na delo s kombinacijami dolgih številk in znakov reagiram z odporom in ga še podpihujem, si to delo raje vzamem kot izziv in preizkušam katere metode mi pri tem opravilu najbolje asistirajo.  

Odpustim si, da nisem popolnoma sprejela in si dopustila realizirat, da smo ljudje programirani ravno tako kot aparati/roboti skozi UZS. Znotraj tega si odpustim, da sem to realizacijo tiščala vstran zato ker smo tudi organska bitja.
Ko opazim, da zanikam človeško programiranost skozi UZS, češ da smo organska bitja – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da če bi obstajali kot zavestna organska bitja, ne bi imeli razlogov za samouničevanje sebe/drugih kot sestavnih delov vsega organskega/fizičnega. Zavedam se, da je uničevanja zmožen le UZS, ki se z uničevanjem fizičnega bori za svoje preživetje – ker preživetje UMS ni samoumevno in je zatorej samo pogojno resnično.
Namesto da zanikam človeško programiranost skozi UZS, se raje spoznavam z njenim funkcioniranjem in jo postopoma odpravljam pri sebi.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila v vsakem dihu obstajat kot specifičnost in potrpežljivost.
Ko opazim, da ne obstajam v vsakem dihu kot specifičnost in potrpežljivost – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da sta specifičnost in potrpežljivost nujno potrebni za odpravljanje vzorcev/programov.
Namesto da se zadržujem zaradi miselno in čustveno nabitih strahov, si raje takoj in direktno dopustim biti specifična in potrpežljiva – tako glede sebe kot pri komunikaciji z drugimi. 






Ni komentarjev:

Objavite komentar