Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila
reagirat z nadutostjo, kadar je babica prepričana v svoj prav jezno zanikala
svoja dejanja, ki se jih zaradi demence ne spomni.
Ko
opazim, da z nadutostjo reagiram na intonacijo babičinih zanikanj, katerih
nesmiselnosti se babica ne zaveda – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem,
da se babičin vzorec zanikanja avtomatizirano ponavlja. Zavedam se, da jo moje
nadaljnjo spraševanje v načinu nadutosti samo še bolj razjezi…
Namesto
da poskušam babici povedat kaj je delala – na prezirljiv način, ker ne razumem
v popolnosti kako lahko svoja dejanja iz tekočega dne zanika in kako se jih ne
more spomnit… si na njeno zanikanje raje odgovorim z: 'Demenca time,' globoko
zadiham in zaključim s spraševanjem.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila odreagirati z nervozo, kadar sem kuhala in
mi je babica onemogočala nemoteno premikanje po kuhinji / kuhanje.
Ko
opazim da postajam nervozna pri kuhi, ker mi babica onemogoča nemoteno
premikanje pri opravilu – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem,
da se ne spomni kolikokrat mi je že stala na poti pri kuhi in zato ne more
dognat, da me utegne njeno ponavljajoče se oviranje znervirat.
Namesto
da si dopuščam nervozo zaradi babičinega ponavljajočega se oviranja mojih
opravil v kuhinji, se spomnim, da za njo ponavljanje ne obstaja, čeprav sama
obstaja kot ponavljanje… premikam se
okrog nje… ali jo z nežno intonacijo prosim, da se malo umakne.!.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da me babica sprašuje in ne
posluša.
Ko
opazim, da obstajam kot prepričanje, da me babica sprašuje in me ne posluša –
se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem,
da se ji je sluh morda ponovno poslabšal, da jo še bolj zapušča koncentracija
/da mogoče jaz ne govorim dovolj razločno in glasno.
Namesto
da se zaradi ponavljanja istega odgovora jezim, ji raje že prvič jasno in
glasno odgovorim, če je možno pa pred tem navežem še očesni stik.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila občutek krivde, kadar se je babica užalila
zaradi mojega kritiziranja, preziranja njenega zanikanja resnice – ki za njo ne
obstaja.
Ko
opazim, da se počutim krivo zaradi odziva babice – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem,
da je babica trenutno največji izzivalec/preizkus moje potrpežljivosti in
samokontrole in da nima smisla, da počutim krivo, kadar se na njo odzovem z
nepotrpežljivostjo in izgubo popolnega nadzora nad sabo.
Namesto
da se počutim krivo zaradi babičine užaljenosti ob mojem kritiziranju in
preziranju, se kritiziranju in preziranju babice raje odpovem v prvi vrsti in
tako preprečim nastanek občutka krivde. Če pa mi kontrola uide, pa to z
umirjeno intonacijo obema priznam in se tako izognem nepotrebni krivdi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar