Iskanje teme / hujšanje / zakaj želim shujšati?

Spet sem kar nekaj časa izbirala temo za današnji blog, ker med prebliski nisem našla taprave. Taprava pomeni, da ima intenzivnejši pozitivni ali negativni energijski naboj. Da se očistim najintenzivnejše privlačnosti in odpora, ki sem ju sprejela in si ju dopustila vprogramirat vase skozi misli in občutke.

Stikam za informacijami o hujšanju, ki sem ga zalaufala pred kakšnim mesecem. Znotraj mene konflikt – katera bo prevzela nadzor nad pridobljenimi informacijami? V igri sta zdrava pamet, ki se zaveda fizične realnosti in vprogramirana pamet, ki poveličuje umsko zavestni sistem in zatira fizično realnost… Evo jo – tapravo temo, smeh.

Ko pomislim o pisanju o hujšanju se mi pojavi notranji govor ''Pa neee…'', občutek odpora, moje telo se zravna – glavo pomaknem nazaj na vrat, ''…ne bi rajši o tem pisala''. Aha, mam se! - Sebe v reakciji. Zakaj reagiram z odporom, zakaj nočem pisat o hujšanju? Verjetno zato, ker imam pomisleke o lastni iskrenosti do hujšanja in ker bi to raje skrila kot da si priznam in delim z drugimi. Ampak ker se zavedam, da me bo zadeva preganjala dokler je ne bom predelala, se odločim da jo bom zagrabila in potegnila to nesnago na plano. Vidim/realiziram/razumem če bi jo v tem trenutku spet potlačila – kot sem jo že večkrat prej, bi jo kasneje izruvala težje. Ali pa bi jo skrivala pred sabo še najprej – ona pa bi me zajedala od znotraj. Naaaaaaaaa – dost je blo!

Glede na to koliko miselno-čustvenih priponk na temo hujšanje mi zdajle šviga po glavi, si kar sproti delam seznam ključnih besed, celotno pisanje pa se bo zavleklo kar čez več blogov…

Zakaj sploh želim shujšati?

V mislih se prestavim približno štiri, pet let nazaj. Od kar sem nehala rast v višino pa do takrat sem vzdrževala težo med 61-63 kilogramov (pri velikosti 154 cm). Fizično sem se počutila bolje kot se zdaj pri 70ih kilogramih – lažje sem se lahko gibala in dihala. Pri nakupu in izbiri oblačil nisem rabila gledat na to, da izberem take, ki 'bodo prekrile špeh'. Zaradi manj kilogramov sem se videla bolj sprejemljivo skozi oči drugih.

Potem (ko sem se znebila določenih mindfuckov) sem začela zvezo s fantom, ki je bil bolj zaobljen. Vzdrževanje 61-63kg mi je postalo manj pomembno. Večkrat na teden sem jedla bolj mastno hrano kot sem je bila vajena prej, spila sem več alkohola, večkrat smo si privoščili hitro hrano… Moja kilaža je rasla. Nisem se preveč obremenjevala, ker sem tako ali tako imela obilnejšega fanta. Poleg tega so se mi povečale jOOške… (o tem bi se dalo napisat celo novo temo….).

Pred nekaj meseci se je moj takratni fant odločil, da se vzel k sebi in shujšal. Začel je obiskovat fitnes in se prehranjevat po dieti, jaz pa z njim.
 – Ravno včeraj sem v eni moški reviji na fitnesu brala, da ko se vezani moški loti preoblikovanja telesa, ima njegova partnerica dve izbiri – ali da tudi sama preklopi na drugačen način prehranjevanja in telovadbo ali pa da začne partnerja bolj ali manj nenamerno in podzavestno ovirat pri njegovi odločitvi. Ker pogreša njune skupne nom nom pregrehe. Poleg tega moški, ki začne oblikovat svojo postavo dobi več pozornosti drugih žensk. True, true…--

Jaz sem se mojemu takratnemu fantu pridružila, zato ker sem s tem podprla njega in sebe. Njega da si dokaže, da zmore predelat določene nepraktične vzorce. Sebe, da se spravim v malo boljšo formo. Naju kot par - ker se je najin vsakdanjik naenkrat precej spremenil. Fitnes, vrsta prehrane, točno določene ure in količine hrane… Mešani občutki. Ja, po eni strani sem pogrešala najine grehe – ampak ne v tako pogostih intervalih in tako velikih količinah kot sva se jih šla. Po drugi strani sem opazila izboljšano fizično občutje – ni bilo več prenažiranja, niti občutka utrujenosti zaradi preveč zaužite hrane. Kilogrami so se počasi topili. Po tretji strani se mi je zdel ta prehod preveč odrezan (ni se zgodil postopoma ampak naenkrat) in ta način vsakdanjika preveč utesnjen, monoton.

Šla sva na morje. Kilograme sem pridobila nazaj. Pa spet nazaj na star režim discipline. In potem sva zaključila z najino zvezo. Pa sem metala hrano v sebe, da bi zapolnila praznino v sebi – čeprav se mi je zdel pravi čas za zaključek zveze.

Pred kakšnima dvema mesecoma mi je tehtnica izpisala 72kg in sem si rekla – zdaj pa dost. Garderoba mi postajala pretesna in neudobna. Zavedala sem se, da ne jem toliko ker bi bila lačna, ampak bolj zaradi oči in okusa. Pošiljam se na 'disciplinsko'. To je bilo na dolgo, zdaj pa še na kratko. ˇ

Povzetek razlogov za hujšanje:

-da bom lahko obdržala staro garderobo,

-da mi ne bo treba posebej pazit pri izbiri novih oblačil,

-da se bom lahko lažje/hitreje premikala,

-da bom lahko lažje dihala,

-da bom bolj sprejemljiva podoba za sebe in druge – še pridemo do samoodpuščanja na to temo…