Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila nestrpno željo po tem, da bi z lahkoto in v
kratkem času shujšala na želeno težo.
Ko
opazim nestrpno željo po manjšem številu kilogramov – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem,
da živim v fizični realnosti, ki se odvija v času, skozi procese in ne v neki
namišljeni realnosti, kjer bi kilogrami na hitro izginili z malenkost truda. Zavedam
se, da bi sicer lahko shujšala hitreje ampak na račun lastnega zdravja.
Namesto
da želim shujšat na hitro, raje hujšam postopoma in se izogibam ekstremov.
Namesto da sem nestrpna glede izgube kilogramov, sem raje vztrajna in dosledna v
svoji odločitvi v vsakem trenutku.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila popuščanje pri hujšanju z izgovorom, da
določeno hrano uživamo redko in da se ji takrat ne mislim odpovedat.
Ko
opazim, da se izgovarjam na to, da določeno hrano, ki je na jedilniku samo ob
posebnih priložnostih lahko normalno jem – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem,
da se 'različne' posebne priložnosti seštevajo – skupaj s posledicami. Zavedam se,
da imam potem zaradi takšnih izgovorov občutek razočaranosti v smislu da mi
hujšanje ne uspeva, da nisem sposobna shujšat…
Namesto
da popuščam pri svojih odločitvah glede prehranjevanja v času hujšanja, se raje
prediham skozi skušnjave – tako da si sproti odpuščam misli in čustva vezana na
željo po hrani za posebne priložnosti oz. pa 'več te hrane'.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila zanašati se na hujšanje po sistemu 'več
migaj + manj jej' in da si nisem
dopustila spoznavati se s specifikami prehranjevanja in gibanja, ki hujšanje
pospešijo in ga naredijo učinkovitejšega (ne na račun zdravja).
Ko
opažam, da se izogibam spoznavanju specifik prehranjevanja in gibanja, ki
naredijo hujšanje učinkovitejše - zaradi tega, ker je na trgu tako veliko
verzij, da več ne vem kateri naj zaupam – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem,
da bolj kot spoznavam specifike prehranjevanja in gibanja, bolj učinkovito bom
lahko shujšala in tako obdržala motivacijo do končnega cilja. Zavedam se, da si
lahko z nepoznavanjem specifik prehranjevanja in gibanja tekom hujšanja lahko po
nepotrebnem škodujem.
Namesto
da se hujšanja lotevam površinsko, raje poiščem informacije, ki so skupne
večini priporočil in jih postopoma prakticiram znotraj svojega hujšanja – če vidim,
da podpirajo moje telo.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila popuščanje pri malicah, kjer sem si za razliko
od zajtrka in kosila živila omejila ravno zaradi tega, da bi si s tem omejila vsakodnevne
skušnjave.
Ko
opažam, da si pri malicah popuščam in namerno izbrana živila zamenjujem z
drugimi – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem,
da se majhne nedoslednosti nabirajo na kup skupaj s posledicami in da na tak
način ne morem učinkovito hujšat.
Namesto
da si popuščam pri malicah, se raje opomnim, da imam prosto izbiro živil pri
zajtrku in kosilu in raje pošteno premislim kaj točno bi rada jedla takrat.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila skozi vse svoje življenje programirat svoje
misli in čustva v predalčka dobra/okusna hrana in neokusna hrana.
Ko
opazim, da sodim hrano kot okusno/neokusno – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem,
da se ne zavedam razlogov na podlagi katerih sem si vprogramirala posamezno določeno
vrsto hrane kot ne/okusno.
Namesto
da hrano izbiram glede na okus za katerega ne vem kako natančno sem si ga
vprogramirala, hrano raje izbiram glede na to ali podpira moje telo in hkrati
raziskujem svoje sprejete in dopuščene programe o hrani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar