četrtek, 03. januar 2013

Sanje + reakcije v sanjah / na sanje


Soba polna polžev – bolj jih pobiram in se jih poskušam znebit, težje postaja – zaradi pritiska tega vznemirjenja se zbudim.

Tokrat se sanj zavedam, zato občutki in čustva po nekaj minutah budnosti precej zbledijo. Spominjam pa se posameznih dni, ko sem se zbudila s slabim/nervoznim/prestrašenim razpoloženjem, ki se je razvleklo in stopnjevalo čez dan – dokler se nisem spomnila sanj in mi je postalo jasno od kod sploh povod za takšno bedno vzdušje.

Že zdavnaj me je minilo, da bi hodila iskat razlago vsebine sanj v sanjske bukve – razlage so od knjige do knjige različne… ampak sanjske knjige se po moje še vedno dobro prodajajo. Stric Freud je stavil na interpretacijo sanj; prebrala sem tisto njegovo debelo knjigo. Al mi je bilo delo s sanjami po njegovih principih še vedno preveč abstraktno in premalo praktično. Tako da sem se lotila zavestnega sanjanja – kjer delaš na zavedanju da se nahajaš v sanjah in na kontroli. In sem spala, da sem sploh lahko sanjala, življenje pa je teklo dalje. Približno dve leti svoje preteklosti sem posvetila sanjanju, zavestnemu sanjanju.

Kljub vsemu temu znanju in izkušnjam se včasih še vedno zbudim v pozitivnem ali negativnem razpoloženju – katerega izvor mi ni povsem jasen – in se z njim zapodim/zavlečem v nov dan. Rekli so, da sanje, sanjske podobe niso resnične, ampak občutke in čustva v sanjah pa vseeno doživljamo kot resnične… in ti ostanejo z nami še tekom budnosti. Predvsem v primerih ko se vsebine sanj ne spomnimo preko vizualnih podob, ampak se spomnimo samo pozitivnih občutkov / negativnih čustev…

Ampak če sanje, sanjske podobe dojemamo kot neresnične – kako lahko potem čustva/občutke na podlagi sanj dojemamo kot resnične? Mogoče zato, ker tudi tekom budnosti počnemo nekaj podobnega kot tekom sanj.?.

Kadar spimo in sanjamo, naše fizično telo miruje, aktivni pa ostajajo misli, čustva in občutki – naš UmskoZavestni Sistem. Kadar smo budni, je naše fizično telo v manjšem ali večjem gibanju, UZS pa je tudi vklopljen.
Če se spomnimo vsebine sanj, lahko rečemo – saj so bile samo sanje – in te podobe skupaj s pripetimi mislimi, čustvi in občutki zavržemo kot neresnične ali pa jih vsaj pomirimo.
Če se ne spomnimo vsebine sanj, lahko obstajamo v mislih, čustvih in občutkih, katerih izvora ne poznamo, pa jih vseeno sprejemamo kot resnične…

V budnem času delujemo hkrati s premikanjem telesa in tudi na podlagi vizualnih podob, ki smo jim pripeli pozitivni ali negativni energetski naboj. Ampak če se tega ne spomnimo, se tega ne zavedamo in to za nas ne obstaja na zavedni ravni… nas pa na podzavestni in nezavedni ravni vseeno usmerja v mislih, besedah in dejanjih.
Kolikokrat ne vemo zakaj se počutimo tako kot se in si z nobenim zunanjim razvedrilom nismo sposobni popraviti notranjega počutja? Naše notranje počutje odvisi od tega, kar smo v preteklosti sprejeli in si dopustili spremenili v avtomatizirano navado ali pa potlačili globoko v notranjost.

Tu je treba iskat razloge za naše pozitivne/negativne reakcije – v nas samih. Tudi ko gre za sanje. Zato, da bi si razložila vznemirjenje zaradi sanjskih polžev, ne bom šla v sanjsko knjigo gledat kaj pomeni če sanjam polže… Pogledala bom v sebi. S pomočjo pisanja bom raziskala simboliko polžev znotraj svojih misli, čustev in občutkov – kar bi lahko bilo enakovredno interpretaciji sanj. Z interpretacijo si razložim lastne povezave in definicije, to je res. Ampak to ni dovolj. Če jih želim v nadaljnjem preprečit, me čaka še samoodpuščanje, samokorekcijski nasveti in samokorekcijska praksa. Pa naj si gre za reakcije v sanjah ali pa v tako imenovani budnosti…



Ni komentarjev:

Objavite komentar