Soba polna polžev – bolj jih pobiram in se jih
poskušam znebit, težje postaja – zaradi pritiska tega vznemirjenja se zbudim.
Tokrat se sanj zavedam, zato občutki in čustva po
nekaj minutah budnosti precej zbledijo. Spominjam pa se posameznih dni, ko sem
se zbudila s slabim/nervoznim/prestrašenim razpoloženjem, ki se je razvleklo in
stopnjevalo čez dan – dokler se nisem spomnila sanj in mi je postalo jasno od
kod sploh povod za takšno bedno vzdušje.
Že zdavnaj me je minilo, da bi hodila iskat
razlago vsebine sanj v sanjske bukve – razlage so od knjige do knjige različne…
ampak sanjske knjige se po moje še vedno dobro prodajajo. Stric Freud je stavil
na interpretacijo sanj; prebrala sem tisto njegovo debelo knjigo. Al mi je bilo
delo s sanjami po njegovih principih še vedno preveč abstraktno in premalo
praktično. Tako da sem se lotila zavestnega sanjanja – kjer delaš na zavedanju
da se nahajaš v sanjah in na kontroli. In sem spala, da sem sploh lahko
sanjala, življenje pa je teklo dalje. Približno dve leti svoje preteklosti sem
posvetila sanjanju, zavestnemu sanjanju.
Kljub vsemu temu znanju in izkušnjam se včasih še
vedno zbudim v pozitivnem ali negativnem razpoloženju – katerega izvor mi ni
povsem jasen – in se z njim zapodim/zavlečem v nov dan. Rekli so, da sanje,
sanjske podobe niso resnične, ampak občutke in čustva v sanjah pa vseeno
doživljamo kot resnične… in ti ostanejo z nami še tekom budnosti. Predvsem v
primerih ko se vsebine sanj ne spomnimo preko vizualnih podob, ampak se
spomnimo samo pozitivnih občutkov / negativnih čustev…
Ampak če sanje, sanjske podobe dojemamo kot
neresnične – kako lahko potem čustva/občutke na podlagi sanj dojemamo kot
resnične? Mogoče zato, ker tudi tekom budnosti počnemo nekaj podobnega kot
tekom sanj.?.
Kadar spimo in sanjamo, naše fizično telo miruje,
aktivni pa ostajajo misli, čustva in občutki – naš UmskoZavestni Sistem. Kadar
smo budni, je naše fizično telo v manjšem ali večjem gibanju, UZS pa je tudi
vklopljen.
Če se spomnimo vsebine sanj, lahko rečemo – saj so
bile samo sanje – in te podobe skupaj s pripetimi mislimi, čustvi in občutki
zavržemo kot neresnične ali pa jih vsaj pomirimo.
Če se ne spomnimo vsebine sanj, lahko obstajamo v
mislih, čustvih in občutkih, katerih izvora ne poznamo, pa jih vseeno
sprejemamo kot resnične…
V budnem času delujemo hkrati s premikanjem telesa
in tudi na podlagi vizualnih podob, ki smo jim pripeli pozitivni ali negativni
energetski naboj. Ampak če se tega ne spomnimo, se tega ne zavedamo in to za
nas ne obstaja na zavedni ravni… nas pa na podzavestni in nezavedni ravni vseeno
usmerja v mislih, besedah in dejanjih.
Kolikokrat ne vemo zakaj se počutimo tako kot se
in si z nobenim zunanjim razvedrilom nismo sposobni popraviti notranjega
počutja? Naše notranje počutje odvisi od tega, kar smo v preteklosti sprejeli
in si dopustili spremenili v avtomatizirano navado ali pa potlačili globoko v
notranjost.
Tu je treba iskat razloge za naše
pozitivne/negativne reakcije – v nas samih. Tudi ko gre za sanje. Zato, da bi
si razložila vznemirjenje zaradi sanjskih polžev, ne bom šla v sanjsko knjigo
gledat kaj pomeni če sanjam polže… Pogledala bom v sebi. S pomočjo pisanja bom
raziskala simboliko polžev znotraj svojih misli, čustev in občutkov – kar bi
lahko bilo enakovredno interpretaciji sanj. Z interpretacijo si razložim lastne
povezave in definicije, to je res. Ampak to ni dovolj. Če jih želim v
nadaljnjem preprečit, me čaka še samoodpuščanje, samokorekcijski nasveti in
samokorekcijska praksa. Pa naj si gre za reakcije v sanjah ali pa v tako
imenovani budnosti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar