Povod za to objavo je moja prejšnja objava:
''Soba polna polžev – bolj jih pobiram in se jih
poskušam znebit, težje postaja – zaradi pritiska tega vznemirjenja se zbudim.''
Ok – nič nimam proti kakšnemu polžu; posebej
takemu s hišico. Včasih sem se še igrala z njimi – se dotikala njihovih 'očk na
pecljih', ker mi je bilo zanimivo kako so jih pospravljali in raztegovali – kot
kak daljnogled.
Ampak v določenih okoliščinah pa polž-i v meni izzovejo reakcijo gnusa…
-Polže so mi najprej priskutili domači. Tiste velike
rdeče/oranžne. Ki se v določenih okoliščinah ko je dovolj vlage hudo razmnožijo
in se spravijo uničevat vrt. Sama nisem toliko spremljala njihovih 'pohodov',
da bi dejansko videla ali so res tako uničevalni. Domači jih imajo navado pobrat
in posut s soljo, da poginejo. Kar se mi gabi isto kot polži sami – ko se jih
nehote dotaknem ali stopim na njih.
-Ko smo se na primer družili zunaj v naravi (blizu
vode) in sem morala odtočit, je bilo na zaraščenem prostoru, kjer bi naj človek
imel intimo večkrat več polžev… Spet ta strah pred tem, da bom kakega pohodila
ali se ga dotaknila.
-V poznih jesenskih dneh se polži zatečejo v vrtno
solato. Jaz sem imela navado solato dat najprej v vodo in ko sem jo jemala iz
vode, sem imela veliko možnosti da se dotaknem slinastega plavajočega polža…
Nisem vedla kam naj jih dam… Ni se mi dalo nosit vsakega posebej ven, ker jih
je bilo v eni glavi več. Tudi če bi jih nesla ven, po tem ko so en čas plavali,
nisem bila prepričana, da bi zunaj ob hladnih temperaturah preživeli. Kruto se
mi jih je zdelo dajat v pomije, ker bi lahko utonili – ampak kaj sem hotela
drugega…
Kar se mi dejansko gabi, je polžja sluz. Razumem,
da polžem omogoča premikanje. Meni pa na simbolni ravni predstavlja lepljivo
nadlogo, ki se je težko rešiš, ko enkrat prideš v stik z njo.
Spominja me na sluz, ki jo izloča človeško telo
kadar se želi očistit nesnage/bolezni/virusov.
Šla sem si pogledat sluznice v človeškem telesu in
zasledila sluznico ustne votline, črevesno sluznico in nožnično sluznico. Grlo,
želodec in rodila/sečila pa so najobčutljivejši deli mojega telesa. Hm…
Ves čas pisanja znotraj mene energetski občutki
gnusa/odpora… + cmok v grlu, teža v trebuhu in misel na podobnost nožnične
sluznice in fak - sluzastega polža…
Ampak polž je potrpežljivo bitje. Tega se bom
spominjala tekom predelovanja reakcij na polže in sluz v nadaljnjih objavah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar