sreda, 09. januar 2013

Zavod Republike Slovenije za ZAPOSLOVANJE


Takle mamo danes na Zavodu Republike Slovenije za Zaposlovanje:




Na vsake 3 mesece me hočejo videt na zavodu. Zakaj? Ne razumem.
Pridem na zavod, med čakanjem na prostega svetovalca poslušam ljudi in njihove ironične pripombe o sistemu, sistemu zaposlovanja. Potem vstopim k svetovalcu/svetovalki --------------- brez pričakovanj, ker se zavedam, da mi nimajo kaj oprijemljivega za ponudit. Vem, da grem tja na pogovor z osebo, ki ji je to isto jasno kot meni – zato si po navadi ne težimo. Prinesem ji list 'Poročanje o aktivnostih dogovorjenih v zaposlitvenem načrtu'. Razpisov za moja dva poklica ni niti toliko, da bi lahko zapisala 1 dogovorjen poizkus kontakta z delodajalcem na mesec… Zadnje čase sem vzpostavljala kontakte z delodajalci na podlagi govoric o prostih delovnih mestih. V odgovor sem dobila kar precejšnje reakcije… Ne bom se več iz strahu trudila izpolnit tega lista z aktivnostmi – dovolj imam.
Svetovalec/svetovalka mi pove kar so naročili nadrejeni. Pošiljajo nas na izobraževanja, ki jih nimamo kje za uporabit… Sprašujejo nas če smo za honorarno/prostovoljno delo češ da sicer ne bomo pridobili denarja, bomo pa pridobili dodatne izkušnje. FO, a se nisem za to šolala, da bi lahko zdaj služila denar!?! In ne, hvala – sem že oddelala svoje 'prostovoljno' pripravništvo – zato, da bom kao lažje zaposljiva.
Nazadnje ko sem vprašala če ponujajo kako izobraževanje, ki bi me dejansko zanimalo, sem dobila odgovor, da ni denarja. Financirajo izključno izobraževanja za najbolj iskane poklice. Svetovalec mi je predlagal, da naj naredim dvomesečni tečaj za varilca – pa bom takoj dobila službo. Kot alternativo mi je ponudil, da grem za tovornjakarja – v mednarodnem prometu.

To kar delajo na zavodu je samo še nepotrebna administracija, brezvezna teorija, navidezno opravljanje funkcije za katero so zadolženi.

Želela sem službo v kateri bi se lahko likovno izražala – in sem se šolala za aranžerko. Tekom mojega šolanja je poklic aranžerja bolj kot ne propadel. Program aranžerski tehnik pa je približno 10 let kasneje še vedno na voljo. Kje je tu smisel, zakaj vlada to dopušča?
Zaradi slutnje, da se kmalu ne bo dalo preživet v vlogi ''''svobodnega umetnika''', sem raje doštudirala likovno pedagogiko. Tekom prve začasne zaposlitve sem doživela prvo učiteljsko stavko . Danes pa sem po radiu poslušala o nadaljnjem trpinčenju delavcev v izobraževanju. FO!

Naša generacija se je že sprijaznila s tem, da ne bo dočakala 'penzije'. Fak – zdaj sem pomislila že na to če bomo sploh dočakali leta pri katerih ljudje gredo v pokoj.

Zakaj ne nehamo takoj pri priči sprejemat in dopuščat tega sistematičnega mučenja in zahtevamo uvedbo Univerzalnega Temeljnega Dohodka in kasneje Enakovrednega Denarnega Sistema??
A še nismo dovolj globoko v sranju? Si ga želite še več – ali zakaj ne zahtevate UTD??? (Do konca potunkanega v drek, se več nobenega ne sliši.!.)




med čakanjem na svetovalca na zavodu za zaposlovanje

Ni komentarjev:

Objavite komentar