Babica, kaj še delaš tu… / SF+SCS+SC 2

Danes začenjam s primerom, ki ga v prvotnem izpisovanju pod naslovom 'Babica, kaj še delaš tu…' nisem omenila, ker se je zgodil pravkar. Ampak ker sodi v kontekst tega naslova, ga bom vrinila, preden nadaljujem s predelavo prvotnega izpisa.

Pridem v kuhinjo, babica me vpraša če imam kak tablet. Odgovorim ji, da morem preverit če ji ga že ni dala mama. Zatrdi mi, da ji ga ni dala. Tega seveda ne sprejmem, ker je dementna. Hočem ji razložit, zakaj bom poklicala mamo…
''Kaj smo jedli za kosilo?''

''Ne vem.''

''Kako pa potem lahko rečeš, da ti mama ni dala tableta, če se ne spomniš kaj smo jedli za kosilo pred eno uro?!'' – še preden sem povedala do konca, se je pobrala iz kuhinje in zaprla vrata za sabo. Ignorirala me je, ker ji nisem verjela/zaupala, ker sem povzdignila glas? Ja jeba, babi… ni ti za zaupat ne glede na to karkoli rečeš, karkoli misliš in kakorkoli se počutiš zaradi mojega/našega nezaupanja…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati na babičine besede, za katere ona verjame da so resnične z napetostjo. Znotraj tega si odpustim, da sem reagirala z jezo, ker babica ni hotela poslušati moje razlage o tem, zakaj ji ne morem verjet na besedo.

Ko opazim, da reagiram na babičine besede, za katere ona verjame, da so resnične – se ustavim in diham. Ko opazim, da reagiram z jezo kadar babica ni pripravljena poslušat da ji ne morem verjet na besedo, ker pozablja – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da babica govori v avtomatiziranem vzorcu prepričanosti / avtomatiziranem obrambnem vzorcu, ki ne temeljita na realnosti, ampak na blodnjah in sta manifestirana posledica, ki je ni več moč spremeniti, pač pa samo še predihati do konca. Zavedam se, da če babica ni pripravljena slišat, da je dementna – zaradi česar ji ne morem verjet na besedo, ne rabim reagirat z jezo ali z občutkom krivde, ker stojim za svojim stališčem – ne glede na to ali ga ona posluša in/ali sprejme!

Namesto da na babičina avtomatizirana vzorca prepričanosti in obrambe reagiram z napetostjo, ji odgovorim z ''Vsekakor!'' ali s čim podobnim – da se na tak način znebim vdora napetosti in hkrati njej preprečim nadaljnjo nakladanje. Namesto da se jezim, ker babica ni pripravljena poslušat zakaj ji ne morem verjet na besedo ali se počutim krivo, ker ji tega nisem povedala bolj previdno, jo preprosto pustim oditi… četudi bi poslušala, bi pozabila…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je življenje v bližini dementnega človeka kot nenehna provokacija in da se je dementneža zato najbolje izogibati kolikor se le da.

Ko opazim, da se babice izogibam zaradi njene demence, ki jo dojemam kot provokacijo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da lahko babičina demenca (kot posledica njene vdaje UZS) sprovocira le umsko-zavestni sistem v meni, ne more pa sprovocirat mene kot fizičnega bitja.

Namesto, da babičino bližino dojemam kot provociranje/oviranje in o tem razglabljam sama s sabo v svoji notranjosti ter tako stopnjujem čustva nestrpnosti dokler se ne zderem na njo in se potem posledično počutim krivo… na babico raje gledam kot na občutljivo, počasi premikajoče se fizično telo z zblojenim umom, kateremu jaz kot stabilnejše, hitreje premikajoče se fizično telo prilagajam svoje premikanje in na katerem vadim svojo zdravorazumsko potrpežljivost. Dihaj, Duška, diham!

Odpustim si, da sem sprejela in dopustila počutiti se obremenjeno, ker je moja potrpežljivost v babičini prisotnosti 'na preizkušnji v vsakem trenutku'.

Ko opazim, da se zaradi babičinega konstantnega preizkušanja moje potrpežljivosti počutim obremenjeno – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da si preizkušanja svoje potrpežljivosti z babičine strani ne rabim jemat kot obremenitev. Zavedam se, da babici sploh ni jasno koliko potrpežljivost je potrebno za sobivanje z njo (da sproti pozabi kolikokrat si ji isto star povedal potrpežljivo, preden si dvignil glas)…

Namesto da se zaradi babičinega konstantnega preizkušanja moje potrpežljivosti počutim obremenjeno, si preizkušanje/ponavljanje raje vzamem kot izziv, se izzivu režim v fris in ohranjam potrpežljivost v dobro sebe in hkrati babice. Diham – nujno – za-vedno!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila razočaranje in jezo, kadar babica ni pojedla nastavljenega zajtrka, kadar je načela drugo hrano in je ni pospravila za sabo.

Ko opazim, da si dopuščam čustva jaze in razočaranja zaradi babičinih zablod s hrano – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se babičine zablode s hrano ponavljajo, če se jaz jezim v razočaranju ali pa tudi ne. Zavedam se, da jih zaradi demence ni sposobna odpraviti.

Namesto da se razočarana jezim zaradi babičin zablod s hrano, raje enostavno pospravim za njo – brez nepotrebnih čustvenih reakcij. (Pozdravim pozabo, ki jo vidim kot posledico babičinih dejanj in hkrati pozdravim svoj spomin na to zavezo – da se tudi sama ne spozabim in odreagiram s čustvi…)