Bom
direktna: babici želim/privoščim smrt. Ker ne vidim več smisla v njenem obstoju
in ker v mi njen obstoj ne asociira na življenje. Ona obstaja v konstantni
pozabi (demenca) in bolečinah.
Ne
morem reči s popolno gotovostjo, ampak na njenem mestu bi po vsej verjetnosti tudi
sama sebi privoščila smrt.
Kakorkoli
– ne glede na to kolikor jaz babici privoščim smrt in kolikor si je želi sama,
njeno zaključevanje 'življenja' traja že par mučnih let in bo verjetno trajalo
par še bolj mučnih let.
Skušam
ostajat stabilna, ko iz dneva v dan opazujem njena nesmiselna dejanja, ki
včasih že mejijo na škodo. Ampak mi slej ali prej vedno znova spodleti.
Odreagiram iz prepleta čustev jeze, razočaranja, nemoči, obupa, zgroženosti,
nesmisla… Živet s takim človekom je kot da te nekdo nenehno provocira –
kadarkoli je v bližini. Zato preživim z njo minimalno časa kolikor je možno.
Zraven
nje je potrpežljivost na preizkušnji v vsakem trenutku:
-ko
ji naredim zajtrk, pa ga ne poje do konca ali v različnih delih kuhinje so tri
vrste hrane, ki si jih je načela in pustila tam,
-s
tem, da ne ve da je karkoli jedla in če jo boš vprašal zakaj ni pospravila za
sabo, bo trdila, da ni nič jedla in če boš vztrajal pri vprašanju, ti bo isto
odgovorila z jezo in prepričanjem, da jo po krivem obtožuješ – ker se ne spomni
in torej 'ni naredila',
-ko
se mota po kuhinji medtem ko poskušaš kuhat in ti onemogoča nemoteno
premikanje,
-ko
sprašuje pa ne posluša (ali zakaj ji odgovore tolikokrat ponavljam, da se na koncu
zderem)…
Ti
primeri so samo za predstavo kaj pomeni kako jaz dojemam njeno izzivanje
potrpežljivosti…
Najhujše
pa je to, da se babica izredno hitro užali zaradi mojega/našega kritiziranja,
po možnosti še kaj trmari in zanika, potem pa se umakne in takrat se v mene
prikrade občutek krivde… zaradi kritike/jeze, ki sem jo stresla nad njo.
Bolano
je vse skupaj… Kako se sprijaznit s tem, da lahko naredi karkoli 'hoče' (v
resnici tak zares ne ve kaj dela…), pa za to ne bo odgovarjala – medtem, ko boš
ti odgovarjal za svojo razočaranje / jezo /
vse vrste strahov in tesnobe / občutke krivde… in še po(s)pravljal za
njo…
Druga
babica?
Ona
se že meni po nemško in maže svoj drek po stvareh.
Grozno.
Predvsem za sorodnike, ki živijo z njo.
Psihopatske
babice… in dedki.
Saj
veš, da boš moral skrbet za njih dokler ne umrejo – navsezadnje so tudi oni
skrbeli zate ko si še bil nebogljen otrok. Ali te oni mučijo s svojo
prisotnostjo in tudi ti mučiš njih nazaj, ker nisi sposoben živet brez miselnih
in čustvenih reakcij na njihove nesmisle.
Odločitev
je padla – ob vsaki reakciji na babico bom sproti naredila samoodpuščanje. Če
bodo reakcije milejše, bom naredila samoodpuščanje naglas kar v pričo nje – tako
bo pozabila – če bodo reakcije bolj intenzivne, pa bom samoodpuščanje naredila
takoj ko bo zapustila kuhinjo.
Samoodpuščanje
na posamezne dele zgornje besedila sledi v naslednji objavi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar