Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 10

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na kritiko da naj obvladam svojo tečnobo in slabo-voljnostjo, ker ju širim v skupini, odreagirati z ogorčenjem in ju opravičevati skozi notranji govor ''ne širim ju samo jaz, ker smo v teh pogojih, pod tem stresom vsi tečni in slabe volje!'' Ko opazim, da ne sprejemam kritike glede svoje tečnobe in slabovoljnosti in ju skušam opravičiti s slabovoljnostjo drugih –- se ustavim in se stabiliziram skozi dihanje. Zavedam se, da sta slabovoljnost in čemernost izbira odziva – četudi sta hkrati navada. In ker takšen odziv ni praktičen in ni najboljši niti zame, niti za druge, tule zdaj sklepam samo-zavezo, da se ga bom odvadila. Korak po korak, trenutke po trenutek. Vdih pred odzivom. Kazalec iz čemernosti na stabilnost, morda celo stabilno sproščenost in šele takrat odziv.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svojo tečnobo in čemernost prenašat na druge. Sicer se zavedam, da so drugi sami odgovorni, če si dopustijo ponotranjiti moje vzdušje… hkrati pa se zavedam, da s svojim vzgledom lahko vplivam na ljudi v svoji okolici – tako v uničujočem smislu, kakor tudi kot vzgled praktičnosti, stabilnosti, odprtosti, naravnanosti na rešitve… Še eden razlog več za spremembo – v zavedanju da dejanja govorijo sama zase…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot tečnoba in čemernost z namenom, da bi se drugim maščevala za neprijetnosti, ki so mi jih storili. Pri tem sem bolj ali manj nezavedno uporabljala prav ta princip nalezljivosti v smislu ''Jaz sem tečna in čemerna, ''vzrok je nekaj izven mene''; morda si to ti in ti ne moreš narediti ničesar, da bi bilo drugače – zdaj se pa počuti v redu, če se lahko…'' Zavedam se, da kašno kujanje / kuhanje mule nima nobenega smisla, ker je v prvi vrsti prenašanje vse odgovornosti na druge: ''ti si mi naredil nekaj neprijetnega / si povzročil, da občutim neprijetnost''. Kar ni vedno nujno. Vem, da si sama z dopuščanjem čustev povzročam prav toliko neprijetnosti kot mi jih drugi. Zato je odgovornost tukaj deljena. V nekaterih primerih si vse neprijetnosti ustvarim sama skozi svoj način razmišljanja in čustvovanja in sem torej povsem sama odgovorna za njih. Kadar pa so soodgovorni drugi, pa odziv v obliki odkrito neprijetne tišine tudi ni primeren – ker pomeni samo nadaljnjo plastenke problemov namesto njihovo reševanje. V takem primeru bom v bodoče najprej razčistila pri sebi – izpisala bom kaj točno me teži. Ker če se odprem oz. začnem reševat problem v muhastem stanju, bom preverjeno naredila več škode kot koristi. Nato naredim plan kako drugega vprašati, zakaj mi servira določene neprijetnosti – na tak način kot bi želela kritiko prejeti sama oz. na način, ki ga vidim kot najbolj učinkovitega (najmanj razdražljivega) za dotično osebo. Bo potrebno kar nekaj vaje, da pri tem dosežem učinkovitost – zato bo najbolje, da začnem vaditi kar takoj.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila uvideti, da sem bila v določeni skupini, ki je preživljala določen sklop napetosti prav jaz tista, ki sem najbolj očitno izražala tečnobo in slabovoljnost in jo širila na druge oz. sem skozi njiju neugodno vplivala na druge. + se pri tem izgovarjala, da drugi napetosti potlačujejo ali jih prikrivajo s prisiljeno pozitivnostjo, kar precej spominja na zanikanje. Zavedam se, da noben izmed opisanih načinov ni praktičen in navsezadnje ni sprejemljiv. Zanikanje, potlačevanje in prisiljena pozitivnost sicer resda pometajo probleme pod preprogo, izpostavljanje skupnih problemov skozi tečnobo in slabovoljnost pa ni nič boljše, ker druge zaradi neprimernega načina motivira k temu, da jih zanikajo, potlačijo, prikrijejo… Isti šmoren…  Ko bom v bodoče torej zaznala, da želim probleme posredno ali neposredno izpostavit ''s pomočjo'' tečnobe in slabovoljnosti, bom naredila nekaj dihov in se stabilizirala kot fizično. Potem bom poiskala primernejši način izpostavljanja problema, ki se očitno začne s komunikacijo ''JAZ vidim to in to kot moteče, mislim, da bi se dalo narediti to in to, kaj praviš ti?''

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 9

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skozi trenutke nestrpnosti in pritoževanja postopoma graditi ''en tak čemeren karakter'' oz. natančneje rečeno čemerno osebnost, ki pri meni prevladuje – vsaj v družinskem / sorodstvenem krogu. Vidim, da sama ne maram prisotnosti te osebnosti pri drugih in da je drugim (in delno meni) odveč/nadležno, kadar zapadem v njo in delujem skozi njo sama. Zavedam se, da sem jo gradila skozi trenutke in da jo lahko odstranim s pomočjo trenutkov v katerih se odločim, da se ji ne bom podrejala/prepuščala. Zato se v trenutku, ko opazim, da obstajam v nestrpnosti ali se pritožujem ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Spomnim se, da brišem nestrpnost iz sebe postopoma in da vsak trenutek stabilnosti šteje pri spreminjanju navade v zdravorazumsko. Če je reakcija močna in je ne morem zaustavit zlahka, prisluhnem lastnim izgovorim, jih zapišem in jih predelam skozi samo-korekcijski postopek (kot to počnem tukaj).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da z obstojem v čemernosti nekaj pridobivam. Zdaj razumem, da je bilo vse kar sem pridobivala negativno nabita energija za obstoj mojega miselno-čustvenega sistema, kar pravzaprav pomeni, da nisem ničesar pridobivala, ampak sem izgubljala. - Voljo, odprtost, naravnanost na rešitve & na potenciale in tako naprej. Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da mi bo čemernost nekako koristila – se ustavim in se stabiliziram s pomočjo dihanja. Spomnim se, da mi čemernost mogoče v danem trenutku pomaga doseči neko točko, ki jo moj miselno-čustveni sistem egoistično definira kot pozitivno, ampak da se ta poteza potem pridruži drugim podobnim; skupaj s katerimi bi na dolgi rok samo ojačala čemeren karakter…. Ki pa prispeva k samo-destrukciji. Torej se v takšnem trenutku osredotočim na samo čemernost – samo toliko, da se spomnim njenega nesmisla in jo ustavim v zavedanju, da z njo ničesar ne pridobivam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navaditi se obstoja v čemernosti. Zavedam se, da sem to navado gradila skozi mnoga leta – približno tako kot se gradi kapnik - kapljo po kapljo, sem jaz plastila trenutke obstoja v čemernosti, ki se je nalagala, večala, postajala vedno bolj avtomatiziran odziv na rezne situacije in se je spremenila v navado. Znotraj tega si odpustim tudi prepričanje, da bom morala čemernost – ki jo šele zdaj jasno vidim kot oviro (ki sem si jo postavila sama) odpravljati postopoma / ''brusiti'' in da si NISEM dopustila verjeti v to, da lahko ''kapnik čemernosti'' preprosto razbijem. Zavedam se, kako pomembno je, da si s spreminjanjem svojega načina razmišljanja odprem možnosti za hitrejše okrevanje, preoblikovanje, odstranjevanje te navade čemernosti. Ni se mi potrebno samo-kaznovati s pretirano postopnostjo odstranjevanja te nepotrebne navade, ker sem se kaznovala že z njenim pridobivanjem…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila karakter čemernosti povezati s karakterjem šaljivca z namenom, da bi čemernost lažje opravičila in jo nadaljevala. Še dobro se spomnim kako sem začela v krogu družine kvasit šale v grumpy (godrnjavem) načinu. Bile so precej zabavne z veliko črnega humorja in so prepričljivo preusmerjale pozornost iz problema – moje rastoče čemernosti. Ta zadeva deluje kar nekaj let… Opazovala sem jo še pri enem drugem osebku. Delno se zelo dobro zavedaš kaj delaš… Postopoma zadeve stopnjuješ / intenziviraš  – da ohranijo isti učinek razvedrila, čeprav veš, da boš slej ali prej prestopil mejo, da domači tega ''izmakljivega humorja'' več ne bodo tolerirali in da bo poknilo. Meni je poknilo v drugo smer – postala sem resno čemerna – čemerno resna. Vsaj v družinskem krogu. Posebej v prisotnosti mame. -- Ko opazim, da čemernost branim s plastjo resnosti (posebej v prisotnosti mame) -- se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Vidim, da je tudi resnost samo blokada s katero prikrivam svojo ranljivost in s tem živost… Ne dopustim si več uporabljati resnosti kot ščita pred soočenjem s svojo čemernostjo – ne glede na to ali si jo predočim sama ali to storijo drugi (mama).   

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 8

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z ogorčenjem reagirat na buddy-jev predlog ''začni razmišljat tudi kako lahko ob skrbi za babico uživaš; zdaj se sliši nemogoče, ker tega nikoli nisi videla kot nekaj možnega''. Zavedam se, da je skrb za dementnega človeka konkreten napor, ki pa si ga lahko s preobrazbo razmišljanja pošteno omilim in ga vsaj na trenutke dejansko spremenim v užitek. ''Smešno'', kako so se mi v trenutku, ko mi je buddy to predlagal soglasno odprli vsi obrambni mehanizmi v smislu ogorčenosti: kako si sploh drzne kaj takega omenit (kreten), naj se spravi vsaj teden dni skrbet za dementnega človeka, preden naklada dalje – da bo videl kaka jeba je to itd.

Skozi tole pisanje pa se soočam z dejstvom, da če si užitka ob skrbi za dementno babico ne dopustim videt kot mogočega, ga tudi ne bom imela priložnosti doživljat… In sem hvaležna za predlog, ki se mi je takrat (ko sem bila v čustveni reakciji) zdel banalen in bolan.

Poznam ljudi, ki skrbijo za dementne ljudi in jih lahko opišem z besedami v naslovu in poznam zelo vedro osebo, ki je občasno skrbela za mojo drugo dementno+++ babico. Njena pojava je bila užitek. Moja pojava pa je moja izbira. In moja izbira je vzor te vedre osebe. (Morda bi se morala pogovoriti z njo.)
Odslej si bom večkrat dopustila uživat v skrbi za babico. Danes sem že imela en tak moment – ko sem ji prilagodila bergle na primernejšo višino. Za bolj zahtevne preobrate pa imam VEDNO na voljo samo-odpuščanje. In VEDNO je bolje preživljat trenutke v samo-odpuščanju – odstiranju novih priložnosti, kot v blodnjah v katerih kopičim eksplozivna čustva…

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila v celoti dojet, da če si ne dopustim praktičnega razmišljanja glede specifične zadeve (npr. skrb za babico je lahko tudi užitek), posledično ne morem manifestirat praktičnih izidov / rešitev glede te zadeve. Ko opazim, da o neki zadevi ali situaciji razmišljam v povsem negativni, pesimistični luči ali obstajam kot sarkastična misel ''iz te situacije se nimam za naučit ničesar (zato bi bolje, če sploh ne bi obstajala)'' – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. FOKUS – POKUS in preusmerim svojo pozornost na iskanje tega, kar se lahko naučim iz dane situacije / glede določene zadeve – ne glede kako bedna / banalna / nepotrebna se zdi mojemu umu. FOKUS – POKUS :)

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila vsake točke v kateri reagiram v povezavi z babico pretvoriti v rešitev. S strani buddya je padel predlog ''recimo zdaj ti je tečno, ker je fizično naporno premikat babico recimo, glej na to kot na telovadbo, ki ti koristi, bodi med tem pozorna na to, kako uporabljat svoje telo, da se čim manj utrujaš''. Zaradi tega predloga lažje vidim kako zelo pomembna je perspektiva iz katere gledam na dane situacije (z babico). Kot glavni problem vidim – spomnit se na te praktične predloge, ki jih dobim od buddya oz. spomnit se na usmeritve, ki si jih zastavim tekom samo-korekcij… Očitno je čas, da si izdelam zapestnico, ki bo imela možnost menjavanja besed kot so na primer: fokus, rešitev, stabilnost… in me dnevno večkrat ''spravila k sebi'' oz. me spomnila, da navajeno obnašanje ni edino možno in najbolj praktično, ki obstaja… Ta vikend grem v nabavo. 

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 7

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila samo-korekcij, ki sem jih v preteklosti izpisala v kar lepem številu blogov (skupaj z nadaljevalnimi blogi pod naslovi Babica, kaj še delaš tu… &  Dementne dogodivščine) potem v popolnosti vnesti v prakso; zaradi česar sem pokasirala ''revenge of the ego'' – reakcije so prišle nazaj še bolj očitne. Zavedam se, da si z izpisovanjem sicer osvetlim marsikateri vidik lastnih reakcij na babico / demenco, in si tako razširim razumevanje svojih izbruhov, kakor tudi njene bolezni, vendar vse to ne zadošča, če ne prevzamem samo-direkcije v obliki odziva skozi dejanja, ko pride do ključnih trenutkov. Samo-direkcija pa je v tem odnosu ne glede na vsebino/detajle vedno ista – babica si ne zapolni kaj je delala minuto nazaj… česar se ne spomni, ''se ni zgodilo'', jaz pa moram to sprejet, prebavit, pospravit – četudi je ona trmasta, flegma in osorna. In ker v tem odnosu včasih ni več nobene možnosti za zdravo-razumsko komunikacijo, mi preostane edino dihanje. In k temu se zavezujem – k uporabi dihanja ob njeni prisotnosti.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si nisem dopustila skrbi za dementno babico v polnosti prestrukturirati v vajo potrpežljivosti. Zavedam se, da je to odlična priložnost za potenciranje lastne potrpežljivosti – kajti če mi uspe v stabilnosti preživljati čas z njo, ki zahteva / potrebuje zelo konkretno dozo potrpežljivosti in nekoga, ki je sposoben prebavit skrajno nelogične izjave & izredno močne čustvene sprožilce ''najosebnejše narave'', potem bom zlahka obvladovala podobne situacije tudi v večini drugih odnosov. Hkrati vidim, da je to prestrukturiranje v vajo iz potrpežljivosti najboljše tudi za njo, saj ji s svojo prizemljenostjo lahko pomagam umiriti / omiliti njen blodnjav miselno-čustveni sistem, namesto da jo po nepotrebnem še dodatno vznemirjam. Odpovedujem se torej vlogi žrtve v situaciji ''skrb za dementno babico'' in se odločam za vlogo praktikantke potrpežljivosti. V to sodi tudi preverjanje babičine odzivnosti in/ali razumevanja namesto avtomatskega obsojanja. Po domače – spraševanje namesto očitanja. Pa brez pričakovanj odgovorov seveda…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila videnje babice kot bitja s potencialom izven tega telesa / inkarnacije / njenega sedanjega življenja dojemati in povezovati z besedama težko (predstavljivo) in abstraktno. Zavedam se, da dokler svoje videnje babice omejujem na to inkarnacijo, ne morem v njej več videt nobenega potenciala, ampak samo še upad in preživljanje posledic – zaradi česar jo potem začenjam sodit kot nevredno (moje) pozornosti…  V njenih čevljih? – želja po smrti, po koncu telesnih bolečin, po koncu neprestanega kaosa in po koncu izgubljanja sebe (samo-zaupanja). Kaj lahko naredi glede tega? Samo čaka na ''naraven'' izhod iz tega telesa in čisto popolnoma nič drugega. V času tega čakanja potrebuje pomoč in pozornost, ki si je sama ni več sposobna dati – to je dejstvo. In tudi meni lažje dajati pomoč in pozornost, če neham povezavo besed babica<>potencial gledati skozi filtre ironije, sarkazma in ogorčenja & prepričanja, da je za vedno zgubljena. Vidim se, kako sem zadrževala to samo-omejitev in se je oklepala; čas je, da jo spustim in si naglas povem. Babica oz. bitje, s katerim obstajam v odnosu kot vnukinja ima izven telesa v katerem se nahaja v tej inkarnaciji potencial, ki se mi bo razkril kasneje v času. Zaradi tega še ne rabim počutit prikrajšane / ogoljufane… Raje pogledam bistveno v sebi in videla ga bom tudi v njej. Ne, ne vem kako… vem pa da je smiselno.

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 6

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi dejstvo, da smo po dedku z alzheimerjevo dobili še dementno babico kot še posebej krivično in s tem opravičevati svojo nestrpnost. Zavedam se, da v današnjih časih veliko ljudi doživlja konkretno zajebane situacije, ki jih lahko posamezniki uporabljamo kot izgovor za obstoj v vlogi žrtve – si jih jemljemo osebno in se tožimo kako se nam godi krivica. Lahko pa sprejmemo spoznanje, da te zajebane situacije (bolezni, onesnaženje, vojne, lakote itd.) obstajajo zaradi načina na katerega smo si dopustili obstajat kot človeštvo skozi mnoge generacije. Da obstajajo kot posledice naših (človeških) sebičnih odločitev skozi čas. Soočam se s posledicami, ki sem jih kot bitje skozi ogromno količino časa pomagala soustvariti. Pa četudi ne – soočala sem se s posledicami v obliki alzheimerjeve in se na njih odzivala s konkretno nestrpnostjo – kar mi ni prineslo ničesar dobrega. Sedaj se soočam s posledicami v obliki demence, ki ne bojo šle nikamor… vse kar lahko gre, je moja nestrpnost… zato jo bom pošiljala vstran, dokler ne bo več prišla nazaj.

Po zadnjem tedenskem dopisovanju z buddyem – kot sestavnim delom Desteni I Process bom to vejo nestrpnosti vezano posebej na babico + demenco v tem izpisovanju tukaj in hkrati v zasebnem blogu še nekoliko bolj razširila in dodala samo-odpuščanja ter samo-korekcije, ki niso neposredno vezana na istoimenski izvorni blog… ampak se ujemajo tematsko.

Buddyu se tudi tukaj zahvaljujem za njegove perspektive, ki so mi pomagale pogledati situacijo iz mnogih zornih kotov , iz katerih se sama - zaradi ujetosti v čustvene energije - nisem spomnila pogledat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot negativno nastrojen notranji govor v povezavi z babico. Ko opazim, da mi po glavi rojijo negativno nastrojene misli v babičini prisotnosti oz. v povezavi z njo – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, da sem te ''zanemarljivo'' majhne negativno nabite misli podcenjevala in jih skozi čas akumulirala do takšne mere, da se zdaj kažejo v pošteno avtomatiziranih izbruhih naveličanosti, nestrpnosti in jeze. Avtomatiziranih do te mere, da večkrat sama sebe presenetim s svojim bednim obnašanjem; se gledam in čudim kaj delam, pa se kar ''ne morem'' ustavit. Zato se zavezujem, da bom vsakič ko se zavem, da si vrtim negativno nabit notranji govor vezan na babico – NE GLEDE NA TO KAKŠNA MALENKOST SE MI ZDI V TISTEM TRENUTKU – takoj prenehala in pogledala na konkretno situacijo / konkreten notranji govor iz samo-iskrene perspektive. Zadnji teden sem takšne misli že zaustavljala, ampak jih nisem tudi reflektirala… in imam občutek kot da so zaradi tega samo začasno poniknile in čakajo na novo priložnost. Odslej torej prakticiram zaustavljanje in si zraven še argumentiram zakaj posamezna negativno nabita misel ni validna.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si NISEM dopustila v polnosti dojeti, da sem ves čas skrbi za babico bolj ali manj obstajala v notranjem konfliktu med tem kar želim in med tem kar moram; znotraj tega si odpustim, da sem vedno bolj razmišljala o tem kako ne želim skrbet za njo in sem posledično vedno bolj reagirala. Dejstvo je, da nekdo mora poskrbet za njo. Živim v isti hiši kot ona in če nisem v službi, je smiselno, da za njo poskrbim jaz. Ko ne bom živela v isti hiši z njo, pa se bo situacija rešila drugače… Do takrat nima smisla, da si ga blodim o tem kako in zakaj tega ne želim počet… ta čas raje porabim za to, da naumim kako lahko najbolj efektivno poskrbim za njo – tako da bo najlažje za obe. Morda obstaja kakšna knjiga na to temo. Grem preverit. 

Odkljukano – knjiga ''Živeti z demenco doma : za svojce in družabnike oseb z demenco'' rezervirana.

(Med iskanjem knjižničnega gradiva sem nekje mimogrede prebrala: ''Najboljša samo-pomoč je razumevanje.'' Se strinjam, zato ga tudi iščem.)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skrbet za babico iz izhodiščnih točk pozitivnih in negativnih čustev; ker ji vračam skrb, ki mi jo je ona dajala v otroštvu, se počutim dobro + ker skrb za njo zahteva enormno količino strpnosti, upočasnjevanja, samo-korekcije, neprijetnih vonjav – mi je naporno in se počutim slabo. Ko pazim, da se pri skrbi za babico zapletam v pozitivna ali negativna čustva – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem (po potrebi skozi usta). Zavedam se, da je skrb za njo potrebna in da sem sama trenutno najbolj na mestu, da jo prevzamem. Razumem, da se to dejstvo ne bo spremenilo neglede na to, če pri skrbi za njo občutim pozitivna ali negativna čustva. Torej se jim odpovedujem in se raje fokusiram na fizični aspekt skrbi za dementno babico; iščem boljše načine premikanja, komuniciranja, ki bodo bolj sprejemljivi za obe. 

INTUICIJA : povzetki relevantnih intervjujev 2

Izvorni blog

-          Sanjanje operira na podoben način kot intuicija, ampak na drugem nivoju; predstavlja ''intuicijo zavesti'' .

-          Povzetek prejšnjega dela -- Intuicija torej obstaja v dveh primarnih kontekstih:

·         imamo ljudi, ki niso razvili tesnejšega odnosa s svojim čustvenim telesom in so nagnjeni bolj k mentalnemu in fizičnemu, posledično pa imajo večji dostop do podzavestnega in nezavednega uma… drugih v svoji okolici 

·         in imamo ljudi, ki so običajno oz. bolj nagnjeni k čustvovanju, ampak v prepričanju, da so intuitivni gradijo intuitivno osebnost / karakter.

-          Sanjanje se je pojavilo v teku evolucije, ko smo začeli ljudje razvijat tesnejši odnos z umom in v bistvu nastopa kot motnja, ki preprečuje učinkovito komunikacijo s fizičnim telesom v času počitka.

-          Sanjanje je domena, ki je bila v fizičnem telesu najprej locirana nad ušesi, potem pa so jo zaradi širitev in kompleksnosti, ki se je razvila skozi čas premaknili v prsni predelu na zadnji strani.

-          Sanjanje služi regeneriranju umsko-zavestnega sistema.

-          Dokler je obstajala kolektivna zavest, je posameznikova zavest vsebine za sanje črpala iz nje in jih prilagodila / naredila osebne, z namenom da je potencirala tiste energije, ki so bile v tekočem obdobju posameznika najbolj izrazite.

-          Po koncu kolektivne zavesti in po koncu konstrukta duš se je zgodila preusmeritev navznoter; sanje tako odražajo umsko-zavestni sistem sanjača osebno.

-          Z njimi si lahko pomagamo tako, da se osredotočimo na energijo, ki jo doživljamo tekom sanjanja (scene in ljudi zanemarimo). Kajti tudi sanje nastopajo kot sprostitev in hkrati nadgradnja akumulirane energije preteklih 3-4 dni do 3-4 tednov.  Ko prepoznamo energijo, lahko preko nje dostopamo do osebnosti, ki jo sprocesiramo skozi samo-iskreno izpisovanje, samo-odpuščanje in samo-korekcijo.

Natančnejše informacije so v samem intervjuju, razširjena tema je dostopna na Desteni forumu. 

Še pogled v slovar:

intuícija -e ž (í) neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa – s tem delom se strinjam; ampak ta del, neodvisno od razumskega razčlenjevanja, – pa se mi ne zdi ravno na mestu… glede na to, da imamo podzavestni in nezavedni um… skozi katera razčlenjujemo in procesiramo zadeve, pa se tega sploh ne zavedamo.

Neposredno dojemanje zame pomeni tudi, da zadev ne interpretiramo kozi filtre svojih misli in skozi filtre svojih čustev, ampak jih vidimo takšne kot so. Ampak kako naj vidimo neposredno, dokler ne izbrskamo podzavestnih in nezavednih vzorcev s katerimi si miselno-čustvene filtre ustvarjamo / sprejemamo iz okolice…

Sama si čistim filtre takole: DIP PRO
Začetnikom priporočam krajšo & brezplačno verzijo najboljšega darila, ki si ga lahko podarite - DIP LITE.

INTUICIJA : povzetki relevantnih intervjujev 1

Na tedenskem slovenskem Desteni klepetu smo odprli temo o intuiciji. Skozi pogovor se nekako nismo mogli povsem zediniti ali je intuicija nekaj praktično uporabnega ali obstaja kot motnja (je domena Umsko-zavestnega sistema).

Sama sem intuicijo začela raziskovat par let nazaj, ker se mi je zdela zanimiva tematika. Sposodila sem si knjigo, si delala natančne izpiske, primerjala z ostalimi informacijami. Ampak v nekem trenutku sem dobila občutek, da je stvar konkretno NEzanesljiva oz. odvisna od človekovih prepričanj / fokusa; v smislu kdor (podzavestno) išče – ta najde. Zaradi tega sem takrat raziskovanje opustila.

Po omenjanem klepetu pa sem postala radovedna, koliko so bila moja dognanja glede intuicije validna in tako sem se odločila preverit zadevo še z Destonijske perspektive. Navsezadnje še vedno obstaja možnost, da je v definicijo intuicije všteta tudi neposredna komunikacija s telesom. Da vidimo.

Začetki:

-          Ko se je obstoj začel razvijat (v smislu iz obstoja v danem trenutku+kraju proti vedno večji ločenosti), so mlada bitja začela bolj senzibilno dojemat povečevanje energije: npr. ko so se pridružila debati so zaznala, da nekaj ne štima in malo kasneje je vznikni konflikt… so npr. zaznala  neudobje v bližini kakega vodje svoje rase in kasneje se je izkazalo, da je ta bil zaskrbljen…

-          Ampak ti primeri niso bili napovedi bližnje prihodnosti, ampak samo zaznave energijskih dinamik v nekem okolju.

-          Mladi pa so jih lažje zaznavali, ker sami še niso bili tako integrirani v energijska doživetja. Bolj so postajali integrirani, bolj so se začeli ukvarjat s internim doživljanjem in senzibilnost je upadla.

  

Ljudje:

-          Smo do nedavnega bili povezani skozi kolektivno zavest / kolektivno nezavedno in smo preko tega tudi bolj občutljivo zaznavali premike v bližnjih.

-          Ljudje smo imeli to intuitivno sposobnost kadar naša čustvena telesa niso bila prekomerno definirana. -- Obstajali so ljudje, ki niso bili toliko občutljivi na lastna čustva in so zato lažje zaznavali potek energije v  zunanjih dogodkih, ki so že tekli.

-          To ni nekaj kar bi poveličevali… Ampak če človek že razvije to sposobnost, bi jo naj uporabljal v smislu preprečevanja akumuliranja nesmislov, ki vodijo v manifestacijo (bolečih / neugodnih…) posledic.

-          Danes, ko kolektivna zavest več ne obstaja, se intuicija nanaša bolj na lastne strahove, skrbi, nesigurnosti…

-          Intuicija lahko hitro postane osebna religija / prepričanje… ''Intuitivni'' ljudje pogosto zaradi svojih prepričanj manifestirajo to kar ''intuitivno'' občutijo in potem jim je ta manifestacija potrdilo, da je bila njihova intuicija validna…

-          Kako praktično raziskovat intuicijo in si preprečit da bi postala osebna religija? Pogledaš katero energijo doživljaš med intuitivno izkušnjo. (Od tu naprej pa že znamo…)

-          ''Ne-intuitivni'' to nabrano energijo sproščajo sproti skozi konflikte, seks, adrenalinske izkušnje… vsak preko svojih osebnosti/karakterjev. No… ena izmed osebnosti je tudi intuitivna osebnost, ki prav tako bazira na akumuliranih čustvih…

-          Ja itak… ljudje si želimo bit intuitivni, ker to lastnost povezujemo s posebnim, z močjo, pomembnostjo, večvrednostjo… Ampak the joke is on us, ker v bistvu ničesar ne predvidevamo, ampak manifestiramo.

Kmalu sledi še drugi del. 

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 5

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na Alzheimerjevo bolezen pri pokojnem dedku neprestano reagirati z nestrpnostjo zaradi občutka, da me skrb za dedka omejuje, zaradi občutka da zamujam svoje življenje zaradi nekoga brez vsakršne prihodnosti - da sem prisiljena (smo prisiljeni) živeti namesto njega. Ko opazim, da ponovno reagiram v nestrpnosti na babičino demenco se ustavim in se stabiliziram. Vidim, da imam dve možnosti. Ali ostanem doma in pomagam skrbeti za njo ali pa se odselim. Moja odločitev je, da imam po okrog petnajstih letih so-skrbi za stare starše dovolj in da se bom odselila od doma. Tako se vsakič ko postanem nestrpna zaradi babičinega zjebanega psiho-fizičnega stanja spomnim na to odločitev in med tem ko čakam babico, da se premakne, planiram kako bom odločitev izpeljala – namesto da se utapljam v nestrpnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svojo reakcijo nestrpnosti na alzheimerjevo in demenco opravičevati s tem, da tudi starša reagirata enako. Ko opazim, da opravičujem lastno nestrpnost z nestrpnostjo staršev / drugih v smislu kot da je tak odziv normalen – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim da takšno vzajemno širjenje in vpijanje nestrpnosti le-to konkretno potencira in da so posledice uničujoče za vso družino (in hkrati za vsakega posameznika v njej). Zato si v bodoče ne dopuščam opravičevati svoje nestrpnosti z izgovorom da je tak odziv normalen, ker ga izvaja večina…
Ne rabim sledit večini, rabim sledit samo-iskrenosti..

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dojemati sebe kot žrtev zaradi tega, ker sem se znašla v dolgoletni so-skrbi za stara starša, obolelima za neozdravljivima boleznima, ki vedno znova nasprotujeta logiki povprečneža in provocirata ''v živ mozak''. Ko opazim, da se dojemam kot žrtev zaradi so-skrbi za dementno babico – se ustavim in diham. Zavedam se, da ima vsak človek svoje nadloge in da se mnogo mojih znancev in sorodnikov prav tako sooča z dolgoročnimi težkimi in neprijetnimi situacijami. Vsak se lahko odloči, da bo v teh situacijah deloval iz izhodiščne vloge žrtve ali pa iz izhodiščne vloge potenciala. Jaz se odločam, da bom delovala iz izhodiščne vloge potenciala. Kar v konkretnem primeru – skrbi za babico – pomeni, da se bom vedno znova opominjala, da babica potrebuje več časa za kakršenkoli premik in da se to z mojo nestrpnostjo ne more spremenit, torej nestrpnost ni na mestu in si je ne dopustim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila za svojo nestrpnost v povezavi z babičino demenco uporabljati izgovor, da sta zaradi te situacije nestrpna/nestrpnejša tudi starša; znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila njuno nestrpnost včasih podpirati – da bi upravičila svojo ali pa jo kritizirati – da bi se sama izkazala kot strpnejšo… Ko opazim, da svojo ne-strpnost vezano na babičino demenco opravičujem in/ali primerjam z nestrpnostjo staršev – se ustavim in diham. Zavedam se, da je sicer ta situacija stresna za vse družinske člane, ampak smo vsi posamezniki kljub temu odgovorni za zdravorazumsko odzivanje na njo/stres in nestrpnost to vsekakor ni. Zavezujem se, da ne bom več iskala izgovorov za svojo nestrpnost v povezavi z babičino demenco zunaj sebe, da se ne bom v ne-strpnosti primerjala s staršema, ampak da bom z njo postopoma opravila. Še enkrat bom poslušala intervjuja o demenci in Alzheimerju in zdaj takoj grem poiskat kak forum na to temo.

http://med.over.net/forum5/list.php?289
http://www.viva.si/Bolezni-starostnikov-Geriatrija/796/Demenca
http://www.viva.si/Skupina/%C5%BDivljenje-s-starostnikom/473/Demenca
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=432&Itemid=2
http://vizita.si/forum?cat_id=320

Tako – pripravljeno za branje – morda že jutri.


********************************************************************************************************************

Spodaj prilagam še povezave do izjemnih avdio posnetkov, ki so mi bili v največjo pomoč pri dojemanju in sprejemanju Alzheimerjeve bolezni in demence. Nadvse priporočam!

Alzheimer's - Part 1 - Psychological & Physical Disorders

Alzheimer's - Psychological & Physical Disorders - Part 2

Alzheimer's - Part 3 - Psychological & Physical Disorders

Alzheimer's - Part 4 - Psychological & Physical Disorders

Alzheimer's - Fear of Alzheimer's - Psychological & Physical Disorders

Alzheimer's - The Big Question - Psychological & Physical Disorders

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 4

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pozabiti, da se cilje se dosega z akumuliranjem, postopnostjo, vztrajnostjo, dolgoročno in nenasilno in da sem živela v iluziji, da mi bodo nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo nekako pomagali doseči zadane cilje. Ko opazim da delam na nekem cilju v bolj ali manj intenzivnem čustvenem stanju -- se ustavim in diham. Zavedam se, da so negativna čustva v bistvu motnje fokusa, s katerimi svojemu zdravorazumskemu delu kradem pozornost potrebno za doseganje zadanih ciljev. Ko bom v nadaljnje opazila, da mi pozornost uhaja v uničevalno smer, se bom vprašala kaj imam od tega; in bom pustila izgovorom skoz – da si jih lahko odpustim. Ko ne bom imela odgovora / izgovora, pa ne bom imela razloga za obstoj v negativni energiji.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila porast nestrpnosti in nervoze pri svojih starših soditi kot puhlega / nepotrebnega. Ko opazim, da porast nestrpnosti in nervoze pri svojih starših sodim kot puhlega / nepotrebnega – se ustavim in diham. Zavedam se, da je moje sojenje prav tako nepotrebno in nesmiselno, prazno / puhlo… torej raje kot da sodim starša, izbrišem to aktivnost pri sebi. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljati opravičilo ''ampak nesmisle drugih je lažje videt kot svoje ane…''. Zavedam se, tega opravičila ne rabim več uporabljat kot izgovor za sojenje drugih, ampak ga bom v bodoče uporabila kot ogledalo zase; torej – ko druge obsodim za neko stvar, preusmerim ogledalo nase, pogledam če sem jim v tem zaradi česar jih sodim v kateremkoli pogledu podobna in naredim konkretno samo-odpuščanje, sicer pa naredim samo-odpuščanje zaradi sojenja, ki bi utegnilo biti posledica želje po superiornosti na račun obsojanja drugih, v določenem smislu navidezno inferiornih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nestrpen značaj pri sebi vzdrževati in potencirati dolgoročno – vse / vsaj od pubertete naprej. Ko opazim, da obstajam v nestrpnosti in kot nestrpnost – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Zavedam se, da se bom dostikrat zalotila v nestrpnosti in da moram biti pri tem nežna do sebe in jo odstranjevati na dolgi rok – kakor sem jo tudi pridobivala. Vidim, da si ne smem dopustiti nestrpnosti, ker nisem sposobna svojega nestrpnega značaja odstraniti na hitro – saj bi ga s tem samo potencirala. Začaran krog gor ali dol – nekje sem ga začela – zato ga lahko tudi zaključim. Zavezujem se, da se bom dolgoročno posvetila odstranjevanju svojega nestrpnega značaja in ga bom zamenjala s potrpežljivim ampak hkrati direktnim.   

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 3

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila ''praznovati'' svojih dosežkov – kot je npr. prehod iz naveličanega, nervoznega čakanja v ambulanti na čakanje v stabilnosti in izkoriščanje tega časa za kakšno drugo aktivnost (npr. branje, poslušanje intervjujev…). Zavedam se, da se morda na prvi posluh sliši smešno, ampak na podlagi obnašanja večine ljudi v čakalnicah je to vseeno konkreten dosežek za posameznika. Vidim, da pomanjševanje takšnih korakov v smislu ''eh, saj ni nič / ni vredno omembe'' ni na mestu, ker lahko nastopajo kot odlična odskočna deska za širjenje na novo vpeljanega, bolj praktičnega obnašanja na druga področja in ker predstavljajo dodaten kamenček v mozaiku samo-zaupanja. Zavezujem se, da si bom naredila ''dosežko-vid'' – da ne pozabim kaj sem sposobna doseč in da se spomnim kakšne poti mi je že uspelo prehodit in od kod vse lahko razširjam svoje potenciale – brez omejitev.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost in nervoza zaradi odpora do dolgoročnosti. Zavedam se, da se cilje se dosega z akumuliranjem, postopnostjo, vztrajnostjo, dolgoročno in nenasilno. Vidim, da mi dolgoročnosti ni potrebno definirati kot nekaj negativnega in na njo reagirati z odporom, to besedo lahko živim tudi v povezavi z besedami igra, eksperiment, izziv, rešitev… in gremo v detajle…

POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE) DOLGOROČNOST

1. Zbiranje informacij o besedi

Vzpostavitev moje točke opredelitve – kako sem živela to besedo do zdaj?

Hm… kako sem to besedo živela kot otrok? Zdi se mi, da brez večjih problemov ali? Moje šolanje je bilo dolgoročna zadeva 8 + 4+ 4 (in kolk je še šlo zraven). Kot najstnica sem zagotovo imela probleme z uporabno dolgoročnostjo v smislu učenja in vzpostavljanja stabilnega odnosa s starši, vem pa da nisem imela problemov z destruktivno dolgoročnostjo – s sanjarjenjem in pretirano skrbjo za svoj videz. V nadaljevanju sem dolgoročnost živela kot odpor do skrbi za dedka z Alzheimerjem in kot odpor do skrbi za babico z demenco. Dolgoročnost sem živela skozi dnevnike, ki sem jih začela pisati pri dvanajstih in jih nisem nehala do zdaj; s tem da sem spremenila njihovo namembnost v bolj podporno. V okviru skupine Desteni se že 4,5 let izpisujem in se s pomočjo predstavljenih orodij spoznavam. In vedno sem iskala ''nekaj več'' v življenju… izvor, namen morda. (Zdaj pa spoznavam, da si moram namen dat sama…)

Definicija iz slovarja – pogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.

     dolgoróčen  -čna -o [u̯g] prid., dolgoróčnejši (ọ̑) nanašajoč se na dolg rok: najeti dolgoročni kredit; dolgoročno posojilo / dolgoročni načrt razvoja našega gospodarstva; skleniti dolgoročni trgovinski sporazum; dolgoročne investicije, pogodbe; dolgoročna napoved vremena za daljši čas / brez dolgoročnejšega planiranja ni možen velik gospodarski napredek ki se nanaša na razmeroma dolgo dobo // redko dolgotrajen: dolgoročna brezposelnost; dolgoročno zdravljenje ♪

Zven besede – izgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.

-          Dolgo-ročnost = nekaj dolgega in (pri)ročnega

-          Dolg-o-ročnost = kot odplačevanje dolga na dolgi rok

2. Raziskava zbranih informacij o besedi

Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?

To lahko določim z opazovanjem:

-svoje osebne izkušnje s to besedo,

-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne'ali 'slabe'/'negativne',

-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),

-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.

Besedo dolgoročnost v skoraj vseh primerih dojemam kot negativno. Vse kar me je svet naučil do mojega 28 leta je temeljilo na iluziji razumevanja človeka in stvarstva… Kot pozitivno in hkrati naporno, lol, jo dojemam predvsem v povezavi z Desteni. Zavedam se, da dolgoročnost sama po sebi ni dobra ali slaba… ampak v navezavi z besedo ljudje / človeštvo mi  z lahkoto prevaga na negativo… (Med pisanjem teh vrstic čutim stopnjevano bolečino nad levo lopatico – ki bi naj nakazovala na samoomejevanje… skozi negativizem morda?) 

3. Nova definicija

Kreativno pisanje

Dolgoročnost = (vz)trajanje

Dolgoročnost = vztrajanje pri neki aktivnosti za daljše obdobje

Dolgoročnost = človeški problem/pojem; se ostalo stvarstvo sploh ukvarja s tem??

Pisanje nove definicije

Ob pisanju nove definicije sem pozorna na naslednje točke:

-Fizični življenjski izraz

-Princip enakosti in enakovrednosti

-Sistematične besede, ki temeljijo na polarnosti (kontrastnosti)

-Dodeljevanje pozitivnega energetskega naboja

-Dodeljevanje omejene definicije besedi

Dolgoročnost = (vz)trajanje, prehajanje, proces

- Pred očmi se vrti pospešen film nekega večjega prostora z ljudmi – kako se preoblikuje, spreminja obliko in gre nazaj v čas brez človeške prisotnosti, kjer je proces preoblikovanja majn intenziven, ampak nedvomno obstaja…

- in potem začutim potrebo po tem, da bi definiciji dodala pozitiven prizvok.. nekaj v smislu da bo dolgoročno ostalo fizično in da bo umsko-zavestni sistem izbrisan… da bo življenje prevladalo nad smrtjo… ampak tega ne vem. Zato:

Dolgoročnost = način spreminjanja/prehajanja obstoječega iz ene oblike v drugo na dolg rok; skozi cikle in vzorce

4. Preverjanje opredelitve nove definicije

-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj? Da.

-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno? Dokler ne najdem bolj primerne…
-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni? Da

Samo-pomoč iz prve roke : koordinacija dogodka

Približno tri leta in pol je od takrat ko sem se seznanila s samo-iskrenostjo, samo-odpuščanjem in samo-korekcijsko prakso (v nadaljevanju imenovanimi tudi orodja / proces) in od takrat se navajam na čim pogostejšo uporabo teh orodij za odpravljanje nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev.

Vsake toliko se vprašam o dejanski učinkovitosti teh orodij in podvomim v njo, kadar se mi dlje časa ne pokaže skozi kako očitnejšo situacijo. Po navadi se teke očitnosti zgodijo, ko mi začne iti za nohte in sem posledično pošteno notranje motivirana, da se procesa lotim z vso resnostjo / z vsem bitjem. Zavedam se, da bi veliko pridobila, če ne bi čakala na takšne skrajne trenutke – zato bom v nadaljnje delala na tem… tokrat pa o praktičnosti in učinkovitosti orodij, s katerimi sem si pomagala ravno v enem izmed takšnih trenutkov ko mi je šlo za nohte.

V službi smo imeli sodelavko, ki je bila zadolžena za koordinacijo dogodkov. Ko je število teh naraslo, je šefica predlagala, da sodelavko razbremenimo in si tudi sami pridobimo izkušnjo koordiniranja. Nisem želela te vloge, ampak zaradi neverbalno izraženih pričakovanj sem navsezadnje popustila in se naveličano javila za enega izmed dogodkov. Zaradi sodelovanja pri drugem večjem projektu in administrativnega dela, sem se pozanimala samo glede najnujnejšega glede dogodka za katerega sem bila odgovorna, ostalo pa sem si pustila za takrat ko bo čas.

Ko sem se začela konkretno ukvarjati z dogodkom, sem ugotovila, da je bolj ali manj samo osnutek in da je večina zadev še nedorečenih. Da sta se s tem dogodkom poprej okvirno ukvarjali dve sodelavki od katerih moram pridobiti informacije v zvezi s tem kako daleč so speljane zadeve s posameznimi točkami (zunanjimi sodelavci, delavnicami…). Da izvajalci krajevno in časovni še niso razporejeni. Da imamo kostum po katerem je dogodek poimenovan samo obljubljen, ne pa tudi zagarantiran.

Začela se me je lotevat čemernost, ker: nisem želela te vloge + ker sem imela samo 5 dni časa, da zadevo postavim na noge + brez predhodnih izkušenj na tem področju. Pridružil se ji je strah, da mi ne bo uspelo, da bom pozabila na kako bistveno zadevo… Zraven tega so se odprli še določeni drugi konflikti med šefico in mano, s katerimi sem si jemala pozornost.

Vseeno sem uspela preusmerit fokus na koordiniranje dogodka. Na površino, ki omogoča brisanje sem narisala zemljevid iz prejšnjega dogodka in na samolepilne listke napisala posamezne izvajalce, ki so ostali od prečiščenih začetnih planov. Razporedila sem jih po ulicah in jim začela določati čas. Tu sem opazila razočaranost zaradi pričakovanja, da mi bo sodelavka z izkušnjami bolj pomagala; kar pa je bila bolj ali manj posledica moje negotovosti vase.

Navsezadnje sem bila zadovoljna z zemlje+časo-vidom. Ampak čakala me je naslednja faza – razporedit opravila med sodelavce. Pri čemer dve sodelavki nista bili na razpolago, dva sodelavca pa sta imela čas sodelovati samo v drugi polovici dogodka. Ostalo so mi trije sodelavci, ki jih poznam najmanj časa in izkušena + zanesljiva sodelavka, ki pa je zaradi prehlada ni bilo smiselno preveč vključevat delo na ulici – ki ga je bilo največ… Dolgo je trajalo preden sem jim poslala mail z napotki.

Naslednji dan sem sodelavce sklicala na kup in jim s pomočjo načečkanega zemlje+časo-vida razložila celoten potek dogodka in elemente, ki jih je bilo potrebno postaviti na posamezne točke. Padle so pohvale glede moje predstavitve in obetala se je relativno gladka izvedba. Do večera sem poklicala še vse zunanje sodelavce in si tako zagotovila notranji mir za ta dan. Privoščila sem si še obisk razstav in pijačo z nadrejeno sodelavko. 

Ampak jutro na dan dogodka… uf… začela me grabit panika, začeli so me preganjat lastni strahovi. Kljub temu, da sem bila relativno dobro pripravljena in da sem poskrbela za obveščenost vseh. Ko sem sedla v avto, mi je postalo jasno, da se moram očistit tega sranja, sicer bo šlo kaj narobe samo zaradi moje čustvene nestabilnosti… Celo vožnjo do službe sem izkoristila za fokusiranje na zdravo kmečko pamet in samo-odpuščanje.

Preganjala me je misel ''Kaj če gre kaj narobe'' – tesno prepletena s tesnobnim strahom. Pogledala sem jo. Nisem si mogla obljubiti, da ne bo šlo nič narobe, ker bi s tem skrenila samo v polarnost pozitivnega razmišljanja s katero bi potlačila strah. Torej – zna se zgoditi, da bo šlo kaj narobe – ta opcija je odprta v vsaki situaciji… Pa koliko je to sploh pomembno? Kako dolgo bi ta narobe ostal v spominu? Navsezadnje gre samo za en dogodek izmed mnogih v našem društvu, kaj šele nasploh. Enostavno nima smisla, da bi si omejevala svoje potenciale s strahom v povezavi s takšnim majhnim projektom – glede na to kako velike zadeve me še vabijo da se jih lotim. Ima smisel? Ima – torej mi ni več potrebno obstajat v strahu pred tem, da bi šlo kaj narobe. Tudi če bo šlo, moj strah tega ne more preprečiti…

V sebi sem opazila paniko. Lahko bi se ji prepustila – tako sem se bila vajena odzvati na njo večino svojega življenja. Nedolgo nazaj se je odvila situacija v katerih sem se prepustila paničarjenju, tekom razvoja dogodkov pa sem se kar malo osmešila - ker sem zganjala takšno nepotrebno dramo. Takrat sem si to priznala in se soočila s posledicami – priznat drugim svoje pretiravanje. Ni bilo prijetno… zato tokrat panike, ki je vzhajala v meni nisem ignorirala, ampak sem si naglas postavila vprašanje kakšne koristi imam od nje. Spomnila sem se preteklega dogodka in se opomnila, da panika služi izključno kot hrana za umsko-zavestni sistem, da se z njo ne v nobenem pogledu ne podpiram, ampak samo omejujem – torej nima smisla obstajat v njej.

Potem se je na dan prebil strah v obliki misli ''Kaj če me sodelavci ne bodo upoštevali – če se bomo prepuščali superiornosti, inferiornosti''. Ponovno si nisem mogla zagotoviti, da temu ne bo tako… pravzaprav se to igro igramo vsi in vedno v različnih intenzivnostih… zdaj sem pač jaz v vlogi nadrejene / odgovorne za celoten sklop. Ampak to še ne pomeni, da moram delovati iz superiornosti in se iti prisilno avtoriteto. Vedno imam možnost, da sproti prediham svoja čustva in občutke ter uporabim empatijo v danem trenutku – da se sama odpovem superiornosti ali inferiornosti – in če drugi ne bi bili pripravljeni slediti mojim navodilom, se z njimi v enakovrednosti pogovorim, da prebrodimo blato. Ok, dalje.

Kaj bo s samosvojim sodelavcem, ki se večkrat upira sprejemanju direkcije s strani drugih – tudi teh, ki so nama v osnovi nadrejeni – kaj če enostavno ne bo pripravljen narediti kar mu bom naročila – ker se ne bo strinjal s programom? Lahko moj strah prepreči, da se to ne bo zgodilo? – Ne more. Torej – nima smisla, da obstajam v njem. Če bo sodeloval, bo, če ne bo, bomo preostali stopili skupaj in bo kasneje odgovarjal za svojo odločitev…

S samo-iskrenostjo in samo-odpuščanjem sem nadaljevala do parkirišča, kjer sem iz avta stopila v relativno stabilnem stanju. Brez tesnobe, strahu in panike, ki so me hoteli požret zjutraj.

Dogodek se je odvil; nekatere zadeve so bile solidne, več jih je bilo ponesrečenih – ampak izpeljali in zaključili smo ga kljub manku notranje motivacije pri vseh.

Tekom samega dogodka so se odprli novi notranji in medsebojni konflikti. Najbolj izrazito ravno v odnosu s sodelavcem, ki mu direkcija s strani drugih ne diši preveč. Pa sva šla vsak na svojo stran debatirat o tem konfliktu z različnimi osebami… oz. celo z eno skupno, lol. Ko mi je ta ''skupna'' oseba razložila kako se je spreminjala njena perspektiva od pogovora s sodelavcem do pogovora z mano in ko sem videla kako je druga oseba s katero sem debatirala o konfliktu z lahkoto padla v interpretacijo, mi je začelo postajat jasno, da me debatiranje z drugimi ne bo pomirilo. Sodelavcu sem napisala sporočilo. Po vikendu sva predebatirala ta konflikt in mimogrede še naslednjega iz istega dogodka; s katerim sem cel vikend hranila svoj ego - samo zaradi odprtih vprašanj, ki jih nisem upala postaviti v stanju obsojanja (in prezira), v katerih sem si dopustila obstajati.

Izkušnja koordiniranja se je zaključila z zavedanjem

- da moram nujno najprej počistit pri sebi, da lahko učinkovito usmerjam druge,

- da moram komunicirat iz stabilnosti (in ne skozi čustveno prizadetost), če želim, da se bo koordinacija odvija učinkovito,

- da moram (navsezadnje) komunicirat direktno s tistim, s katerim se znajdem v konfliktu in se izogibat interpretacijam tretjih,

- da moram iz ljudi izvleči kar jih moti – ker hoče umsko-zavestni sistem ohranjat notranji konflikt… ko pa izbezgam ''motnje'' drugih na plano pa dobim ali relevantno perspektivo ali pa njihov lasten uvid, da nimajo validnega argumenta.

Naslednjič bom sodelavce prej še izrecno vprašala če se jim zdi zadeva časovno izvedljiva oz. se bom natančneje pozanimala vsake točke posebej in nobene ne bom jemala kot samoumevne oz. kot da jo že poznam, ker se je v navidezno podobni obliki že odvila. 

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo v službi in kot opravičilo za obstoj v teh stanjih uporabljati stres. Zavedam se, da mi na stres v službi ni potrebno reagirati s sledenjem negativnim čustvom – čeprav sem vso življenje poslušala, da je to normalno. Vidim, da sem si vsaj polovico stresa ustvarjala sama s tem ko sem sprejela našteta čustva kot normalna in jih z obstojem v njih skozi določeno količino časa stopnjevala. Ko opazim, da obstajam v stresu in kot stres ter posledično padam v različna negativna čustvena stanja – se ustavim in globoko zadiham. Najprej preverim kakšen je nivo dramatiziranja – je stres posledica mnoštva opravil ali ustvarjam / vzdržujem / napihujem napetost z namenom zbiranja energije za UmZS. Če vidim, da delam slona iz muhe – se pri priči ustavim, si vzamem minuto za sprehod / naredim par poskokov in se stabiliziram nazaj v fizično ter nadaljujem s fokusiranim delom. Če vidim, da je stres nastopil kot posledica obilice dela, se sprediham in se tako stabiliziram nazaj v fizično. Postavim si prioritetni seznam opravil in si določim približno količino časa potrebno za posamezno opravilo. Po potrebi vprašam za perspektive nadrejenih in sodelavcev, prav tako jim dam vedeti, da so moje kapacitete začasno zapolnjene.        

                         

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo na Slo Desteni chatih – zaradi pričakovanj, da bomo ta čas izkoriščali po naših najboljših močeh - za medsebojno podporo, za deljenje izključno praktičnih perspektiv in rešitev, za odpiranje ''bolečih'' vprašanj z občutkom, za konkretno učinkovito čiščenje UmZS in ga ne zapravljali za čvekanje, za medsebojno reagiranje, za ponavljanje vedno istih blodenj, za postavljanje z dosežki, za jamranje…
Zavedam se, da so pričakovanja do drugih moja blodnja in ne njihova.
Vidim, da ne rabim čakat, da bodo drugi prevzeli pobudo in usmerili pogovor v konstruktivno smer, ampak lahko to kadarkoli storim sama.
Razumem, da ni smiselno, da navezen molčim kadar se v meni nabira jeza zaradi občutka, da izgubljam čas s poslušanjem neumnosti.

Spoznala sem, da tudi sama ne izpolnjujem svojih pričakovanj – ki bi bila sicer v primeru realizacije v korist vseh udeležencev chata, da sama sebe raje sabotiram z mislijo ''nimam za povedat nič pametnega'' kot da bi se potrudila in poiskala kakšno primerno temo ali vprašanja. Vidim, da projiciram jezo in nestrpnost na druge, medtem ko sem jezna nase, ker ne ukrepam in usmerjam pogovorov tako, da bi bili bolj učinkoviti.
Zavezujem se, da bom pričela z opuščanjem pričakovanj glede stabilnosti na chatih in da bom poiskala načine da to lastnost skozi sebe izrazim tekom pogovorov. Očitno je nujno že tekom tedna razmišljat o temah in problematikah, ki bi jih lahko obravnavali na pogovorih namesto, da se večkrat čakamo če bo ravno komu kaj padlo na pamet. Torej si bom sproti ali pa najkasneje v soboto zabeležila vsaj eno temo o kateri bi rada debatirala na chatu – če ne bo imel kdo drug večje nuje. Tudi ne bom več dopuščala nabiranja jeze v sebi ko opazim, da drugi govoričijo, ampak bom zadihala in delila svoje opažanje s primernim stabilnim glasom. 

Prodajalci na domu + religija + demenca 3

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da sta moja obrazna mimika in resonanca dovolj glasni, da bo drugi točno razumel kar želim sporočit. Zavedam se, da so ti intenzivni občutki energije prisotni v moji notranjosti in da ne morem biti prepričana kako in koliko intenzivno jih drugi zaznavajo. Prav tako ne vidim svoje obrazne mimike, ampak si lahko ustvarim le približno podobo kako izgleda. Zato se v trenutku ko se zavem pričakovanja, da me bo drugi prebral na podlagi mimike in resonance ustavim in zadiham ter se premaknem v sebi, poiščem specifične besede in se v stabilnosti izrazim skozi njih.

Odpustim si, da NISEM  sprejela in si dopustila aplicirati odločnosti brez čustvenih reakcij – zaradi prepričanja, da to ni mogoče, da me drugi enostavno ne bodo jemali resno, če ne bom glasna, dramatična, jezna… Zavedam se, da je to prepričanje nevalidno, ker si do zdaj sploh nisem zares dajala priložnosti izražanja odločnosti brez reagiranja in torej ne morem reči, da ne deluje. Spomnim se učiteljice 6. razreda, ki je stabilno vzdušje v razredu ustvarjala s precej tihim govorjenjem, medtem ko ga drugi učitelji niti s povzdigovanjem glasu nismo dosegli… Zavezujem se, da si bom dala priložnost in čas, da se naučim izražat odločnost na zdrav način – brez pretiranega obremenjevanja fizičnega telesa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati z odporom in prezirom na prodajalca, ko je rekel, da mu je župnik dal seznam katoliških družin in mi tiščal nekakšno potrdilo. Zavedam se, da bila v tistem trenutku sprožilec odpora in prezira jeza na družino, ker so me vzgajali v kristjanko in ker sami še vedno vztrajajo v teh religioznih nesmislih. Spoznala sem, da moja jeza ne more spremeniti naše družine v ateistično. Babice – nikoli… ata sicer ni veren, ampak se udeležuje običajev zaradi miru… mamo – mogoče – ampak skozi večletno komunikacijo na to temo. Pa še to dvomim… ker je verovanje v boga pogojeno z mnogimi strahovi. Torej – smo na seznamu katoliških družin – ker se je tako opredelilo več članov družine (po vzoru skupnosti in zavoljo občutka pripadnosti) in moje reakcije tega ne morejo spremeniti / popraviti – zato bom to enostavno sprejela. Bom pa v podobnih situacijah jasno povedala, da ne podpiram nobene religije. Zavedam se, da mi pri tem ni potrebno reagirati s prezirom in odporom na podpornike in promotorje (krščanske) religije, ampak se lahko odzovem s preprostim pogovorom, deljenjem svoje perspektive. V takih trenutkih namesto čustvenega reagiranja raje izkoristim priložnost za spoznavanje delovanja uma in vzorcev vernikov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v misli in  kot misel ''nisem pripravljena poslušat niti ene verske besede nakladanja več'' z izgovorom,  da me je moja lastna familija predolgo silila v krščansko vero. Zavedam se, da sem si to siljenje vzela osebno v smislu družina proti meni – brez da bi upoštevala kontekst zaradi katerega me je družina (ženske) silila v ta nesmisel in ga poskušala razumet. Zavedam se, da niti uporništvo, niti ignoranca, niti blokiranje vernikov ne prinese želenega efekta – spoznanja o bogu kot maski za strahove in neodgovornost, zato bom odslej poskušala drugače. S poslušanjem vernikov, ki se želijo izrazit in delit in z postavljanjem zdravorazumskih vprašanj na povedano.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prodajalcu privoščit improvizacijo nenadnega zaključka poskusa prodaje dementni pobožni babici in s tem hkrati občutek krivde. Zavedam se, da sem bila sama odgovorna za to, da babico pravočasno zaščitim in da je k mojemu poznemu odzivu pripomogel pokvarjen zvonec. Zavedam se, da je škodoželjnost vezana na druge samo maska za samo-prikrivanje lastnega manka (v tem primeru hitra zaščita nesamostojne). Zato v trenutku ko opazim, da obstajam kot škodoželjnost oz. privoščljivost zadiham in pogledam katero šibko točko, kateri mind-fuck si želim skrit pred sabo.

Po prvih dveh blogih sem opazila, da se lažja premikam mimo prodajalcev verskih knjig na ulici – da v sebi več ne reagiram z poprejšnjo zategnjenostjo, odporom, prezirom. 

V primerih ko se bom ponovno soočala s kombinacijo: prodajalci na domu in/ali religija in/ali demenca, si bom torej najprej vzela trenutek za stabilizacijo s pomočjo dihanja, nakar bom poslušala kaj ima drugi za delit (za začetek vsaj kakšno minuto, dve) in nato postavljala zdravorazumska vprašanja. Če po okrog petih minutah preko telefona ali desetih minutah v živo vidim, da sogovornik ni pripravljen poslušat, bom pogovor zaključila. 

Prodajalci na domu + religija + demenca 2

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila trenutka v katerem bi se zaustavila in da sem sprejela in si dopustila, da me reakcija brez vsakega upora posrka vase do te mere, da se je moje telo naježilo od znotraj. Zavedam se, da je sicer bilo v tej situaciji potrebno ukrepati hitro, vendar je bilo potrebno oz. nujno tudi samo-stabiliziranje pred ukrepanjem. Ko bom v prihodnje opazila, da fizično in miselno drvim proti nekomu ali nečemu, medtem ko se v meni zelo intenzivno jača čustvena reakcija – se bom za trenutek ustavila, blokirala oči in ušesa ter nekajkrat zadihala. Parkrat si bom ponovila besedno zvezo ''praktična rešitev'', da preusmerim svojo pozornost iz problema / negative na uporabno in podporno akcijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na prodajalce verskih knjig – ne glede na to katero religijo so skušali prodati – reagirati z odporom, zaničevanjem in posmehom. Zavedam se, da imam tako močan odpor do vere zaradi tega, ker so me domači do pubertete (in v zmanjšanem obsegu do okoli 30ih) silili hoditi v cerkev – ki sem jo dojemala in jo dojemam kot nesmiselno zapravljanje časa. Razumem, da imam tako močan odpor do prodajalcev knjig ker sem se tudi sama (kot mnogi drugi poznani) ujela na zvijačo prodajalcev, ki mi potem ko so mi že prodali produkt še dolgo niso pustili na miru, ker sem podpisala namerno zavajajoč dokument s katerim sem se nevede zavezala k nadaljnjim nakupom…
Do zdaj sem si izborila svobodo nesprejemanja cerkve kot validne v krogu družine in se naučila lekcijo o prodaji knjig do te mere, da prodajalcem več ne bom nasedala. Zdaj pa je čas, da opustim še zamere zaradi ''izdaje'' in se tako osvobodim nenadnih reakcij, ki služijo samo napajanju mojega UmZS in izčrpavanju mojega fizičnega telesa.
Mama, babica, odpuščam vama, da sta me silili hoditi v cerkev in se podrejati cerkvenim avtoritetam. Sorodniki, odpuščam vam, da ste me prepričevali, da je tako edino prav in da bom trpela, če se ne bom podrejala cerkvi, veri in religiji.

Zvijačni prodajalci knjig – odpuščam vam za vse natege v zavedanju, da vas moja zamera, jeza, ogorčenje niso in ne bodo ustavili. Če boste še kdaj poskušali, vam bom mogoče celo dala možnost – samo zato, da bolje spoznam vaše strategije… vsekakor pa se bom o njih razpisala in opozorila druge.

Morda je najbolj praktična korekcija v prvi fazi poslušanje prodajalcev verskih knjig z zavednim dihanjem in nato deljenje moje perspektive iz stabilnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zdrseti v tako močno reakcijo / šok, da se par minut po dogodku nisem mogla spomniti določenih detajlov iz dogodka – npr. če sem osebo sploh pozdravila. Postaja mi jasno kaj Destonijci mislijo s tem, ko govorijo, da vsak trenutek šteje. Če bi se v kateremkoli trenutku ustavila in zadihala, bi pripomogla k lastni stabilnosti v fizičnem in k zavedanju tega kar dogajam. Zato si v bodoče več ne bom dopuščala izgovarjanja češ, da je že prepozno, ko sem enkrat v reakciji, ampak se bom opomnila, da je vsak trenutek nova priložnost, da reakcijo izbrišem in se odzovem tako kot je najbolje za vse vključene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila predvidevati, da sem navzven delovala relativno mirno, medtem ko je v meni vrelo. Zavedam se, da je to utegnila biti samo moja umska percepcija, projekcija želje kako sem želela izpasti v tistem trenutku - hladno in stabilno. Kadar se zalotim v takšni reakciji, po možnosti svojo pojavo preverim v ogledalu in/ali skozi svoj glas in/ali skozi svoje gibanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v konfliktu s samo seboj tekom izgovarjanja besed ''ta tematika ''nas'' ne zanima''. Zavedam se, da sem se zaradi hitenja v reakciji in v želji po čimprejšnji odslovitvi prodajalca zapletla z besedami in sem se v bistvu zlagala. V podobnih situacijah v prihodnje bom raje par krat zadihala in si medtem vzela čas, da poiščem primerne besede, ki bodo dejansko sporočale kar želim povedat.

Znotraj tega si odpustim jezo na babico, ki jo krščanska tematika zelo zanima, ampak je toliko nerazsodna, da moram jaz odgovarjati za njo…

Babica, odpustim ti, ker si si dopustila sprejeti krščansko vero kot validno, pomembno, bistveno. Nisi imela orodij in tako ugodne situacije za samo-uvid, kot jih imam jaz.

Kako pa naj vpričo drugih shandlam strast nerazsodne, ki se svoje nerazsodnosti ne zaveda in se počuti samo opeharjeno, kadar se ji postavim v bran? Hmh…
Morda tako, da vpričo nje prodajalca vprašam kako naj sprejmem takega ''vsemogočnega'' boga, ki dopusti, da ljudje pozabljajo do te mere, da niso več samostojni in da vsakodnevno živijo v fizičnih bolečinah. Vsaj teh ne bo mogla zanikat niti sebi in tako ne bo mogla zagovarjat boga… In odgovor je ponovno v fizičnem telesu – čeprav v konstantno bolečem / trpečem / umirajočem. 

Ključni podatki o Alzheimerjevi bolezni!!!

Ne me jebat...
se mi zdi edini dovolj intenziven izraz, ko skozi intervju Alzheimer's - Part 4 - Psychological & Physical Disorders končno dobivam sprejemljive odgovore in pojasnila na eno izmed svojih dominantnih večletnih vprašanj - kdo ali kaj je premikal(o) telo, ki bi naj bilo dedkovo - medtem ko dedek v pojavi, ki mi je bila domača in logična že več let ni bil prisoten.
Ne samo, da za ljudi z Alzheimerjem prenehata obstajat čas in kraj... s svojimi fizičnimi očmi prenehajo zaznavat fizično realnost!!! Zdaj si pa predstavljajte kako zajebano je živet s takim človekom / namesto takega človeka in dojemite, da me je (oz. da nas je kot družino) ta situacija konkretno zaznamovala. S tem, da smo takoj zadaj dobili še dementno babico. Norišnica...

Ampak ob poslušanju omenjanega intervjuja sem končno dobila pojasnila, začutila konkretno olajšanje in se zjokala v zavedanju, da se ne rabim več počutit krivo - ker nisem mislila in čutila nemoralno -- ker zdaj vem, da je to kar večina dojema kot moralno, gladko zgrešilo bistvo. Odpira se mi manj obstoja v krivdi, žalosti, jezi, obupu, več obstoja v zavedanju lastnega diha, fizičnega sveta, v nesebični pomoči (oz. pomoči brez lastnih čustvenih reakcij) ljudem s konkretno poškodovanim spominom vezanim na zavedni, podzavestni in nezavedni um. Ekstremno hvaležna sem Eqafe!

S tem je postal spomin na mojega dedka lažji. Vsem, ki živite in delate z ljudmi z Alzheimerjevo boleznijo pa nadvse priporočam, da si razširite dojemanje bolezni katero se soočate skozi naslednje intervjuje:

https://eqafe.com/p/alzheimer-s-part-1-psychological-physical-disorders

https://eqafe.com/p/alzheimer-s-part-2-psychological-physical-disorders

https://eqafe.com/p/alzheimer-s-part-3-psychological-physical-disorders

https://eqafe.com/p/alzheimer-s-part-4-psychological-physical-disorders

Prva dva sta brezplačna, nadaljevalni pa so vredni svojega denarja.

Prodajalci na domu + religija + demenca 1

Prodajalci… prodajalci, ki kličejo na dom in prodajalci, ki hodijo na dom…

Po tem, ko ne moreš niti za eno uro poslušat radia brez reklam, gledat televizije brez reklam, vzet iz nabiralnika časopisa v katerem so reklame in še za en časopis reklamnih materialov zraven, it po mestu z vseh strani oblegan z reklamami, it po mestu brez da bi ti kdo ponujal kaj plačljivega…

Prodajalci na domu – vsiljivi, umetni – izdaja jih njihov robotski način govorjenja.

+

Religije… religije, izmed katerih vsaka trdi, da je njen bog / da so njeni bogovi edini pravi in nas prepričuje, da smo sami premajhni da bi znali živeti… in verniki, ki se sklicujejo na boga, ker si sami ne želijo prevzeti odgovornosti za svoje odločitve in dejanja.

+

Demenca. Bolezen, ki jo je človeštvo po mojih zadnjih podatkih ustvarilo kolektivno zaradi potlačevanja. Potlačevanja ljudi med sabo. In dementneži… ljudje, ki pozabijo, da pozabijo in jim posledično niso več jasne niti najosnovnejše stvari in rabijo varuške…

Že vsaka posamezna izmed teh treh tem mi je konkretno naporna… ko se vse troji spoji… uf.. à

Sem v prvem nadstropju v sobi in slišim glasove spodaj kuhinji. Torej se je ata že zbudil? Ne, neki drugi glas je, nekdo drug se pogovarja z babico. Dvomim, da bi bil kak sosed… grem pogledat. Način govora mi postaja sumljiv… hiter, monoton, nekako odločen in prisiljen hkrati… Telo se mi ''ježi od znotraj''. Ko stopim v kuhinjo in zagledam možaka z verskimi knjigami, ki jih skuša prodat babici, moje telo preide v totalno reakcijo, sem v nekakšnem šoku. Na zunaj sem relativno mirna. Sicer se ne spomnim, če sem moškega zaradi vsega odpora pozdravila, sem mu pa z odločnim mirnim glasom povedala da ''nas'' ta tematika ne zanima, da je babica dementna, tako da… in mu s svojo obrazno mimiko in resonanco dala vedet naj se takoj spravi ven.

V naslednjem trenutku sem se umaknila sama, ker je bila napetost telesa, ki se je paradoksalno občutila v nenadni odrezani usahlosti / utrujenosti mišic preveč intenzivna. Nato sem se vrnila in človeku pojasnila, da si je babica že večkrat naročila knjigo pa sploh ni vedela za to. Opravičeval se je, češ da ga je ona spustila naprej in da ni vedel… opravičila sem se, ker nisem slišala zvonca in prišla prej. Rekel je, da mu je župnik dal seznam katoliških družin in mi tiščal nekakšno potrdilo. Rekla sem, da mu verjamem in zavrnila ogled potrdila, ker me je moja lastna familija predolgo silila v krščansko vero in nisem bila pripravljena poslušat niti ene verske besede nakladanja več. Nato sem preprosto odšla v zgornje nadstropje. Z mislimi – sam si se zapletel z dementno pobožno babico, sam se odpleti – in čimprej odidi iz naše hiše.

Glede na mojo reakcijo odpora in šoka, v kateri sem prav čutila kako mi je celotno telo v parih trenutkih ''čudežno'' oslabelo, bo treba takoj ukrepat zoper to ''črno magijo''. Črna magija = napajanje mojega umsko-zavestnega sistema iz mojega fizičnega telesa. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem na podlagi nekaj preteklih izkušenj že popolnoma sposobna shandlat prodajalce, ki kličejo na dom in ki prihajajo na dom ter si dopustijo biti konkretno vsiljivi, kljub jasni (večkratni) zavrnitvi. Fak kak močno avtomatsko reakcijo imam na njih… cmok v grlu in tesnoba v želodcu, ko samo pomislim na situacije z njimi.

V takšnih situacijah se bom v bodoče spomnila na Bernardov glas – direkten, odrezav, igrivo-provokatorski – in bom prodajalca s podobnim glasom vprašala ali razume besedno zvezo ''me - ne -zanima'',in v primerih direktne promocije zraven vključila še gestualiko in prodajalca ves čas gledala v oči. Mislim da bo kapljica igrivosti pripomogla k temu, da ne bom gladko zdrsela v reakcijo nasršenosti…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila živeti v prepričanju, da skorajda ni možnosti, da bi srečala koga nepoznanega, ki bi mu še bilo potrebno pojasnjevat, da je vera v namišljeno večvredno bitje samo-omejevanje in prelaganje odgovornosti glede lastnih odločitev na nekoga drugega. Vidim, da se nekateri še vedno izgovarjajo na vero / religijo in jih je očitno potrebno soočit s tem dejstvom. Zato se bom v podobnih primerih v prihodnje prizemljila z nekaj dihi in izustila to kar mi je tako samo-umevno v mislih in pisani besedi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila molčati o povezavi med verovanjem v namišljeno večvredno bitje in neodgovornostjo zaradi prisotnosti verne babice. Zavedam se, da bi se babica morda v tistem trenutku razburila – če bi sploh dojela o čem govorim… čez par minut pa bi vse skupaj gladko pozabila. Zato se bom v podobnih primerih v prihodnje prizemljila z nekaj dihi in nato vseeno spregovorila o tem. Če bom videla, da se bo babica preveč vznemirila, bom v nadaljnjih primerih prodajalcu povedala, da bi se rada z njim pogovorila na samem - v drugem prostoru.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirat na robotski – monoton, hiter - način govorjenja prodajalcev. Naslednjič, ko bom opazila vzhajanje reakcije na ta način glasu, ga bom skušala uporabiti sama in bom tako drugemu nastavila ogledalo.

…se nadaljuje…