MOJ ODNOS DO NASPROTNEGA SPOLA

Svoj neenakovreden odnos do drugih oseb ženskega spola sem že precej predelala s pomočjo izpisovanja in  samoodpuščanja. Najbolj aktualna mi je bila predelava konkurence med puncami/ženskami in ne/upoštevanje cene, ki jo plačujemo v zameno za predstavitev sebe kot vizualne podobe. Vizualne podobe / ideje o tej podobi, ki smo jo sprejele/sprejeli kot dobro/zaželjeno/primerno/sexy, ne da bi se pri tem kaj dosti ozirale na (samo)zlorabo sebe in drugih kot fizičnih bitij z enakovrednimi fizičnimi potrebami.
Glede na to, da smo vsi že od rojstva programirani (preko pogledov/navad) s strani družbe, ki zlorablja fizično na račun sebičnih misli in čustev, me čaka še veliko predelave lastnega odnosa do ženskega spola, trenutno pa se mi pojavljajo večji dvomi o mojem odnosu do nasprotnega spola.

Vprašanja o mojem odnosu do nasprotnega spola so se mi začela ponovno odpirat, ko sem z namenom da shujšam začela sama obiskovat fitnes, kjer prevladujejo fantje/moški. Opazila sem poplavo reakcij znotraj sebe in se začela spraševati zakaj se ne dojemam enakovredno z bitji nasprotnega spola. Zakaj nekatere fante/moške sodim kot večvredne od sebe, zakaj druge sodim kot manjvredne od sebe, zakaj nekatere fante/moške sodim kot večvredne/manjvredne v primerjavi z drugimi…

Precej obširna tema – ampak nujna za predelat, ker zavzema konkreten del mojega vsakdanjega življenja…

***

Ko sem bila še otrok, mi ni bilo pomembno ali je bitje s katerim imam stik moški ali ženska. Pomemben je bil odnos s tem bitjem sam po sebi. Potem pa so mi začeli –tako kot vsakemu otroku rojenemu v ta svet- skozi besede in predvsem z zgledom vgrajevat informacije o tem kaj pomeni bit moški in kaj ženska.

Prvi moški v mojem življenju je bil moj ata. Mama mi je povedala, da se ob mojem rojstvu ni počutil dovolj zrelega za vlogo očeta. 7 let je preživel drugje, po mene je prihajal samo za vikende. Baje – ne spomnim se. In za enkrat še nisem zbrala poguma, da bi ga povprašala o tem.

Otrok bi naj ravno v prvih sedmih letih bil najbolj sprejemljiv za informacije in programiranje iz okolja; večkrat lahko slišimo frazo, da 'otroci vpijajo kot spužve'. Kaj sem se torej v tem času naučila o nasprotnem spolu? Ne spomnim se, ne zavedam se še. Predvidevam, da nekaj o nezanesljivosti moških, o njihovi prisotnosti in odsotnosti, ki sta neodvisni od mojih želja.

Drugi moški / nadomestni prvi moški je bil moj dedek, s katerim smo živeli skupaj do njegovega konca. Ena izmed njegovih prevladujočih karateristik je bila ta, da si je pustil streč. Kaj sem se torej v prvih sedmih letih naučila od o nasprotnem spolu na podlagi odnosov domačih v zvezi z dedkom? Da se moškim streže. Da ženske moškim strežemo.

Po drugi strani sta znala bit oba tudi skrbna in sta se ukvarjala z mano in z mojo vzgojo. Dedek me je na primer učil pisanja in računanja, ata je na primer igral na kitaro in smo peli, najverjetneje me je učil tudi risat.

Kakorkoli že… na podlagi teh dveh osrednjih moških figur v mojem življenju in na podlagi družbeno sprejetih vzorcev sem se naučila, da so moški večvredni od žensk in da smo ženske namenjene predvsem njihovi podpori – vsaj takrat, ko se par/družina predstavlja navzven/drugim. Za štirimi stenami ni bilo vedno tako…

V osnovni šoli so bili fantje v manjšini in tako sem se naučila, da se je potrebno za pozornost fantov, ki so mi všeč borit. Smešno se mi zdi, da smo bile vse sošolke 'zaljubljene/zagledane' v dva sošolca. Ostali niso bili preveč aktualni – vsaj uradno ne.

Med osnovno in srednjo šolo – prvi poljub od fanta. Ki je vedel kako laskat puncam. Bila sem samo ena izmed njegovih tarč. Ampak to sem prebavila v zameno za izkušnjo poljuba in občutka 'magnetne' privlačnosti. Naučila sem se, da lahko s pomočjo fantov izkušam nore poljube in dotike. Tudi okolica mi je sporočala, da je to tako zelo kuuuul…

V osnovni in predvsem v srednji šoli (kjer so bili sošolci spet v manjšini) sem se naučila, da se za pozornost všečnih fantov borimo s pomočjo svojega videza.

Tekom srednje šole – prve izkušnje s seksom. Naučila sem se, da starejši fantje niso nujno bolj stabilni od mene. In predvsem to, da nisem sposobna samo seksat s sexy tipom brez čustev in občutkov – glede tega sem dobila pošteno lekcijo.

Tekom faksa sem imela prvo resnejšo (več kot leto trajajočo) zvezo. Fanta sem par krat videla v mestu – izstopal je s svojim videzom in igrivim načinom gibanja. Na podlagi tega sem se prepričala, da je to pravi partner za mene. Imel je tudi 'veliko srce'. Zabaval nas je (mene in najino družbo) s svojo zmedenostjo in optimizmom. Ampak njegova starša nista imela stabilne zveze in vzgoje. Nabiralo se je malenkosti, ki jih ni opazil in upošteval. Ko sem se naveličala vloge 'mame', sem razdrla zvezo.

Zadnjemu fantu sem se najprej izmikala, ker ni ustrezal mojim omejenim kriterijem glede zunanjosti. Ampak kemija med nama je bila dovolj močna, da sem tekom časa popustila. Spomnim se, da mi je bil na začetku všeč njegov optimizem, ki ga proti koncu več nisem opazila. Mogoče zaradi tega, ker se je spremenil on ali pa zaradi tega, ker sem se jaz. Všeč mi je bila njegova prepričljivost. Nisem prav vedela kaj naj si začnem sama s sabo, on pa je bil tako prikladno prepričljiv, da sem se mu zlahka pustila usmerjat. Ta (4-letna) zveza je bila kljub vzponom in padcem dokaj stabilna in bi verjetno vsaj še nekaj let ostala v njej – če ne bi našla nekaj bolj prepričljivega.

Desteni. Skupina ljudi iz celega sveta preko katerih sem dobila odgovore na ključna vprašanja, ki sem si jih postavljala v življenju in na katere mi ni znal odgovoriti nihče drug. Moje perspektive so se spremenile in s tem se je zamajala tudi zveza z zadnjim fantom. Po eni strani jaz nisem izbrala pravega pristopa predstavitve Desteni tazadnjemu fantu, po drugi strani on ni bil pripravljen sprejet meni tako pomembnih spoznanj. Zveza je postajala vedno bolj nestabilna in zato sem jo razdrla.

***

Zdaj sem samska. Z višjimi kriteriji za potencialnega partnerja kot kadarkoli. Pa tudi sprejemam se bolj kot sem se kadarkoli (od konca otroštvanaprej). Vem, da lahko funkcioniram sama, vem da lahko funkcioniram v zvezi. Sprejmem samo še enakovredno, sporazumno zvezo, v kateri bova oba sodelujoča lažje spoznavala vsak sebe in se preoblikovala v smeri tega kar je najboljše za vse življenje. Ne sprejmem več intimne zveze nastale na podlagi videza/kemije-čustev/p-osebnosti. Takšne zveze že vseskozi opazujem v svoji okolici  in jih doživljam – zato vem, da ne funkcionirajo. In da ne funkcionirajo zveze, ki delujejo v smeri 'ti in jaz proti svetu'. Mogoče funkcionirajo samo navidezno

Svoj odnos do nasprotnega spola sem takšnega kot je gradila skoraj 30 let. V naslednjih objavah začenjam s samoodpuščanjem na svoj odnos do nasprotnega spola, da bom lahko vzpostavljala enakovredne odnose in sporazumne zveze z moškimi, ki bodo dejansko funkcionirali/funkcionirale..