Mozolji, stiskanje, praskanje, ranice, brazgotine / samoodpuščanje 3

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila popolnoma realizirati, da se moja borba z mozolji ne more zaključit dokler jih prenašam/razmnožujem s praskanjem.

Ko opazim notranji konflikt zaradi aktivnosti v smeri preprečevanja mozoljev in hkrati dopuščanja 'minimalnega' praskanja – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da z nasprotujočimi si dejanji ne morem doseči želenega učinka v smeri čim prejšnje odstranitve nesmiselnega vzorca praskanja, ker se nasprotujoča si dejanja izničijo oz. podaljšujejo realizacijo želene spremembe.

Namesto da si dopuščam minimalno praskanje, se raje opominjam da tudi pri minimalnem praskanju ostajajo posledice, s katerimi si preprečujem želeno spremembo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila izgovor za praskanje, češ da je to 'izražanje mojega nestrinjanja s sistemom v katerem živimo'.

Ko opazim, da izražam svoje nestrinjanje s sistemom v katerem živimo na nesmiseln način – s samopoškodbami  / praskanjem – se ustavim in diham!
Vidim/realiziram/razumem, da se po eni strani ne strinjam s sistemom, ki zlorablja fizično življenje, hkrati pa svoje nestrinjanje preko praskanja izražam ravno na način s katerim se ne strinjam--------------- z zlorabo fizičnega v obliki svoje kože…

Namesto da obstajam kot konflikt in uporabljam dvojna merila –ena zase in druga za druge-, raje uporabljam enotna merila za vse (življenje). To merilo je to, kar je najboljše za vse fizično življenje – enakovredno!!!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da je moja poškodovana koža zadosti jasno sporočilo drugim in svetu. Znotraj tega si odpustim, da si nisem dopustila sprejeti  samoodgovornosti, da svoje nestrinjanje s sistemom, ki zlorablja izrazim na jasen/nazoren/razumljiv način.

Ko opazim, da se zanašam na svojo poškodovano kožo kot razumljivo sporočilo o nestrinjanju s sistemom zlorabe in da ne sprejemam samoodgovornosti da bi dejansko oddajala jasno/nazorno/razumljivo sporočilo – se ustavim in diham!

Vidim/realiziram/razumem, da je bila moja interpretacija poškodovane kože kot jasnega/nazornega/razumljivega sporočila o nestrinjanju s sistemom, namenjenega drugim zgrešena, ker sem za njen izvor izbrala izgovor in sem bila tako neiskrena do sebe. Zavedam se, da so drugi od mene sicer dobili sporočilo, da je nekaj narobe, ampak v tem (izgovoru) ni bilo nobene jasnosti…

Namesto neiskrenosti do sebe in uporabe izgovora 'na podlagi moje poškodovane kože bi drugi morali razumeti moje nestrinjanje s sistemom zlorabe', raje samoiskreno, preko/jasne nazorne/razumljive komunikacije razlagam svoje nestrinjanje  s sistemom zlorabe življenja kot izraza fizičnega!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila krivit sistem 'ki me tlači' za svoje praskanje in se na ta način ločevati od njega.

Ko opazim, da za svoje praskanje krivim sistem kot ločenega od sebe – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sem sama del tega (lokalnega/državnega/svetovnega) sistema zlorabe/tlačenja preko sodelovanja v energiji misli in čustev (znotraj UZS).

Namesto da za svoje praskanje krivim sistem kot ločenega od sebe, se raje soočim s sabo kot UZS in se usmerim s pomočjo zdrave pameti v smeri tega, kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodit se skozi oči drugih z mislijo: ''Drugi verjetno vidijo samo bitje, ki ga praskanje še vedno obvladuje…''

Ko opazim, da se sodim skozi oči drugih – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da na ta način projiciram svoje lastne sodbe na druge in si ustvarjam iluzijo resničnosti.

Namesto, da se sodim skozi oči drugih kot bitje, ki ga praskanje še vedno obvladuje, se raje neham sodit in neham sodit druge.