Mozolji, stiskanje, praskanje, ranice, brazgotine / samoodpuščanje zadnjih priponk za enkrat in po možnosti za vedno…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila 'intelektualno vozljanje' v primeru stiskanja in praskanja in na splošno.

Ko opazim, da v mislih vozljam / kompliciram / se zapletam z namenom najti dovolj prepričljiv izgovor zase / za svoja nesmiselna dejanja in svoje nepraktične vzorce –kot je na primer stiskanje in praskanje - – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da z 'intelektualnim vozljanjem' zapravljam svoj čas z obstojem v sebičnem UZS; v tistem trenutku ko vozljam in čas, ki ga bom kasneje porabila za odvozlavanje / razpletanje svojih misli (ki bi ga lahko sicer porabila za bolj bistvene premike v smislu tega kar je najboljše za vse). Zavedam se, da sem svoje stiskanje in praskanje zavozljala / prepletla z ogromno drugimi širokimi pojmi na katere reagiram; ki jih bom sicer mogla tako ali tako vse predelat skozi samoopuščanje, ampak zaradi tega prepleta je odstranitev vzorca stiskanja in praskanja trajnejša…
Namesto da svoje misli oblikujem v zapleteno-prepletenih strukturah, jih raje oblikujem čim bolj preprosto in jasno – ker si na ta način omogočim bistveno lažje odstranjevanje nepraktičnih vzorcev in si hkrati olajšam komunikacijo z drugimi.
[Povod za to SO je naveličanost zaradi širine SO na zgornjo temo, ki jo tokrat obravnavam že v 6. delu… Zato si priporočam, da se v bodoče ne zapletam po nepotrebnem.!.] 

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila popolnoma realizirati, da so samopoškodbe ne glede na obliko odraz zavračanja fizičnega življenja.

Ko opazim, da samopoškodbe preimenujem in/ali za njih iščem izgovore v obliki intelektualizacije – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da so samopoškodbe nesprejemljive, prav tako pa njihovo zanikanje s pomočjo preimenovanja in/ali intelektualnih razlag v obliki izgovorov.

Namesto, da samopoškodbe (kot je na primer stiskanje in praskanje) preimenujem in/ali jih razlagam z in-tele-k-tu-al-ni-mi (ahahaha) izgovori, se z njimi raje soočim in jih čim prej odpravim – saj se zavedam, da z njimi ne podpiram sebe kot fizičnega bitja. S samopoškodbami kot zgledom ne podpiram niti sebe, niti drugih, niti fizičnega, tako da – neham!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samopoškodbe –kot je stiskanje in praskanje-  ker sem verjela, da je življenje tisti kup umazanije / površina tega kupa / UZS z mislimi in čustvi, ki se je nabral nad življenjem samim / življenjem kot fizičnim izrazom.

Ko opazim, da zanikam življenje kot fizični izraz z uporabo samopoškodb – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da fizično samo po sebi ni usmerjeno v samopoškodbe, ampak v svoj obstoj. Zavedam se, da je to kar škoduje fizičnemu sebični UZS, ki je prepleten s fizičnim.

Namesto da škodujem sebi kot fizičnemu, raje iz njega previdno odstranjujem zajedalski UZS.