Mozolji, stiskanje, praskanje, ranice, brazgotine / samoodpuščanje 4

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila čustvo krivde zaradi tega, ker sem se 'nasilno' stiskala in praskala toliko let; še posebej pa po tem, ko sem začela skozi samoodpuščanje predelovati stiskaje in praskanje.

Ko opazim, da se počutim krivo in krivdo sprejemam kot normalno – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da obstajanje v občutku krivde ne bo odpravilo mojega stiskanja in praskanja in je torej nesmiselno, da se mučim s krivdo. Zavedam se, da preteklosti ne morem spremenit, torej je nesmiselno, da se obremenjujem z njo in se počutim krivo za svoja pretekla dejanja vezana na stiskanje in praskanje. Zavedam se, da je dolgoletno navado mogoče spremeniti v trenutku, ampak da te discipline zaenkrat še ne premorem, zato si bom dopustila nekaj časa.

Namesto da se uničujem s krivdo zaradi ponavljanja lastnega stiskanja in praskanja kljub vsemu kar sem ozavestila v zadnjem času na to temo, si raje vzamem čas, ki ga potrebujem za izbris te navade. Da pa se odpravljanje navade ne bi preveč zavleklo, vsak petek naredim avtoportret – fotografijo obraza in potem tedensko in mesečno preverjam napredek. Če mi po mesecu dni ne bo uspelo narediti fotografije brez novih prask, pa preidem na dnevno fotografiranje in soočanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje povezovati in definirati s svojo podobo (v ogledalu) – z nohti na obrazu poškodovanem na parih mestih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje vzdrževati in nadgrajevati tako dolgo, da se je le-to spremenilo v navado, ki je iz zavednega potonila v podzavestno in nezavedno in jo je posledično toliko težje odpraviti (kot če bi ostala samo na zavedni ravni).

Ko opazim, da nek nepraktičen vzorec –kot je na primer stiskanje in praskanje- iz zavednega potlačujem v podzavestno in nezavedno – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je vzorec za katerega mi je takoj /še jasno, da je nepraktičen –kot je na primer stiskanje in praskanje- najbolje odpraviti takoj pri priči, sicer se zna ukoreniniti in ga je kasneje težje odpraviti.

Namesto da opažen nesmiseln vzorec tlačim v podzavest  - češ, saj se bom z njim ukvarjala kasneje, raje prevzamem kontrolo nad njim takoj in ga čim prej in z manj napora odpravim. Namesto, da zavlačujem z odpravljanjem vzorca stiskanja in praskanja, si raje ne dopuščam 'izjem'.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s stiskanjem in praskanjem potlačevat lastne konfliktne misli in čustva in se zaposlovat na ta način – da se ne bi rabila ukvarjat z nesoglasji v svojem notranjem in zunanjem svetu.

Ko opazim, da se zaposlujem s stiskanjem in praskanjem zato, da se mi ne bi bilo potrebno soočiti s svojimi čustvi, občutki in mislimi kot konflikti v notranjem in zunanjem svetu – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da na ta način delam dvojno škodo.

Namesto da stiskanje in praskanje uporabljam kot zaposlitev s katero se zamotim pred soočanjem s konflikti, se raje s konflikti soočam brez preusmerjanja svoje pozornosti k stiskanju in praskanju in tako rešujem 2 zadevi hkrati.