Odločila sem se, da želim shujšati in si pridobiti
nekaj kondicije – zdaj, dokler sem še med brezposelnimi in imam več časa in s tem posledično več volje. Shujšala bi rada zato, da si ne bom rabila kupovat nove garderobe in
zaradi lažjega gibanja. Za fitnes pa sem se odločila, ker mi je zunaj premrzlo
in ker je (lahkoJ) glede
na efekt hujšanja še kar poceni varianta.
Do včeraj sem hodila na fitnes v zadnji uri
obratovanja, tako da sem bila skoraj sama in posledično sproščena. Včeraj pa
sem imela prevoz v zgodnejših urah in sem prispela na fitnes v času ko je bil
kar precej zaseden.
V sobi ob vhodu sem čakala na lastnika, iz fitnesa
se je slišalo veliko glasov, v meni pa so se začeli zbujat strahovi in tesnoba - tisti neprijeten občutek stiskanja v trebuhu. Ker se zavedam, da je to
popolnoma nepotrebno, sem si pogledala kaj me muči – od kod ti strahovi. In sem
kar tam pri recepciji na hitro in na glas naredila samoodpuščanje: na občutek
manjvrednosti zaradi svoje podobe in 'odvečnih kilogramov', na strah pred
preživljanjem časa v družbi samih nepoznanih fantov in moških, na strah pred
telovadbo in izgledom med telovadbo v bližini nepoznanih oseb nasprotnega spola…
Prav smešno je, ko se zaveš, da si želiš spremembe
in startaš od tam kjer pač si, ampak te je nekako sram… mogoče ker si
'prezaobljen' mogoče ker imaš 'tako malo kondicije' – ampak saj ravno zato si
se odločil začet!
Do zdaj sem na fitnes gledala kot na kraj, kjer se
zbirajo ljudje, ki si želijo nabildat predvsem svoj ego… izpilit svojo vizualno
podobo z namenom konkuriranja na trgu seksa. Predsodkov teh me je bilo najbolj
strah – tistih njihovih predsodkov o meni, ki sem si jih sama ustvarila v svoji
glavi… Ampak ti predsodki so obstajali samo v mojih mislih. V resnici pa sploh
ne vem, če se je fantom/moškim dalo ukvarjat s sojenjem mene ali so se raje
ukvarjali sami s sabo, s svojim izgledom in z medsebojnim pogovorom…
In v fitnesu niso bili samo 'bilderji ega', ampak
tudi nekaj punc (mogoče tudi kakšna bilderka ega) – s katerimi sem brez problema navezala stik in začela
komunikacijo – ne glede na njihov izgled…, športniki, pa kakšen ata ki ohranja
telo fleksibilno, kaka punca, ki prav tako želi shujšat.
Preden sem vstopila v sam fitnes, sem se v
garderobi srečala z dvema dekletoma, prijateljicama. Eno 'malo bolj obilnejšo',
ki je govorila o tem kako ji je bolj prijetno v delno ločenem prostoru, kjer
lahko vadi sama / v družbi prijateljice in njeno 'povprečno' prijateljico, ki
je sproščeno povedala, da ji je ljubše v skupnem prostoru, kjer se lahko ob
telovadbi druži in pogovarja…
Še pred vstopom v fitnes sem bila opremljena s
samoodpuščanjem in s perspektivami dveh prijateljic. Brez te 'opreme' bi se
bila plašno zavlekla v delno ločen prostor in se najverjetneje v mislih precej
ukvarjala s tem kaj si drugi mislijo o meni. Tako pa sem se lahko odpravila vadit
v skupni prostor, v družbo samih fantov/moških, na mojo najljubšo napravo za
hujšanje.
Kjer je volja, je pot – pravijo… voljo pa se da
povečat s samoodpuščanjem in s komuniciranjem / medsebojnim deljenjem. Vsak je
sam odgovoren za vzdrževanje svoje volje in s svojimi odločitvami glede vzdrževanja / potlačevanja svoje volje
(do življenja) daje vzgled vsem ostalim okrog sebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar