torek, 04. december 2012

NE/PRIPADNOST IN NE/SPREJETOST





Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila posvojiti idejo o tem, da imam(o ljudje) potrebo po pripadnosti drugim in potrebo po sprejetosti od drugih.
Ko opazim, da se ukvarjam s pripadnostjo drugim in sprejetostjo od drugih kot ločenih od sebe – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da ideja o potrebi po pripadnosti drugim in sprejetosti od drugih izvira iz izhodiščne točke posameznika kot ločenega od drugih.
Namesto, da si želim pripadati drugim in biti sprejeta od drugih, raje pripadam sebi in sprejemam sebe – kot vse, kot eno, kot enakovredno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila izmišljevati si situacije v prihodnosti, ki bi jih naj doživela z ljudmi s katerimi sem se včasih družila. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila, da sem v teh fantazijah iskala nekakšno zadoščenje, potrdilo, da sem s prekinitvijo zvez sprejela pravo odločitev.
Ko opazim, da svojo preteklost projiciram v svojo prihodnost – se ustavim in diham. Ko opazim, da skozi fantazijo projicirano v prihodnost iščem potrdila, da so bile moje pretekle odločitve na mestu – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da se te moje projekcije v prihodnost v resničnosti najverjetneje sploh ne boso odvile. Če pa se bo že odprla kakšna tema z bivšimi družabniki s katero sem pred tem v svojih mislih zapravljala čas, se bo odprla v drugačnih okoliščinah in v drugačnem času – zato moji 'naštudirani' odzivi ne bodo ustrezali realni situaciji. Zavedam se, da sem odločitve za prekinitev zvez naredila na podlagi dogodkov v katerih nisem videla smisla in so se nabirali daljše obdobje.
Namesto, da v svojih mislih blodim v preteklosti in prihodnosti, svoj čas raje porabim za udejstvovanje v sedanjosti! Namesto da skozi svojo fantazijo iščem potrdila da so bile moje pretekle odločitve pravilne, se raje ukvarjam z odločitvami v sedanjosti – jih dobro preučim, da bom kasneje pomirjena z njimi.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila samozaupanja v svoje pretekle odločitve o prekinitvi zvez. Znotraj tega si odpustim občutek, da se od ljudi s katerimi sem se včasih družila nisem naučila vsega kar bi se lahko.
Ko opazim, da dvomim v svoje pretekle odločitve o prekinitvi zvez – se ustavim in diham. Ko opazim, da se izgubljam v občutku, da se od bivših družabnikov nisem naučila vsega kar bi se lahko – se ustavim in diham!
Vidim/realiziram/razumem, da sem svoje pretekle odločitve o prekinitvi zvez naredila na podlagi svojega zavedanja v tistem času in trenutku. Zavedam se, da jih ne morem soditi kot dobre/slabe odločitve, ker se nisem znala postavit v kožo drugega in sem jih sprejela kot 'dobre za mene'.
Zavedam se, da se od nobenega posameznika ne morem naučit 'vsega kar bi se lahko' – ker te besedne zveze ne morem niti približno definirat…
Namesto  da dvomim v svoje pretekle odločitve o prekinitvi zvez, se raje ukvarjam s svojimi zvezami/odnosi v sedanjosti. Namesto, da se sekiram, da sem se v preteklosti od nekoga naučila premalo, se raje posvetim komunikaciji in spoznavanju z drugimi, ki so mi na voljo ta trenutek.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da kot Destonijka v svoji bližnji okolici ne bom več našla primerne družbe zase.
Ko opazim strah pred tem,  da v svoji okolici ne bom več našla primerne družbe zase (zaradi svojih načel, ki niso vsakdanjost drugim) – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da s takšnim načinom razmišljanja ustvarjam predsodke o drugih v smeri, da niso sposobni dojeti smiselnosti enosti in enakovrednosti / tega kar je najboljše za vse.
Namesto, da se bojim, da v svoji okolici kot Destonijka ne bom našla primerne družbe zase, se raje družim in pogovarjam z vsemi ljudmi okrog sebe in na tak način raziskujem, kje se skrivajo meni podobni za podporo in debato.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da drugim ne bi znala primerno razložiti Desteni principov in da bi me zaradi tega zavračali. Znotraj tega si odpustim tudi strah, da se drugi z mano ne bodo želeli družiti, zato, ker ne sprejemam več nekaterih splošno uveljavljenih površnosti/nesmislov, ki sem jih v preteklosti.
Ko opazim strah pred zavrnitvijo s strani drugih zaradi tega, ker mi manjka samozaupanja glede predstavitve Desteni principov – se ustavim in diham. Ko opazim strah pred nesprejemanjem drugih, zaradi lastnega nesprejemanja splošno uveljavljenih površnosti/nesmislov – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da strah ne bo preprečil mojih neprimernih razlag nekaterim, niti zavračanja nekaterih kljub razlagam po mojih najboljših močeh… torej je nesmiselno, da obstajam v tem strahu. Zavedam se, da če me drugi ne bodo hoteli sprejet zaradi mojega zavračanja splošno uveljavljenih površnosti/nesmislov – kljub razlagi, bom še vedno imela sebe…
Namesto obstoja v strahu pred neprimerno predstavitvijo Desteni drugim in posledično zavrnitve s strani drugih, Desteni predstavim po svojih najboljših močeh in vprašam kaj je še nejasnega. Ljudem dam čas, da zadevo v miru prebavijo. Namesto obstoja v strahu, da me bodo drugi zavračali, ker ne sprejemam nekaterih splošno uveljavljenih površnosti/nesmislov, se raje opominjam na uničujoče posledice takšnega sprejemanja in sprejemam sama sebe – kot eno, kot enakovredno, kot vse!

PRIPADAM SEBI IN SPREJEMAM SEBE KOT ENO, KOT ENAKOVREDNO, KOT VSE. SVOJE ODLOČITVE SPREJEMAM NA PODLAGI TEGA, KAR JE NAJBOLJŠE ZA VSE ŽIVLJENJE. NE SPREJEMAM SEBIČNOSTI IN LOČEVANJA ('NITI PRI SEBI NITI PRI DRUGIH'). 


Ni komentarjev:

Objavite komentar