Izhajam
iz prepira, katerega vsebine ne bom pojasnjevala, ker ni bistvena. To je jasno
že po tem, da bi v spodnje odstavke lahko vstavila najrazličnejše vsebine.
Zanima me potek prepira kot potek stopnjevanja čustvenega + miselnega
stanja v katerem sem sodelovala. Da
realiziram kako v podobnih situacijah v bodoče preprečit nepotreben prepir kot
čustveno obsesijo.
…
Že
med prepirom sem bila razdvojena na obsedenko z jezo in na opazovalko. Prevlada
med tema dvema deloma se je izmenjevala. Na trenutke sem popolnoma popustila
kontrolo čustvom, vmes sem se izmenično zavedla nesmisla in bede čustvene
obsedenosti – svojega kričečega načina govora, gest in mimike… in sem samo
gledala… WTF delam!?! Ampak naslednji trenutek me je spet potegnilo nazaj v
energijo jeze. Verjetno je izpadlo prav smešno, ko sem v enem trenutku še
kričala, v naslednjem pa sem zaključila govor z umirjenim glasom. Kot da bi ves
čas igrala, kot da bi igrala vlogo psihopatke.?.
X
sem očitala, da pozna rešitev / ve kaj mora naredit, da bo odpravila določen
ponavljajoč se vzrok svoje jeze, pa tega ne naredi – torej se ji paše vdajat
jezi. Ampak to sem ji očitala v moji
ponavljajoči se reakciji jeze na njeno jezo – delala sem ravno prav to, česar sem jo
obtoževala; po principu dvojna merila – ena zame, druga zate. Ja – tu sem
zgrešila.
Iz
te celotne čustvene drame se je dalo potegnit vsaj nekaj smiselnega – medsebojno
sva si očitali česar druga pri drugi ne vidiva. In obe sva imeli prav
govorili resnico. Ona ni videla/realizirala/razumela vseh delov moje situacije,
jaz nisem videla/realizirala/razumela vseh delov njene situacije – ker ni
doživljala tega kar sem jaz in jaz ne tega kar je ona. In ker se o nekaterih
delih nisva niti pogovarjali.
---
Zaradi
konflikta, ki sva ga spremenili v prepir, sva realizirali, da ne poznava ozadja
dejanj, ki si jih druga drugi očitava… Kako tak konflikt predelat skozi
komunikacijo brez prepira nastalega na podlagi čustev?
Ta
prepir je bil še en primer pri katerem sem videla, da usmerjanje drugega z besedami ne zaleže – če niso podprta
z lastnimi dejanji.
Vseeno
pa traja, da svoja dejanja iz nepraktičnih navad spremenim v smiselne premike in
do takrat ne morem biti kar tiho. Zato se
takrat, ko vidim, da pri reševanju konflikta preko komunikacije prehajam v
čustveno stanje obvezno takoj umaknem in svoj umik jasno razložim – začasno morem vstran, ker v takem
stanju tega in tega čustva nisem sposobna umirjene komunikacije. Pred
nadaljevanjem pogovora poskrbim, da se z
dihanjem resnično umirim in pogledam kaj je bilo tisto, kar mi je dejansko
sprožilo čustveno reakcijo.
Po tem kar sem napisala, mi postaja jasno, da čustveno
reakcijo sprožijo naši nasveti drugim ki jih ne živimo mi sami. Prazne besede
na mesto vzgleda skozi dejanja. Kadar se zavedamo, da to počnemo, lahko
reakcijo preprečimo. Kadar se ne zavedamo lastne neiskrenosti oz svojih dvojnih
meril – pa nam to pokažejo naše lastne reakcije.
''Srčkano.'' V bistvu zelo uporabno.
Za predelavo skozi samoodpuščanje in samokorekcijsko prakso.
Ni komentarjev:
Objavite komentar