Reakcija tesnobe kot odziv na nenadno jezo drugih / SF+SCS+SC

Današnja objava je nadaljevanje včerajšnje:
Reakcija tesnobe kot odziv na nenadno jezo drugih 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v tesnobi in kot tesnoba.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v dvomu vase in kot dvom v sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v nezaupanju vase in kot nezaupanje v sebe.

Ko opazim, da obstajam kot tesnoba / dvom vase / nezaupanje vase – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sicer včasih res obstajam kot tesnoba / dvom vase / nezaupanje vase, hkrati pa se zavedam, da lahko obstajam tudi brez vsega naštetega.  

Namesto da obstajam kot tesnoba, raje obstajam kot sproščenost.

Namesto da obstajam kot dvom vase, raje obstajam kot prepričanost vase (enost in enakovrednost vsega življenja).

Namesto da obstajam kot nezaupanje vase, raje obstajam kot samozaupanje v zavedanju, da sem v procesu poravnave z življenjem samim.  

Zavezujem se, da bom skozi proces samoodpuščanja in samokorekcijske prakse iz svojega življenja očistila tesnobo, dvom vase in nezaupanje vase.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila tesnobo zaradi nenadne jeze X in njenega vztrajnega sovražnega pogleda. Znotraj tega si odpustim, da nisem z besedami zahtevala pojasnila za njeno reakcijo.

Ko opazim, da se premikam v stanje tesnobe zaradi nenadne jeze in sovražnega/ipičnega pogleda X/drugega – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se lahko z nenadno/afektivno jezo in sovražnim pogledom odzove le umsko-zavestni sistem. Zavedam se, da ga z umikom v tesnobo v bistvu podpiram.

Namesto da se umikam nenadni jezi in sovražnemu pogledu, ki temeljita na posesiji UZS – zaradi tega ker se izražata skozi štiriletno deklico, ji raje dam jasno vedet me ni strah UZS in zahtevam pojasnilo za nenadno spremembo v neposredni povezavi z mano. (Adijo ljubkost…)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s tesnobo odreagirat na nenadno jezo babice, katere sprožilec je bilo moje oglašanje in na ponavljajoče se odklonilne reakcije babice, kadar se s petjem, plesom in različnimi glasovi sproščam v kuhinji.

Ko opazim, da prehajam v tesnobo zaradi nenadnega jeznega odziva babice in/ali zaradi ponavljajoče se odklonilne reakcije babice – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da imam na izbiro sproščeno izražanje tekom opravkov v kuhinji ali pa zagrenjeno potlačevanje same sebe, zato, da bo babici v kuhinji bolj znosno…

Namesto da s tesnobo reagiram na nenadno jezo babice oz. na ponavljajoče se odklonilne reakcije babice, babici raje povem, da če jo moje petje, plesanje, oglašanje med opravki v kuhinji moti, lahko gre v svojo dnevno sobo; jaz pa ne morem kuhat drugje…

http://eqafe.com/p/the-design-of-life-volume-2
Volume 2 videos:

10 - The Design of Fear of the future 11 - The Design of Gambling 12 - The Design of Anxiety 13 - The Design of Ascension 14 - The Design of Cellulite 15 - The Design of Jealousy 16 - The Design of Polarity 17 - The Design of Prayer 18 - The Design of Happiness

Reakcija tesnobe kot odziv na nenadno jezo drugih

V sebi nosim ogromno ene tesnobe. Verjetno vsa temelji na lastnem dvomu in posledično na nezaupanju v sebe in v druge. Občutim jo kot neprijeten občutek v želodcu oz. solarnem pleksusu, ki je tam in mi gnjavi. Za enkrat ne vem kako bi ga bolj konkretno opisala; jasno pa je, da takrat ko ne čutim tesnobe čutim prijetno / fizično ugodno sproščenost.

Včeraj in danes sem se znašla v dveh situacijah, kateri sta v meni sprožili intenzivno občutenje tesnobe.

Prva situacija se je zgodila s štiri letno sorodnico. Pila je sok, jaz pa sem stala za njo in nežno migala z njenim čopom in zraven pela pesmico. Nasproti naju je sedela njena babica z in naju opazovala z običajnim izrazom na obrazu. In potem naenkrat BOOOOOM!!! Tamala je z nepopisno jezo odložila kozarec na mizo, da smo vsi prestrašeno pogledali v njeno smer… potem pa se je obrnila k meni in me gledala s takšnim sovraštvom… Presenečeno sem jo gledala naravnost nazaj v oči in jo s pogledom spraševala – kaj je zdaj bilo to??? Potem jo je njena mama odpeljala. Ok – resda še nisem videla otroka, ki bi bil tako samosvoj kot je ona… Ampak tisti pogled, tista nenadna jeza je po prvotnem presenečenju v meni zbudila tesnobo. Ko sem jo gledala v oči za pojasnilo, ona pa je kar vztrajala s sovražnim pogledom, sem popuščala pod njim…

Druga situacija. Kuham kosilo. V kuhinji je tudi babica. (Ki sem ji malo prej dala tableto proti glavobolu. Radio imam precej naglas.) Poizkusim gobe in pravim: ''MMM, kako so dobre! … Mmm… Mmm… Mmm''. Babica se naenkrat z jeznim obrazom zapiči vame: ''Kaj spuščaš take glasove!!!'' Ok – možno, da je pomešala moj glas in glas iz radia, ampak vseeno… Moti jo ko spuščam glasove, ko si pojem, naredi gesto kot da bi me hotela udarit kadar plešem… WTF? Presenečeno jo pogledam in jo 'vprašam' če zraven nje ne bi smela počet nič od naštetega. Zamomlja nekaj pred sebe. V meni tesnoba. Ker me vse našteto sprošča in ker to rada počnem med kuho. Babica pa je po petih minutah najin pogovor pozabila in me bo naslednjič spet poskušala zatret. Ampak takrat jo bom poslala ven iz kuhinje…

Samoodpuščanje, samokorekcijski nasveti in samo zaveze sledijo v naslednji objavi.

http://andrewgableart.com/

Moje reakcije v primerih, ko me mama gleda/opazuje / SF+SCS+SC 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel: ''opazuje me, ker je nesigurna in išče sigurnost v meni – to me razjezi'' in čustveno reakcijo jeze.

Ko opazim, da obstajam kot misel: ''opazuje me, ker je nesigurna in išče sigurnost v meni – to me razjezi'' in kot čustvena reakcija jeze – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sem ta sklep o maminem razmišljanju med tem ko me opazuje oblikovala na podlagi lastne izkušnje – ko sem bila nesigurna vase in sem iskala sigurnost v mami, hkrati pa sem postajala vse bolj jezna, ker nisem imela dovolj samozaupanja, da bi sigurnost poiskala v sebi in postala eno z njo.

Namesto da obstajam v mislih (o tem, kako mama išče sigurnost v meni), raje s pomočjo dihanja sama poiščem sigurnost v sebi – in prekinem lastne reakcije na njeno opazovanje mene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel: ''opazuje me kot svoj ponos in hkrati kot svojo skrb – v glavnem kot SVOJO!!!''.

Ko opazim, da obstajam kot misel: ''opazuje me kot svoj ponos in hkrati kot svojo skrb – v glavnem kot SVOJO!!!'' – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da s to mislijo v bistvu sama sebe definiram skozi lastne predstave o tem kako me definira mama… Uf – definiram se kot njen ponos in hkrati kot njena skrb, v glavnem kot njena? Pri tem pa ji še očitam, da si me lasti? Blodiiiim!
Namesto da si domišljam kaj si misli mama medtem ko me opazuje, se raje osredotočim na svoje dihanje in preverim svoje reakcije in tako prevzamem samoodgovornost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel: ''opazuje me z rahlim nasmeškom in rahlo privzdignjenimi obrvmi – tiho se norčuje iz mene.''

Ko opazim, da obstajam kot misel: ''opazuje me z rahlim nasmeškom in rahlo privzdignjenimi obrvmi – tiho se norčuje iz mene.'' – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je to moja interpretacija njenega izraza s katero ustvarjam notranji konflikt in se na ta način v bistvu posmehujem sama sebi in se nočujem sama iz sebe… 

Namesto da si po svoje interpretiram njen izraz, jo raje direktno vprašam –  zakaj me opazuješ z nasmeškom in privzdignjenimi obrvmi – bi mi rada kaj povedala?

+

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirat z občutkom odpora in tesnobe, kadar se moj pogled sreča z maminim in mi mama pomežikne z obema očesoma.

Ko opazim, da reagiram z občutkom odpora in tesnobe, kadar se moj pogled sreča z maminim in mi mama pomežikne z obema očesoma – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sem si pomežik interpretirala kot da hoče mama pokazat neko nedoločeno vrsto odobravanja oz. kot da hoče poudarit najino povezanost. Zavedam se, da sem reagirala zaradi odpora ob misli, da bi si mama utegnila mislit, da si želim njenega odobravanja in poudarjanja najine navidezne povezanosti.

Namesto da ob maminem pomežiku oz. podobni fizični gesti reagiram z odporom in tesnobo, začnem mežikat nazaj oz. ji odzrcalim gesto.

Moje reakcije v primerih, ko me mama gleda/opazuje / SF+SCS+SC 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamino opazovanje mene definirati in povezovati z občutki nelagodnosti, nervoze in tesnobe. Znotraj tega si odpustim, da sem si zaradi teh reakcij povzročala fizično neudobje in utesnjenost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamin izraz z lahnim (arhaičnim) nasmeškom in včasih še z rahlo privzdignjenimi obrvmi, medtem ko zre v mene, definirat kot negativnega.

Ko opazim, da opisan mamin izraz, ki strmi v mene sodim  kot negativnega – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da z negativnimi interpretacijami maminega obraznega izraza zazrtega vame obstajam v mislih in ustvarjam energijo za svoj UZS.

Namesto da mamin obrazni izraz z lahnim nasmeškom in lahno privzdignjenimi obrvmi, ki zre v mene definiram kot negativnega, raje vsakič ko ga uzrem vso svojo pozornost preusmerim na dihanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi mamo vprašala o čem razmišlja med tem ko zre v mene zaradi bojazni, da bi jo užalila.

Ko opazim da se bojim vprašat mamo o čem razmišlja medtem ko zre vame, zaradi bojazni da je ne bi užalila – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da s strahom pred mamino užaljenostjo pomagam to užaljenost v bistvu ohranjat… Zavedam se, da če mi odgovori v smislu 'Jezus, te pač gledam – kaj zdaj te še gledat več ne bi smela', ji povem, da me njeno gledanje ne moti, ampak da me zanima kaj razmišlja medtem ko me gleda.

Namesto da se bojim vprašat mamo o čem razmišlja ko me gleda za to, da je ne bi užalila, si jo raje dovolim vprašat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel 'opazuje me, ker od mene nekaj pričakuje – najbrž hvaležnost / spoštovanje / potrdilo nadrejenosti?'.

Ko opazim, da obstajam kot misel 'opazuje me, ker od mene nekaj pričakuje – najbrž hvaležnost / spoštovanje / potrdilo nadrejenosti?' – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sem sama tista, ki se sprašujem o svoji ne-hvaležnosti do mame, o svojem ne-spoštovanju do mame in o svoji ne-enakovrednosti z mamo.

Namesto, da obstajam v mislih, mami raje izkažem malo več hvaležnosti in jo malo manj kritiziram, ji izrazim spoštovanje kadar dela to kar govori in se dojemam kot enakovredno z njo – četudi me ona dojema kot podrejeno – ker mi omogoča preživetje.

Moje reakcije v primerih, ko me mama gleda/opazuje

Danes pri kosilu sem zaznala mamin pogled na sebi (sediva si nasproti mize). Prevzel me je občutek nelagodnosti, nervoze, tesnobe… Spomnila sem se še mnogih podobnih trenutkov in se začela spraševat zakaj pri hudiču reagiram s takšnimi vzorci, ki jih občutim kot nenadno spremembo iz dokaj udobnega fizičnega stanja v neudobno/utesnjujočo.

Zakaj me razdraži mamin obrazni izraz kadar z lahnim (arhaičnim) nasmeškom in včasih še rahlo z privzdignjenimi obrvmi zre v mene? Polna glava pomislekov, ki jim pripisujem negativni energijski naboj… Če bi jo vprašala o čem razmišlja, medtem ko me gleda/opazuje, bi skorajda zagotovo rekla nekaj v smislu – Jezus, te pač gledam – kaj zdaj te še gledat več ne bi smela.

V resnici torej ne vem zakaj me v specifičnem trenutku opazuje in verjetno je niti nima smisla spraševat…  ampak v mislih sem si ga sposobna pošteno zablodit; na kar kaže že razpon odgovorov domnevanj:

- opazuje me, ker od mene nekaj pričakuje – najbrž hvaležnost / spoštovanje / potrdilo nadrejenosti?,

- opazuje me, ker je nesigurna in išče sigurnost v meni – to me razjezi,

- opazuje me kot svoj ponos in hkrati kot svojo skrb – v glavnem kot SVOJO!!!,

- opazuje me z rahlim nasmeškom in rahlo privzdignjenimi obrvmi – tiho se norčuje iz mene.

Skozi samoodpuščanje, ki sem ga doslej delala na svoje reakcije na mamo oz. na svoj odnos z mamo, sem dojela, da sem jo najprej hotela na silo spreminjat, namesto da bi spreminjala sebe… pri pisanju pa sem se tudi mogla ves čas opominjat, da nisem pisala o njej, ampak o svojih reakcijah na njo. Zato se tokrat že v naprej opominjam:

Ko pišem samoodpuščanje, vedno pogledam kje očitki, ki jih usmerjam proti mami obstajajo znotraj mene. Ne projiciram svojih mindfuckov na mamo!!! (ker ima ona že tako ali tako svoje in ne rabi še mojih prispevkov). + Nehaj z dvojnimi merili, Duška!!!

Babica, kaj še delaš tu… / SF+SCS+SC 4

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da si je babica za demenco v veliki meri kriva sama in jo obsojati, da je s tem vsem v gospodinjstvu pošteno otežila življenje – zaradi česar sem jo vedno znova tako zlahka kritizirala in se jezila na njo.

Ko opazim, da babico obsojam, da nam je zaradi svojih preteklih dejanj vsem pošteno otežila življenje, jo zaradi tega kritiziram in se jezim na njo - se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je svojim alkoholizmom sicer res pripomogla k nastanku demence, hkrati pa se zavedam,  da ne poznam vseh dejavnikov, ki so povzročili njeno demenco (in da je dandanes vse več dementnih ljudi). Zavedam se, da z obsojanjem babice ne pomagam niti njej, niti sebi – ker z obsojanjem ne morem ničesar spremenit. Tako kot tudi s kritiko in jezo ne…
Namesto da babico obsojam, jo kritiziram in se jezim na njo, jo raje spremljam kakor bi bila rada na njenem mestu spremljana sama (in se pri tem zavedam, da babici ni nihče predstavil Desteni orodij, da bi se lahko izmotala – tako kot se lahko jaz…)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel: '' da lahko [babica]naredi karkoli 'hoče' (v resnici tak zares ne ve kaj dela…), pa za to ne bo odgovarjala – medtem, ko boš ti odgovarjal za svojo razočaranje / jezo / vse vrste strahov in tesnobe / občutke krivde… in še po(s)pravljal za njo…''

Ko opazim, da obstajam kot misel v neenakovrednosti glede odgovornosti – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da babica do konca življenja ne bo odgovarjala za svoja dejanja nikomur izmed nas, ki živimo z njo – zato, ker se jih zaradi demence niti ne zaveda in torej ni sposobna odgovarjat za njih. Hkrati se zavedam, da bo za svoja dejanja po smrti odgovarjala sebi in življenju. Zavedam se, da smo ostali, ki reagiramo na njo sposobni-dolžni odgovarjat za svoje reakcije v danem trenutku in da ne moremo niti približno primerjat njene in naše odgovornosti.  Zavedam se, da babica ne po(s)pravlja za sabo, ker sproti pozabi, kaj je sploh delala.!.

Namesto da živim v prepričanju, da ni pošteno, da babica ne rabi odgovarjat za svoja dejanja, ostali pa moramo odgovarjat za svoje reakcije na njena dejanja/besede, se raje spomnim, da babica dosmrtno več ni sposobna odgovarjat za svoja dejanja, jaz pa sem sposobna odgovarjat za svoje reakcije in si jih zato sproti odpuščam in jih odpravljam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor do bližine druge babice – ki je še bolj dementna, ki me več ne pozna, ki zna bit že pošteno nesramna / psihično agresivna. Znotraj tega si odpustim strah pred tem, da bomo to doživljali tudi z babico s katero živimo; podobno kot smo že doživljali alzheimerjevo s pokojnim dedkom.

Fuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuu-ck!

Ko opazim odpor do bližine druge babice in strah pred poslabšanjem stanja babice s katero živimo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da mi obe babici zrcalita moje najhujše strahove, ki jih imam v povezavi s (svojim) staranjem, pozabo, telesnimi bolečinami in duševnimi boleznimi.
Namesto da se ukvarjam z odporom do bližine druge babice, raje preverim reakcije, ki se mi pojavljajo, jih sproti izpišem in predelam skozi samoodpuščanje. Namesto, da se ukvarjam s strahom glede prihodnosti babice s katero živimo, ji raje posvetim kak trenutek pozornosti več…

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirat, da je reagiranje na nesmisle starih staršev katerih duševne bolezni se skozi čas stopnjujejo popolnoma nesmiselno. Znotraj tega si odpustim strah pred nenehnim slabšanjem njihove in s tem moje/naše situacije.

Ko opazim da reagiram na nesmisle babic katerih duševno stanje se nenehno poslabšuje – se ustavim in diham.
Ko opazim strah pred tem, da se poslabševanje ne bo nehalo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da babici v večji ali večjejši meri nista več sposobni zdravorazumskega razmišljanja, zato opustim vso upanje v zvezi s tem in na njune nesmisle ne reagiram s čustveno prizadetostjo in si jih nikoli ne jemljem osebno. Zavedam se, da je moj strah pred poslabševanjem situacije popolnoma nesmiseln… ker je jasno, da se bo poslabševanja nadaljevalo.

Namesto da na nesmisle duševno bolanih babic reagiram s čustveno prizadetostjo in si jih jemljem osebno, raje vsako njuno izjavo prediham in se šele nato odzovem… Namesto da se poslabšanja bojim, se raje z njim sproti spoprijemam po svojih najboljših močeh.

Pri nas doma – naša familija in tetina familija s babico 2…

Babica 2 o mojem ateju v 'Hitlerskem načinu': ''Er ist MEIN Sohn – Ich nehme Ihn mit nach Hause!''

Skušam omilit napetost in šaljivo-dramatično pripomnim: ''Aber Er ist mein Vater!''.

Babica 2 z odločno, neizprosno intonacijo: ''Jaa, ja... Er kommt mit! Ich nehme Ihn mit!''.

Pričakovala sem, da bom s svojim vložkom situacijo naredila komično in zabavno… njen odziv me je šokiral in prestrašil, občutila sem tesnobo…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pričakovati, da bom sprostila situacijo in odreagirati s strahom in tesnobo, ker mi to ni uspelo. Znotraj tega si odpustim, da sem se ustrašila kombinacije babičinih odločnih + nerazumnih besed.

Ko opazim, da obstajam kot pričakovanje sprostitve – se ustavim in diham.

Ko opazim, da se ustrašim kombinacije odločnost + nerazumnost – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da s pričakovanjem hkrati ustvarjam možnost razočaranja, ki se je tokrat manifestiralo v obliki strahu in tesnobe. Zavedam se, da s strahom ne bom odstranila kombinacije odločnost + nerazumnost, torej je moj strah nesmiseln.

Namesto da si ustvarjam pričakovanja o sprostitvi, raje postanem eno s sprostitvijo. Namesto da se bojim kombinacije odločnost + nerazumnost, jo raje prediham in njenega posrednika vprašam kdo je.

Babica, kaj še delaš tu… / SF+SCS+SC 3

Odpustim si, da sem sprejela in  si dopustila reagirat z nadutostjo, kadar je babica prepričana v svoj prav jezno zanikala svoja dejanja, ki se jih zaradi demence ne spomni.

Ko opazim, da z nadutostjo reagiram na intonacijo babičinih zanikanj, katerih nesmiselnosti se babica ne zaveda – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se babičin vzorec zanikanja avtomatizirano ponavlja. Zavedam se, da jo moje nadaljnjo spraševanje v načinu nadutosti samo še bolj razjezi…

Namesto da poskušam babici povedat kaj je delala – na prezirljiv način, ker ne razumem v popolnosti kako lahko svoja dejanja iz tekočega dne zanika in kako se jih ne more spomnit… si na njeno zanikanje raje odgovorim z: 'Demenca time,' globoko zadiham in zaključim s spraševanjem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odreagirati z nervozo, kadar sem kuhala in mi je babica onemogočala nemoteno premikanje po kuhinji / kuhanje.

Ko opazim da postajam nervozna pri kuhi, ker mi babica onemogoča nemoteno premikanje pri opravilu – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se ne spomni kolikokrat mi je že stala na poti pri kuhi in zato ne more dognat, da me utegne njeno ponavljajoče se oviranje znervirat.

Namesto da si dopuščam nervozo zaradi babičinega ponavljajočega se oviranja mojih opravil v kuhinji, se spomnim, da za njo ponavljanje ne obstaja, čeprav sama obstaja kot ponavljanje…  premikam se okrog nje… ali jo z nežno intonacijo prosim, da se malo umakne.!.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da me babica sprašuje in ne posluša.

Ko opazim, da obstajam kot prepričanje, da me babica sprašuje in me ne posluša – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se ji je sluh morda ponovno poslabšal, da jo še bolj zapušča koncentracija /da mogoče jaz ne govorim dovolj razločno in glasno.

Namesto da se zaradi ponavljanja istega odgovora jezim, ji raje že prvič jasno in glasno odgovorim, če je možno pa pred tem navežem še očesni stik.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek krivde, kadar se je babica užalila zaradi mojega kritiziranja, preziranja njenega zanikanja resnice – ki za njo ne obstaja.

Ko opazim, da se počutim krivo zaradi odziva babice – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je babica trenutno največji izzivalec/preizkus moje potrpežljivosti in samokontrole in da nima smisla, da počutim krivo, kadar se na njo odzovem z nepotrpežljivostjo in izgubo popolnega nadzora nad sabo.

Namesto da se počutim krivo zaradi babičine užaljenosti ob mojem kritiziranju in preziranju, se kritiziranju in preziranju babice raje odpovem v prvi vrsti in tako preprečim nastanek občutka krivde. Če pa mi kontrola uide, pa to z umirjeno intonacijo obema priznam in se tako izognem nepotrebni krivdi.

Babica, kaj še delaš tu… / SF+SCS+SC 2

Danes začenjam s primerom, ki ga v prvotnem izpisovanju pod naslovom 'Babica, kaj še delaš tu…' nisem omenila, ker se je zgodil pravkar. Ampak ker sodi v kontekst tega naslova, ga bom vrinila, preden nadaljujem s predelavo prvotnega izpisa.

Pridem v kuhinjo, babica me vpraša če imam kak tablet. Odgovorim ji, da morem preverit če ji ga že ni dala mama. Zatrdi mi, da ji ga ni dala. Tega seveda ne sprejmem, ker je dementna. Hočem ji razložit, zakaj bom poklicala mamo…
''Kaj smo jedli za kosilo?''

''Ne vem.''

''Kako pa potem lahko rečeš, da ti mama ni dala tableta, če se ne spomniš kaj smo jedli za kosilo pred eno uro?!'' – še preden sem povedala do konca, se je pobrala iz kuhinje in zaprla vrata za sabo. Ignorirala me je, ker ji nisem verjela/zaupala, ker sem povzdignila glas? Ja jeba, babi… ni ti za zaupat ne glede na to karkoli rečeš, karkoli misliš in kakorkoli se počutiš zaradi mojega/našega nezaupanja…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati na babičine besede, za katere ona verjame da so resnične z napetostjo. Znotraj tega si odpustim, da sem reagirala z jezo, ker babica ni hotela poslušati moje razlage o tem, zakaj ji ne morem verjet na besedo.

Ko opazim, da reagiram na babičine besede, za katere ona verjame, da so resnične – se ustavim in diham. Ko opazim, da reagiram z jezo kadar babica ni pripravljena poslušat da ji ne morem verjet na besedo, ker pozablja – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da babica govori v avtomatiziranem vzorcu prepričanosti / avtomatiziranem obrambnem vzorcu, ki ne temeljita na realnosti, ampak na blodnjah in sta manifestirana posledica, ki je ni več moč spremeniti, pač pa samo še predihati do konca. Zavedam se, da če babica ni pripravljena slišat, da je dementna – zaradi česar ji ne morem verjet na besedo, ne rabim reagirat z jezo ali z občutkom krivde, ker stojim za svojim stališčem – ne glede na to ali ga ona posluša in/ali sprejme!

Namesto da na babičina avtomatizirana vzorca prepričanosti in obrambe reagiram z napetostjo, ji odgovorim z ''Vsekakor!'' ali s čim podobnim – da se na tak način znebim vdora napetosti in hkrati njej preprečim nadaljnjo nakladanje. Namesto da se jezim, ker babica ni pripravljena poslušat zakaj ji ne morem verjet na besedo ali se počutim krivo, ker ji tega nisem povedala bolj previdno, jo preprosto pustim oditi… četudi bi poslušala, bi pozabila…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je življenje v bližini dementnega človeka kot nenehna provokacija in da se je dementneža zato najbolje izogibati kolikor se le da.

Ko opazim, da se babice izogibam zaradi njene demence, ki jo dojemam kot provokacijo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da lahko babičina demenca (kot posledica njene vdaje UZS) sprovocira le umsko-zavestni sistem v meni, ne more pa sprovocirat mene kot fizičnega bitja.

Namesto, da babičino bližino dojemam kot provociranje/oviranje in o tem razglabljam sama s sabo v svoji notranjosti ter tako stopnjujem čustva nestrpnosti dokler se ne zderem na njo in se potem posledično počutim krivo… na babico raje gledam kot na občutljivo, počasi premikajoče se fizično telo z zblojenim umom, kateremu jaz kot stabilnejše, hitreje premikajoče se fizično telo prilagajam svoje premikanje in na katerem vadim svojo zdravorazumsko potrpežljivost. Dihaj, Duška, diham!

Odpustim si, da sem sprejela in dopustila počutiti se obremenjeno, ker je moja potrpežljivost v babičini prisotnosti 'na preizkušnji v vsakem trenutku'.

Ko opazim, da se zaradi babičinega konstantnega preizkušanja moje potrpežljivosti počutim obremenjeno – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da si preizkušanja svoje potrpežljivosti z babičine strani ne rabim jemat kot obremenitev. Zavedam se, da babici sploh ni jasno koliko potrpežljivost je potrebno za sobivanje z njo (da sproti pozabi kolikokrat si ji isto star povedal potrpežljivo, preden si dvignil glas)…

Namesto da se zaradi babičinega konstantnega preizkušanja moje potrpežljivosti počutim obremenjeno, si preizkušanje/ponavljanje raje vzamem kot izziv, se izzivu režim v fris in ohranjam potrpežljivost v dobro sebe in hkrati babice. Diham – nujno – za-vedno!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila razočaranje in jezo, kadar babica ni pojedla nastavljenega zajtrka, kadar je načela drugo hrano in je ni pospravila za sabo.

Ko opazim, da si dopuščam čustva jaze in razočaranja zaradi babičinih zablod s hrano – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se babičine zablode s hrano ponavljajo, če se jaz jezim v razočaranju ali pa tudi ne. Zavedam se, da jih zaradi demence ni sposobna odpraviti.

Namesto da se razočarana jezim zaradi babičin zablod s hrano, raje enostavno pospravim za njo – brez nepotrebnih čustvenih reakcij. (Pozdravim pozabo, ki jo vidim kot posledico babičinih dejanj in hkrati pozdravim svoj spomin na to zavezo – da se tudi sama ne spozabim in odreagiram s čustvi…)

Babica, kaj še delaš tu… / SF+SCS+SC 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babici privoščiti smrt. Znotraj tega si odpustim prepričanje, da je njen obstoj v konstantni pozabi (demenci) in bolečinah nesmiseln.

Ko opazim, da babici želim smrti – se ustavim in diham. Ko opazim da babičin obstoj v pozabi in bolečinah sodim kot nesmiseln – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da z obstojem v želji dajem pozornost svojim mislim in po nepotrebnem zapostavljam tukajšnjo realnost. Zavedam se, da lahko babici privoščim smrt, kolikor želim, pa bova obe vseeno mogli počakat na njen trenutek prihoda. Zavedam se, da obstoj v pozabi in bolečinah resda ni smiseln sam po sebi, da je pa morda nujen, da se začnemo zavedat posledic (svojih) nesmiselnih dejanj, životarjenja pod kontrolo UZS…
Namesto da razmišljam o nesmislu babičinega obstoja v konstantni pozabi in bolečinah, ga raje sprejmem, predihujem in si sproti odpuščam vse reakcije v povezavi z babico in njenimi zablodami.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila predvidevati, da če bi se sama nahajala v podobnih okoliščinah kot se sedaj babica, bi tudi sebi privoščila smrt.

Ko opazim, da predvidevam, da bi v babičini koži tudi sama sebi privoščila smrt – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da si tudi babica želi smrti; v preteklosti je večkrat izrazila to željo (tudi v obliki stavka: ''Ubij me!''). Zavedam se, da ogromno svoje 'pozornosti' svojega časa nameni osmrtnicam v časopisu. Zavedam pa se tudi, da niti njena želja, niti moje predvidevanje kaj bi si sama želela v njeni koži nista smiselna, ker sta samo miselna.

(S-misel začne obstajati komaj takrat, ko ga začneš iskati.?.)
Namesto da razmišljam o tem, da bi sama sebi v babičini koži tudi privoščila smrt, raje čim manj razmišljam / obstajam v energiji in kot energija – da ne bom rabila preživljat  podobnih posledic v obliki muke in bede, kot jih sedaj babica.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila čustvo tesnobe, kadar me je babica zaradi bolečin, ki jih je doživljala pozvala: ''Ubij me!''.

Ko opazim, svojo reakcijo v strahu/tesnobi, kadar me babica poziva naj končam njeno životarjenje/trpljenje – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se za strahom/tesnobo ob babičinem pozivu: ''Ubij me!'' skriva strah pred (lastnim) fizičnim trpljenjem in strah pred (lastno) vdajo in obupom. Zavedam se, da je strah 'zasužnjevalni model misli'.

Namesto da ob babičinih pozivih naj končam njeno trpljenje zapadam v različne strahove in tesnobo, ji preprosto povem – da ne ubijam ljudi; brez izjem, lol.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi tega, ker še nisem sposobna ohraniti stabilnosti/nereagiranja v babičinimi bližini.

Ko opazim, da se obsojam zaradi reakcij na babico / njena dejanja – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da babico vidno zapušča ostanek zdravega razuma, kakor tudi ostanek fizične moči. Zavedam se, da verjetno reagiram na njo in njena nesmiselna dejanja z čustvi jeze, razočaranja, nemoči, obupa, zgroženosti, nesmisla… zaradi strahu, da se utegnem tudi sama znajti v njenem položaju.

Namesto da se obsojam zaradi reagiranja/nestabilnosti vezane na babico / ne mene kot babico, se raje neham obsojat, saj se zavedam, da je že samo obsojanje reagiranje… Postopoma se učim zmanjševat reagiranje na babičine nesmisle – poskusila bom s smehom ali z neko vrsto takojšnje fizične sprostitve…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila predajati se prepletu čustev jeze, razočaranja, nemoči, obupa, zgroženosti, nesmisla… v povezavi z babico.

Ko opazim, da se predajam prepletu čustev jeze, razočaranja, nemoči, obupa, zgroženosti, nesmisla… v povezavi z babico – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da vsa ta čustva v povezavi z babico niso potrebna in niso smiselna. Zavedam se, da se preko babice soočam s tem kaj pomeni predaja fizičnega UZS in kakšne so poledice takšne vdaje.

Namesto da z babico sočustvujem v njeni bolečini (= si ustvarjam negativne občutke, zato se babica ne bi počutila same v svojih slabih občutjih) in namesto da se predajam prepletu čustev jeze, razočaranja, nemoči, obupa, zgroženosti, nesmisla… v povezavi z babico, raje preverim če ji lahko še kako asistiram skozi fizično pomoč, sicer pa njeno bližino prediham s čim manj reakcijami. 

Babica, kaj še delaš tu…

Bom direktna: babici želim/privoščim smrt. Ker ne vidim več smisla v njenem obstoju in ker v mi njen obstoj ne asociira na življenje. Ona obstaja v konstantni pozabi (demenca) in bolečinah.

Ne morem reči s popolno gotovostjo, ampak na njenem mestu bi po vsej verjetnosti tudi sama sebi privoščila smrt.

Kakorkoli – ne glede na to kolikor jaz babici privoščim smrt in kolikor si je želi sama, njeno zaključevanje 'življenja' traja že par mučnih let in bo verjetno trajalo par še bolj mučnih let.

Skušam ostajat stabilna, ko iz dneva v dan opazujem njena nesmiselna dejanja, ki včasih že mejijo na škodo. Ampak mi slej ali prej vedno znova spodleti. Odreagiram iz prepleta čustev jeze, razočaranja, nemoči, obupa, zgroženosti, nesmisla… Živet s takim človekom je kot da te nekdo nenehno provocira – kadarkoli je v bližini. Zato preživim z njo minimalno časa kolikor je možno.

Zraven nje je potrpežljivost na preizkušnji v vsakem trenutku:

-ko ji naredim zajtrk, pa ga ne poje do konca ali v različnih delih kuhinje so tri vrste hrane, ki si jih je načela in pustila tam,

-s tem, da ne ve da je karkoli jedla in če jo boš vprašal zakaj ni pospravila za sabo, bo trdila, da ni nič jedla in če boš vztrajal pri vprašanju, ti bo isto odgovorila z jezo in prepričanjem, da jo po krivem obtožuješ – ker se ne spomni in torej 'ni naredila',

-ko se mota po kuhinji medtem ko poskušaš kuhat in ti onemogoča nemoteno premikanje,

-ko sprašuje pa ne posluša (ali zakaj ji odgovore tolikokrat ponavljam, da se na koncu zderem)…

Ti primeri so samo za predstavo kaj pomeni kako jaz dojemam njeno izzivanje potrpežljivosti…

Najhujše pa je to, da se babica izredno hitro užali zaradi mojega/našega kritiziranja, po možnosti še kaj trmari in zanika, potem pa se umakne in takrat se v mene prikrade občutek krivde… zaradi kritike/jeze, ki sem jo stresla nad njo.

Bolano je vse skupaj… Kako se sprijaznit s tem, da lahko naredi karkoli 'hoče' (v resnici tak zares ne ve kaj dela…), pa za to ne bo odgovarjala – medtem, ko boš ti odgovarjal za svojo razočaranje / jezo /  vse vrste strahov in tesnobe / občutke krivde… in še po(s)pravljal za njo…

Druga babica?

Ona se že meni po nemško in maže svoj drek po stvareh.

Grozno. Predvsem za sorodnike, ki živijo z njo.

Psihopatske babice… in dedki.

Saj veš, da boš moral skrbet za njih dokler ne umrejo – navsezadnje so tudi oni skrbeli zate ko si še bil nebogljen otrok. Ali te oni mučijo s svojo prisotnostjo in tudi ti mučiš njih nazaj, ker nisi sposoben živet brez miselnih in čustvenih reakcij na njihove nesmisle.

Odločitev je padla – ob vsaki reakciji na babico bom sproti naredila samoodpuščanje. Če bodo reakcije milejše, bom naredila samoodpuščanje naglas kar v pričo nje – tako bo pozabila – če bodo reakcije bolj intenzivne, pa bom samoodpuščanje naredila takoj ko bo zapustila kuhinjo.

Samoodpuščanje na posamezne dele zgornje besedila sledi v naslednji objavi!

Hujšanje / SF+SCS+SC 7

Kolegica je videla moje bloge o hujšanju in mi za boljše razumevanje debelosti predlagala poslušanje intervjuja o Dizajnu debelosti.

  

Kaj to slišim?

Da hrana ni pravi razlog za debelost?
Da so pravi razlog misli + čustva + občutki - vseh ljudi; ne samo debelih posameznikov?
Da je debelost samo še en dizajn namenjen ohranjanju in preživetju Umsko-Zavestnega Sistema?

Da je debelost nepotrebna in da jo lahko ustavimo s samoodpuščanjem - torej z zaustavitvijo UZS?

Sprejeti ali ne sprejeti?

Imela sem prijateljico, ki je bila debela že od nekdaj. Kljub različnim poizkusom izgubljanja teže ji ni nikoli uspelo prav zares shujšati. Medtem ko se drugi ob določenih okoliščinah (potlačevanje čustev, prenajedanje zaradi pohlepa, hranjenje zaradi izkušanja energijskih navalov...) redimo in potem hujšamo... - namesto, da bi te umsko-zavestne vzorce predelali skozi samoodpuščanje in ustavili to jo-jo nihanje kilogramov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vse debele ljudi (med katere občasno prištevam sebe) soditi kot nedisciplinirane.

Ko opazim, da debelega človeka / debele ljudi sodim kot nedisciplinirane - se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je debelost dizajn namenjen preživetju UZS, da ni odvisen samo od posameznika in njegovih prehranjevalnih navad. Zavedam se, da s sojenjem in obsojanjem debelih ljudi kot nediscipliniranih pomagam vzdrževat UZS, ker podpiram ločevanje in razlikovanje zaradi sprejetih in dopuščenih mindfuckov, ki sem jih prevzela od družbe.

Namesto da debelega človeka / debele ljudi avtomatsko sodim kot nedisciplinirane in kot nesprejemljive podobe, jih raje ploh ne sodim - navsezadnje ne poznam resničnega ozadja posameznikovih razlogov za debelost.!.

Hujšanje / SF+SCS+SC 6

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi shujšala nazaj na 61-63kg, ki sem jih vzdrževala pred leti.

Ko opazim željo po kilogramih v katerih sem se gibala pred leti – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sem vmes spremenila način prehranjevanja, da se je vmes spremenilo moje telo, da so se vmes spremenile okoliščine… zato ni nujno, da mi bo uspelo shujšati na to težo in jo ohranjati, kakor tudi ni nujno, da bo ta teža ustrezala meni kot telesu v sedanjosti.

Namesto da obstajam v želji, ki bazira na preteklosti in tedanjih okoliščinah, raje oblikujem in vzdržujem težo na podlagi zdravorazumskih odločitev, temelječih v sedanjosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prehranjevati se glede na vprogrmiran okus.

Ko opazim željo po hrani, ki jo imam vprogramirano kot okusno in zavračanje hrane, ki jo imam vprogramirano kot neokusno – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je okus vprogramiran kot mnenje/prepričanje, ki se od posameznika do posameznika razlikuje (kot na primer versko prepričanje, politična opredelitev, kultura v katero smo rojeni…).

Namesto da se prehranjujem predvsem na podlagi tega kar imam vprogramirano kot ne/okusno, raje postopoma vedno bolj prehajam na živila, ki moje telo podpirajo in se izogibam živilom, ki mojega telesa ne podpirajo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samo sebe prepričevati, da ne pojem veliko sladkih in mastnih živil, namesto da bi se soočila z realnimi količinami.

Ko opazim da gradim prepričanje na podlagi tega za kar si želim da bi bilo res – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je to moje prepričanje izpuhtelo v zrak / se je izkazalo za lažno, takoj ko sem se začela o njem spraševati in se opazovati v samoiskrenosti. Zavedam se, da prav vsak dan zaužijem neko sladkarijo, četudi v minimalni količini… in da mi to niti ne olajšuje hujšanja, niti ne podpira mojega telesa.

Namesto da se prepričujem, da sladkarije in maščobe uživam zmerno, maščobe raje omejim kolikor lahko, sladkarije pa postopoma izločam iz svoje prehrane.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sladkarije – predvsem čokolado povezovati in definirati z nagrado. Znotraj tega si odpustim, da sem ta vzorec sprejela od staršev, sorodnikov in ostale okolice.

Ko opazim, da se želim s sladkarijami – predvsem čokolado nagradit – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sladkarije s poudarkom na čokoladi ne podpirajo mojega telesa, pač pa moj um / energijski naval. Zavedam se, da sistem sladkarije namerno propagira z namenom (čustvene) manipulacije posameznika. 

Namesto da sladkarije – predvsem čokolado povezujem in definiram z nagrado, raje zmanjšujem količino sladkarij s pomočjo povečevanja zavedanja o njihovem namenu in delovanju. Zavezujem se, da bom v bližnji prihodnosti – po možnosti kar v naslednjem mesecu izvedla 21 dni brez sladkarij, zato ker…

''Well, sugar is often consumed by people to supress emotions, or used to evoke the feelings the sugar gives them. The effects of stopping our sugar addiction can come with a struggle sometimes. People tend to complain about it.''

https://www.facebook.com/groups/223897570307/members/

Hujšanje / SF+SCS+SC 5

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hujšanje izvajati na podlagi prepričanja, da pokurim največ kalorij na najnižji stopnji težavnosti in z največjo možno hitrostjo.

Ko opazim, da hujšanje izvajam na podlagi prepričanj katerih izvora se ne spomnim – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sem si zaradi tega prepričanja hujšanje naredila bolj naporno in si po nepotrebnem zbijala notranjo motivacijo.

Namesto da hujšam na podlagi prepričanj, ki sem jih od 'neznano kod' sprejela enkrat v preteklosti, svoja prepričanja o hujšanju raje preverim z več viri in z odzivom mene kot telesa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odlašati z raziskovanjem pomena besed 'heart bit rate' ki sem jih zasledila na napravi, na kateri telovadim 3x tedensko.

Ko opazim, da odlašam s spoznavanjem navodil/priporočil za napravo/orodje, ki ga uporabljam v praksi – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da si lahko s teoretičnim znanjem, ki je na voljo o določeni napravi/orodju olajšam uporabo tega orodja in povečam učinkovitost uporabe tega orodja.

Namesto da posamezno orodje, ki ga uporabljam v pogostih intervalih uporabljam 'na pamet' – tako kot mislim, da bi naj bilo prav, se raje o njem brez odlašanja pozanimam.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila pozanimati se o informacijah glede hujšanja, 'ker je važno samo to, da več migaš' – in sem tako po nepotrebnem obremenjevala svoje telo do bolečin v mišicah/sklepih.

Ko opazim, da se moje telo odziva z bolečino – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da mi telo preko bolečine nakazuje, da ga nekje biksam.

Namesto da bolečino samoumevno vzamem v zakup za zmanjšanje kilogramov, raje poiščem informacije o tej bolečini in tako preverim kako naj preusmerim hujšanje, da bolečino omilim/odpravim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dnevno uporabo naprave vibra tone kot dodaten pripomoček pri hujšanju, čeprav neugodno vpliva na moj medenični predel in na živca na zadnji strani nog.

Ko opazim željo po uporabi vibra tona z namenom, da bi prej shujšala – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da v tem primeru zaradi želje po hitrejši izgubi kilogramov škodujem svojemu telesu.

Namesto, da se še naprej silim z vibra tonom, ga bom raje za teden dni izključila iz hujšanja. po preteku tega tedna se bom na podlagi odziva telesa odločila ali bom pripomoček popolnoma ukinila ali pa bom poskusila še z zmanjšano uporabo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila niz dogodkov povezanih z 'magičnimi japonskimi magnetno-akupresurnimi obročki za hujšanje':

- zagreti se za njih,

- obsojati se zaradi tega, ker sem se za njih zagrela na podlagi opisa, ki vsebuje kombinacijo informacij, ki jo vrednotim kot pozitivno,

- obsojati se zaradi tega, ker me drugi utegnejo videti kot naivno,

- lagati si, da si jih ne želim preizkusiti – zaradi strahu pred negativnim mnenjem drugih,

- soditi jih kot bližničnje  finte – dokler nisem preverila odziva uporabnikov na forumih,

-sekirati se, da si bom z njimi škodovala, ker ne poznam celotnega funkcioniranja obročkov.

Ko opazim, da obstajam v energiji skoz niz dogodkov – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem: da z zagretostjo sočasno ustvarjam možnost za razočaranje, da z obsojanjem sebe in z obsojanjem sebe kozi oči drugih ustvarjam pogoje za neiskrenost do sebe, da s predsodki soustvarjam realnost, da s sekiranjem zaradi morebitnih negativnih učinkov novih zadev ustvarjam neutemeljen strah pred novim.

Namesto, da obstajam kot 'energijski fliper', se raje soočim z izkušnjo ki bi jo rada doživela v fizični realnosti in prevzamem odgovornost za posledice. 

Hujšanje / SF+SCS+SC 4

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nestrpno željo po tem, da bi z lahkoto in v kratkem času shujšala na želeno težo.

Ko opazim nestrpno željo po manjšem številu kilogramov – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da živim v fizični realnosti, ki se odvija v času, skozi procese in ne v neki namišljeni realnosti, kjer bi kilogrami na hitro izginili z malenkost truda. Zavedam se, da bi sicer lahko shujšala hitreje ampak na račun lastnega zdravja.

Namesto da želim shujšat na hitro, raje hujšam postopoma in se izogibam ekstremov. Namesto da sem nestrpna glede izgube kilogramov, sem raje vztrajna in dosledna v svoji odločitvi v vsakem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila popuščanje pri hujšanju z izgovorom, da določeno hrano uživamo redko in da se ji takrat ne mislim odpovedat.

Ko opazim, da se izgovarjam na to, da določeno hrano, ki je na jedilniku samo ob posebnih priložnostih lahko normalno jem – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se 'različne' posebne priložnosti seštevajo – skupaj s posledicami. Zavedam se, da imam potem zaradi takšnih izgovorov občutek razočaranosti v smislu da mi hujšanje ne uspeva, da nisem sposobna shujšat…

Namesto da popuščam pri svojih odločitvah glede prehranjevanja v času hujšanja, se raje prediham skozi skušnjave – tako da si sproti odpuščam misli in čustva vezana na željo po hrani za posebne priložnosti oz. pa 'več te hrane'.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanašati se na hujšanje po sistemu 'več migaj + manj jej'  in da si nisem dopustila spoznavati se s specifikami prehranjevanja in gibanja, ki hujšanje pospešijo in ga naredijo učinkovitejšega (ne na račun zdravja).

Ko opažam, da se izogibam spoznavanju specifik prehranjevanja in gibanja, ki naredijo hujšanje učinkovitejše - zaradi tega, ker je na trgu tako veliko verzij, da več ne vem kateri naj zaupam – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da bolj kot spoznavam specifike prehranjevanja in gibanja, bolj učinkovito bom lahko shujšala in tako obdržala motivacijo do končnega cilja. Zavedam se, da si lahko z nepoznavanjem specifik prehranjevanja in gibanja tekom hujšanja lahko po nepotrebnem škodujem.

Namesto da se hujšanja lotevam površinsko, raje poiščem informacije, ki so skupne večini priporočil in jih postopoma prakticiram znotraj svojega hujšanja – če vidim, da podpirajo moje telo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila popuščanje pri malicah, kjer sem si za razliko od zajtrka in kosila živila omejila ravno zaradi tega, da bi si s tem omejila vsakodnevne skušnjave.

Ko opažam, da si pri malicah popuščam in namerno izbrana živila zamenjujem z drugimi – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se majhne nedoslednosti nabirajo na kup skupaj s posledicami in da na tak način ne morem učinkovito hujšat.

Namesto da si popuščam pri malicah, se raje opomnim, da imam prosto izbiro živil pri zajtrku in kosilu in raje pošteno premislim kaj točno bi rada jedla takrat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skozi vse svoje življenje programirat svoje misli in čustva v predalčka dobra/okusna hrana in neokusna hrana.

Ko opazim, da sodim hrano kot okusno/neokusno – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da se ne zavedam razlogov na podlagi katerih sem si vprogramirala posamezno določeno vrsto hrane kot ne/okusno.

Namesto da hrano izbiram glede na okus za katerega ne vem kako natančno sem si ga vprogramirala, hrano raje izbiram glede na to ali podpira moje telo in hkrati raziskujem svoje sprejete in dopuščene programe o hrani.

Hujšanje / SF+SCS+SC 3

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odlašati s hujšanjem, dokler mi ni garderoba postala pretesna in neudobna.

Ko opazim, da odlašam z hujšanjem, čeprav se zavedam posledic – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem,  da z odlašanjem hujšanja samo stopnjujem svoje lastno nezadovoljstvo in nezaupanje v sebe.

Namesto da odlašam s hujšanjem in si zaradi tega tečnarim v utesnjeni garderobi, raje konstantno vzdržujem enakomerno težo. Če opazim, da moje telo boljše funkcionira z več kilogrami kot doslej, pa poskrbim za primerno in udobno garderobo.

Odpusti si, da sem sprejela in si dopustila 'jesti z očmi' in zaradi okusa.

Ko opazim, da nenadoma postanem lačna / željna hrane šele takrat ko jo zagledam in se zavem, da je pred mano nekaj kar sem sprejela in si dopustila vprogramirat kot 'okusno' – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem,  da hranjenje z očmi in na podlagi 'okusnega' pri meni ogromno krat ne izhaja iz dejanskih potreb telesa, ampak iz želje po več energiji / iz pohlepa -  strahu pred tem, da bo okusno zadevo pojedel nekdo drug še pred mano (smeh) in bom tako do nadaljnjega ostala brez.

Namesto da jem na podlagi trenutne lakote / umske lakote / sprejetega in dopuščenega okusa, raje opuščam živila, ki preverjeno ne podpirajo telesa na splošno (maščobe, sladkor…), spoznavam katere sestavine najbolj podpirajo moje telo in jih postopno zamenjujem s tistimi, ki jih imam vprogramirane kot okusne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila 'flajckanje' – vnašanje hrane mimogrede, med obroki, malo tu – malo tam.

Ko opazim željo po flajckanju – se ustavim in diham.

(Hahahaha – sem šla pogledat pomen besede flajckanje na net in sem ugotovila, da flajcka pomeni vlačuga :)

Vidim/realiziram/razumem,  da je vnašanje hrane mimogrede in zato ker je pač dobra zelo nesmiselna navada. Zavedam se, da se 'nedolžno'  flackanje nabira na kup, ki se izrazi kot povečanje maščobnih oblog in/ali kot hrana za UZS oz. obstoj v energiji.

Namesto, da flajckam med obroki in pred pripravo obrokov, ob želji po flajckanju raje spijem kak požirek vode.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da se lahko debelost - razen v izjemnih primerih, ko je uradno bolezenska – odpravi s pomočjo zadostne samodiscipline in da s(m)o debeli razen izjem nedisciplinirani.

Ko opazim da debele/močnejše/obilnejše ljudi sodim kot nedisciplinirane – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem,  da debelost ni nujno povezana z nedisciplino ali uradno priznanimi boleznimi. Zavedam se, da ljudje slabo poznamo sebe kot telo, ker smo toliko časa funkcionirali pod prevlado UZS nad telesom/življenjem samim.

Namesto da debelost avtomatsko povezujem z nedisciplino, raje raziskujem pojav debelosti in ugotavljam kaj vse jo razen nediscipline še pogojuje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila med razlogi za HUJŠAnje sprejeti tudi razlog 'da bom bolj sprejemljiva podoba za sebe in druge'.

Ko opazim, da hujšam z namenom, da bi bila bolj sprejemljiva podoba za druge in s tem posledično za sebe – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem,  da se zanašam na to, da če bom bolj sprejemljiva podoba za druge, bom s tem tudi bolj sprejemljiva za druge na splošno in bom posledično imela večji vpliv na druge, ki si ga želim zaradi razširjanja praktično uporabnih rešitev, ki so najboljše za vse enakovredno.

Namesto da se zanašam na to, da mi bo bolj sprejemljiva / vitkejša podoba pripomogla pri pridobivanju pozornosti drugih, to sposobnost raje nadgrajujem na osnovi samozaupanja.

Video o slikovni predstavitvi / podobi 

Hujšanje / SF+SCS+SC 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bolj skrbeti za enakomerno telesno težo ko sem bila samska ali ko sem imela bolj suhega partnerja oz. da sem prenehala skrbeti za enakomerno telesno težo, ko sem imela obilnejšega partnerja.

Ko opazim, da ne/skrb za telesno težo pogojujem z zunanjimi dejavniki/osebami – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da (moje) telo samo ve kakšna teža mu najbolj ustreza in kakšna teža ga najbolj podpira. Zavedam se, da sem/smo zavedanje o lastnem telesu in s tem o teži preglasili z umskimi in čustvenimi iluzijami.

Namesto, da svojo težo pogojujem skladno z partnerjevim izgledom  / zunanjimi dejavniki, raje raziskujem komunikacijo z lastnim telesom skupaj s težo in kot telo s težo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila v primerih ko sem se zredila tolažiti se s tem, da sem se na vse zadnje zredila tudi v joške in da imam sedaj večje, smeh.

Ko opazim, da se ob povečanju kilogramov tolažim s povečanjem svojih jošk/prsi – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je konstrukcija mojega telesa neproporcionalna  (večja zadnjica, manjše prsi aka vlka rit pa male joške) z vidika umsko zavestnega sistema, sicer pa ji nič ne manjka in nima ničesar preveč.

Namesto da se takrat ko imam več kilogramov tolažim s tem, da imam večje prsi / namesto da se takrat ko imam manj kilogramov tolažim s tem, da imam manjšo zadnjico, svoje prsi in zadnjico sprejemam enakovredno hkrati – kot dela konstrukcije svojega telesa z več ali manj kilogrami!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila po eni strani biti ponosna na partnerja, ker je začel hujšati in s tem zmanjševati možnost zdravstvenih zapletov zaradi debelosti in po drugi strani biti razočarana nad partnerjem, ker je hujšal tudi zaradi tega, da bi dobival pozornost in potrdila od drugih/nasprotnega spola.

Ko opazim notranji konflikt med ponosom in razočaranjem v povezavi s hujšanjem pri partnerju – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da lahko svoje reakcije ponosa in razočaranja v povezavi s partnerjevim hujšanjem predelam skozi samoodpuščanje.  Zavedam se, da se lahko s partnerjem pogovarjam o ne/smiselnosti razlogov za njegovo hujšanje.

Namesto da čustva in občutke glede partnerjevega hujšanja potlačujem v sebi, jih raje sproti predelam skozi samoodpuščanje. Namesto da se sekiram, ker si partner želi zunanje pozornosti in potrditve, se z njim raje pogovorim o razlogih zakaj si pozornosti in potrditve – s tem pa tudi kontrole nad svojim počutjem - ne da sam. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da sem se fantu pri hujšanju pridružila zaradi podpore njemu/sebi/nama in da si nisem dopustila realizirati, da sem se mu prej kot pridružila, prilagodila zaradi strahu pred njegovo zavrnitvijo / najinim postopnim ločevanjem.

Ko opazim, da se za mojo podporo partnerju pri hujšanju in načinu hujšanja skriva strah pred partnerjevo zavrnitvijo – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem,  da zaradi strahu pred partnerjevo zavrnitvijo partnerju nisem upala jasno izrazit svojega mnenja – da se mi sprememba najinega vsakdanjika zaradi prilagajanja hujšanju za katerega se je odločil zdi preveč utesnjujoča in monotona.

Namesto da vztrajam pri partnerjevih (shujševalnih) aktivnostih tudi takrat, ko že dojamem da mi ne ustrezajo, se s partnerjem o tem raje iskreno pogovorim in si ne dopuščam strahu pred morebitnim konfliktom/nestrinjanjem/zavrnitvijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila metati hrano vase / se tolažiti s hrano ob zaključku partnerske zveze / ob trenutkih čustvene nestabilnosti.

Ko opazim, da hrane ne konzumiram zaradi tega ker bi bila lačna, ampak zato, da bi se z njo (po)tolažila – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da ima tolaženje s hrano nepotrebne nesmiselne posledice.

Namesto da se tolažim s hrano, raje izpišem in predelam vzrok zaradi katerega se mi dozdeva, da potrebujem tolažbo in se posvetim gibanju.

POZOR - RES HUD VIDEO V POVEZAVI S HUJŠANJEM IN SLADKORJEM

Hujšanje / SF+SCS+SC 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po zmanjšanju kilogramov na podlagi izkušenj v preteklosti.

Ko opazim, da si želim ponovit pretekle izkušnje/vzorce – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je preteklost mimo in da izkušnja izgube kilogramov in vzdrževanja kilogramov ne bo nujno ista podobna kot je bila v preteklosti. Zavedam se, da hkrati z obstojem v želji ustvarjam pogoje za lastno razočaranje / minljivo navdušenje – torej sodelujem v energiji, ki je hrana za umsko-zavestni sistem.

Namesto da si želim ponovit pretekle izkušnje, raje živim v sedanjosti po svojih najboljših močeh. Namesto, da obstajam kot energija nastala kot in zaradi želja, se raje opominjam da so želje umske tvorbe, dejanja pa fizična dejstva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da bi moral biti špeh / obilnejše maščobne obloge prekrit (z oblačilom, ki ni tako tanko, da špeh poudari).

Ko opazim, da reagiram na odkrite obilnejše maščobne obloge – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sem takšno prepričanje prevzela od družbe. Zavedam se, da če bi družba sprejemala (delno) odkrite obilnejše maščobne obloge, bi tudi jaz sama imela takšno prepričanje.

Namesto da se avtomatsko zgražam zaradi vidnih / slabo prikritih obilnejših maščobnih oblog, na njih raje vadim odpravljanje sprejetih/posvojenih/avtomatiziranih vzorcev… in ne sodelujem pri obrekovanju na to temo z drugimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati se kadar sem se zredila do te mere, da so moje maščobne obloge postale opaznejše pri uporabi stare garderobe. Znotraj tega si odpustim da sem si zaradi strahu pred nesprejemanjem drugih potem kupovala oblačila, ki so te obloge prikrila.

Ko opazim, da se obsojam zaradi tega, ker sem se zredila – se ustavim in diham. Ko opazim, da hočem pred drugimi prikriti pridobljene kilograme – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da s (samo)obsojanjem ne rešujem problematike pridobljenih kilogramov / maščobnih oblog. Zavedam se, da je problematika kilogramov / maščobnih oblog v naši družbi pošteno izprijena. Zavedam se, da z načrtnim prikrivanjem kilogramov v tej izprijenosti sodelujem zaradi strahu pred nesprejemanjem drugih.

Namesto da se obsojam zaradi pridobljenih maščobnih oblog, raje preventivno poskrbim da jih sploh ne pridobim oz. da pridobljene kilograme sproti izgubim/pokurim; jih ne nalagam do utesnjenosti v lastnih oblačilih. Namesto da svojo težo uravnavam po družbeno sprejetih merilih, raje iščem načine kako uravnavati težo tako da bo najboljša za moje telo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila videti se bolj sprejemljivo skozi oči drugih kadar sem imela manj kilogramov in videti se manj sprejemljivo kadar sem imela več kilogramov.

Ko opazim da se skozi oči drugih sodim kot bolj ali manj sprejemljivo glede na količino kilogramov – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da s sojenjem svojih kilogramov skozi oči drugih sodelujem v umsko-zavestnih konstruktih in v obstoju v energiji.

Namesto da svojo težo prilagajam sodbi/številki za katero mislim, da bo sprejemljiva za druge, se raje sprejmem sama in svoje kilograme zrdavorazumsko uravnavam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila opustiti bolj smiselne prehranjevalne navade in jih zamenjati z manj smiselnimi zaradi prilagajanja partnerju.

Ko opazim, da svoje prehranjevalne navade podrejam navadam partnerja - se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je prilagajanje prehranjevalnim navadam partnerja včasih sicer neizbežno, ampak da lahko ima dolgoročno gledano opaznejše posledice.

Namesto, da se brezpogojno prilagajam partnerjevim prehranjevalnim navadam, zato da bi se počutila od njega sprejeto, s partnerjem raje debatiram o najinih prehranjevalnih navadah, o njihovi smiselnosti in skupaj z njim naredim korekcijski načrt. + Namesto, da iščem partnerja za skupno predajanje 'užitkom nezdrave hrane' z namenom da se ob tem ne bi počutila preveč slabo, se raje vprašam zakaj si sploh želim hrane, ki ne podpora mojega telesa, ampak moj um in čustva.