Samoomejevanje skozi MEDLOST/ samo-odpuščanje 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odvzeti si svojo moč, ki jo imam kot bitje inkarnirano v fizično telo in prepustiti umsko-zavestnemu sistem - tako svojemu kot od drugih – da jo usmerja v svoje sebične spletke.

Ko opazim, da svojo moč/direkcijo prepuščam umsko-zavestnemu sistemu – se ustavim in diham. (Fak kako me je začelo dušit in silit na kašljanje tekom pisanja tega samo-odpuščanja…)

Vidim, realiziram, razumem, da nimam opravičila, da si še naprej dovoljujem prepuščati svojo moč destrukciji UmZS.

Zavezujem se, da se bom po dopustu resetirala in se začela intenzivneje poravnavati z enostjo in enakovrednostjo – s tem kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti tiha kadar bi bilo bolje da bi glasno spregovorila o zdravorazumski direkciji v specifičnem primeru.

Ko opazim, da sem sem tiho kadar bi bilo bolje spregovoriti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se zaradi obstoja v strahu, da nečesa ne bom znala primerno posredovati/sporočiti omejujem in s tem delam večjo škodo kot če bi poskušala in nekajkrat naredila napako.

Zavezujem se, da bom v primeru, ko vidim da bi bila moja perspektiva koristna to tudi izrazila – čeprav se mi bo v prvem trenutku zdelo, da tega nisem sposobna narediti tako da bo imelo smisel za drugega.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila definirati aktivnosti UmZS kot življenje.

Ko opazim, da aktivnosti UmZS definiram kot življenje samo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da aktivnost/premikanje samo po sebi še ne pomeni živeti.

Zavezujem se, da se ne bom več slepila z lažnimi aktivnostmi, ki jih prepoznam po sebični komponenti (pogosto skriti v ozadju).  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v obžalovanju in/ali jezi zaradi časa, ki sem ga izgubila z obstojem v medlosti in s tem zaradi potenciala, ki ga nisem izkoristila.

Ko opazim, da obstajam v obžalovanju in/ali jezi – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je obstoj v obžalovanju in/ali jezi prav tako zapravljanje časa kakor je obstoj v medlosti.

Zavezujem se, da si ne bom dopustila obžalovanja in/ali jeze zaradi časa v katerem nisem polno izkoriščala svojega potenciala, ampak se bom osredotočala na polno izkoriščanje svojega potenciala v (vsakem) danem sedanjem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila izrazito negativno reagirati na besedo medlost.

Ko opazim, da z odporom reagiram na besedo medlost – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sem na besedo medlost reagirala z odporom zaradi zavedanja da obstajam v medlosti / kot medlost – zaradi česar sem se posledično počutila razvrednoteno.

Zavezujem se, da bom korak za korakom stopala iz medlosti v kateri sem si dolgo dopustila obstajati in da si bom povrnila vrednost kot samo-zaupanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zavlačevanje.

Ko opazim, da zavlačujem – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da z zavlačevanjem tega za kar vem, da je potrebno spremeniti škodujem sebi in drugim.Zavezujem se k sprotnemu prakticiranju potrebnih sprememb, saj nisem zadovoljna s tem kamor me je pripeljalo vso odlašanje iz preteklih let.

Samoomejevanje skozi MEDLOST/ samo-odpuščanje 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot obotavljanje.

Ko opazim, da obstajam kot obotavljanje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se za obotavljanjem skriva strah pred tem kaj si bodo drugi mislili o meni – če povem kar mislim in/ali strah pred tem, da so moje misli destruktivne – čeprav morda samo za UZSistem - in da bom posledično uničila vzdušje.

Zavezujem se, da bom svoje obotavljanje zamenjala s samo-iskrenim vpogledom in bom iz tega stališča skušala v stabilnosti podati tudi svojo perspektivo, čeprav ni najbolj ugodna za druge. Bom vsaj izpostavila konflikt – da ga lahko začnem/-o reševat, namesto da bi ga potlačila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prestrašiti samo sebe s tihim, šibkim, ironičnim ''potisni'' tekom igranja vlog v kateri bi naj vzpodbujala rojevajočo mater. *Potisniti ima zame precejšen simboličen pomen v smislu premakniti se naprej, preseči delček sebe kot UZSistem.  

Ko opazim, da da obstajam kot tiha, šibka, in ironična – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da našteti načini obstoja v medsebojni kombinaciji pomenijo predajo umu.

Zavezujem se, da bom v podobnih situacijah (naglas) izrekla ''prizemljitev'' in se otresla obstajanja v UZS.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zatiranje samo-izražanja prevzeti kot vzorec, ki so ga nad mano izvajali moji skrbniki in šolniki v prepričanju, da je to normalno.

Ko opazim, da zatiram svoje samo-izražanje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da nima smisla krivit drugih češ da so mi privzgojili ta vzorec in sem zaradi njih tako otopela v samo-izražanju. Zavedam se, da je moja odgovornost, da se ponovno odprem samo-izražanju in izkoreninim privzgojen strah do njega.

Zavezujem se, da bom predihala svoje strahove in se izrazila v trenutkih ko čutim potrebo po komunikaciji / izražanju.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila odločno in stabilno stati kot pripadnica skupine Desteni in da sem obstajala v strahu, da drugih kot radovednežev, izzivalcev, provokatorjev ne bom sposobna prepričati v koristnost in praktičnost vse pomoči, ki jo posameznik lahko dobi s strani skupine.

Ko opazim, da dvomim v svoje sposobnosti glede predstavljanja Desteni in pojasnjevanja posameznih segmentov – se ustavim in diham.

Ko opazim, da obstajam v želji, da bi druge (izzivalce, provokatorje) prepričala o koristnosti in praktičnosti sodelovanja z Desteni – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da je dvom popolnoma nepotrebna in neuporabna ovira, ki mi jemlje čas in pozornost, ki bi ju sicer lahko namenila ugotavljanju kako čim bolj nazorno pojasniti delovanje skupine Desteni in njenih posameznih segmentov.

Vidim, realiziram, razumem da si z obstajanjem v intenzivni želji, da bi druge prepričala o praktičnosti sodelovanja z Desteni ustvarjam notranji konflikt. Zavedam se, da drugim ne morem vsilit upoštevanja principa enakovrednosti in tega kar je najboljše za vse, saj je siljenje samo po sebi dejan(j)ska negacija teh principov…

Zavezujem se, da se bom na vprašanja, izzive, provokacije v povezavi s skupino Desteni in njenimi segmenti odzvala z razlagami iz stališča stabilnosti. Zavezujem se, da bom posebej pozorna na to, da si sproti odpuščam tesnobo, želje/pričakovanja, vzhičenje ob takšni komunikaciji. Zavezujem se, da se bom v primeru ko vidim intenzivno reakcijo na provokacije drugih pri sebi preusmerila in najprej izpisala samo-odpuščanje in se bom šele nato odločila ali odgovorim iz stabilnosti ali se neham odzivat na provokacijo in ji z ne-odzivom zmanjšam moč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v občutkih medlosti, prhkosti/trhlosti, kot nasprotja čvrstosti & sočnosti.

Ko opazim, da obstajam v omenjanih občutkih destrukcije/propadanja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da lahko te občutke odstranim ali vsaj omejim z redno fizično aktivnostjo. Zavezujem se, da bom z redno fizično aktivnostjo začela še danes in da jo bom od danes naprej prakticirala vsaj tri krat tedensko, po možnosti pa vsak dan vsaj 10-15 minut. 

[Bolečine nad lopatico / ] Samoomejevanje skozi MEDLOST

V sledečem tekstu bom besedo obdelala po principu postopka za ponovno opredelitev besed (redefiniranje besed)

1. ZBIRANJE INFORMACIJ O BESEDI

Kako sem živela to besedo do zdaj?

Prva asociacija na lastno medlost je spomin iz delavnice Spremenjenih stanj zavesti. Igrali smo vloge; eden izmed organizatorjev je nastopal v vlogi matere, ki ravnokar rojeva, jaz pa sem bila pozvana naj pomagam pri ''rojstvu''. Situacijo sem sodila kot precej trapasto, zato sem se obotavljala. Ko pa sem vendarle izustila tisti ''potisni'', je bil tako tih, šibek, rahel, z ironičnim nabojem, da sem se ustrašila sama sebe…

Medlost vidim kot posledico zatiranja samo-izražanja, ki se je s strani skrbnikov/družine začelo v mojem otroštvu, nadaljevalo v šolah in ki sem ga kasneje prevzela in izvajala sama nad sabo…

Najbolj me obremenjuje moja medlost v povezavi z mojim ne-udejstvovanjem kot pripadnico Desteni.

Zapisala sem, da je to kar me teži približno zadnji mesec - medlost. Ko sem iskala še druge besede, ki bi opisale to čudno vzdušje, ki me vozi, sem našla še besedo prhkost/trhlost. Medlost & prhkost kot nasprotje čvrstosti & sočnosti – življenju.

Definicija iz slovarja

medleti -im [med in m*d] nedov., tudi medli (e i) knjiž.

1. izgubljati zavest: mati na grobu vzdihuje in medli; medlela je in ni mogla spregovoriti; medleti od bolečin

2. izgubljati moč, slabeti: bolnica je vedno bolj medlela; oče je počasi medlel in hiral / cvetlica, drevo medli hira / roke jim medlijo; pren. njegovo navdušenje je medlelo in izginjalo

3. izgubljati močen sijaj, svetlobo: dan je že medlel; mesečina zjutraj medli; zarja medli; sonce je začelo zahajati in medleti; pren., ekspr. zvezda te igralke je že začela medleti // ekspr. slabo svetiti: redke svetilke na trgu so samo medlele

4. ekspr. biti malo slišen: nad dolino medli večerni zvon / krik medli v daljavi pojema

5. ekspr. biti, nahajati se v neaktivnem stanju: v prazni dvorani medli klavir; ladja že tri dni medli v pristanišču; dolgo je medlela gluha tihota / medleti v siromaštvu in nevednosti

6. ekspr., v zvezi s po zelo hrepeneti: doma žena medli po tebi / v daljnem svetu mi srce medli po njej

Zven besede

(angleško: lost = izgubljen, loss = izguba)

Med-lost – kot mad lost / nora izguba

Med-lost – kot izguba medu, ki mi simbolizira obilje

Med-lost – kot izguba tistega kar je 'med', kar drži delce v neki strukturi

2. RAZISKAVA ZBRANIH INFORMACIJ O BESEDI

Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?

Oja… besedo skoraj v vsakem pogledu definiram kot slabo/negativno/napačno. Ker mi simbolizira usihanje življenja, pomanjkanje volje do življenja, usihanja samo-izražanja, zmago zatiranja.
Medlost definiram pozitivno samo v primeru medlenja umsko-zavestnega sistema –- kot nasprotja zdravorazumskemu / praktičnemu / vse-upoštevajočemu razmišljanju.

In ob uporabi/doživljanju besede se počutim – daj bi rekla grozno – ampak groza je stanje intenzivnosti -- počutim se medlo, mlačno – razvrednoteno.

3. NOVA DEFINICIJA

Kreativno pisanje

Medlost je ''nora izguba'' zdravega razuma, je jeben nič… še huje – je zavlačevanje. Ni še konec, je neka komaj tleča prisotnost, ki zavzema prostor življenjski intenzivnosti, gibanju, akciji.

Pisanje nove definicije

Medlost = obstajanje v neaktivnosti, šibkosti, brezvoljnosti, v zmanjšanem obsegu fizičnega gibanja; prisotna je le pri človeški vrsti kot posledica prevlade umsko-zavestnega sistema nad fizičnim in zdravorazumskim samo-izražanjem (lahko je kratkotrajna ali dolgotrajna) 

4. PREVERJANJE OPREDELITVE NOVE DEFINICIJE

-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj? Hm… samo kadar si jo vzamem osebno?

-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno?

-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni?

Na tem mestu bi rada vašo perspektivo Hilda, Blaž in Valentin.

Mimogrede bolečina je v zadnjih dneh izginila… 

Bolečine nad lopatico

V zadnjem času (trije meseci?) se mi prekinjeno pojavljajo bolečine nad levo lopatico. Prvič so se mi začele pojavljat postopoma, trajale so več dni in se stopnjevale do te mere, da sem se enkrat sredi noči zbudila, se od sile usedla in sem komaj dihala. Potem pa nisem več vedela kako naj se uležem, da me ne bi bolelo in da bi lahko spala. Bila sem prestrašena.

Dnevi so tekli, bolečina se je izpela. V igri so bili tudi masaža, hladilne kreme in eterično olje.

Po nekaj tednih miru se je bolečina nenadoma vrnila. Ni neznosna, je pa dovolj intenzivna, da se ne počutim dobro oz. sproščeno. Čez dan variira od komaj zaznavne do precej intenzivne. Zato sem slovenske Destonijce povprašala kateri konstrukt se nahaja v tem delu telesa in rečeno mi je bilo, da je to omejevanje. Pričela sem delati samo-odpuščanje vezano na omejevanje – kar vse povprek, da bi lahko okvirno ugotovila katero področje je v igri. Pričakovala sem, da se bo bolečina ob omembi področja opazno zmanjšala – ampak to se ni zgodilo.

Možno, da sem problematični vzorec na katerega  me sedaj opozarja bolečina tako zelo potlačila, da sploh ne vem kje začeti. Po drugi strani pa je vprašanje precej zvito, saj se zavedam, da se bolj ali manj omejujem na vseh področjih življenja – in ne vidim, da bi katero opazno izstopalo.

Pa si poglejmo kaj o tem piše v ''prvi pomoči''

http://desteni.org/a/veno-structural-resonance-part-2-phase-13

[Vijolično obarvano besedilo so ključne besede iz povezave.]

Omejevanje torej.

Lopatica kot anatomska točka iz katere se razpirajo krila. Zanimivo – ravno te dni planiram ogled filma Zlohotnica, ki je v bistvu negativen karakter iz Trnuljčice, ki so mu v mladosti odrezali krila.

Omejevanje človeštva znotraj sistema. Mogoče bi bilo smiselno, da iz tega vidika pogledam kaj me najbolj gane in potem poiščem ''mikro'' vzporednice v sebi.

Samoomejevanje zasnovano na podlagi religioznega oz verskega sistema. Da raziščem v kaj verjamem oz. kaj je moja religija? Čeprav v tem trenutku verjamem, da nimam nobene na paleti.

Princip padlega angela?! Ravno danes se mi zahotelo pesmi ''The free fall''.  Vprašanje če sploh obstaja kaka relevantnost izven naslova pesmi…

Nebesa. Kreator. Kaj mi predstavlja nebesa / srečo? Osebno srečo iz stališča mojega umsko-zavestnega sistema?

Life has never existed.

Love has never existed.

God has never existed.

You have never existed.

Joy has never existed.

Expression has never existed.

Freedom has never existed.

Reakcije na tele izjave – groza ob misli na to, da življenje, jaz, joy/veselost, izražanje nismo nikoli obstajali. Za ljubezen, boga in svobodo sem si že razčistila, da niso…

''I would be extensively angered – to know in this moment that I've but been a programmed system, I have allowed myself to be used and abused – and I would use this anger – to stand up and say: ‘Till here no further' – I am birthing me as life from the physical to for the first time in existence – experience, see and hear who I am as life.''

Čudni občutki po vsem zgornjem delu trupa ko berem tole…

Medlost – je to kar trenutno občutim. Medlost, ker ni bilo opaznega efekta pri samo-odpuščanju, medlost ker je ''prva pomoč'' tako abstraktna in široka. Mad-lost. Nora izguba ali izguba norosti?

Bom pa najprej nadaljevala raziskovanje v tej smeri. Samo-omejevanje skozi medlost. Ni nujno, da je to vzrok moji bolečini v lopatici, me pa teži in moti vsaj od konca Lenta (6.7.) naprej, ko smo končali z intenzivnim delom. 

In je kar umrl... / Samo-odpuščanje 3

Tudi v tej objavi je ostalo bolj malo direktno povezanega z naslovom primarne objave ''In je kar umrl…''. Naslov vseeno puščam enak – zaradi možnosti sledenja nazaj do izvornega teksta. Samo-opuščanje pa razširjam tja, kje me najbolj srbi…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot konflikt med 'zavedanjem o precejšnji količini dela, ki ga je potrebno narediti doma in katerega bi si naj enakovredno delili' in med 'strahom pred tem, da bom tudi sama zaradi količine dela postala tako zdelana kot sta moja starša'.

Ko opazim, da obstajam v opisanem konfliktu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da dokler živim pri starših, se bo od mene pričakoval enakovreden vložek dela – neglede na to kako želim sama preživet 'svoj' 'prosti' čas. Zavedam se, da kadar ne bom izpolnila teh pričakovanj, lahko pričakujem konflikte, drenje, zamere.

Zavezujem se, da bom 'za začetek' vsak dan vsaj eno uro prostovoljno pomagala pri domačih opravilih in na podlagi učinka korigirala čas.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na materine očitke v stilu ''Nič mi ne pomagaš!''; poglej kaj vse sem že jaz storila (v izredno dolgih verzijah), na ukazovalno intonacijo in na kazalec v zraku reagirati z občutki krivde.

Ko opazim, da reagiram z občutkom krivde tekom materinega očitanja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da doma dejansko naredim malo v primerjavi s staršema. Zavedam se, da svojo pozornost v trenutkih materinega očitanja prenašam na njen način očitanja, ki ga definiram kot nesprejemljivega in potem krivim njo, ker mi je zaradi svojega načina zbudila občutke krivde – zato, da bi se izognila dodatnemu delu oz. soočenju z lastno neodgovornostjo.

Zavezujem se, da se bom predihala skozi trenutke materinega očitanja – ki jih zaenkrat definiram kot izredno nadležne in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine - in na katere zlahka reagiram. Poskusila jih bom poslušati – brez, da bi jih vzela osebno. [Očitanje – ne jemlji osebno. Očitanje – ne jemlji osebno. ] Če se mi bodo ob tem spet pojavile reakcije, jih bom obdržala za sebe in jih s pomočjo samo-odpuščanja predelala kasneje, saj nikakor ne želim napajat in predvsem ne podaljševat materinega očitanja s svojimi zunanjimi reakcijami.

+ Zavezujem se,  da bom vsak dan vsaj eno uro prostovoljno pomagala pri domačih opravilih in tudi na ta način zmanjšala možnost nastanka občutka krivde.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamino očitanje definirat kot izredno nadležno in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine ter kot intenzivnega sprožilca mojih reakcij.

Ko opazim, da definiram mamino očitanje kot izredno nadležno in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine ter kot intenzivnega sprožilca mojih reakcij – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sem tekom vztrajnega očitanja tarča pridigarskemu karakterju, vsiljevanju krivde in iskanju negativne pozornosti. Zavedam se, da se lahko kljub časovni in intonacijski intenzivnosti očitanja odločim, da ne bom čustveno odreagirala s sodbami o nadležnosti in najedanju očitanja in s tem jačala naštetih karakterjev.

Zavezujem se, da bom kljub globoko zakoreninjeni navadi obsojanja materinega očitanja vztrajno delala na tem, da obsojanje postopoma odpravim, saj si v nobenem primeru ne želim niti vzdrževat kaj šele potencirat materinega očitanja in s tem hkrati mojih reakcij nanj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirat tudi takrat, kadar vidim, da je mama v intenzivnejšem dobrem / slabem vzdušju; kadar je v dobrem z olajšanjem, da je zadovoljna z manjšo količino prispevanega dela in kadar je v slabem z ogorčeno žalostjo, ker ji tudi par ur prispevanega dela ne zadostuje.   

Ko opazim, da reagiram na mamino perspektivo o količini dela ki naj bi ga jaz prispevala  - tudi takrat ko vidim, da gleda iz stališča intenzivnih čustev/občutkov – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da s svojimi reakcijami kot odzivom na mamino dobro ali slabo vzdušje delam dvojno škodo; podpiram tako svoj umsko-zavestni sistem kot njenega.

Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala občutke olajšanja / ogorčene žalosti kadar bodo ti nastopili v povezavi z ne-zadostno količino dela vezano na mamino intenzivno +/- vzdušje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi v primeru očetove smrti mama in babica s svojo potrebo po zunanji pozornosti poteptale mene in/ali sebe.

Ko opazim, da obstajam v strahu da bosta mama in babica s svojo potrebo po zunanji pozornosti izžele mene in/ali sebe – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da nimam pojma kakšen namen ima babičino životarjenje, hkrati pa je ne morem pustit same v njeni bedi – zato ji bom enostavno nudila precejšnjo mero (fizične) pozornosti, ki jo enostavno potrebuje. Zavedam se, da če se ne želim sesut pod težo iskanja pozornosti, ki jo mama išče izven sebe, bom morala biti prav tako in še bolj vztrajna v svoji stabilnosti kot je mama v iskanju zunanje pozornosti. Razumem, da bom v primeru če nadaljujem po dosedanji poti in reagiram z (notranjo) negativno pozornostjo (obsojanjem mame) sesula samo sebe.

Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala misli in čustva povezana s strahom, da bi me mama in/ali babica zaradi srkanja moje pozornosti izželi. Zavezujem se k vzdrževanju stabilnosti pri dajanju pozornosti, kakor tudi pri blokiranju izsiljevanja pozornosti. 

In je kar umrl... / Samo-odpuščanje 2

V tej objavi je ostalo bolj malo direktno povezanega z naslovom primarne objave ''In je kar umrl…''. Naslov vseeno puščam enak – zaradi možnosti sledenja nazaj do izvornega teksta. Samo-opuščanje pa razširjam tja, kje me najbolj srbi…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v odporu ob misli na to, da bi utegnila ostati sama z dementno babico in pretirano čustveno mamo in v tem kontekstu obstajati kot misel: ''Meni bi se tak zmešalo.''

Ko opazim, da obstajam v odporu do obstoja samo z zadnjima prednicama in v prepričanju, da bi mi bilo z njima nevzdržno – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da si z razmišljanjem na tak način samo nabijam negativna čustva, predvsem odpor, povečujem notranji konflikt in lastno razcepljenost ter kreiram energijo za umsko-zavesni sistem. Zavedam se, da v tem odporu ni prav nič življenjsko praktičnega.

Zavezujem se, da se bom – kadar se zalotim v takšni škodljivi zaskrbljenosti – preusmerila na razmišljanje o tem, kaj lahko (v danem trenutku) storim, da nam olajšam skupno bivanje. Prva stvar je zagotovo to, da se naučim učinkovito/sproti zaustavljat posamezne ''majhne relativno nedolžne misli'' ki skupaj tvorijo odpor do sobivanja z njima.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila postopoma – skozi majne nemarne misli stopnjevati nestrpnost do babičine dementno-nadležne ''prisotnosti''.

Ko opazim notranji miselni govor, ki vsebuje sodbe o babici – četudi ''malenkostne'' – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je babica v takšnem bednem stanju kot pač je in da ga moje sodbe in obsojanje samo še poslabšujejo – kajti takrat, ko jo obsojam/sodim, sem v reakciji in z največjo lahkoto sprožim povratno reakcijo še pri njej… in zaradi njene reakcije potem ustvarjam nadaljnje sodbe in tako naprej po sistemu kavelj 22.

Zavezujem se, da babičinih nesmislov in čemernih in/ali ukazovalnih opazk enostavno ne bom več jemala resno. Da se bom namesto avtomatiziranih reakcij začela poigravat s prijaznostjo in bom pri tem opazovala njene odzive.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da ni prav, da se z babico ukvarjam

samo v povezavi z najnujnejšim (s hranjenjem, s higieno, s preverjanjem če ni kje obležala/padla, s prižiganjem TVja, da jo zamoti) in občutke krivde, ker ji ne nudim več… npr. razvedrila, prijaznosti.  

Ko opazim, da se obsojam zaradi misli, da premalo naredim za babičino dobro počutje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da v bistvu naredim kar precej za to, da se fizično počuti dobro – kolikor se pač še lahko – in da mi ni potrebno na silo igrati prijaznega karakterja.

Zavezujem se, da se ne bom več obremenjevala s prepričanjem, da bi bilo prav, da babico po vrhu vsega še zabavam – samo zato, ker ja tako šibka v telo in razum.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamo, teti in sestrično soditi kot nerazumske, ker dopuščajo in podpirajo, da se nas pet oseb prilagaja eni, namesto da bi eno prilagodili nam vsem (beri – dali babico v dom).

Ko opazim, da obsojam mamo, teti in sestrično kot nerazumske ker vztrajajo pri tem, da naj bo babica čim dlje doma, čeprav se ji moramo vsi prilagajat (vedno mora bit nekdo prisoten doma) se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da obsojanje nima smisla. Zavedam se, da lahko zadevo predebatiram z drugimi, na podlagi argumenta, ki sem ga spisala tukaj - 5 : 1. Zavedam se, da dejstvo, da mora bit nekdo vedno doma izrabljam tudi kot izgovor, da se ne zmigam iz hiše.

Zavezujem se, da se ne bom izgovarjala, da ne morem od hiše zaradi babice – ampak bom večkrat kam šla. In kadar mi bojo doma rekli da ne morem, bom odgovorila v smeri: ''Če bi bla babica v domu, pa bi lahko vsi šli z doma brez skrbi kadar bi nam ustrezalo; zakaj si že tega ne omogočimo?''.

Se nadaljuje…

In je kar umrl... / Samo-odpuščanje 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila podzavestno prepričanje/pričakovanje, da bomo jaz in moji bližnji umrli v pozni starosti oz. ''od starosti''.

Ko opazim, da obstajam v prepričanju-pričakovanju, da bomo jaz in moji bližnji umrli v pozni starosti oz. ''od starosti'' – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da lahko vsak izmed nas – vključno z mano (lol)– umre v tem trenutku ali v vsakem naslednjem, neglede na starost / mladost / količino preživetega časa v aktualnem telesu.

Zavezujem se, da smrti posameznikov ne bom več definirala z besedami ''neverjetno, skoraj nemogoče, popolnoma nepričakovano'' in podobnimi in da bom obstajala v zavedanju, da je lahko vsak trenutek poslednji zame oz. za vsakogar izmed nas. In ga posledično tudi skušala preživeti v polnem potencialu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila starejšo sosedo obsojati, ker se že več let ne sprijazni s sinovo smrtjo in ker s svojo pozornostjo ostaja pri njem, namesto da bi uživala življenje v pokoju s svojo ovdovelo snaho in vnukoma.   

Ko opazim, da obsojam sosedo, ker že precej let vzdržuje in hrani žalost vezano na sinovo smrt in trati svoje življenje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da moje obsojanje ne bo spremenilo njenega obnašanja in je zatorej nesmiselno. Zavedam se, da je preveč zacementirana, da bi se ji lahko pomagala premaknit in je zato najbolje, da se enostavno umaknem njeni bližini kadar se ona odloči obstajat v morbidnem vzdušju.

Zavezujem se, da ne bom več obsojala sosede kadar se bo ta odločila obstajat v morbidnem vzdušju, saj se zavedam, da ga z obsojanjem v bistvu podpiram…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zviška gledat na ljudi, ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja.

Ko opazim, da obstajam v občutku večvrednosti v primerjavi z ljudmi, ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sem še pred kratkim sama živela v prepričanju, da je čustvena inteligenca bistvenega pomena v življenju. Zavedam se, da se skozi občutek večvrednosti distanciram zato, ker se mi zdi strašno težko ljudem razložit, da nas čustva ne bogatijo, ampak žrejo…

Zavezujem se, da si ne bom več dopustila zviška gledati na ljudi,  ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja, ampak si bom vzela čas in jih skozi vprašanja vodila do njihovega lastnega spoznanja / odgovorov kako se manipuliramo z dopuščanjem privlačnosti in odpora – polarizacijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred spremembo vlog v okrnjeni družini v primeru smrti očeta (matere).

Ko opazim, da obstajam v strahu pred spremembo vlog v okrnjeni družini v primeru smrti očeta (in/ali matere) – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da bi bilo v primeru manifestacije smrti očeta (matere) toliko dejavnikov, ki jih trenutno ne morem predvideti, da se preprosto ne morem predhodno pripraviti na to, torej je bolje, da razmišljanje v tej smeri opustim. Zavedam se, da spremembe vlog v primeru  manifestacije smrti očeta, dojemam kot grozno tragično breme, s čimer si omejujem svoj potencial.

Zavezujem se, da si ne bom več dopuščala obstoja v morbidnosti znotraj namišljene situacije spremembe vlog / povečane odgovornosti do preostale družine v primeru očetove smrti. Zavezujem se, da se v primeru manifestacije očetove smrti ne bom prepuščala morbidnosti in spremembe vlog ne bom definirala kot bremena, ampak bom svoj čas raje porabila za lastno stabilizacijo s pomočjo dihanja.

Se nadaljuje…

In je kar umrl…

Sodelavkinega očeta sem srečala enkrat, pred kratkim; izgledal je fit moški nekje po petdesetem, mogoče šestdesetem. Iznenada ga je zadela kap in je kar umrl. Zdelo se je neverjetno, skoraj nemogoče, popolnoma nepričakovano. Ja, zgleda, da ljudje kar pričakujemo, da bomo umrli naravne smrti (kolikor je pač smrt po vseh teh zdravilih še naravna…) nekje v pozni starosti, recimo po sedemdesetem.   

Se je zgodilo tudi pri sosedovih, da je sin, mož in oče umrl - pri 40ih. Nenadna smrt je sicer izredno šokantna za družino, bližnje, ampak večina se slej ali prej sprijazni z njo. Ker je navsezadnje le logičen zaključek obstoja v določenem fizičnem telesu.

Jaz osebno smrti same ne dojemam kot grozne tragedije v primerjavi z mnogimi, ki se jim zdi čustvena navezanost samoumevna ali celo edini dokaz ljubezni. Pač pa se mi je zazdelo grozno tragično ko sem pomislila: ''kaj če bi se sama znašla v tej situaciji – da bi mi umrl ata?''. Kot sem zapisala – ni problem v smrti sami… problem je v tem s kom bi ostala in kako bi se vloge v družini spremenile.

Konkretno: ostala bi v enonadstropni hiši z dementno babico in precej čustveno mamo. In ob misli na to občutim ogromen odpor: ''Meni bi se tak zmešalo''. Ostala bi preprosto zato, ker se do zdaj še nisem uspela finančno osamosvojit in stabilizirat.

Prisiljena bi bila ostati kljub temu, da že zdaj izredno težko prenašam babičino dementno ''prisotnost''. Enostavno se je nabralo preveč bolanosti in blodenj v seštevku njene demence in alzheimerjeve bolezni pokojnega dedka… Enostavno se mi več ne da ukvarjat z njo – razen tistega res najnujnejšega v povezavi s hranjenjem in higieno – ker sama pozabi. Enostavno se mi več ne da trudit z njo, ker je bilo že preveč situacij v kateri sem ji skušala nekako olajšat njeno bivanje, jo razveselit – ampak sem pri tem spregledala, da so se v teh situacijah hkrati pojavljale nove prilike za njeno bolj ali manj nenamerno povzročanje materialne in/ali psihične škode drugim in sebi.

Prišli smo tako daleč, da moramo izbirati med tem ali bomo stvari skrivali/zaklepali pred njo, ali bomo njo (tudi zaradi njene lastne varnosti) zablokirali v nekem omejenem prostoru. Še vedno ne razumem zakaj se moramo tri osebe prilagajat eni in prosit za jutranje/dopoldansko varstvo tet – kar tudi za njiju pomeni konkretno prilagajanje, namesto da bi jo dali v dom. 5 oseb se nas (izmenjujoče) prilagaja eni sami. Ni računice…   

In potem je tu še mama. Zadnje čase še bolj priganjajoča kot po navadi (mi je morda kaj zamerila.?.). Problem je v tem, da je doma ogromno dela. Jaz po navadi pridem iz službe pozno in zadnja dva tedna nenavadno utrujena. Ona pa me skuša pripravit do dela na ta način, da mi našteva kaj vse je že sama postorila in mi skuša zbuditi občutke krivde v kontekstu ''Nič mi ne pomagaš!''ali pa mi začne ukazovat s specifično intonacijo in kazalcem v zraku. Velikokrat ji tudi uspe sprožit reakcijo občutka krivde v meni; še vedno predvsem na podlagi intonacije, ki jo uporablja…

Včasih reagiram s krivdo zato, ker se zavedam, da dejansko premalo naredim za skupno gospodinjstvo in da prispevanje denarja pač ni dovolj. V okviru tega se v meni odvija še en konflikt – skozi leta sem večkrat opazovala svoje starše, kako so bili v določenih dnevih zgarani in jih je vse bolelo od dela in sem si rekla, da se sama ne bom forsirala tako daleč… oni pa seveda pričakujejo, da se bo delalo, dokler ni delo narejeno.

In potem je tu še en drug vidik okrog maminega odnosa do mojega vložka dela. Včasih ji pomagam naredit kakšno malenkost in ker je ravno v dobrem vzdušju, me bo vsa radostna pohvalila: ''Priden si bil moj otrok!''……… Drugič naredim veliko, pa pozabim kakšno opravilo in me bo nadrla, da ji nič ne pomagam – ker je razdražena že od prej.

Ja, zid med nama se spet odebeljuje… nekaj bom morala premaknit v tej smeri… več pomaganja, manj občutka krivde – ne glede na njene reakcije.

In če bi ata kar naenkrat umrl in bi ostala sama z babico in mamo, ne bi imela druge izbire, kot da sobivam z njima – po novem samo z njima, zaradi česar bi se sedanji naboj v odnosih še bolj potenciral, saj bi se pozornost z očeta preusmerila znotraj preostale družine.  Odločala bi se lahko edino o tem ali bom na to sobivanje še intenzivneje čustveno reagirala z odporom ali ne. Odločam se tudi v tem trenutku – z zavedanjem, da mi ni potrebno uničevat sebe in svojih odnosov z odporom in krivdo, zato kmalu sledi blog s samo-odpuščanjem. 

Še nekaj trenutkov me loči od smrti

in jaz se sprašujem kaj sem naredila s svojim časom. Zdi se mi, da sem ga zapravila, namesto da bi ga kvalitetno uporabila. Z izgovorom, da sem se rodila v svet, ki v večini ne podpira potencialov posameznika in sproščenega raziskovanja življenja sem se predala ideji, da se tako ali tako nima smisla trudit za karkoli.

Moji življenjski dosežki? Naredila sem osnovno šolo, srednjo šolo in fakulteto. Ampak si tega ne štejem ravno pod dosežke, ker sem si izbrala pot v poklicu, ki združuje umetnost in izobraževanje; v teh dveh panogah pa je trenutno izredno težko dobiti službo.

Službo sicer trenutno celo imam – česar si prav tako ne štejem kot dosežek ampak bolj kot srečo. Srečo, ki bi naj tajala do konca leta in ki se mi lahko vsak trenutek zaradi sesuvanja sistema izmuzne.

Mmm – kot dosežek si štejem to, da sem se preko spleta dokopala do mednarodne skupine Desteni, ki deluje po principu enosti in enakovrednosti vseh živih bitij. In da sem prehodila dve leti njenega spletnega tečaja Desteni I Process, kjer predelujemo Structural Resonance Alignment oz. svojo strukturno resonančno poravnavo z delovanjem, ki je enakovredno najboljše za vse oblike življenja.

In iz tega tako rekoč mojega edinega dosežka nadaljujem na svoja obžalovanja. V zadnjih trenutkih pred smrtjo priznam, da mi je žal, da nisem bolj dosledno hodila samo-popravkov, ki sem jih spisala na podlagi samo-realizacij po samo-odpuščanju. Žal mi je, da nisem poslušala svojega telesa, ki se mi je skozi občutke tesnobe,  strahu, napetosti drlo naj se ustavim in preneham z umojebi. Žal mi je, da se nisem zdisciplinirala v prehranjevanju kot podpori za telo in v doslednejšem zaustavljanju omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev glede katerih sem se zavedala, da si z njimi škodujem. Žal mi je, da nisem več konfliktov reševala iz točke stabilnosti – glede na to, da mi je kristalno jasno, da se konfliktov ne da reševat iz točke reakcije.  

Berem zgodbe o ljudeh, ki so se kljub težkim in ne-podpornim življenjskim oz. sistemskim razmeram znašli… ker so se potrudili po svojih najboljših močeh in se niso pustili potlačit zablodam lastnega umsko-zavestnega sistema. In se veselim za njih in jih občudujem… in se hkrati sprašujem zakaj sama iščem izgovore namesto da bi na polno izkoriščala vse svoje potenciale.

Jebemsi – nočem umret v obžalovanju, da sem zapravila življenje zaradi prepuščanja melanholiji, čemernosti, pritoževanju in podobnim banalnostim. Še nekaj trenutkov me loči od smrti. Nimam pojma koliko… vem pa, da jih nima smisla zapravljat.

Vložim jih v sooblikovanje sveta, ki bo podpiral potenciale posameznika insproščeno raziskovanje življenja – v sooblikovanje sveta v katerega bi se želela roditi sama. Morda se po smrti dejansko vrnem sem, morda ne… v vsakem primeru je to zaenkrat edini svet, ki ga poznam. In četudi ga pomagam izboljševat in bo to imelo opaznejše efekte šele proti koncu mojega življenja li po njem, je to vseeno največ kar lahko naredim iz svojega časa / življenja.

Zdajle se bom odpravila na volišče. In če tekom parih let ne bo izboljšave, se bom odpravila še na kandidaturo. Kdaj če ne zdaj, kdo če ne mi, kaj če ne enost in enakovrednost? 

Sesuvanje sistema 3

1. del

2. del

''Ravnokar sem prebrala, da bo policiji kmalu zmanjkalo denarja za bencin…''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah, da bi policija zaradi finančne nesposobnosti postala onemogočena in da bi se zaradi tega razširila nasilje in kriminal v obliki ropov, fizičnega in psihičnega nasilja, ustrahovanja, posilstev ter da bi sama postala žrtev (katere izmed) teh situacij.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred onemogočeno policijo in naštetimi potencialnimi posledicami – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se zadeve lahko razvijejo v tej smeri, hkrati pa se zavedam, da je to samo ena izmed možnosti.  Razumem, da moj strah ne more preprečiti njene morebitne realizacije in zatorej ni na mestu.

Zavezujem se, da bom postala sama svoja policajka – v smislu samo-odgovornosti – da si ne bom dopuščala razraščanja strahu v sebi, saj se zavedam da ni na noben način podporen. Zavezujem se, da bom tako delovala zdaj, ko so razmere še relativno vzdržne, kakor tudi v primeru, če postanejo skrajno neprijetne.

''Opažam, da se zaostrujejo razmere v zdravstvu. Zdravstveni delavci so vedno bolj obremenjeni, vedno bolj jih primanjkuje, čakalne dobe za zdravstvene storitve se povečujejo, terapije se krčijo.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred okrnjenim zdravstvenim sistemom in ljudmi trpečimi zaradi bolečin, ki jim nihče ne pomaga vsaj v tej meri kot zdaj.

Ko opazim strah pred okrnjenim zdravstvenim sistemom in strah pred tem, da bi ljudje ostajali sami v svoji nemoči in bedi – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ne more preprečiti morebitne realizacije te grozote. Kar lahko storim je to, da karseda dobro poskrbim za svoje zdravje in predvsem stabilnost, ki ga v bistvu pogojuje in tako stojim kot zgled drugim.

Zavezujem se, da se bom zdisciplinirala in postopoma prakticirala vedno več gibanja in vedno manj uživanja hrane, ki vsebuje sladkor in škodljive maščobe. Zavezujem se, da ne bom obstajala v strahu, kadar bo kak del mojega telesa v bolečinah ali izrednem stanju, ampak bom takoj in vztrajno ukrepala dokler se zadeva ne bo stabilizirala, saj se zavedam  da je zdravje telesa predpogoj za kakršnokoli drugo aktivnost.

''Ob zastarelosti in nepraktičnosti šolskega sistema ostajam brez besed. Sem pa skozi lastno izkušnjo poučevanja doživela rahljanje njegove konstrukcije.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred počasnim bolečim sesuvanjem šolskega sistema; tudi zaradi svojega pedagoško usmerjenega poklica.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred počasnim bolečim sesuvanjem šolskega sistema, stresu in nezadovoljstvu, ki ga ta prinaša s seboj – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da lahko ministrstvo za šolstvo sproti opozarjam na dobre prakse v vzgoji in izobraževanju, ki jih zasledim in te tudi delim z drugimi ter jih vzpodbujam k podpori.

Zavezujem se, da ne bom samo stala ob strani in v obupu pasivno gledala propadanja šolskega sistema, ampak bom iskala načine kako prepričati vplivne v realizacijo zdravorazumskih rešitev na tem področju.

''Kultura – ne drznem si samo-iskreno javno govorit o njej – ker me (vsaj začasno) zaposluje. Povem samo toliko, da se mi zdi nesmiselno nekaterim nudit vrhunske kulturne prireditve, medtem ko se drugim ne ponudi niti dostojnih možnosti za zaposlitev ali pa vsaj finančno varnost.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek krivde zaradi notranjega konflikta - ker sodelujem v ponudbi kulturnih dogodkov, metem ko mnogi potrebujejo najbolj osnovne stvari in storitve za preživetje in si ne drznejo niti pomisliti da bi se udeležili kakšnega kulturnega dogodka.

Ko opazim, da obstajam v opisanem konfliktu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da v prvi vrsti potrebujem finančno stabilnost, ker mi le ta omogoča učinkovitejšo postopno spremembo sebe in posredovanje praktičnih in zdravorazumskih rešitev drugim.

Zavezujem se, da se ne bom več obremenjevala z opisanim občutkom krivde – ker vidim, da me  v nobenem pogledu ne podpira. Namesto tega se bom zverzirala, da bom več in bolj razločno opozarjala na probleme in natančneje in bolj nazorno predlagala rešitve.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah da nismo sposobni izpeljat postopnega in čim bolj gladkega prehoda v sistem, ki bo najboljši za vse; strah da bo rušenje zdajšnjega sistema grobo in boleče, strah da  bivališče in hrana ne bosta več neovirano dostopna.

Ko opazim da obstajam v strahu pred grobim načinom prehoda iz zdajšnjega egoistično usmerjenega sistema v sistem, ki bo končno temeljil na zdravi pameti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da bo prehod takšen kakršnega si bomo naredili in da lahko pri tem prispevam po svojih najboljših močeh – s tem da stojim kot vzgled stabilnega in drugim dojemljivega podajanja zdravorazumskih rešitev. Zavedam se, da drugih ne morem prisilit k realizaciji in da bom morala predihat še veliko situacij v katerih bo prevagal umsko-zavestni sistem.

Zavezujem se, da bom nehala dvomit v (svojo) sposobnost samo-preprogramiranja v način –kar je enakovredno najboljše za vse-, da bom nehala pričakovat grobost tekom procesa prehoda. Saj se zavedam, da se strahovi manifestirajo z namenom, da se lahko soočimo z njim in da nimam nobene potrebe v svoje življenje pritegniti grobosti, zato da jo bom kasneje odstranjevala.

S tem za zdaj zaključujem izpisovanje mojih strahov in njihovo predelavo na temo Sesuvanje sistema. Skupna imenovalca/sprožilca sesuvanja vseh omenjanih segmentov sistema sta neenakovredna razporeditev denarja in sebičnost kot posledica naših strahov.

Rešitve za enkovrednejšo prerazporeditev denarja si v svoji izvedljivosti sledijo od zgoraj navzdol in v svoji dodelanosti in kompleksnosti v obratni smeri.

- Univerzalni temeljni dohodek (UTD)

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Načine za odstranjevanje strahov zaradi katerih se še vedno oklepamo bolne sebičnosti lahko spoznate tukaj:

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe
- Desteni I Process - za preprogramiranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje
- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

Dodajam še svoj glas za:

- neposredno demokracijo – da ne bomo več mogli krivit politikov in da bomo začeli odgovarjat za lastne odločitve,

- lokalno samooskrbo – da si pomagamo kot sosed sosedu in ohranimo svežino dobrin in odnosov,

- polovični delovni čas – ker je ogromno delovnih mest prevzela tehnologija, ker lahko na ta način rešimo problem brezposelnosti, ker bomo s tem vsi pridobili več časa za izboljšanje medsebojnih odnosov in pa predvsem za izboljšanje odnosa do sebe.

Sesuvanje sistema 2

1. del - izhodišče za to objavo iz katerega jemljem tudi naslednji odstavek:  

''Opažam, da vedno pogosteje odstopajo ljudje iz določenih vladnih/upravnih položajev ali pa njihov odstop izsilijo drugi. Smrdi po nestabilnosti. Pa ravno vlada bi naj držala državo gor s svojimi odločitvami in izvršbami (ki naj bi bile zasnovane na podlagi volje ljudstva).''  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vladne / upravne položaje definirati in povezovati s težo, težavnostjo, preobremenjenostjo, notranjimi in zunanjimi konflikti in besedno zvezo ''biti tarča''.

Ko opazim, da vladne / upravne položaje definiram in povezujem s težo, težavnostjo, preobremenjenostjo, notranjimi in zunanjimi konflikti in besedno zvezo ''biti tarča'' – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da si s temi in podobnimi definicijami ustvarjam odpor do vladnih / upravnih položajev in na ta način pred sabo skrivam strah pred odgovornostjo in stabilnostjo, ki sta potrebni, da človek obvlada tak položaj / pozicijo in da ne pride do preobrata v katerem položaj kot občutek moči in občutek večvrednosti prevzame človeka in ga pogoltne.

Zavezujem se, da si bom prenehala ustvarjati odpor do vladnih / upravnih položajev in da si bom sproti odpuščala strah pred odgovornostjo in stabilnostjo, ki jo zahtevajo.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi se (prisilno) odstopanje iz vladnih / upravnih položajev še stopnjevalo zaradi vsesplošne nestrpnosti in stresa in posledično strah, da bi se vladni in upravni sistem porušila.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred (prisilnim) odstopanjem ljudi iz vladnih in upravnih položajev, kot posledico vsesplošne nestrpnosti in stresa in/ali v strahu, da se bo vladni/upravni sistem sesul – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ni in ne bo preprečil niti (prisilnega) odstopanja, niti vsesplošne nestrpnosti in stresa, niti morebitnega kolapsa vladnega in upravnega sistema. Zavedam se, da kadar obstajam v strahu, predajam kontrolo temu čustvu in si onemogočam lastno stabilnost.

Zavezujem se, da se bom opominjala na to, da strah, ki je proizveden s strani umsko-zavestnega sistema ni nikoli podporen, ker človeka destabilizira. Ravno nestabilnost pa predpogoj za rušenje…  na mikro in makro ravni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila živeti v prepričanju, da sama nisem primerna za vladne / upravne / voditeljske položaje, ker baje nisem sposobna prevzeti takšne odgovornosti in ker baje nisem sposobna obstajati v takšni stabilnosti.

Ko opazim, da se avtomatsko definiram kot nevredno / nesposobno / neprimerno / nezadostno za obvladovanje vladnega / upravnega / voditeljskega položaja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da s takšnim načinom razmišljanja čisto po nepotrebnem sabotiram svoje potenciale v povezavi z ''vrhovnimi'' položaji.
Zavezujem se, da si bom v bodoče sproti odpuščala misli s katerimi sabotiram svoje potenciale – se na ta način usmerjala/preprogramirala – in že s tem dejanjem izkoriščala del svojega potenciala.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v strahu, da smo se ljudje poškodovali in uničili do te mere, da se več nismo sposobni zdravorazumsko preusmeriti v to kar je najboljše za vse. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila obstajati v strahu, da se bomo slej ali prej dokončno uničili, pred tem pa si še povzročili ogromno bolečine in trpljenja.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred bolečo samo-pogubo človeka/človeštva – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da si z obstojem v strahu (pred bolečo samo-pogubo človeka/človeštva) v bistvu že ustvarjam nepotrebno bolečino. Zavedam se, da obstaja možnost, da dejansko manifestiramo samo-pogubo in da jo obstoj v strahu samo podpira.

Zavezujem se da si bom sproti samo-odpuščala vsako s strahom nabito misel o boleči samo-pogubi človeka/človeštva, ki se mi bo pojavila in se opominjala na nesmiselnost (tega) strahu.

S samo-odpuščanjem nadaljujem v naslednji objavi.

Praktično izvedljive rešitve za preoblikovanje sistema – prosim preverite jih in jih delite z drugimi, da jih čimprej uporabimo in se tako izognemo nepotrebni bolečini.
- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za preprogramiranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)- Enakovredni denarni sistem (EMS)

Sesuvanje sistema 1

Opažam, da nezaposlenost ne neha upadat in slišim da jo baje s pomočjo določenih zornih kotov / filtrov prikazujejo v nižjih številkah od dejanskih. Berem vse več zgodb o pomanjkanju denarja, o ljudeh v stiski. O vedno bolj praznih skladiščih dobrodelnih organizacij.

Opažam, da vedno pogosteje odstopajo ljudje iz določenih vladnih/upravnih položajev ali pa njihov odstop izsilijo drugi. Smrdi po nestabilnosti. Pa ravno vlada bi naj držala državo gor s svojimi odločitvami in izvršbami (ki naj bi bile zasnovane na podlagi volje ljudstva).   

Ravnokar sem prebrala, da bo policiji kmalu zmanjkalo denarja za bencin…

Opažam, da se zaostrujejo razmere v zdravstvu. Zdravstveni delavci so vedno bolj obremenjeni, vedno bolj jih primanjkuje, čakalne dobe za zdravstvene storitve se povečujejo, terapije se krčijo.

Ob zastarelosti in nepraktičnosti šolskega sistema ostajam brez besed. Sem pa skozi lastno izkušnjo poučevanja doživela rahljanje njegove konstrukcije.

Kultura – ne drznem si samo-iskreno javno govorit o njej – ker me (vsaj začasno) zaposluje. Povem samo toliko, da se mi zdi nesmiselno nekaterim nudit vrhunske kulturne prireditve, medtem ko se drugim ne ponudi niti dostojnih možnosti za zaposlitev ali pa vsaj finančno varnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred sesuvanjem sistema tako v njegovih posameznih segmentih kot v celoti.

Ko opazim, da obstajam v strahu, da se bo sistem sesul in bo zavladal uničujoč kaos – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da je to samo ena izmed možnosti. Zavedam se, da je s strahom pred njeno morebitno realizacijo ne morem zaustavit/preprečit. Vidim, da jo z obstojem v strahu pred njo v bistvu kvečjemu napajam.

Zavezujem se, da bom sproti zaustavljala mračne misli o sesuvanju sistema in da si več ne bom dopustila v mislih kreirati grozljivih scenarijev. Kadar se bodo takšne misli sprožile v meni, jih bom zaustavila in se preusmerila na planiranje kako drugim najbolj učinkovito predstaviti praktične rešitve za prestrukturiranje obstoječega sistema.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi utegnila spet kmalu pristati med brezposelnimi in v tem stanju kot mnogo njih ostati veliko časa. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila strah pred pomanjkanjem denarja in strah pred obstojem v revščini in stiski.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred (dolgotrajno) brezposelnostjo in/ali v strahu pred pomanjkanjem denarja in/ali v strahu pred obstojem v revščini in stiski – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je vse našteto dejansko možno, ne pa tudi nujno. Zavedam se, da omenjani strahovi ne bodo pripomogli k preprečitvi (moje) morebitne dolgotrajne brezposelnosti, pomanjkanja denarja, revščine in stiske. Zavedam se, da okoliščin v katerih se bom znašla v prihodnosti nimam moči usmerjati predvsem sama, saj so soodvisne od dinamike celotnega državnega in svetovnega sistema.

Zavezujem se, da se bom vedno znova – ne glede nato ali sem v finančno ugodni ali neugodni situaciji poravnala svoje odzive na osnovo izhodiščno točko –stabilnost-. Pravzaprav se bom poskušala preprogramirati tako, da si bom ob kakršnemkoli pojavu strahu na glas ali po tihem rekla ''strah, ne pomagaš mi na noben način – zato namesto tebe izbiram stabilnost – idi''. Poskušala bom strah spremeniti v sprožilec za samo-opombo ''takojšen premik v stabilnost''.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred vedno bolj praznimi skladišči dobrodelnih organizacij. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem da bi se ljudje v revščini in stiski utegnili v boju za lastno preživetje poslužiti nasilja, kriminala, rivalstva in drugih oblik demonizacije umsko-zavestnega sistema in sebičnosti.

Ko opazim da obstajam kot strah pred nasiljem, kriminalom, rivalstvom, sebičnostjo kot posledico revščine, stiske, boja za preživetje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da se mi misli in podobe na to temo izrisujejo predvsem na podlagi mnogih filmov. Zavedam se, da so ljudje, ki so pristali v revščini predvsem žalostni in nemočni. Vidim, da znamo v naši državi stopiti skupaj in podpreti nesrečne nepoznane posameznike, kakor tudi sosede. Hkrati se zavedam, da obstaja opcija, da se ta črni scenarij vseeno manifestira – in da ga moj strah ne more preprečiti.

Zavezujem se da bom namesto razvijanja scenarija in s tem jačanja strahu v mislih raje opozarjala na revščino in stisko, ki jo vidim okrog sebe in bom vedno znova in znova in znova opominjala na univerzalne rešitve, saj se zavedam, da reševanje posameznih primerov revščine ni dovolj!   

S samo-odpuščanjem nadaljujem v naslednji objavi.

Praktično izvedljive rešitve za preoblikovanje sistema – prosim preverite jih in jih delite z drugimi, da jih čimprej uporabimo in se tako izognemo nepotrebni bolečini.
- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za preprogramiranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Zagotovljen življenjski prihodek (LIG)

- Enakovredni denarni sistem (EMS)