Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
obstajati kot nestrpnost in nervoza v preteklosti in v pojačani intenzivnosti v
zadnjem času. Vidim, da sama ne maram družbe nestrpnih in nervoznih ljudi.
Zavedam se, da s takšnim vzdušjem škodujem tudi sebi, ker na ta način zatiram
svoje potenciale. Ko opazim, da obstajam v nestrpnosti in nervozi – se
stabiliziram z nekaj vdihi in se spomnim na besede potencial, rešitev, fokus
ter pogledam na kaj so v danem trenutku vezane in jih začnem živet.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
nestrpnost in nervozo še posebej sproščeno izražati doma, z izgovorom, da so za
njiju v večji meri tako ali tako krivi domači – ker so me tega naučili, ker so
me kot takšno sprejeli in ker starša nista na drugačen način poskrbela za bolna
stara starša, ki sta bila glavni sprožilec nestrpnosti in nervoze tudi pri starših.
Zavedam se, da so domači definitivno prispevali k oblikovanju mojega
nestrpno-nervoznega karakterja, kakor tudi, da ne bodo prispevali k njegovi
odpravi – ker ne vedo kako –- sicer bi to zagotovo poizkusili, lol. Vidim, da
so me včasih takšno sprejeli z namenom, da bi tudi jaz njih sprejela kot takšne
in da me včasih niso sprejeli in so mi želeli vzbuditi občutek krivde – kar pa
seveda tudi ni pomagalo, ker je na koncu koncev isto energijsko sranje kot sta
nervoza in nestrpnost. Sama vem, da ju lahko s pomočjo dihanja in
samo-odpuščanja izbrišem iz svoje platforme in sem si že večkrat dokazala kako se hkrati ''faking
čudežno'' spremeni tudi odziv drugega, ko se sama namesto z nervozo in z
nestrpnostjo odločim odzvat iz stabilnosti. Malo prej sem se spraševala kako
naj pospešim + potenciram svoje potovanje k življenju in tu imam jasen odgovor.
Poslušam, diham, se stabiliziram in se šele nato odzovem.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti
nestrpna in nervozna na cesti – tekom vožnje in posledično ogrožati sebe in
druge udeležence v prometu. Zavedam se, da sem si že vprogramirala dve super
navadi – da grem na pot pravočasno in da si ta čas krajšam s poslušanjem
zanimivih + življenjsko pomembnih intervjujev – torej imam dva konkretna
razloga manj za nestrpnost in nervozo v avtu. Tudi ostale razloge si bom morala
dati sama – ne glede na navade iz preteklosti. Pa naj bo naslednja korekcija
predpisna hitrost vožnje, ki jo bom pozorno prakticirala v naslednjem tednu.
Ne… v naslednjih 21ih dneh. Vneseno v koledar :)
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
prepričanje, da nisem dovolj strpna za vožnjo po predpisani hitrosti in si to
prepričanje opravičevati z izgovori: uživam v hitri vožnji, večina vozi hitreje
od predpisane hitrosti, tako sem navajena, vozit po omejitvah je nesmiselno in
skrajno težko glede na moje pretekle poizkuse.
Zavedam se, da je izgovor ''uživam v hitri vožnji'' delno prevzeta komercialna navlaka, delno morda dejansko uživam – ampak ta užitek ni vreden denarja in krivde, ki ju utegnem plačat, ker sem si ga drznila privoščit. – Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna, omejitvam primerna vožnja ne preide v navado.
Zavedam se, da je izgovor ''uživam v hitri vožnji'' delno prevzeta komercialna navlaka, delno morda dejansko uživam – ampak ta užitek ni vreden denarja in krivde, ki ju utegnem plačat, ker sem si ga drznila privoščit. – Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna, omejitvam primerna vožnja ne preide v navado.
Zavedam se, da je izgovor ''večina vozi hitreje od
predpisane hitrosti'' zelo privlačen za umsko-zavestni sistem v smislu – če
večina ne sprejema te odgovornosti oz. vožnje po omejeni hitrosti ne dojema kot
relevantne in potrebne – zakaj bi bila jaz izjema… In dinamika premikanja s
kačo avtomobilov te z lahkoto avtomatsko potegne s sabo… Ampak v primeru, da me
ustavi policija ali v primeru, da sem udeležena v prometni nesreči, ta izgovor
ne bo zadostoval. – Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi
stabilna vožnja ne preide v navado.
Zavedam se, da je izgovor ''tako sem navajena''
ne-relevanten. Navade so programirane in če niso smiselne, jih je potrebno
preprogramirat tako da bodo. Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova –
dokler mi stabilna vožnja ne preide v navado.
Zavedam se, da je izgovor ''vozit po omejitvah je
nesmiselno in skrajno težko glede na moje pretekle poizkuse'' samo-omejevanje
kar se tiče nujno potrebnega upočasnjevanja – tako pri vožnji z avtom, kakor
sočasno tudi pri miselnem divjanju. Tu bi bilo smiselno preusmerit fokus iz
''zelo težko se mi je fizično pripravit do tega, da se upočasnim pri vožnji'' v
''toliko in toliko časa mi je tokrat uspelo vzdrževati primerno hitrost;
naslednjič mi bo še dlje!''.
In ker se zavedam, da bo moj umsko-zavestni sistem poskušal vse izpisano skupaj s korekcijami čimprej zatreti, si bom jutri tale sklop posnela na avtomobilski MP3 predvajalnik – ki mi ga bo posnetek avtomatsko predvajal vsakič ob vstopu v avto – še preden mi bo začel predvajat naslednji posnetek / Eqafe intervju iz telefona. 
