sobota, 17. oktober 2015

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost in nervoza v preteklosti in v pojačani intenzivnosti v zadnjem času. Vidim, da sama ne maram družbe nestrpnih in nervoznih ljudi. Zavedam se, da s takšnim vzdušjem škodujem tudi sebi, ker na ta način zatiram svoje potenciale. Ko opazim, da obstajam v nestrpnosti in nervozi – se stabiliziram z nekaj vdihi in se spomnim na besede potencial, rešitev, fokus ter pogledam na kaj so v danem trenutku vezane in jih začnem živet.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nestrpnost in nervozo še posebej sproščeno izražati doma, z izgovorom, da so za njiju v večji meri tako ali tako krivi domači – ker so me tega naučili, ker so me kot takšno sprejeli in ker starša nista na drugačen način poskrbela za bolna stara starša, ki sta bila glavni sprožilec nestrpnosti in nervoze tudi pri starših. Zavedam se, da so domači definitivno prispevali k oblikovanju mojega nestrpno-nervoznega karakterja, kakor tudi, da ne bodo prispevali k njegovi odpravi – ker ne vedo kako –- sicer bi to zagotovo poizkusili, lol. Vidim, da so me včasih takšno sprejeli z namenom, da bi tudi jaz njih sprejela kot takšne in da me včasih niso sprejeli in so mi želeli vzbuditi občutek krivde – kar pa seveda tudi ni pomagalo, ker je na koncu koncev isto energijsko sranje kot sta nervoza in nestrpnost. Sama vem, da ju lahko s pomočjo dihanja in samo-odpuščanja izbrišem iz svoje platforme in sem si  že večkrat dokazala kako se hkrati ''faking čudežno'' spremeni tudi odziv drugega, ko se sama namesto z nervozo in z nestrpnostjo odločim odzvat iz stabilnosti. Malo prej sem se spraševala kako naj pospešim + potenciram svoje potovanje k življenju in tu imam jasen odgovor. Poslušam, diham, se stabiliziram in se šele nato odzovem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti nestrpna in nervozna na cesti – tekom vožnje in posledično ogrožati sebe in druge udeležence v prometu. Zavedam se, da sem si že vprogramirala dve super navadi – da grem na pot pravočasno in da si ta čas krajšam s poslušanjem zanimivih + življenjsko pomembnih intervjujev – torej imam dva konkretna razloga manj za nestrpnost in nervozo v avtu. Tudi ostale razloge si bom morala dati sama – ne glede na navade iz preteklosti. Pa naj bo naslednja korekcija predpisna hitrost vožnje, ki jo bom pozorno prakticirala v naslednjem tednu. Ne… v naslednjih 21ih dneh. Vneseno v koledar :)



Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da nisem dovolj strpna za vožnjo po predpisani hitrosti in si to prepričanje opravičevati z izgovori: uživam v hitri vožnji, večina vozi hitreje od predpisane hitrosti, tako sem navajena, vozit po omejitvah je nesmiselno in skrajno težko glede na moje pretekle poizkuse.
Zavedam se, da je izgovor ''uživam v hitri vožnji'' delno prevzeta komercialna navlaka, delno morda dejansko uživam – ampak ta užitek ni vreden denarja in krivde, ki ju utegnem plačat, ker sem si ga drznila privoščit. – Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna, omejitvam primerna vožnja ne preide v navado.
Zavedam se, da je izgovor ''večina vozi hitreje od predpisane hitrosti'' zelo privlačen za umsko-zavestni sistem v smislu – če večina ne sprejema te odgovornosti oz. vožnje po omejeni hitrosti ne dojema kot relevantne in potrebne – zakaj bi bila jaz izjema… In dinamika premikanja s kačo avtomobilov te z lahkoto avtomatsko potegne s sabo… Ampak v primeru, da me ustavi policija ali v primeru, da sem udeležena v prometni nesreči, ta izgovor ne bo zadostoval. – Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna vožnja ne preide v navado.
Zavedam se, da je izgovor ''tako sem navajena'' ne-relevanten. Navade so programirane in če niso smiselne, jih je potrebno preprogramirat tako da bodo. Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna vožnja ne preide v navado.
Zavedam se, da je izgovor ''vozit po omejitvah je nesmiselno in skrajno težko glede na moje pretekle poizkuse'' samo-omejevanje kar se tiče nujno potrebnega upočasnjevanja – tako pri vožnji z avtom, kakor sočasno tudi pri miselnem divjanju. Tu bi bilo smiselno preusmerit fokus iz ''zelo težko se mi je fizično pripravit do tega, da se upočasnim pri vožnji'' v ''toliko in toliko časa mi je tokrat uspelo vzdrževati primerno hitrost; naslednjič mi bo še dlje!''.
In ker se zavedam, da bo moj umsko-zavestni sistem poskušal vse izpisano skupaj s korekcijami čimprej zatreti, si bom jutri tale sklop posnela na avtomobilski MP3 predvajalnik – ki mi ga bo posnetek avtomatsko predvajal vsakič ob vstopu v avto – še preden mi bo začel predvajat naslednji posnetek / Eqafe intervju iz telefona.

sobota, 10. oktober 2015

NESTRPNOST, NERVOZA, TEČNOBA, SLABOVOLJNOST, ČEMERNOST, NEZADOVOLJSTVO…

Zadnje čase pri sebi opažam precejšen porast nestrpnosti in nervoze. Nisem prepričana ali sem se skozi ta dva vzorca izražala že ves čas izražala bolj intenzivno, pa tega nisem opazila ali sem to intenzivnost v zadnjih mesecih dejansko občutno povečala…

Dogaja se mi na vseh področjih – doma, na cesti – v avtu, v službi, na chatih… (razen pri čakanju v ambulantah sem se uspela sprogramirat na stabilnost). Zavedam se, da je nestrpnost-nervoza povezana z odporom do dolgoročnosti – s pozabljanjem, da se cilje se dosega z akumuliranjem, postopnostjo, vztrajnostjo, dolgoročno in nenasilno. 

Enaki pojačan vzorec opažam pri starših in se mi zdi tako puhel… ampak nesmisle drugih je lažje videt kot svoje ane…

Ko sem na tedenskem Slovenskem Desteni chatu omenila, da opažam porast nestrpnosti pri sebi in izrazila dvom o tem ali sem jaz postala toliko bolj nestrpna ali je ta vzorec prišel bolj do izraza zaradi kompresije časa oz. nastavitve stvarstva na bolj direktno in hitrejše soočanje posameznika z lastnimi vzorci, mi je kolegica rekla, da je moje obnašanje verjetno kar skupek obojega… in mi postavila zanimivo vprašanje: kdaj si začela opažat nestrpnost pri sebi – je to dolgoročni vzorec ali se je pojavil v zadnjem času?

Nestrpnost sem pri sebi začela opažat v puberteti. A je sploh kak najstnik strpen... ko se sooča s tem, da starši niso tako idealni kot si je domišljal v otroštvu in posledično doživi razočaranje ter začne iskati pripadnost in vzore drugje + je hkrati vržen v poplavo hormonov in fizičnih sprememb??
Ko sem bila sama v tem obdobju, je začel dedek, s katerim smo živeli pod isto streho bolehati za Alzeimerjevo boleznijo. Takrat še nisem imela nobenega razumevanja te bolezni in sem se nanjo naučila reagirat z nestrpnostjo – zaradi občutka, da me skrb za dedka omejuje, zaradi občutka da zamujam svoje življenje zaradi nekoga brez vsakršne prihodnosti - da sem prisiljena (smo prisiljeni) živeti namesto njega. Pa zaradi tega, ker so tudi ostali domači reagirali na tak način. Vsa ta navlaka se je po dedkovi smrti nadaljevala z babičino demenco, kjer sem spet dobivala občutek, da se žrtvujem za drugega in sem si skozi trenutke nestrpnosti in pritoževanja postopoma gradila en tak čemeren karakter…

Prav navadila sem se odzivat na tak način – kot da bi s tem nekaj pridobivala. In sem ga še nekako povezala s karakterjem šaljivca, da sem imela dodatna opravičila za njegovo uporabo. Danes pa mi je bilo omenjano, da bi bilo fino, če opravim s svojo tečnobo in slabo-voljnostjo, ker jo baje širim v skupini. Sledil je obrambni backchat – ne širim ju samo jaz, ker smo v teh pogojih, pod tem stresom vsi tečni in slabe volje. Ampak samo-iskreno – jaz te lastnosti najbolj očitno izražam… in se zavedam, da z njimi neugodno vplivam na druge… in me to zadnji čas vedno bolj moti pri sebi. So pa moji odzivi v tej smeri precej avtomatizirani sem opazila danes, ko sem se odločila bit bolj pozorna na njih.

Preveč se fokusiram na to s čimer sem nezadovoljna in premalo na rešitve… Fino sem se zakvačkala – ni kaj… Sama ne maram družbe nestrpnih, nervoznih, tečnih, slabovoljnih, čemernih, nezadovoljnih ljudi… sebi pa vseeno dopuščam krepit te nepotrebne lastnosti. Malo po malo me odnaša. Ampak lahko se ustavim in se malo po malo ali pa veliko po veliko na novo sestavim v strpno, stabilno, ''prijetno'', dobrovoljno, zadovoljno in samo-iskreno bitje. Zagotovo je to bolj smiselno kot jamranje, nestrpnost in ostale naštete blodnje. Čas za spremembo fokusa…


Korekcija sledi v naslednjih blogih…



sobota, 5. september 2015

Redefinicija besed : ZAVRNITEV

Pred kratkim sem si preračunala ure dela in dojela, da sem si nabrala kar nekaj nadur. Pomislila sem, da jih lahko izkoristim samo v prihodnjih dneh, saj približno v sredini meseca začnemo z več večjimi projekti, pri katerih bo moja prisotnost pričakovana / potrebna. To idejo sem si zadala deliti na tedenskem sestanku. Pravzaprav ni bila samo ideja, bila je precej močna želja po več prostega časa za sproščene aktivnosti, ki sem jih zelo pogrešala. 
Pred sestankom sem postala precej nervozna in nestrpna. Ves čas sem se morala opominjat na dihanje, ker je v meni vihralo misli in čustev.
Kasneje sva z buddyem/mentorjem pri Desteni I Process ugotovila, da je bil v tem času na delu strah pred zavrnitvijo. Buddy mi je predlagal redefinicijo besede ZAVRNITEV.


POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE)

1. Zbiranje informacij o besedi
Vzpostavitev moje točke opredelitve kako sem živela to besedo do zdaj?
Kadar me je kdo zavrnil, sem to po navadi vzela osebno. V primerih ko je bila želja po sprejetju intenzivna, sem postala zelo čustvena – češ, da se mi dogaja krivica – nekje v ozadju pa so vzhajali občutki odvečnosti, zavrženosti, nepotrebnosti. Pravzaprav je le v redkih primerih šlo za zavračanje mene kot celote – npr. ko nisem bila izbrana na prosto delovno mesto ali ko moja simpatija ni pokazala zanimanja zame. Običajno je šlo za zavrnitev določene ideje, s katero sem se v danem trenutku skoraj povsem poistovetila in sem posledično zavrnitev ideje dojela kot zavračanje mene s strani drugih.
(Prva asociacija na zavrnitev so izpiti, druga Desteni kot zdravorazumska usmeritev, sladkor, begunci itd…)
Definicija iz slovarja – pogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.
Zavrniti:
2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti sovražnika odbiti
3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti
4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje
5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev
Zven besede – izgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.
Za-vrniti, za-vrnitev: kot nekaj kar ni za sprejeti / kar se lahko vrne ponovno kasneje (ko bo bolj dodelano)
Za-vr-niti: mi asociira na vrvi in niti, morda kot na distanco zaradi zavrnitve, ampak še vedno povezano zaradi izpostavitve, ki je predpogoj za zavrnitev
Za-vr-ni-ti: ni ti za… nekaj

2. Raziskava zbranih informacij o besedi
Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?
To lahko določim z opazovanjem:
-svoje osebne izkušnje s to besedo,
-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne' ali 'slabe'/'negativne',
-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),
-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.
Zavrnitev je kot neke vrste ograja / prepreka na poti in jo kot takšno na prvo žogo dojemam kot negativno, kot nepotrebno – ker mi onemogoča gladko premikanje naprej. Kadar si zavrnitev vzamem osebno ali ne upoštevam perspektive drugih, jo torej dojemam kot slabo.
V primeru ko gre za zavračanje nesmisla, jo dojemam kot dobro – četudi sem ta nesmisel predlagala sama; ampak šele ko dojamem, da sem predlagala nesmisel…

3. Nova definicija
Kreativno pisanje
Zavrnitev = preprečevanje da nekdo uresniči svoje namere
Pisanje nove definicije
Ob pisanju nove definicije sem pozorna na naslednje točke:
-Fizični življenjski izraz
-Princip enakosti in enakovrednosti
-Sistematične besede, ki temeljijo na polarnosti (kontrastnosti)
-Dodeljevanje pozitivnega energetskega naboja
-Dodeljevanje omejene definicije besedi
Pravzaprav se mi definicije iz slovarja zdijo čisto na mestu… kar se mi je verjetno zgodilo prvič pri re-definiranju besede :)
Zavrnitev = preprečitev nekomu da bi uresničil svoje namere; besedni, gestualni izraz ne-sprejemanja tega kar se nekomu daje, besedni, gestualni izraz ne-sprejemanja tega kar se želi s pomočjo nekoga uresničiti, besedni, gestualni izraz ne-sprejemanja neke (predlagane) aktivnosti ali nekega (predlaganega) odnosa.

4. Preverjanje opredelitve nove definicije
-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj? NE
-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno? DA
-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni? DA





sreda, 2. september 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih 6


POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE) IDENTITETA

1. Zbiranje informacij o besedi
Vzpostavitev moje točke opredelitve kako sem živela to besedo do zdaj?
Ko sem pogledala definicijo besede identiteta, sem ugotovila, da jo precej enačim z besedo identifikacija… torej poistovetenjem, enačenjem.
Definicija iz slovarja – pogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.
identitéta  -e ž (ẹ̑) jur. skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi
Zven besede – izgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.
Eden-ti-te-ta
Eden-ti-teta

2. Raziskava zbranih informacij o besedi
Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?
To lahko določim z opazovanjem:
-svoje osebne izkušnje s to besedo,
-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne‘ ali 'slabe'/'negativne',
-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),
-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.
Fuuuf… ob branju definicije iz slovarja čutim negativni naboj… skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi… kaj pa so resnična dejstva? Nekaj kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo… Tale ''dejansko'' je precej majav… Kako naj za karkoli sploh rečemo, da je dejansko / resnično, ko pa nismo skoraj ničesar sposobni delit brez lastnih interpretacij, sodb, projekcij…

3. Nova definicija
Kreativno pisanje
Identiteta= skladnost, ujemanje informacij s posameznikovo definicijo realnosti… naaaaah
Identiteta= skladnost, ujemanje informacij s definicijo realnosti, ki je skupna večini – uf… večina je v blodnjah
Identiteta= skladnost, ujemanje informacij s fizično realnostjo? In že spet sem v mislih pri identifikaciji… z DNK… ampak ja – fizično = resnično dejstvo
Pisanje nove definicije
Ob pisanju nove definicije sem pozorna na naslednje točke:
-Fizični življenjski izraz
-Princip enakosti in enakovrednosti
-Sistematične besede, ki temeljijo na polarnosti (kontrastnosti)
-Dodeljevanje pozitivnega energetskega naboja
-Dodeljevanje omejene definicije besedi
Identiteta = skladnost, ujemanje podatkov s fizično realnostjo, ki je (merljivo) skupna vsem ljudem

4. Preverjanje opredelitve nove definicije
-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj? NE
-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno? DA
-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni? DA


nedelja, 30. avgust 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 5

1.del  iz katerega so tudi spodnji trije odstavki

Na prvo žogo bi se celo lahko reklo, da je film The monuments man – na mestu… da je kulturna identiteta na mestu.
Ampak ko pogledam definicijo obeh besed, se vse skupaj precej zamaje...

kultúra  -e ž (ȗ) 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja
identitéta  -e ž (ẹ̑) jur. skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi

Vrednote človeške družbe niso v skladu s tem kar je najboljše za vse in ljudje z neskončno lahkoto pozabljamo na univerzalno fizično resničnost/dejstva in se utapljamo v lastnih miselnih ''realnostih'' – vsak ima svojo ''resničnost'', svoja ''dejstva''…



POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE) KULTURA

 1. Zbiranje informacij o besedi
Vzpostavitev moje točke opredelitve – kako sem živela to besedo do zdaj?
Najprej (before DE) sem imela do kulture precej pozitiven odnos s pridihom spoštovanja in manjvrednosti, nato se je v meni zgodil preobrat in sem do kulture začutila odpor in prezir.
Definicija iz slovarjapogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.
kultúra  -e ž (ȗ) 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja
Zven besedeizgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.
Kult-ura
kúlt  -a m (ȗ) knjiž., navadno s prilastkom izkazovanje časti z molitvami ali obredi, češčenje
úra  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut

2. Raziskava zbranih informacij o besedi
Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?
To lahko določim z opazovanjem:
-svoje osebne izkušnje s to besedo,
-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne' ali 'slabe'/'negativne',
-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),
-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.
Opažam, da tekom pisanja te redefinicije kulturo - besedo kultura še vedno definiram kot negativno in slabo in le izjemoma kulturno-umetniške dogodke (v lokalnem okolju) kot sprejemljive oz. praktično efektivne.
Ob pogledu na definicijo iz slovarja se mi začnejo porajat negativni občutki, ker so človekovi ''dosežki'' glede na njegov potencial komaj omembe vredni in ker so človeške vrednote sprevržene / ponarejene.
Besedo kult dojemam kot nekaj nepotrebnega – prav tako kot religijo; obe besedi vidim kot delno negativni, ker si ne znam predstavljat kakšen napor bo še potreben, da bodo ljudje uvideli, da nasprotujeta življenju. Tudi besedo ura definiram kot negativno – ker mi je prva asociacija ''prehitro teče''.

3. Nova definicija
Kreativno pisanje
…V zavedanju da negativno definiranje besede kultura ne bo spremenilo stanj vezanih na kulturo, ki ne podpirajo življenja…
Kultura = lokalna natura kot značaj, omejevanje na manjše ali večje zemljepisno področje, poveličevanje določenih specifik materialnega in idejnega sveta
Kultura = tudi tradicija + običaji
Kultura = pogojena tudi z geografskimi področji (včasih začrtanimi na podlagi dejanskih fizičnih ovir), v novejših časih vse bolj z navideznimi
Pisanje nove definicije
Ob pisanju nove definicije sem pozorna na naslednje točke:
-Fizični življenjski izraz
-Princip enakosti in enakovrednosti
-Sistematične besede, ki temeljijo na polarnosti (kontrastnosti)
-Dodeljevanje pozitivnega energetskega naboja
-Dodeljevanje omejene definicije besedi
Kultura = rezultat nekega vzorčnega delovanja (ustvarjanja + uničevanja) skupine ljudi –
omejene na večje ali manjše geografsko področje in krajše ali daljše časovno obdobje.   

4. Preverjanje opredelitve nove definicije
-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj? NE
-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno? DA
-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni? DA



V naslednjem blogu sledi še redefinicija besede identiteta. 

ponedeljek, 24. avgust 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 4

Zanimivo perspektivo o kulturni identiteti sem dobila z ogledom filma The Monuments Men. Film je postavljen v čas vojne in je osredotočen na nemško ropanje umetnin po različnih koncih Evrope. Hitler si kopiči največje umetnostne dosežke držav s katerimi je v vojni z namenom, da bo postavil največji muzej na svetu in tako vsemu svetu pokazal kaj in koga vse poseduje. Zbere se skupina zaščitnikov kulture, ki po Evropi iščejo skrivališča z naropanimi umetninami in jih vračajo na izvorna mesta.
Nemških vojakom pa je naročeno da v primerih, ko ne morejo držati svoje pozicije naropane umetnine zažgejo…

*Vsi odstavki samo-odpuščanja niso vsebinsko vezani na zgornji odstavek; nekateri se povezujejo le preko izbranih besed z najmočnejšim nabojem (npr. posedovanje).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da je vrednost likovnih del tudi v njihovem posedovanju. Zavedam se, da je vrednost likovnih del pogosto izumetničena in oblikovana na podlagi mindfuckov. Razumem, da je lahko nekdo bolj talentiran in/ali vztrajen in ima posledično več volje pri dovrševanju posameznega likovnega dela. Ampak milijonske razlike v ceni med kosi… … … pretiravanje, nateg. Ko opazim da nekoga občudujem, ker poseduje določen kos umetnosti ali mu ga zavidam – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vem, da imam kose možnost videt (v živo) in jih občudovat, vem da si lahko ustvarim kose čisto po svoji meri – in to je dovolj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navezati se na nekatere svoje likovne stvaritve in jih poveličevati ter da sem si kasneje dopustila razočaranje (nad izdelki), ker jih drugi niso sprejeli s podobnim navdušenjem, ampak so jih kar spregledali. Zavedam se, da smisel mojih likovnih izdelkov ni v tem, da bi z njimi impresionirala druge, ampak v tem, da izrazim sebe. Zavedam se, da če bližnjemu ponosno pokažem svoj izdelek – ga bo najverjetneje avtomatsko pohvalil iz vljudnosti oz. zaradi občutka dolžnosti – četudi mu ne ugaja preveč in/ali ga ne razume. Takšne izkušnje sem imela vsaj v preteklosti. Kakšno leto nazaj pa sem si v prostor izven doma prinesla meni skrajno ljub izdelek, ki mu ostali niso posvečali kaj dosti pozornosti, dokler nisem sama začela z navdušenjem govoriti o njem. Ko opazim, da obstajam v pričakovanju, da bodo drugi navdušeni nad določenim izdelkom izpod mojih rok – kakor sem nad njim navdušena sama – se ustavim in diham. Ne dopustim si, da mi nezanimanje ostalih povzroči razočaranje nad izdelkom, ampak raje uživam v lastnem izdelku, odkrivam zakaj me je všeč / pomemben, kaj mi simbolizira.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ob stavku ''Zbere se skupina zaščitnikov kulture, ki po Evropi iščejo skrivališča z naropanimi umetninami in jih vračajo na izvorna mesta'' doživljati olajšanje in ob stavku ''Nemških vojakom pa je naročeno da v primerih, ko ne morejo držati svoje pozicije naropane umetnine zažgejo…'' doživljati občutek krivice, oropanosti. Zavedam se, da so tako pozivni občutki olajšanja kakor negativni občutki krivičnosti posledica navezanosti na predmet sam oz. na to kar predmet simbolizira. Glede na reakcije, ki jih imam na besede olajšanje + izvorno mesto in krivica + poteptan odnos bi se bilo morda smiselno poglobit v vsak par posebej…





ponedeljek, 17. avgust 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 3

In ko sem v zadnjem letu večkrat slišala izraz 'kulturna identiteta', me je skoraj vedno rahlo posilil smeh. Čeprav nisem imela pravega razumevanja definicije te besedne zveze, se mi je vseeno zdelo smešno-žalostno, da bi se posameznik identificiral/definiral z določeno kulturo in se na ta način – s poveličevanjem tradicije – omejeval. Vsaj malo sliči na ločevanje ljudi z religijami… 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi ljudi, ki uporabljajo besedno zvezo ''kulturna identiteta'' in se ob tem obvezno držijo strašno resno +/ dostojanstveno +/ pomembno +/ ponosno -- kot smešne in nepristne+/izumetničene +/ zamaskirane. Zavedam se, da sem s sojenjem delno maskirala sram zaradi nepoznavanja definicij oz. ozadja te besedne zveze, delno pa strah pred ljudmi, ki so se v takšni meri poravnali s kulturo +/ umetnostjo, da ne vidijo več širše slike. Ko opazim, da reagiram na omenjano besedno zvezo in ali človeka, ki jo uporablja, se stabiliziram z nekaj dihi in ga vprašam po njegovi definiciji te besedne zveze.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi kdo drug meni zastavil vprašanje kaj dojemam pod pojmom kulturna identiteta in da mu ne bi znala odgovoriti ter bi se tako osmešila. Zavedam se, da se pod tem strahom skriva želja po vključenosti, po sprejemanju in po potrjevanju s strani drugih, po stroki sorodnih oseb. Če se znajdem v takšni situaciji, bom osebi iskreno povedala, da je definicija besede kultura strašno široka in da se mi zdi identificiranje z določeno kulturo samo-omejevanje. Dopustila si bom povedati, da ne cenim tradicije tako kot ostali – tudi tistim, ki jo nadvse cenijo. Dopustila si bom povedati, da ljudje doslej nismo ustvarili nič tako pomembnega, da bi me dolgoročno ganilo / privlačilo / zanimalo in da ne koristimo večine svojih potencialov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ljudi ki cenijo in poveličujejo tradicijo / običaje soditi kot neumne +/ nazadnjaške +/ oklepajoče se preteklosti; medtem ko sedanjost potrebuje vso našo pozornost. Zavedam se, da s sojenjem ljudi teh ne bom odvrnila od posvečanja njihove pozornosti tradiciji k obstoječim problemom. Zato v trenutku ko opazim, da obstajam kot obsojanje naredim nekaj dihov in se preusmerim v iskanje idej kako človeško pozornost v konkretni situaciji preusmerit sem-zdaj, kjer je dejansko potrebna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ljudi, ki se identificirajo z določeno kulturo +/ religijo soditi kot sebične in odgovorne za povzročanje konfliktov. Zavedam se, da so z odločitvijo separacije skozi kulturo +/ religijo dejansko odgovorni za povzročanje konfliktov, takisto pa jih povzročam tudi sama – kadar si dovolim sojenje (teh ljudi). Namesto da jih obsojam, z njimi raje delim svojo perspektivo iz izhodiščne točke stabilnosti. Za zgubit nimam kaj – razen svojega ega, naučim se pa lahko marsičesa – predvsem razumevanja okoliščin zaradi katerih se ljudje odločajo za distanciranje od drugih, ki jih sami definirajo kot drugačne.
 


četrtek, 13. avgust 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 2

Tekom raziskovanja Desteni pa sem do besede kultura ne namenoma postopoma razvijala negativen odnos. Odkar sem začela delati na delovnem mestu, ki je pogojeno z delovanjem v kulturi, se ta negativizem še povečuje. Predvsem zaradi ''nekulturnih'' odnosov med ljudmi, ki želijo svoj kos premajhne(?) kulturne pogače… Ali je sebičnost tudi domena kulture?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila do besede kultura postopoma razvijati negativen odnos in ga stopnjevati; predvsem zaradi kulturnikov / umetnikov, ki:
- se želijo reprezentirati kot izrazito posebni,
- uporabljajo tako zapleteno terminologijo, da si moram njihove zapise večkrat prebrati, če želim vsaj približno dojeti kaj želijo povedati,
- trošijo denar za ustvarjanje iluzij / osebnih mehurčkov, ki jih delijo z le nekaj somišljeniki.
Znotraj tega si odpustim, da sem te kulturnike / umetnike sodila kot sebične in po nepotrebnem zakomplicirane ter do njih posledično gojila prezir.
Zavedam se, da s sojenjem kulture kot negativne in nekaterih kulturnikov / umetnikov kot sebičnih in po nepotrebnem zakompliciranih ne spreminjam ničesar na bolje, pač pa tudi sama sodelujem v sebičnosti in po ne potrebnem kompliciram. Vedno se lahko odločim, da ne bom sodelovala – da ne bom obiskovala kulturnih prireditev, ker se v večini primerov sprašujem kje je smisel njihovega obstoja… Kadar pa se odločim prisostvovat na kakšni prireditvi pri kateri opazim naštete lastnosti ljudi / objektov, pa se odpovem padanju v  zgražanje, prezir / zdolgočasenost ter se raje prediham skozi in se umaknem kolikor hitro lahko.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustil obešati se na izrazoslovje in vedno znova sodelovati v ''ironičnem'' karakterju skozi besede v smislu ''Tako zelo kulturni ljudje, pa takšni nekulturni odnosi…''. Možno, da se kulturniki ne obnašajo nič kaj manj nekulturno [beri sebično] kot ljudje na kateremkoli drugem področju, ampak ker so mi ''priročni'' raje kažem s prstom na njih, kot da bi se ukvarjala s svojo ne/sebičnostjo oz. ne/kulturnostjo… Ko se zasačim v takšnem početju – obsojanju ljudi kot sebičnih in njihovih odnosov / obnašanj kot nekulturnih – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi ter se osredotočim na svoje obnašanje in ga usmerim tako, da postane najboljše za vse in zgledno za druge.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila uvidet, da je sebičnost tako domena kulture v ožjem pomenu besede - kulturnih prireditev, kakor tudi kulture v najširšem pomenu besede. Sebičnost je vseprisotna. Kakor upam da tudi zdrav razum. Če se bo na kulturnem področju razraščal bolj počasi / hitreje kot na katerem drugem, bo pokazal čas. Ne rabim se držat kulturnega področja; če vidim večji potencial razširjanja zdravega razuma na kakšnem drugem področju, se preusmerim tja. Ni toliko pomembno kje sem, ampak je bolj pomembno kako sem. Kjerkoli sem, imam možnost delovat v skupno dobro – torej jo izkoristim. 




četrtek, 6. avgust 2015

Hujšanje & co. 5


Zgodile so se dopustniške situacije: gostje na kosilu/večerji pri meni, jaz na kosilih v gosteh.
In sem ''seveda'' jedla vse povprek – ker vsi jedo vse povprek.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kot gostja / v gosteh jesti vse povprek – z izgovorom, da tudi ostali jedo vse povprek in da nočem komplicirat – s katerim sem si maskirala željo po hranjenju na podlagi okusa. Zavedam se, da je prehranjevanje večine po defoltu definirano kot primerno, čeprav temu ni tako – ker je redkokdo sploh preveril kakšna hrana ustreza njegovemu telesu in ker je večina avtomatsko prevzela privzgojene prehranjevalne navade. Zaradi tega me ne rabi bit strah izstopanja in ''kompliciranja'', ki pravzaprav ni kompliciranje, ampak je namerno ločevanje. V bodoče si več ne dopuščam izrabljat izgovora ''drugi jedo vse povprek, zato bom tudi jaz; nočem komplicirat'' z namenom da bi zadostila želji po hranjenju na podlagi okusa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hraniti se na podlagi okusa.
Sicer sem si nazadnje zadala postopno uvajanje sprememb, vendar opažam, da si ''dokler še lahko'' kot umsko-zavestni sistem popuščam in si privoščim – preveč. Izkoriščam svoje lastne luknje, ki jih še nisem konkretno usmerila. Ko pa sem za 2,5 meseca hkrati usmerila / konkretno spremenila celotno prehranjevanje, pa je bil moj izgovor, da je preveč naporno…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nenehno iskanje izgovorov v povezavi s spreminjanjem prehranjevalnih navad v bolj praktične. Ko opazim, da me okus vleče v prevelike ali v mešane obroke ali v sladke obroke večkrat tedensko – se ustavim in diham. H korekciji tega tedna (sadje do kosila & zadnji obrok do osme) dodajam še korekcijo, da se vsaj pri dveh obrokih dnevno od kosila naprej držim ločevanja živil in da vsaj vsak 2 dan ne jem sladkarij (pri njih sem ponovno gladko pogrnila…)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zasidrat vase prevzeto prepričanje, da oprijeta oblačila ne sodijo na zamaščene dele telesa npr. ''žlaufast'' trebuh. Zavedam se, da je to čisti predsodek umsko-zavestnega sistema, saj se sama v nekaterih oprijetih oblačilih – pod pogojem, da odmislim lasten izgled – počutim precej prijetno. Vidim, da se tudi nekateri drugi ne ozirajo na ta predsodek in se oblačijo predvsem na podlagi udobja telesa ter se ne obremenjujejo toliko s tem, da bi prikrili ''pomanjkljivosti''. Zaenkrat še sicer ne premorem toliko jajčnikov, da bi se v oprijeti majčki na salastem trebuhu odpravila v mesto in tako izzivala sistem lepote v ljudeh, ampak pri sebi opažam zmanjšano obsojanje ljudi, ki si to drznejo. Tudi v bodoče, kadar opazim, da obsojam debelejše ljudi v oprijetih oblačilih kot neprimerno oblečene ali grde, se bom opomnila, da se prepuščam predsodku in se ustavila s pomočjo dihanja.



Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila (pod)zavestno distanciranje od debelih ljudi v oprijetih oblačilih na podlagi sojenja teh oseb kot grdih oz. nesprejemljivih. Zavedam se, da so te sodbe sabotaža tako sebe kot drugih, saj imam v svoji bližini skorajda dnevno prav takšno osebo, s katero se odlično razumem. Ko opazim, da zapadam v ta vzorec, se opomnim da se po nepotrebnem omejujem in s pomočjo nekaj dihov izpustim energijo sojenja da izvisi.             

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi bila bolj suha - zaradi prepričanja, da lahko le z ravnim trebuhom nosim opijete majčke, ki trenutno samevajo v garderobi. Zavedam se, da je to prepričanje podprto s strahom pred obsojanjem drugih oz. pred lastnim obsojanjem skozi oči drugih. V bolj varnem okolju – doma, v domačem kraju si dopustim obleči tudi oprijete majčke in diham skozi reakcije drugih ter jim ne dopustim da se me osebno dotaknejo. Tako usmerjam sebe in druge hkrati.

Odpustim si, da sem pogosto sprejela in si dopustila stopnjevati željo po določeni sladkariji zaradi predstave o tem kakšna bi naj bila in da sem si potem dopustila obstajati v razočaranju, ker ni sovpadala z mojo predstavo… pa sem jo vseeno pojedla do konca. Zavedam se, da je bolje poiskati specifičen sladek okus, ki si ga želim, kot da se skušam zadovoljiti z nekim nadomestkom – ki bo kasneje postal samo še ena sladkarija več – ker si bom slej ali prej privoščila še tisti iskan specifičen sladek okus. 

četrtek, 30. julij 2015

Hujšanje & co. 4

3.del

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hranjenje na podlagi okusa, prevelike oz. težko prebavljive obroke, hranjenje pozno zvečer –- kljub temu, da sem vedela, da se bom posledično redila, čutila težo v želodcu in splošno utrujenost, da bom imela težave s kislino in da se mi bo začela nabirati sluz. Zavedam se, da so nezdrave prehranjevalne navade močno zakoreninjene v meni in da jih podaljšujem, kadar se podrejam želji po okusu, nagrajevanju ali tolaženju s hrano in zamenjavo hrane za določene manke. Vidim, da glede na kompleksnost problema pri mojem prehranjevanju ni dobro, da sem prestroga do sebe in zahtevam popolno disciplino – saj je ne bom uspela doseč, ampak se bom kvečjemu demotivirala. Zato si do naslednje nedelje zadam cilj, da vzdržujem tisti del diete, ki sem ga že najbolj ponotranjila – sadje in ali zelenjava do kosila, 2-3 obroke. Hkrati pa zadnji obrok pojem pred osmo zvečer – se pravi grem večerjat okrog pol osme. Tega dvojega se držim brezpogojno, ostalih praktičnih prehranjevalnih smernic pa kolikor le lahko. V nedeljo preverim kako mi je šlo in se odločim ali to korekcijo držim še eden teden ali dodam kakšen ''brezpogojen'' korak več.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutiti se opeharjeno, ker po lastnih prehranjevalnih korekcijah naj ne bi več jedla paštet – konkretno tunine paštete in klobas, ampak predvsem nepredelano meso. Zavedam se, da je tunina pašteta eden izmed mojih najljubših fiksov – ko jo začnem jest, ne neham dokler ne pospravim cele… in kadar jo jem, jo jem s kruhom – kar je v nasprotju s pravilom ločevanja živil. Do konca leta bom njeno uživanje omejila na 2 x mesečno, po novem letu bom poskušala preklopit na enkrat mesečno.
Kar se tiče ostalih paštet, me ne ganejo preveč. So pa tukaj še klobase in drugo mleto meso za katere se zavedam, da so procesirana hrana za katero ne morem reči kaj vsebuje, pa mi vseeno diši… Vsaj čevapom / pleskavicam se težko uprem, klobase so problematične predvsem ko sem v gosteh. Samo-odkrito mi je na enem pikniku uspelo izvest sadno-zelenjavni dan – tako da se sebi ne morem lagati, da se nisem sposobna vzdržati (procesiranega) mesa v okolju, kjer vsi ostali jedo vse povprek. Torej – omejujem klobase oz. mleto meso na vnos 1x tedensko do nadaljnjega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred mamljivostjo sladkarij in prepričanje, da se jim ne bom mogla upreti / odreči. Zavedam se, da je sladkor ena izmed drog, ki človeka najbolj enostavno zasvojijo. Dve podobno intenzivni drogi pa sta strah in vrtenje negativnih scenarijev v mislih. Kaj imam od tega, da me je strah mamljivosti sladkarij? Kaj imam od tega, da si vrtim slabe scenarije v mislih? Šus (negativne) energije… Plastenje zasvojenosti. Ko opazim strah pred tem, da se ne bi mogla upret sladkarijam oz. ko opazim, da si vrtim negativni scenarij v povezavi s sladkarijami – se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi. Ponovno si postavim vprašanje ''kaj imam od tega…?'', saj vidim, da lahko na ta način praktično ustavim obstoj v strahu oz. vrtenje negativnih scenarijev.



sobota, 25. julij 2015

Hujšanje & co. 3


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sladkarije definirati in povezovati z nagrado, s pohvalo, kakor tudi s tolažbo. Ko opazim hrepenenje po sladkarijah v povezavi z mislimi – zdaj si pa zaslužim / čokolada/sladica bo pomagala, bo naredila situacijo lažjo – se takoj ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Zavedam se, da lahko zaradi teh definicij v povezavi s sladkarijami hitro padem nazaj v vsakodnevno nagrajevanje><tolaženje, katerega posledice so zastrupljanje telesa z prekomernimi dozami sladkorja, debelost, samo-obsojanje zaradi nediscipline... Odločim se, da si bom sladico privoščila do 2x tedensko. Če bo res sila, bom pojedla malenkost jedilne čokolade – do 1x tedensko. Kadar bom začutila hrepenenje po sladkarijah izven zadanih okvirov, bom pogledala katere misli so me napeljale na to in čemu se želim izognit s sladkarijami ter naredila samo-odpuščanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občasno šibkost v mišicah tekom ločevalne diete povezovati z diabetisom in si hkrati ustvarjati strah pred tem, da ga imam / dobim sama – predvsem na podlagi pripete podobe – preddietnega koša polnega ovitkov od sladkarij -- ki me je tolikokrat opozorila na moje zastrupljanje. Zavedam se, da strah pred diabetisom ne bo preprečil morebitne pojavitve le tega; prepreči pa ga lahko samo-disciplina v obliki zmanjševanja zaužite količine sladkorja oz. sladkarij. Ko se v meni sproži strah pred diabetisom, ga prediham in preverim če se držim zadane količine sladkarij ali pretiravam. Če se držim – nimam razloga za paničarjenje, če se ne, se opozorim, si odpustim in se v praksi popravim. 

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila pobrati se takoj naslednji dan po padcu – ko sem se pregrešila pri hrani. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila nadaljevati z vdajanjem hrani še približno dva tedna, preden sem se stabilizirala nazaj v primernejše prehranjevanje. Zavedam se, da še nisem dovolj disciplinirana, da bi se bila sposobna stabilno prehranjevat brez padcev, hkrati pa sem se sposobna preusmerit nazaj na bolj praktično pot prej kot sem to storila v navedenem primeru. Ko sem bom ponovno pregrešila pri hrani, si tega ne bom vzela kot vzrok za serijsko vdajanje hrani -- niti se ne bom obsojala zaradi ''prekrška'', pač pa se bom že naslednji dan usmerila v hranjenje, ki temelji bolj na dejanski fizični potrebi kot pa hranjenju na podlagi želja, okusa, mindfuckov.   

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vdajanje hrani definirat kot enostavno, gladko in disciplino v povezavi s hranjenjem definirati kot naporno, težko. Znotraj tega si odpustim, da sem se zaradi teh definicij jezila – kot da so povsem resnične in nespremenljive. Zavedam se, da je to moja trenutna perspektiva, ki je ne ne morem spremenit čez noč – saj smo mi jo (tako drugi kot jaz sama) konstanto ponavljali 30 let. Vidim, da ni praktično obupovati nad močjo hrane v kombinaciji z umsko-zavestnim sistemom, saj se zavedam, da so spremembe na tem področju dogajajo postopoma. S samo-disciplino in vztrajnostjo mi bo slej ali prej uspelo spremenit prehranjevalne navade v bolj zdrave in ko bodo enkrat postale navade – ne bodo več težko izvedljive… Torej diham in vztrajam, brez panike, postopoma - skozi proces spreminjam ta aspekt sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna, ko mi je sestrična začela pridigat o jojo efektu in si z jezo prikrivati strah pred možnostjo, da se ponovno zredim nazaj oz. se še bolj zredim. Zavedam se, da lahko težo hitro pridobim nazaj samo če se bom vdajala hrani in zanemarjala gibanje in da mi v tem primeru ne bosta pomagala nobena jeza in strah. Ko opazim, da obstajam v jezi / strahu v povezavi s ponovnim pridobivanjem teže, naredim nekaj vdihov in si splaniram obroke za nekaj dni naprej ali si ojačam namero zmernega prehranjevanja na ta način, da se spomnim plusov in minusov kar se tiče vpliva raznih vrst hrane na telo. 




torek, 21. julij 2015

Hujšanje & co. 2

Ločevalna dieta…
…je potekala veliko bolj gladko kot sem pričakovala. Začela sem jesti veliko več sadja kot sem ga kadarkoli prej. Lačna skorajda nisem bila oz. ko sem bila – je bil tak cel dan (bili so približno štirje takšni dnevi). Posebej presenetljiv je bil vodni dan. Pričakovala sem lakoto in nenehno kruljenje, pa mi je zakrulilo samo 2x v dnevu in lakota ni bila v vprašanju.

Priprava hrane in/ali kuhanje sta vsakodnevno zahtevala svoj čas in disciplino… veliko obojega… ampak ko potegnem črto, je priprava hrane dovolj pomembna aktivnost, da ji posvetim uro ali dve svojega časa na dan. Iz nje gradim svoje telo…

Mindfucki? Sladkarije – kaj pa drugega:
Muller: ''Mmm – lej, Ritter čokoladice!''
Trgovina pri blagajni: ''Kaj bi si vzela?''
Doma v kuhinji: ''Čokoladni zajčki… čokolada bi pasala…''
Inetrspar: ''Krem šnite, tortice…'' – z velikimi očmi.
                   ''Tiramusuuuuu – vsaj pogledala ga bom, če ga že ne smem jest.''
Sladkarije -- čeprav sem ogromno sladkorja dobila iz sadja in hrepenenje po cukru vseeno ni bilo tako močno kot sem pričakovala da bo. Ampak hkrati ne morem zanikat, da sem se vsakič znova veselila sladice. Globoko so mi/nam jih vsidrali – tudi kot simbol nagrade, pohvale… in po drugi strani tolažbe…

Drugače sem se počutila v redu oz. boljše kot pred dieto. Ni bilo prisotnega občutka teže po prenajedanju (ker prenajedanja ni bilo), nič napihovanja, ni bilo problemov z vonjalno intenzivnimi vetrovi… Občasno sem se počutila šibko. Šibkost v mišicah sem povezala s strahom pred diabetisom – tole še morem predelat / prebavit.

In potem se je pričelo zelo intenzivno delo v službi. Vsakodnevne nadure, nisem si imela več časa pripravit hrane, volja je usihala… Na najdaljši delovni dan v zadnjih nekaj mesecih sem popustila in si privoščila tisti dišeč brezplačen hamburger. Po njem še sladoled. In potem so se želje po okušanju hrane, ki jo definiram kot slastno kar kipele… Naslednji dan je bilo doma pohano, kak dan kasneje polnjena paprika… nisem se več upirala lučkam.

Smešno, kako je enostavno pasti nazaj… šlo je gladko kot pri dominah…
Vmes mi je sestrična začela pridigat o jojo efektu, na katerega sta me z njenim partnerjem opozarjala še preden sem pričela z dieto. Zanimivo – odreagirala sem z jezo in zanikala, da se meni to lahko zgodi – v smislu ''ja – padla sem, ampak se bom tudi hitro pobrala.''

''Hitro'' se je malce zavleklo s spontanim morjem. Palačinke s čokolado, rižota z morskimi sadeži, lignji s krompirjem in blitvo… sladkarije, alkohol…

In od osupljivih 15 kg, ki sem jih izgubila v dveh mesecih in pol – brez stradanja, so se kakšni trije že vrnili. Zaradi hranjenja na podlagi okusa sem ponovno večkrat čutila težo v želodcu. Splošno utrujenost zaradi prevelikih in/ali za prebavni sistem napornih obrokov. Zaradi hranjenja pozno zvečer rahlo kislino. Začela se mi je nabirat sluz, ki se izloča z bljuvanjem…

Kam od tukaj naprej? Na strogo ločevalno dieto po dnevih zagotovo več ne. Izgubila sem več sala kot sem pričakovala in ne zdi se mi več potrebno takšno striktno ločevanje. Zahteva namreč konkretno dozo pozornosti / discipline in vprašanje koliko je takšno prehranjevanje dejansko primerno na dolgi rok.

Razmišljam o ločevanju živil po obrokih. Nekako se mi zdi, da telo dejansko lažje prebavi in iztisne največ iz živil iste skupine. Oz. prehranjevanje beljakovine / ogljikovi / škrob + zelenjava mi vsaj ni puščalo teže v želodcu.
Čeprav po drugi strani doma kuhamo ogromno kombiniranih jedi, ki sem jih navajena in jih imam rada… Nisem prepričana kaj naj naredim okrog tega – mogoče samo-iskreno sproti preverim počutje telesa po vsakem kombiniranem obroku in se potlej usmerim dalje?

Opustila bi lahko vsaj najškodljivejšo procesirano hrano – klobase in paštete. Pri dieti jih nisem smela kombinirat s kruhom, samih pa tudi nisem jedla. Tako sem tekom ločevalne skorajda prenehala jesti tudi kruh – s katerim sem se pred dieto dnevno basala in ga bogato oblagala. Mogoče si bom od zdaj naprej bolj pogosto privoščila polnozrnate štručke z doma narejenimi zelenjavno – zeliščnimi – oreščkastimi namazi. Ali pa si bom celo začela peči polnozrnat kruh.

Rada bi obdržala trenutno težo ali jo še zmanjšala. Zaradi zdravja (lažjega gibanja in dihanja), zaradi garderobe.
Se pravi, da v prvi vrsti ne smem jest več kot potem porabim. Da se moram čimbolj izogibat procesirani hrani. Omejit vnos sladkarij – ki so tudi sprocesiran pocn. Saj sem si dokazala, da premorem precej prehranjevalne discipline. In dlje časa kot bom vztrajala, lažje se bo odpovedat navajenemu + nepraktičnemu / nezdravemu.

Kolega je predlagal hranjenje v ''8-urnem oknu''. Se pravi, da se prehranjuješ samo 8 zaporednih ur, ostalih 16 ur pa pustiš prebavni sistem da v miru prebavi in se spočije. Sliši se mi malce smešno, ampak kak mesec testiranja te opcije se zna tudi znajt v načrtu.

Grem si prebrat še kaj pravi priporočnik za vzdrževanje teže – ki je nadaljevanje 90 dnevne ločevalne diete… Zaenkrat sem se odločila, da obdržim vzorec uživanja sadja do kosila.  


V naslednjem blogu pa predelam mindfucke, ki so se pokazali skozi tole izpisovanje. 

nedelja, 21. junij 2015

Begunci, ustavimo se

Nekaj dni nazaj sem poslušala radio in zasledila novico, da je neka skupina pripravila igro imenovano Begunec ne jezi se. Zdela se mi je fascinantna varianta za ozaveščanje ljudi o tej problematiki, predvsem pa mi je v uho stopil skrajno ironičen in zbadljiv naslov…

V igro so namreč umeščena različna polja na katera lahko igralec pristane; med njimi tudi polje
''Vaš čoln zajame nevihta in se potopi. Vseh 300 potnikov se utopi''. Pa polje na katerem ladjo zajamejo gusarji in polje, kjer kot begunec ne uspeš izpolnit potrebne dokumentacije za bivanje v ''obljubljeni deželi''.

Kako se tapravi begunec v takšnih primerih ne bi jezil in obupoval? Po mojem mnenju mu to lahko uspe samo v primeru njegove smrti.

Zakaj sploh obstajajo razmere, v katerih morajo ljudje bežati iz svojih domov? Včasih so vzrok neravne nesreče, vse prevečkrat pa smo vzrok ljudje sami – prav vsak izmed nas. Tako izvoljeni odločevalci, kot mi, ki smo jih bodisi podprli ali pa smo jim ''samo'' dopustili, da sebično odločajo v našem imenu.
Vrača se – vso ropanje in izčrpavanje kolonizacij / ''držav tretjega sveta'', vso povzročanje in izvajanje vojn. Ljudje nimajo več prav od česa živeti in se iz obupa in strahu pred smrtjo odločijo za begunstvo…

Vode, hrane, materiala in praktičnih izumov je dovolj, da bi lahko vso človeštvo živelo dostojanstveno – zakaj torej ne?
Ker smo se ljudje ujeli v vrtinec sebičnosti kot posledice strahu pred izgubo, pred pomanjkanjem. In v tem smo si vsi enaki – ne glede na toliko imamo, si vsak izmed nas želi več – ne glede na to, ali je reven ali bogat.

Ampak manko ne bo potešen, ko si nagrebemo še več… manko bo potešen, ko se znebimo strahu pred izgubo.
Manko ne bo dolgoročno potešen, ko bomo poslali humanitarno pomoč ali sprejeli omejeno število beguncev v svojo državo… ker potreba po pomoči in azilu ne bo nikoli usahnila, če bomo nadaljevali tako kot smo doslej.

''Kaj pa sploh lahko storimo?'' se sprašuje večina in posameznik odneha še preden bi sploh začel - z izgovorom, da je premajhen, nemočen…

Ne gre več za to kar lahko storimo, ampak za to kar smo dolžni storit zaradi sebe in drugih ljudi kot izrazov življenja -- Ustaviti begunca v sebi! Tistega begunca, ki beži pred neprijetnim soočenjem s samim s seboj – svojimi mislimi, svojimi strahovi, svojimi demoni. Za to nismo premajhni, ampak smo odločilni! Zase smo vedno odločilni sami. In vsa pot za prebavit samega sebe je že shojena – uporabite jo: http://lite.desteniiprocess.com/

Na voljo so tudi rešitve kako prerazporedit denar, da ne bo več potrebno nikomur bežat iz določene lokacije zaradi zadovoljitve izključno bistvenih - fizičnih potreb: https://livingincomeguaranteed.files.wordpress.com/2015/02/lig-predlog-prvi-osnutekt-v1.pdf

Podprimo zdravo kmečko pamet, pustimo si končno resnično zaživet.       



sobota, 13. junij 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih 1

Preden sem spoznala Desteni, sem besedo 'kultura' definirala kot precej pozitivno. Moja prva asociacija na kulturno je 'družbeno sprejemljivo'. Drugi preblisk je besedni dvojček 'kultura in umetnost', ki je tudi področje v katerih sem strokovno izobražena (kot profesorica likovne umetnosti). Kot tretjo povezavo imam vprogramirano besedno zvezo 'starodavne kulture'- Egipčani, Maji, Azteki, Mezopotamci, Babilonci… azijska in japonska kultura, Aborigini, afriška plemena / kultura, Indijanci – vse to me je svojčas strašno privlačilo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila besedo 'kultura' definirat in pogojevat z besedno zvezo 'družbeno sprejemljivo (obnašanje)' in jo znotraj tega odnosa definirat kot precej pozitivno. Zavedam se, da so nam določena pravila družbeno sprejemljivega obnašanja sicer omogočila sobivanje na nekem nivoju varnosti, po drugi strani pa so zatrla demonski del človeka, ki bo ob pritiskih in pomanjkanju udaril na plan. Vidim, da smo ljudje pri oblikovanju družbe(nih pravil) povsem zgrešili bistvo, zaslepljeni z navideznimi pomembnostmi… Med katerimi je sojenje družbeno sprejemljivega obnašanja / kulture skozi pozitivno ali negativno energijsko reakcijo. Ko se zalotim pri sojenju nekega obnašanja kot ne-kulturnega, naredim nekaj vdihov in se ustavim ter se začnem gibati v samo-iskrenosti in kot samo-iskrenost, saj je to dejansko edino obnašanje, ki je najboljše tako zame, kakor tudi za vso družbo – čeprav ga družba v tem času večkrat še ne prepoznava kot družbeno sprejemljivega… Fokus na bistvo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila umetnost in kulturo večino svojega življenja soditi kot nekaj veličastnega in pomembnega, zadnje čase pa kot dejavnosti, ki preusmerjata človeško pozornost od tega kar je dejansko pomembno – prestrukturiranje (denarnega) sistema tako, da bo vse enakovredno podpiral. Zavedam se, da je umetnost kot oblika samoizražanja pomembna, vendar trenutno ni najbolje, da ljudje večino svoje pozornosti namenjamo umetnosti, saj je tudi ta pogojena z (denarnim) sistemom; če ta funkcionira, lahko umetnikujemo, če ne funkcionira, pa bomo prisiljeni svojo pozornost preusmeriti direktno na lastno preživetje. Nekateri so že prisiljeni in zdi se nekako sebično posvečati se umetnosti in kulturi, med tem ko drugi nimajo niti za hrano – ne ker je ne bi bilo dovolj, ampak zaradi neenakovredne razporeditve denarja/virov.
Raje kot da svoj čas / pozornost zapravljam za sojenje umetnosti in kulture kot domene namerno slepih, od realnosti bežečih (prevzetnih, domišljavih, sebičnih ), ga vložim v pospeševanje enakomernejše prerazporeditve virov skozi obveščanje o UTD, ZŽD ipd :)
 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila 'starodavne kulture'- Egipčane, Maje, Azteke, Mezopotamce, Sumerce, Babilonce… azijsko in japonsko kulturo, Aborigine, afriška plemena / kulturo, Indijance definirati kot večvredne in modrejše od današnjih kultur. Zavedam se, da današnje kulture bazirajo (tudi) na omenjenih, torej je moralo iti pri naštetih kulturah nekaj hudo narobe, da so se razvile v te destruktivne smeri kot jih poznamo danes… ali pa so bile že v osnovi formirane na podlagi izkoriščanja in sebičnosti. Vidim, da doslej še nobena kultura kot skupek dosežkov, vrednot človeške družbe, kot rezultat človekovega delovanja in ustvarjanja ni delovala konstruktivno v smislu podpiranja vseh oblik življenja kot enakovrednih -- v zavedanju enosti življenja. Zato v bodoče ne bom sodila posameznih kultur kot večvrednih ali manjvrednih, hkrati pa si ne bom dopustila čustvenega zgražanja nad nesmiselnostjo današnjih kultur – saj moje zgražanje ne bo pomagalo k spremembi, ki jo želim videti v svetu. Bo pa pomagala samo-iskrenost, stabilnost in delovanje v smeri opravljanja meja, ki jih med drugim črtajo tudi kulture. 




sreda, 3. junij 2015

Kultura, kulturna identiteta – besedna skica

Preden sem spoznala Desteni, sem besedo 'kultura' definirala kot precej pozitivno. Moja prva asociacija na kulturno je 'družbeno sprejemljivo'. Drugi preblisk je besedni dvojček 'kultura in umetnost', ki je tudi področje v katerih sem strokovno izobražena (kot profesorica likovne umetnosti). Kot tretjo povezavo imam vprogramirano besedno zvezo 'starodavne kulture'- Egipčani, Maji, Azteki, Mezopotamci, Babilonci… azijska in japonska kultura, Aborigini, afriška plemena / kultura, Indijanci – vse to me je svojčas strašno privlačilo.

Tekom raziskovanja Desteni pa sem do besede kultura ne namenoma postopoma razvijala negativen odnos. Odkar sem začela delati na delovnem mestu, ki je pogojeno z delovanjem v kulturi, se ta negativizem še povečuje. Predvsem zaradi ''nekulturnih'' odnosov med ljudmi, ki želijo svoj kos premajhne(?) kulturne pogače… Ali je sebičnost tudi domena kulture?

In ko sem v zadnjem letu večkrat slišala izraz 'kulturna identiteta', me je skoraj vedno rahlo posilil smeh. Čeprav nisem imela pravega razumevanja definicije te besedne zveze, se mi je vseeno zdelo smešno-žalostno, da bi se posameznik identificiral/definiral z določeno kulturo in se na ta način – s poveličevanjem tradicije – omejeval. Vsaj malo sliči na ločevanje ljudi z religijami… 
    
Zanimivo perspektivo o kulturni identiteti sem dobila z ogledom filma The Monuments Men. Film je postavljen v čas vojne in je osredotočen na nemško ropanje umetnin po različnih koncih Evrope. Hitler si kopiči največje umetnostne dosežke držav s katerimi je v vojni z namenom, da bo postavil največji muzej na svetu in tako vsemu svetu pokazal kaj in koga vse poseduje. Zbere se skupina zaščitnikov kulture, ki po Evropi iščejo skrivališča z naropanimi umetninami in jih vračajo na izvorna mesta.
Nemških vojakom pa je naročeno da v primerih, ko ne morejo držati svoje pozicije naropane umetnine zažgejo…
Na prvo žogo bi se celo lahko reklo, da je film na mestu… da je kulturna identiteta na mestu.

Ampak ko pogledam definicijo obeh besed, se vse skupaj precej zamaje...
kultúra  -e ž (ȗ) 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja
identitéta  -e ž (ẹ̑) jur. skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi
Vrednote človeške družbe niso v skladu s tem kar je najboljše za vse in ljudje z neskončno lahkoto pozabljamo na univerzalno fizično resničnost/dejstva in se utapljamo v lastnih miselnih ''realnostih'' – vsak ima svojo ''resničnost'', svoja ''dejstva''…




Kult-ura
kúlt  -a m (ȗ) knjiž., navadno s prilastkom izkazovanje časti z molitvami ali obredi, češčenje
úra  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut


…nadaljevanje sledi…

nedelja, 24. maj 2015

Nadaljujemo brez mačke 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila povezovati dejstvo, da X noče vzgajat mačkice za mene s spominom na povedano - da ni bil povsem pripravljen vzgajat mene, ko sem se rodila in sem bila samo njegov vikend otrok – in se zaradi tega počutiti odrinjeno v smislu ''že spet / še kar ni pripravljen upoštevat mene''. Zavedam se, da moja želja po mačkici ni bistven del mene, ker želja pač ne more bit bistvo človeka in da zavračanje ene moje želje s strani X še ne pomeni zavračanje mene kot celote. Vidim, da se s tem, ko pričakujem pozornost in sprejemanje s strani X ločujem od sebe, zato se v trenutkih, ko se počutim odrinjeno, neupoštevano, nesprejeto stabiliziram z nekaj vdihi, preneham pričakovat sprejemanje in upoštevanje od X / drugega in se začnem sprejemat in upoštevat sama. Tokrat sem to storila s pomočjo pisanja, samoodpuščanja in razlage / razjasnjevanja sami sebi, drugič poskusim kar direktno na licu mesta.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila upoštevati variante, da X mogoče ne želi nove mačke tudi zaradi tega, ker nam je prejšnjo zadel avto in mu (nama) je bilo precej hudo, ko sva jo peljala uspavat. Vidim, da bi bilo relevantno opret to debato in preverit Xovo perspektivo glede tega. Mogoče bi pogovor celo spremenil prepričanje pri X glede posvojitve nove mačkice. Ob primernem trenutku ga pobaram.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila X takoj začeti obsojati češ, da so ga sami izgovori in se sploh ne potrudi. Zavedam se, da nimam vpogleda v Xovo bližnjo prihodnost in torej ne morem vedeti ali je mislil resno - da se bo dejansko vrnil na delo in torej ne bo imel časa za uvajanje mačkice. Sicer pa tudi sama večkrat na prvo žogo reagiram z odporom / zavrnitvijo ko nekdo drug nekaj želi / zahteva od mene, pa se po parih minutah stabiliziram in sprejmem željo / zahtevo drugega. Namesto, da X / drugega obsojam, da so ga sami izgovori in se sploh ne potrudi, se raje stabiliziram z nekaj dihi in se vprašam kaj sama pred sabo prekrivam s pomočjo obsojanja drugega. Tokrat sem si npr. prikrivala željo po pozornosti s strani X, željo po tem, da bi mi ugodil in bi se zaradi tega počutila sprejeto, pomembno. (V pozabi, da si lahko vse našteto poiščem v sebi in izbrišem željo in z njo odvisnost po zunanji zadovoljitvi.)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misli ''kako bi bilo fajn / nujno imeti doma neko igrivo, sproščeno bitje, ki te že s svojo prisotnostjo spravi v dobro voljo, z dotikom pa v umirjenost. Ki ublaži odnose in situacije. Terapija…'' Zavedam se, da se z željo po živali z opisanimi karakteristikami ponovno ločujem od sebe in od teh karakteristik. Vidim, da lahko sama postanem igrivost in sproščenost [v trenutku ko sem to napisala in izgovorila, se mi je iz ramen odvalila precejšnja napetost oz. teža --- TOLE BI PA LAHKO UPORABLJALA KOT UNIVERZALNO SAMOPOMOČ!]. Vidim, da lahko sama postanem prisotnost, ki sebe in druge spravlja v dobro voljo in s pomočjo dotika v umirjenost, ki ublaži napetost v odnosih in situacijah. Lahko postanem terapija zase in za druge. Ni mi potrebno obstajat v prevladujoči čemernosti in napetosti… Ko zaznam, da sem v teh dveh karakterjih, nekajkrat globoko zadiham in se spomnim ''Vidim, da lahko sama postanem igrivost in sproščenost'' in si takoj dam priložnost to udejanjit… tudi s pomočjo fizičnih premikov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skrb in strah, ker X postaja vse bolj nemiren, provokatorski, celo besedno agresiven.
Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila upati, da bo vzgojil mače in se tako omehčal.
Znotraj tega si odpustim tudi prepričanje, da ne znam pristopit do njega na tak način, da bi mu lahko učinkovito pomagala.
Zavedam se, da moja skrb in strah ne bosta pomaga izboljšati Xovega razpoloženja v bolj konstruktivnega, pač pa ga samo podpirata – kot pač vsako reaktivno obnašanje podpira neko drugo reaktivno obnašanje.
Vidim, da je bila posledica obstoja v upanju v tem primeru razočaranje ob neizpolnitvi.
Razumem, da je najlažje reči ''ne znam'', ker si tako ustvarim iluzijo neodgovornosti……
Torej – ko se v prihodnje zalotim, da drsim v skrb ali strah v povezavi z Xovim premikanjem k destruktivnosti – se ustavim in se stabiliziram s pomočjo dihanja. Isto naredim v primeru ko se zalotim, da X obsojam, ker si dopušča vedno večjo mero destruktivnosti. Namesto reagiranja stojim pred X kot vzor stabilnosti – če že ne najdem primernih besed.



sobota, 23. maj 2015

Nadaljujemo brez mačke 1

Ko smo ostali brez mačke, smo se z X in Y pogovarjali, da bi nabavili novo. Y je želela isto pasmo mačke kot smo jo imeli prej, X mi je rad dodal – če boš skrbela za njo. In sem gledala, kje bi se dalo dobit kakšno.

Jesenske mačke niso prišle v poštev, ker so baje preveč kilave.
Ko sem našla pravo pasmo v azilu, se je X izgovarjal, da je že prestara – da bi mogla bit mlada, da se jo da navadit na dvorišče.

Danes pa mi pošljejo sporočilo, da en mucek rabi dom. Ko pogledam fotografije, kar zrem v ekran in se topim ob ljubkosti mačjega bitja. Opozarjam se, da ne smem zapadat v željo po posvojitvi, ker ne morem bit prepričana če bo izvedljiva. Ko se kasneje pogovarjam s stikom za mucka, ta pravi, da je žival potrebno še kakšnih 14 dni hranit na dudo. To pa povsem spremeni situacijo… jaz sem v službi – ne morem tako skrbet za žival. X je doma, on bi lahko. Pa bo voljan?
Pokličem ga in mu razložim situacijo. Pravi, da imajo sosedi mlade mačke, ki že same jedo. Vprašam ga, če bomo potem raje vzeli kakšno od njih. Začne govorit o tem koliko dela je s privajanjem mačke na dvorišče in da ne bo imel časa, ko se bo vrnil na delo. ??? Skoz je v bolniški ali na dopustu, ne vem kdaj je nazadnje bil v službi, zdaj pa taki izgovori?!

Žalost, žalost in solze… Še včeraj ko sem prišla iz službe sem pomislila kako bi bilo fajn / nujno imeti doma neko igrivo, sproščeno bitje, ki te že s svojo prisotnostjo spravi v dobro voljo, z dotikom pa v umirjenost. Ki ublaži odnose in situacije. Terapija…
In upala sem, da bo X privolil v vzgojni del – ker je zadnje čase precej nemiren, provokatorski, celo besedno agresiven. Tako bitje bi ga omehčalo… Jaz ne znam pristopit do njega na tak način, da bi ga.

Ne bo mačkice… ne bo sprostitve / omehčanja napetosti … ne bo terapije… nebo prijetnih dotikov… ne bo predenja… Žalost…



Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila želeti si mačko, čeprav sama nimam časa, da bi jo postopoma privadila na dvorišče in bi se pravzaprav imela čas ukvarjat z njo samo okrog pet ur po službi. Zavedam se, da od X ne morem pričakovat, da bi prevzel vso skrb za mačkico – samo zato, ker si jo jaz tako zelo želim. Ko opazim, da se v meni zbuja želja po tem, da bi doma imeli dvoriščno mačko, se stabiliziram z nekaj vdihi in si ne dopustim da me želja potegne vase in v pričakovanje, da mi jo bo X pomagal uresničit / izpolnit tako, da bi vzgajal bitje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prevzeti prepričanje, da je mačko sploh potrebo privadit na dvorišče. Vidim, da so mačke precej samostojna in samosvoja bitja. Zavedam se, da je X na dvorišče privajal prejšnjo mačko in si tako ustvaril nek vzorec / prepričanje kako se ravna z novo mačko pri hiši. Raje kot da take (nujnost uvajanja mačke na dvorišče) in podobne trditve vzamem kot samoumevne, se vprašam po njihovi relevantnosti in...UPS – se spomnim da uvajanje mačke na dvorišče v bistvu ni slaba ideja… saj je eno mlado mače odšlo in se nikoli ni vrnilo, ko sem ga pozabila zapret… in ob tem tesnoba z občutkom krivde…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutiti se tesnobno in krivo, ker sem v preteklosti pozabila zapreti novo mačko pri hiši čez noč v klet in mačka nikoli več ni prišla nazaj. Zavedam se, da tudi občutki tesnobe, krivosti, manjvrednosti in neodgovornosti ne bodo pripeljali pobegle mačke nazaj, zato si več ne dopustim zapadat v njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek krivde zaradi pobegle mačke ustvariti na podlagi negativnih pripomb drugih in negativnih lastnih predvidevanj ter domišljije. Zavedam se, da nimam nobenega realnega pogleda kaj se je mačkico dejansko zgodilo – prav tako kot bi jo lahko napadla kakšna stara mačka ali povozil avto, bi se lahko znašla tudi pri kakšnih prijetnih skrbnikih, morda dobila družbo drugih mačk… Razumem da je filtriranje predvidevanj skozi negativne pripombe drugih in lastna negativna predvidevanja ter domišljijo privedlo do občutka krivde. Zato si v podobnih primerih v prihodnosti več ne dopustim negativnih, kakor tudi pozitivnih predvidevanj na podlagi katerih bi si potem ustvarjala čustvo krivde ali občutke potolaženosti, pač pa se stabiliziram s predihovanjem.