Hujšanje & co. 1

Ko sem nehala kadit, sem se začela redit. Okrog 20 kg v dveh letih in pol. Posledica – ne počutim se v redu – težje se premikam, mišice me začnejo boleti že ob manjšem naporu, hitro postanem zadihana. Garderobo sem nekje vmes že zamenjala z večjimi številkami, če bi nadaljevala tako kot sem do zdaj, bi jo morala vsak čas ponovno. Slabo se počutim tudi zaradi lastne nedicipliniranosti – ker sem se prenažirala kljub vedenju o posledicah. In ker se nič ne gibljem in sem zakrnela. In zaradi vsega samo-obsojanja… ki mi prav nič ne pomaga spremenit…
Mogoče mi bo pa ločevalna dieta. Ki je odlično izhodišče za sinhrone bloge. Zdaj si dajem dobro priložnost, da se končno spoznam s posameznimi živili in preučim kaj ustreza mojemu telesu, namesto da konstantno popuščam požrešnemu, sladkosnednemu, flavour-junkie-jevskemu umsko-zavestnemu sistemu.

Od tu naravnost k tekočim reakcijam à

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila polne podbradke definirat kot grde in odvratne pri drugih in pri sebi. Ko opazim, da definiram nekogaršnji podbradek kot grd in odvraten – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, da je ta sodba v mojem primeru samo plast, ki služi odvračanju pozornosti od tega, kar me resnično muči – lastna nediciplina v smislu ignoriranja zdravega razuma v povezavi z mojim prehranjevanjem + gibanjem. Zavedam se, da nimam pojma zakaj imajo drugi posamezniki podbradke – zaradi prenažiranja / zaradi predprogramirane debelosti / zaradi bolezni… Zavezujem se, da bom v trenutkih, ko mi začne pozornost begat k samo-obsojanju zaradi lastnega podbradka takoj začela vadit discipliniranje kot usmerjanje na dih in da si bom sproti odpuščala sojenje drugih zaradi njihovih podbradkov – saj tudi sama na njihovem mestu ne bi želela biti sojena kot nekdo z grdim/odvratnim podbradkom.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi bila tekom diete lačna. Ko opazim strah pred lakoto tekom diete – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Zavedam se, da sem si izbrala počasno dieto, z 4-6 dnevnimi obroki, ki ne izključuje nobenega živila in temelji na principu maksimalnega izkoristka vnesenih živil v telo. Torej moj strah ni na mestu – spet je krinka za izogibanje odgovornosti, ki zajema prilagojeno pripravo hrane in s tem porabo časa, ki sem ga doslej porabljala v druge namene. Namesto da blodim v strahu pred lakoto, vadim disciplino si dajem pozornost skozi pripravo primernih obrokov – saj se zavedam da lahko s tem početjem zelo učinkovito izboljšam lastno psiho-fizično počutje, vključno z voljo do življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi moje telo na občutno povečano količino sadja in zelenjave reagiralo s povečanim odvajanjem vetrov. Ko opazim, da obstajam v strahu pred prdenjem (lol) ob spremembi prehrane – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Zavedam se, da strah ne bo mogel spremeniti situacije ako se ta pojavi in bom morala začeti iskati rešitve drugje. Na primer v dajanju prioritete bananam in postanim jabolkom. Namesto, da namenjam svojo pozornost strahu pred prdenjem, raje prebrskam forume in poiščem predloge/rešitve izkušenih. 

Prazniki

Prazniki. Zdijo se mi smešni. Ker je okrog njih nabranih toliko čustev. Po eni strani veselja – kadar je zaradi praznika dela prost dan in se lahko združujemo in družimo po drugi strani zaradi obremenitev in obveznosti, ki si jih naložimo v imenu spoštovanja običajev in tradicije.

Bedno se mi zdi, da –kot država!- še vedno praznujemo krščanske praznike: veliko noč, velikonočni ponedeljek, binkošti, dan reformacije, Marijino vnebovzetje, božič.

Razumem, da so bili ti prazniki aktualni v preteklosti; navsezadnje je cela Slovenija posuta s cerkvami. Ampak hej… . število vernikov v Sloveniji je v roku dvajsetih let upadlo za okrog 30% + država in verske skupnosti bi naj bile ločene, ampak še vedno podpiramo izjemo.

Zakaj jih še vedno praznujemo in kako jih praznujemo?

Vzemimo velikonočne praznike in božič. Kar vidim vsako leto znova je prenažiranje s hrano in/ali alkoholom. Nakupovanje daril zaradi občutka pripadnosti, navidezne normalnosti. Obiskovanje sorodnikov zaradi navade oz. zaradi občutka spodobnosti. Ljudi, ki na te dni delajo gnečo v cerkvah, drugače pa jih ni blizu. Vernike, ki svojo odgovornost in z njo svojo moč predajajo v roke nefizičnih bitij, ki jih definirajo kot večvredne napran ljudem.

Nič od naštetega ni praktično / zdravorazumsko in ničesar od naštetega ne potrebujemo. Kar se mene tiče, lahko te praznike črtamo.

Imamo: dan upora proti okupatorju, dan Primoža Trubarja, dan državnosti, združitev Prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, vrnitev Primorske k matični domovini, dan Rudolfa Maistra, dan samostojnosti in enotnosti. ''Slooo-veee-niii-jaaa!'' Nikoli nisem razumela kje je poanta ščitenja državnih mej. Zakaj bi nekdo bil ponosen samo zato ker je Slovenec? Ali državljan katerekoli druge države? Ne morem se znebit občutka, da v teh dneh praznujemo lastno omejevanje…

Praznujemo Novo leto. K prenažiranju s hrano in alkoholom dodamo še metanje denarja vstran z ognjemeti.

Prešernov dan je obletnica njegove smrti! Če je res nekaj pomenil – zakaj potem ne praznujemo njegovega rojstva?

Dan spomina na mrtve. A res rabimo en dan v letu, v katerem se vsi grupno fokusirajo na mrtve? Ne bi bilo bolj smiselno, da bi se vsi vsak dan osredotočali na žive, na življenje? Že Dan polnega izkoriščanja življenja bi bil bolj na mestu.

Praznik dela – preživet. Zaradi števila nezaposlenih. Zaradi preobremenjenosti zaposlenih.
Še kar nismo naredili nujno potrebnega premika v glavah in v sistemu. Imamo stroje, ki so prevzeli mnogo opravil, ki smo jih včasih opravljali ljudje sami. Delajo bolj hitro, bolj natančno – zato je nesmiselno, da bi se jim odpovedali. Posledično nikoli več ne bo na voljo toliko delovnih mest kot jih je bilo včasih. Zakaj torej ne pustimo strojem, da delajo namesto nas in si enakovredno razporedimo preostalo delo, ki ga stroji ne morejo naredit, ostali čas pa preživljamo v spoznavanju sebe, v izboljševanju odnosov, v uživanju v samo-izražanju?

Nisem proti praznovanju…

Praznovati oz. proslavljati po SSKJ pomeni z določenim dejanjem, prireditvijo izražati veselje, spoštovanje ob pomembnem dogodku ali ob spominu nanj.

Sem za vsakodnevno praznovanje življenja v enosti in enakovrednosti.

In to izključuje medsebojno ločevanje/omejevanje ljudi glede na religijo ali državljanstvo.

Lahko bi se rodili v katerikoli drugi konec sveta. V katerokoli drugo državo, v katerokoli drugo religijo. Bi v tem primeru praznovali tamkajšnje praznike z isto vnemo kot praznujete zdajšnje/tukajšnje?

Morda zdaj bolje razumete zakaj se mi zdijo naši trenutni prazniki nepotrebni. Iz moje perspektive nastopajo kot motnja, kot preusmerjanje pozornosti iz skupnega neizkoriščenega potenciala - vsakodnevno praznovanje življenja v enosti in enakovrednosti.

Ravnodušnost glede procesa (življenja) 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pozabiti na svoja veselja. Ko opazim, da pozabljam na svoja veselja, ugodja, prijetnosti, ki mi dajejo nov zagon – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, da lahko začnem z malenkostmi – z malimi pozornostmi do sebe. Morda je potrebno samo toliko, da pridem spet na ''žmah'', da se veselje prebudi, da predrami telo in zažene verižno reakcijo. Nimam razloga, da si ne bi dala priložnosti. Masaža (stopal), namakanje v topli vodi / termofor, plesanje, likovno ustvarjanje, kolo, trampolin… karkoli, samo spravi se vstran od računalnika D!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila opustiti redno pisanje blogov in SRA nalog. Ko opazim, da se izgovarjam, da nimam tem za bloge ali volje za SRA – se ustavim in naredim par vdihov in izdihov. Vidim, realiziram, razumem da je gosto frekvenčno izpisovanje bistvenega pomena, saj me sicer lahko dosti lažje odnese v razpoloženje brezbrižnosti, malodušnosti, melanholije, depresije, samo-obsojanja in tako dalje. Namesto popuščanja umsko-zavestnemu sistemu raje uporabim asociacije / tok zavesti kot motivacijo za nove teme ali pa poiščem kako zanimivost pod ključnimi besedami ''kako deluje…'' (del telesa, predmet, proces…). Nimam izgovorov zakaj si ne morem vzet mesečno časa vsaj za 4 bloge in za 4 strani naloge. Preizkušeno vem, da to zmorem oz. da zmorem še več, zato si v tem trenutku postavljam minimalni standard v lastno dobro.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dvomiti v to, da sem sposobna poskrbeti za lastno primerno prehrano in dovolj gibanja in vztrajati pri obojem. Ko opazim, da dvomim v lastne spodobnosti / disciplino glede učinkovitega prehranjevanja in gibanja na dolgi rok – se ustavim in se stabiliziram v dihanju. Zavedam se, da je dvom povsem nesmiselna blokada, izgovor umsko-zavestnega sistema, zato svojo pozornost iz vsakršnega dvoma raje takoj preusmerim na načrtovanje in optimiziranje korakov, ki so potrebni da dosežem želeno in samo-podporno disciplino. Hkrati se zavedam, da bo um želel vsiliti obup, če se mi ne bo uspelo držati načrtovanega, zato sem pozorna da ga takoj prepoznam in prebavim, namesto da bi se mu prepustila.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila dojeti, da si s pomočjo navidezne brezbrižnosti skrivam nezadovoljstvo in razočaranje nad sabo. Ko opazim, da obstajam v brezbrižnosti, nezadovoljstvu, razočaranju nad sabo – se ustavim in naredim nekaj globokih dihov. Zavedam se, da se z nezadovoljstvom in razočaranjem nad sabo, ne-sprejemanjem sebe takšne kot sem v tem trenutku ločujem od sebe, se sabotiram in si onemogočam spremembo. Zato namesto predajanju tem čustvom raje objamem sebe v vsej svoji lepoti-grdoti in naredim malenkost, za katero vem da mi bo pomagala ojačati samo-zaupanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanemariti gibanje do te mere, da sem postala zakrnela in se prepustiti hranjenju zaradi okusa do te mere, da so nastopile škodljive posledice v obliki povečane želodčne kisline in neprijetne debelosti. Znotraj tega si odpustim, da sem se obsojala in da me je bilo sram pisati o tem, ker sem prenajedanje in zakrnelost že predelovala skozi bloge par mesecev nazaj, pa se nisem držala lastnih zavez. In spet vidim samo-sabotažo v smislu ''v preteklosti mi ni uspelo, torej mi bo zdaj še bolj težko''. Hkrati se zavedam nujnosti ponovnega poskušanja, ki ne bo samo poskušanje, ampak odločitev da vsakič znova, ko mi bo padla volja sprašujem umsko-zavestni sistem ''kaj bi rad?!?'' in ga razdražim do te mere, da se bo izdal. Pa da ponovno preberem stare bloge na to temo, da se spomnim realizacij.

Nazaj k sebi – sam po drugi cesti…

Ravnodušnost glede procesa (življenja) 1

Od 2011 sem v namernem procesu poravnave svoje biti / bistva / frekvence z enostjo in enakovrednostjo – prepoznavanja življenja v vsakomur in v vsem in zato dajanja, ki bi ga želela prejeti če bi obstajala na mestu drugega oz. odpovedovanju ignoranci, ki je ne bi želela doživet sama - če bi obstajala v katerikoli drugi življenjski obliki.

Velik del procesa je izpisovanje umsko-zavestnega sistema v obliki blogov in nalog v okviru Structural Resonance Alignment. 

Še en velik del je skrb zase kot fizično bitje – s primerno prehrano, dovolj gibanja in od tod naprej.

Mani pa je postopoma uspelo zanemarit obe področji, v bistvu se nahajam v razpoloženju, ko mi je bolj ali manj vseeno za vse, nič me več prav ne veseli, ne gane.

Moji dnevi potekajo v pisarni v vlogi administratorke, ko pridem domov, sem spet večino časa za računalnikom – na FB ali gledam filme. Zakrnela & slabo prenašam že vsakdanje fizične napore.

Ne maram se takšne. Zato se zdaj silim k pisanju tega bloga, v zavedanju, da ko se ponovno zaženem, se bom spet lažje pobrala in se spravila k sebi. Tokratno odpuščanje bo razpršeno. Odpor do aktualnih specifičnih tem, ki bi se jih dejansko ''morala'' lotit je zaenkrat še prevelik, čeprav skorajda ves čas razmišljam o eni in isti stvari, ko pomislim na pisanje blogov. Pa je vseeno bolje, da grem spiralno do cilja, kot da še kar stagniram / nazadujem. Cilj – samodisciplina, ki posledično vodi do samozaupanja in fizične ter zdravo-razumske kondicije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila postopno utapljanje v brezbrižnosti in ravnodušnosti. Ko opazim, da obstajam kot brezbrižnost in ravnodušnost – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, realiziram, razumem da ob koncu svojega življenja nočem obžalovat, ker sem svoj čas vrgla vstran, ker sem ga zapravljala z polnjenjem misli z banalnostmi in izogibanju realnosti… Namesto tega svojo pozornost raje namenim soočanju z realnostjo in raziskovanjem/preskakovanjem mej lastnega potenciala, preizkušanja katerih novih sposobnosti se lahko naučim, kako se lahko izboljšam, kako lahko pomagam ta svet narediti najboljši za vse.    

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanemariti Proces, kljub zavedanju, da je to smisel mojega življenja. Ko opazim, da zanemarjam sebe kot Proces poravnave s tem kar je najboljše za vse – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Vprašam sebe kot um kakšni so moji izgovori in se ne ustavim pri prvem odgovoru, pač pa vrtam v podzavestno in nezavedno. Namesto da se prepuščam ravnodušju, svoj čas raje namenim lastnemu discipliniranju, ki si ga lahko zastavim kot igro, kot tekmo same s sabo. Zveni že dosti bolj zabavno kot jamranje / čemernost…

>> se nadaljuje...

Konflikt in tako naprej

Dinamika mojega delovnika je takšna, da delam od devetih do petih in pridem po navadi domov okrog šestih. Se najem, pogledam zadeve na FB in mailu, se umijem, pogledam kak film / kaj preberem ali napišem in lahko grem spat. In se mi zdi, kot da nimam prav časa zase, za vse kar bi rada počela. Npr. šla na sprehod po soncu, dokončala likovne izdelke, prebrala zanimivo knjigo, počistila vse datoteke v računalniku…

Potem končno pride vikend, ko bi naj imela čas zase in bi naj počela kar si želim, pa sicer ne utegnem.
Ampak to je moja perspektiva…

Mamina perspektiva je ta, da je cel teden večino vrtnih in hišnih opravljala sama in da bom vsaj čez vikend kaj naredila…

Ta vikend se je pojavil sledeč konflikt: mama je želela, da očistim grede, jaz pa sem želela iti na konferenco o Univerzalnem temeljnem dohodku. Že zjutraj se me je lotevalo nelagodje in nasršenost, misli so mi spreletavali pretekli spomini na podobne situacije, ko je imela vsaka drugačne vizije o izkoristku mojega prostega časa in sva ustvarili bolj ali manj dramatične prepire.

Ko me je zjutraj pozdravila na svoj ''zafrkantsko nadležen'' način, sem ji napumpana z negativnim nabojem in v pričakovanju, da bo kar takoj name izlila vsa svoja pričakovanja siknila: ''Kaj bi rada…''. Takoj za tem preblisk – če bom nadaljevala v tej smeri, se bova spet skregali, sledilo bo muljenje, zamere in podobne zablode…

Razmišljala sem kako naj pristopim k njej, da bi dosegla želeno – strinjanje, da grem na UTD konferenco. V meni neka napetost zaradi prepričanja, da bo mama odreagirala v vlogi žrtve, z užaljenostjo ali dramo, ne glede na to kako ji bom sporočila svoje želje. Kljub temu mi nekako uspe izustit sporočilo v takšni obliki, kot bi si ga želela prejeti tudi sama, če bi bila na njenem mestu.

Zelo preprosto, v stabilno-umirjenem tonu do mere, ki sem ga v danem trenutku sposobna proizvest ji povem: Danes je mednarodna konferenca o univerzalnem temeljnem dohodku in jaz želim it tja. … Kaj pa želiš ti? Želi, da očistim dve gredi. Vpraša me kdaj želim it. Še včeraj sem želela prisostvovat skozi cel dan, ampak ker sem se izogibala temu konfliktu, sem začetek že tako ali tako zamudila. Še enkrat preverim program. Vskočim lahko ob dveh. Če ne gre drugače, pa tudi ob štirih.

Ob sobotah sem zadolžena tudi za kuhanje kosila. Predlagam hitro in enostavno juhico. Mama se najprej namrdne, da bo premalo, prec zatem pa se ponudi, da pripravi malo močnejšo večerjo.

Konflikt rešen, dogovori sklenjeni. Opravim kar imam na vrtu, skuham, skočim še pod tuš in potem na konferenco. Morda se vam to pisanje zdi dolgočasno in vsakdanje… Ampak jaz sem se danes izkustveno + zavedno naučila kako se lotit konflikta, da ga v odnosu z mamo / drugim učinkovito razrešim. Kako oblikovat sporočilo, na kakšen način komunicirat - četudi se mi v mislih odvijajo scenariji prepira, ker si moj umsko-zavesti sistem želi šusa energije, ki se ustvari tekom prepira; čeprav zaradi proizvajanja te energije škodo utrpi moje fizično telo.

Ozavestila sem preprost pristop, ki ga lahko odslej uporabim pri vseh konfliktih. Seveda vsi ne bodo tako zlahka razrešeni, ampak tu so še drugi, ki lahko dajo svojo perspektivo, svoj zdravorazumski glas. Sicer pa imam vedno na voljo – samo-iskrenost.

Kaj živi v tvojih besedah

Babičino sranje, krivica, kazen, izbruh

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičino dementno sranje: nesmisle / bedarije, ki jih vsakodnevno govori, čiščenje njene nesnage, ki jo pušča za seboj in čiščenje nje same kadar se podela jemati osebno in našteto povezovati in definirati z besedo krivica.

Ko opazim, da si nesmisle / bedarije, ki jih babica govori, čiščenje njene nesnage, in čiščenje njega blata jemljem osebno in jih definiram kot krivične do sebe, se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi.

Vidim, realiziram, razumem, da imam zelo malo vpogleda v to zakaj in kako je babica dejansko postala dementna in da se ta vpogled najverjetneje ne bo kaj dosti razširil tekom moje sedanje inkarnacije. Zavedam se, da moja babica ni edina dementna in da se demenca na splošno absurdno povečuje. In ko tako pogledam kaj bi svetovala nekomu drugemu v moji situaciji – povedala bi mu, da demenca in vsi njeni ogabni aspekti ne bodo odšli vstran kljub temu kako osebno si jih jemlje in kako krivični se mu zdijo… se pravi kljub vsem čustvenim reakcijam, ki kratkoročno resda pomirjajo, dolgoročno pa izžemajo človeško telo.

Zavezujem se, da bom re-definirala besedo krivica in da bo uporaba te besede v mislih alarm, da popuščam umsko-zavestnemu sistemu in da je čas, da se ustavim. Vso babičino dementno sranje pa si navsezadnje lahko vzamem kot vajo osredotočanja na fizično in vadenje potrpežljivosti, vztrajnosti in s tem discipline – če že mora bit ta posledica nečesa tu in če še ne misli it vstran…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je babičina demenca moja kazen, ki mi jo je naložil naš stvarnik in da sem si dopustila jezo in žalost zaradi tega, ker mi stvarnik ne razkrije česa točno sem kriva.

Ko opazim, da babičino demenco jemljem kot stvarnikovo kazen namenjeno meni in da obstajam v jezi in v žalosti, ker mi ne razkrije moje krivde – se ustavim in se stabiliziram v dihu.

Vidim, realiziram, razumem, da je moja krivda – tako kot krivda slehernika in očitno tudi stvarnika, ki nas je ustvaril po svoji podobi – sebičnost… in da kazen, ki jo prestajamo vsak posebej in vsi skupaj ni osebne narave, pač pa je posledica naše ignorance, sprenevedanja in –najverjetneje- lastne odločitve, da pozabimo.

Zavezujem se, da bom re-definirala besedo kazen in da bo uporaba te besede (v mislih) alarm, da popuščam sebičnosti in da je čas, da se ustavim. Zavezujem se, da bom kadar se zalotim v razmišljanju o babičini demenci kot o moji kazni pomislila na vse poznane, ki tako ali drugače skrbijo za svoje bližnje (dementne in/ali bolne in/ali nesamostojne), ker oni tega več/še niso zmožni – da se spomnim, da nisem sama / edina / posebna…

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila uvideti kako zelo globoko sem ponotranjila sistem nagrajevanja & kaznovanja, ki so mi ga privzgojili starši in ki ga večina dojema kot samoumevnega.

Ko opazim, da obstajam kot sistem nagrajevanja & kaznovanja in da katero izmed polarnosti pričakujem od drugega sočloveka, ''višje sile'' ali navsezadnje od sebe – se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi.

Vidim , realiziram, razumem, da je sistem kazni in nagrajevanja ista umska potegavščina kot so polarnosti dobro-slabo, pozitivno-negativno, prav-narobe in da služi samo ohranjanju umsko-zavestnega sistema.

Zavezujem se, da kazni in nagrajevanja s strani drugih ne bom več jemala resno. Zavezujem se, da se bom opominjala, da sem sama stvarnik svojih kazni in nagrad – s katerimi se omejujem v obeh smereh in jih bom torej zato postopoma izkoreninila iz svojega življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila postopno zavedno nabiranje bolnih misli in izjav glede babice in dovolila, da se naberejo do te mere, da sem povzročila grob in bolan besedni prepir.

Ko opazim ''majhne'', ''nedolžne', grde / nesramne misli v povezavi z babico – se ustavim in se stabiliziram s predihovanjem.

Vidim, realiziram, razumem, da sem posamezne grde / nesramne misli v povezavi z babico dojemala kot nekakšno zadoščenje za ves moj čas, ki ga moram namenit njej, za vso čiščenje, ki ga opravim za njo, za vse neumnosti, ki jih moram poslušat z njene strani. Hkrati razumem, da to zadoščenje ni učinkovito, saj je njegova cena prevelika. – Med prepirom z babico sva obe govorili bedarije, sama sem izrekla par res neokusnih stvari in se hkrati čudila sama sebi, ampak me je nekaj zadrževalo, da se nisem ustavila. Bi rekla, da je bila to želja po izkušnji sprostitve energije. Želja se mi je sicer res izpolnila – energija se je sprostila iz mene – čutila sem kako se je moje fizično zamajalo / zvibriralo in potem sem doživela en tak občutek kot da sem stiropor, ki ga razžira lepilo. Morda smešen opis, ampak to je najbližja ubeseditev občutenja, ki jo v tem trenutku premorem… In potem sprostitev, olajšanje, jok… in navsezadnje utrujenost.
Zavezujem se, da ne bom več iskala zadoščenja (nagrade) v obliki majhnih, nedolžnih, grdih, nesramnih misli, saj se zavedam, da se zbirajo na kup in razžirajo, izčrpavajo, izsušujejo mene kot fizično telo. Zavezujem se, da si jih bom sproti odpuščala in si tako dajala pozornost, ki jo potrebujem in s tem poskrbela za svoje lastno zdravje. 

Ne-učinkovitost besed

Tekom samo-raziskovanja vse bolj ugotavljam, da je način na katerega podam določeno govorjeno vsebino vsaj tako pomemben kot vsebina sama. Sprva sem mislila, da je bistvenega pomena intonacija. Večkrat sem se namreč zalotila kako reagiram na besede drugih – predvsem bližnjih (družinskih članov, sodelavcev, partnerjev) – ampak ne toliko zaradi ''neugodne'' vsebine temveč predvsem zaradi specifične intonacije, ki je v meni prebudila določene spomine in s tem reakcije.

Kadar drugi pri meni nekaj kritizira in vem, da govori zdravorazumsko - da bi ''morala'' določen vzorec pri sebi popravit, je bistvenega pomena na kak način mi bo to povedal. Če bo povedal odločno in direktno, vendar stabilno, bom že zaradi samega načina njegovega izražanja bolj motivirana, da se dejansko premaknem v tej smeri. Če se bo drl name v jezi  ali če mi bo očital v obsojanju in/ali pomilovanju se zna zelo hitro zgodit, da bom zaradi načina njegovega govora vsebino označila za ne-validno – ne glede na to če je smiselna. ''Ker človek, ki mi govori kako bi morala ravnati, medtem ko sam ni sposoben govoriti v stabilnosti pač ni vreden mojega upoštevanja'' bo moj izgovor.

Ali sem že sposobna videt preko tega.?. Ali že obstajam kot motivacija, neodvisna od vzpodbude drugih?

Kakorkoli – predvidevam, da tudi drugi funkcionirajo podobno in da ''ne morejo'' upoštevat/ponotranjit mojih zdravorazumskih usmeritev v obliki govorjenih sporočil, kadar jih izrečem v reakciji – ker njihov umsko-zavestni sistem iz navade reagira z odporom.

Kaj se zgodi, če spremenim intonacijo – bodo moje besede zaradi tega bolj slišane?
Zgleda, da tudi  sprememba intonacije ni dovolj, ker intonacija služi bolj kot pokazatelj ne/stabilnosti. Kadar se torej slišim govorit z nestabilno intonacijo (glasno / hitro / posmehljivo / ubogljivo...) lahko spremenim intonacijo in morda s tem začasno stabiliziram situacijo… ampak a ni to bolj fasada / navidezna stabilnost kot dejanska stabilnost? Pomaga k stabilizaciji ali pomeni potlačitev?

Recimo da spremenim intonacijo na bolj umirjeno, ker se zavedam, da če bom glasno-očitajoča, bo fokus drugega tako zelo usmerjen na moj način govorjenja, da ne bo slišal vsebine sporočila, ki mu jo želim prenest. Za trenutek se bom poistovetila z besedo umirjenost in se naravnala na njo, vendar če bo v meni še vedno tlelo obsojanje drugega, ki ga bom skušala potlačiti in prikriti – nisem naredila ničesar…
Mislim, da je tu tista točka kjer se mi / nam največkrat zatakne… Češ – saj pa sem poskušala, potegnila sem se nazaj – kaj je še sploh drugega za naredit… - dvignem roke.

Ampak zdaj vem, da nisem dala vsega od sebe, da nisem naredila vse kar bi lahko. Pred kratkim sem poslušala zanimiv intervju iz spletne trgovine Eqafe, ki ga nadvse priporočam: What lives in your words. Govori o besedi, ki jih izkušamo in kako se te beseda razlikujejo od te, ki jo dejansko živimo.  

Beseda, ki jo izkušamo, se za trenutek pojavi v naših mislih, zavedamo se, da bi morali obstajati v njej in kot ta beseda (npr. stabilnost), če bi želeli, da so naše besede slišane in učinkovite. Ampak že v naslednjem trenutku dopustimo, da nas misli odnesejo drugam in pozabimo stati/biti kot ta beseda… zaradi česar naše sporočilo ponovno ni dovolj verodostojno, da bi bilo učinkovito sprejeto s strani prejemnika.

Beseda, ki jo dejansko živimo, pa je tista, ki daje našemu sporočilu verodostojnost, ki drugega skozi  vzgled prepriča, da nas posluša. In to je ''skrivnost'' načina, ki omogoča da drugi razume in hkrati lažje upošteva naše sporočilo.

Če hočem biti učinkovita v svoji komunikaciji z drugimi moram torej postati živa beseda – živeta na nivoju bitja in na fizičnem nivoju; da beseda ne prihaja le iz mojih ustih, ampak je izražena skozi vsak premik mojega telesa.

Lahko npr. drugemu govorim naj neha reagirat in naj se stabilizira, ampak če ne bom stabilna sama, bo drugi to občutil tudi preko nebesednega dela komunikacije in ''me ne bo slišal''. Če pa obstajam kot beseda stabilnost skozi svoje gibanje / premikanje + dihanje + skozi svojo intonacijo, lahko drugemu rečem naj neha reagirat in naj se stabilizira in me bo dejansko slišal-razumel.

Torej se moram vprašat: Kako natančno na fizičnem nivoju skozi svoje telo izrazim stabilnost?

Kako hodim, kadar hodim stabilno?

Kaj iz fizičnega sveta mi simbolizira stabilnost?

Kako diham kadar diham v stabilnosti?

Kakšno intonacijo uporabljam kadar sem stabilna?

Kaj počnem z rokami / nogami kadar izražam stabilnost?

Odgovore začnem izražat in postajam stabilnost in s tem z lastnim vzgledom pokažem drugemu kako praktično postane stabilen in ne obstajam več samo kot kratkotrajna izkušnja določene besede, kot ''prazna beseda''.

Kaj si mislim je moja stvar!

V to trditev sem bila precej časa trdno prepričana in sem jo uporno zagovarjala, dokler mi ni postalo jasno, da moje misli prepletene s čustvi usmerjajo moja dejanja, ki pa se tako ali drugače tičejo drugih v moji neposredni okolici in od tu naprej posredno vseh ljudi skupaj. Oz. kot je povedal Lao:

Danes, ko sem ponovno videla tole podobo in tekst sem se spomnila na eno zanimivo prigodo, ki jo želim delit z vami. Tiče se prvih dveh vrstic teksta in gre takole:

Osebi x sem napisala sporočilo, ki sem ga dojemala kot zelo pomembnega in sem si nadvse želela, da x to sporočilo dojame in ga upošteva. Tako sem ga večkrat prebrala na glas, da bi se prepričala če res zveni v redu. Velikokrat... Ko sem bila prepričana, da je tekst dovolj dober in sem si že šla rahlo na živce s ponavljanjem, sem se odločila spremenit še zadnjo besedo in ga odposlat.

Ko sem potem dobila odgovor, je ta vseboval točno tisto specifično besedo, ki sem jo uporabila najprej in sem jo tolikokrat ponovila ter ji dajala svojo pozornost s tem ko sem se spraševala o njeni ne/primernosti. Saj se pogosto dogaja, da v komunikaciji uporabimo podobne besede namesto istih, ampak tale je bila tako redko v uporabi, da sem bila prav presenečena, ko sem jo zagledala v odgovoru.

Bil je tak čuden-smešen trenutek v katerem je bila misel glasnejša od natipkane / očem zaznavne besede… in se je manifestirala skozi odgovor drugega in očitno ni bila več samo moja stvar.

Ko potegnemo črto, torej posameznikove misli niso njegova osebna stvar… čeprav se na prvi pogled zdi ravno obratno – kot da je umsko-čustveni sistem posameznika, ki se v prvi vrsti izraža skozi notranji govor ograjen/ločen in viden samo oz. predvsem njemu samemu. Za boljši vpogled in razumevanje funkcioniranja (lastnih) misli priporočam http://lite.desteniiprocess.com/ 

Kaos v Mariboru

Tole sporočilo je bilo nekako prelomno in je odprlo mnoge konflikte, ki so se doslej skrivali pod površino:

"Med predvidenimi prihodki občine v letu 2015, ki bi naj znašali 87 MIO € in zakonskimi obveznostmi 79 MIO € ter po odplačilu izgubljenih tožb, ki zapadejo v letu 2015 ter poplačevanju kreditov so na občini prekratki za 17 MIO €.
Ugotovili so tudi 19,1 MIO € notranjega dolga (namenska sredstva, ki so bila vplačevana za interventne situacije - npr. popravilo plinovoda ipd, kar so v preteklosti porabljali za druge namene)
Posledica:
brez financiranja v letu 2015 ostanejo:
- socialna kuhinja
- materinski dom
- varna hiša
- enkratna socialna pomoč
- borštnikovo srečanje
- programi in projekti NVO
- javna dela
Možni prilivi za manjkajoča sredstva za kritje zakonskih obveznosti:
- dvig cen komunalnih storitev
- postavitev ekonomske cene v vrtcih
- reorganizacija mestne uprave (50% zmanjšanje sredstev)
- prodaja nepremičnin
- dodatno zadolževanje
Na podlagi predstavljeni podatkov bo potrebno v nadaljevanju spremljati dejanski predlog proračuna, dejansko višino prihodkov, dejanske zakonske obveznosti ipd. ter ugotoviti ali vendarle niso še kje kakšna sredstva, ki se poskušajo umakniti očem javnosti za določene namene.
Novinarji niso dobili jasnega odgovora glede financiranja Lent festivala v letu 2015, tudi ne glede teže sofinanciranja smučarske sezone na Pohorju, ki bi naj po izjavi župana imela tudi dobičkonosno plat."

Kaj se to mene tiče?
Kot prvo sem zaposlena preko javnih del – to je edina zaposlitev, ki sem jo dobila – zaradi samoiniciativnosti kolegice – ker zavod za zaposlovanje nima več manevrskega prostora. Zdi se mi grozno, da bi ljudem ukinili še to možnost zaposlitve preko javnih del – dno.

Kot drugo je nesprejemljivo, da se ne financira finančno najbolj ogroženih skupin, medtem ko skoruptirani posamezniki in skupine kradejo občinski in davkoplačevalski denar in ostajajo nekaznovani. Zakaj se potrebnega denarja za pomoč najšibkejšim ne vzame od njih? Od kod drugod ga še lahko vzamemo?

Sporočajo, da se ga ne da vzet od nikoder.
http://www.delo.si/novice/slovenija/mariboru-je-zmanjkalo-denarja.html

Smo res prišli tako daleč? Če smo – kako ''nam'' je kot Mestni občini Maribor to uspelo?

Poslušam komentarje mnogih, ki pravijo, da je to samo strategija občine/župana skozi katero poskušajo situacijo prikazati kot krizno z namenom da bi jih ljudje kasneje ''ko uprava najde rešitev'' dojemali kot rešitelje in/ali se zadovoljili že z drobtinicami, češ da se več tako ni dalo narediti iz nastale situacije.

Postajam zmedena – priznam. Ne vem komu naj verjamem. Zadnji dve leti pogosto poslušam zelo ostre kritike glede mariborske politike in zadnjih dveh županov. Kaj je bolj usodno; jima manjka občutka za skupno dobro ali je že vse okrog županske pozicije tako zavozlano, da onemogoča zdravorazumske premike vsakomur, ki pride do tja? Kje je kdo, ki bi znal boljše?

Nenaden zasuk – denar se naenkrat od nekod pojavi. A so imeli mnogi prav, da gre za zaroto/nateg? Vsekakor gre za zavlačevanje ali pa nesprejemljivo neznanje/sprenevedanje - občina trdi, da denarja ne more posredovat naprej, dokler ne sprejem proračuna, medtem ko ministrstvo za finance trdi drugače.

Pridružim se shodu, ki gre po pojasnila. Na trgu Rudolfa Maistra dobim razširjene informacije o problematiki (skupaj z nekaj govoričenja).
http://www.24ur.com/novice/slovenija/fistravca-pozvali-k-razumu-ne-moremo-in-nocemo-pristati-na-taksne-ukrepe.html

Nato premik na občino. Pogovori se odvijajo za napol odprtimi vrati. Najbližje pozicije so zasedli snemalci, večina nas ostane na hodniku. Izmenjaje se približujemo vratom, da bi slišali kaj se dogaja za njimi. Glasnost je premajhna, zato se lociram nekje na sredini hodnika. Mimo se sprehodi gospodična, ki pravi da jo je pritisnilo srat. Pa druga, ki pravi: ''Za bruhat!''.

Končno se na hodnik prikaže sveži direktor mestne uprave in pravi, da so tudi oni višji instanci postavljali vsa ta vprašanja, ki jih mi sedaj postavljamo njim, pa prav tako niso dobili odgovorov. Eeeeeeeee – kaj? Kdo pa jih bo, če ne oni?

http://www.24ur.com/bin/video.php?media_id=61531554&section_id=2&article_id=4029619

In tako se ponovno začenjajo kuhati protesti, pri katerih se ponovno igra na sprožilce negativnih čustev, se jih napihuje, neti, podpihuje in postaja vedno huje.

https://www.facebook.com/events/1418804361693543/1421294088111237/?ref=notif&notif_t=plan_mall_activity

Zato župan (v strahu?) odgovori – na pismo Civilne iniciative proti varčevanju.
https://fbcdn-sphotos-h-a.akamaihd.net/hphotos-ak-xap1/v/t1.0-9/p600x600/10480201_10152432703792714_1444362456415517476_n.jpg?oh=e9b57b26aca5ce4d038d0e5189e7d0a4&oe=550A1785&__gda__=1430145598_c4d604bceace94bd82aa35227a4fd12e

2 poziva z imeni in priimki podpisanih kulturnikov pa ne dobita feedbacka.

Spet se pojavijo vprašanja o razslojevanju, komentarji na FB postajajo vse bolj agresivni in nestrpnejši. Pripravlja se novi pohod na občino. Nakar iz občine sporočijo, da bodo proračun še enkrat preučili.

Tole obračanje postaja že smrdljivo… Se strinjam, da smrdi po kaosu.

http://nov.vecer.com/clanek.aspx?id=201412176081972

''Ta trenutek bi bilo bolje, da je naše mesto žrtev kakšne velike zarote, kakšnega spektakularnega masterplana. To bi bil problem, s katerim bi se občani mesta lažje soočili. Lažje bi tak problem identificirali in ga tako ali drugače postopoma odpravili. Zdaj pa imamo opravka z malimi razpršenimi nerodnostmi, mini posli, zgrešenimi kadrovanji, nepovezanimi akcijami. Kakšen kaos. Kakšna neusklajenost ekipe. Razpršenost in raznolikost partikularnih interesov. Ekipa brez kapetana. Drama brez zapleta. Ni masterplana. Ni zarote. Ničesar ni za zaveso.''

Zadnji članek, ki sem ga zasledila nosi naslov ''Denar za socialo bo, po enajstih dneh obrača ploščo župan Maribora Andrej Fištravec, kje ga bodo vzeli, pa še ne ve''.

Takle torej 'mamo – množico razpršenih manjših kaosov, ki skupaj tvorijo eno ogromno zmedo in nestabilnost.
Kaj bomo? Te situacije se ne da reševati s kopičenjem nezadovoljstva v obliki negativnih čustev, ne z obsojanjem drugih, še najmanj pa z nasiljem.

To situacijo se da reševati samo s prevzemanjem odgovornosti za lastno stabilnost in znotraj nje za vztrajanje v zdravorazumskih vzpodbudah.

Zahtevajmo neposredno demokracijo – tako ne bomo več imeli možnosti s prsti kazati na druge - na odgovorne, ki smo si jih iz ''uboge'' dane ponudbe izbrali sami in ki so se spotoma ''nekako pokvarili''. Tako bomo sami svoja zdrava/pokvarjena ponudba.

Zahtevajmo transparentnost in jo hkrati dajajmo od sebe za vzgled.

Zahtevajmo enakovrednejšo prerazporeditev denarja:
Univerzalni temeljni dohodek

Zagotovljen življenjski dohodek

Enakovredni denarni sistem

Praktične in zdravorazumske rešitve so že na voljo. Ampak mi ostajamo tisti, ki jih moramo podpreti in jih podpirati dokler jih ne pretvorimo v resničnost, ki bo najboljša za vse. Push! 

Usmrtitev mačke Dime / Samoodpuščanje + samokorekcija + samozaveze 3

Celoten izhodiščni blog: http://duskamaglica.blogspot.com/2014/11/usmrtitev-macke-dime.html

V tem blogu tukaj predelujem zadnje 4 odstavke izhodiščnega bloga.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem z mačko Dimo izgubila tišino v odnosu, ''ki jo premorejo samo živali'', igrivost in uživanje, ki sem si ju drznila v največji meri deliti z njo in mehak dotik – skoraj dnevno na dosegu roke. Ko opazim, da bivši odnos z mačko Dimo zaradi naštetega definiram kot poseben/edinstven – se ustavim in diham. Zavedam se, da si lahko že jutri nabavim novo žival in vse našteto delim z njo. Vidim, da bi si lahko več igrivosti in uživanja dopustila tudi v odnosih z ljudmi, ampak sem se bala njihovega odziva. Realiziram, da lahko mehke dotike delim z mnogimi živalmi, ki jih srečam – če jim le stopim nasproti in opazim vzajemni interes. In navsezadnje sem sama tista, ki si lahko omogočim tišino v lastni glavi…

Zavezujem se, da ne bom več hrepenela za naštetimi zadevami, ki sem jih navidezno izgubila z mačkino smrtjo in s prekinitvijo najinega odnosa, ampak jih bom namesto v Dimi poiskala v sebi, v odnosih z drugimi živalmi in v odnosih z drugimi ljudmi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem z mačkino smrtjo izgubila tišino, ''ki jo premorejo samo živali'' in obtičala v okolju z ljudmi, ki se vzajemno sodimo/obsojamo, si vsiljujemo direkcijo in se obravnavamo kot manjvredne/večvredne. Ko opazim, da obstajam v vlogi zapuščene žrtve – se ustavim in diham. Vidim, realiziram, razumem, da sem v prvi vrsti sama tista, ki se mora nehati obsojati, nehat upoštevati direkcijo lastnega umsko-zavestnega sistema in definiranja sebe/UmZS kot večvrednega/manjvrednega v odnosu s sabo/bitjem+telesom. Dojela sem, da kadar se tega držim tudi v odnosu z domačimi, pripomorem k njihovemu stabiliziranju in zmanjšanju (nikakor pa ne popolnemu ustavljanju) reakcij. Zavezujem se, da bom ''tišino, ki jo premorejo samo živali'' poiskala v sebi in jo skozi enakovrednost v odnosih delila z drugimi; da si bom v tem vpogledu jemala živali za zgled.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila v enaki meri sproščeno uživati, biti igriva in se neobremenjeno gibati tudi takrat ko sem bila sama, torej brez Dime. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila reagirati na sodbe drugih in projekcije lastnih sodb kadar sem se želela skozi igrivost in uživanje ''na mačji način'' izražati ko sem bila sama. Ko opazim, da zatiram samo-izražanje skozi igrivost in uživanje ''na mačji način'' – se ustavim in diham. Vidim, da sem se v primerih ko sem si dopustila igrivost, poležavanje na tleh, pretegovanje, sončenje, neobremenjeno oz. raziskovalno (smešno/neobičajno) gibanje... počutila sproščeno, prijetno in prisebno / bolj v stiku s svojim telesom in površino + manj v mislih in občutkih. Zato se zavezujem, da si tega ne bom odtegovala in se prepuščala samo-obsojanju oz. ne bom dopustila, da drugi s svojim obsojanjem zatrejo ta izraz mene. Zavezujem se, da si bom vzela čas zase, za biti tukaj – samo biti in ležerno dihati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po deljenju dotikov z živalmi in željo po deljenju objemov z nekaterimi ljudmi ter znotraj tega prepričanje, da nisem izpopolnjena, če tega dvojega nisem bolj ali manj konstantno deležna, da brez tega ne morem najti pomiritve in s tem prizemljitve. Ko opazim, da obstajam v želji po deljenju dotikov z živalmi in v želji po deljenju objemov z nekaterimi ljudmi – se ustavim in diham. Zavedam se, da sta dotikanje in objemanje v neki meri morda celo potreba, vendar vidim, da si iz njiju vse prevečkrat dopuščam ustvariti željo/hrepenenje z namenom ustvarjanja energije za UmZS. Zato se zavezujem k zaustavljanju prepričanja, da mi brez teh fizičnih kontaktov z drugimi bitji izven sebe nujno nekaj manjka; zavezujem se k zaustavljanju proizvajanja dobrih občutkov – kadar dobim pozornost drugih in k zaustavljanju občutkov razočaranja in zapuščenosti, kadar mi drugi pozornosti v tej obliki niso pripravljeni dati. 

Usmrtitev mačke Dime / Samoodpuščanje + samokorekcija + samozaveze 2

Celoten izhodiščni blog
V tem blogu tukaj predelujem 4. in 5. odstavek izhodiščnega bloga

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nenadno/nepričakovano smrt mačke Dime / bližnjega definirati kot ne-jebeno-verjetno.

Ko opazim, da nenadno/nepričakovano smrt bližnjega definiram kot ne-jebeno-verjetno – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da smrt ne izbira – med nikomer & ničemer -. Se ne ozira na to ali je bitje doseglo starost ali je še mlado. Se ne ozira na trpeča bitja, ki bi jim lahko pomagala zaključit trpljenje, niti na zdrava bitja, ki bi še lahko bila v trenutnih fizičnih telesih. Je resnično brez vsakih predsodkov in sodb in smo za njo vsi – prav vsako obstoječe bitje – popolnoma enaki. 

Zavezujem se, da se bom ob nenadni/nepričakovani smrti bližnjega vedno opominjala na to, da smo za smrt vsi enakovredni in da pri smrti bližnjega ne gre za nič osebnega. -- Saj je lahko p-osebno samo to, kar si dopustimo kot takšno definirati skozi umsko zavestni sistem; p-osebni odnosi s p-osebno dragimi osebami/bitji obstajajo le tam. Vsakdo ima drugačno definicijo/konkretizacijo p-osebnega in to nas navidezno ločuje – čeprav smo vsi oblika življenja in kot takšni eno.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila odreči se navezanosti v vseh pogledih in da sem s tem vzdrževala odvisnosti od Dime oz. od kateregakoli drugega bližnjega.

Ko opazim, da obstajam v čustveni navezanosti na bližnjega – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je navezanost posledica razmišljanja, da ima bližnji nekaj česar nimam sama / česar si ne morem dat sama in da ga zato potrebujem. Dojela sem, da si lahko večino tega kar občudujem pri bližnjih/drugih podarim sama skozi proces učenja in da za to ne potrebujem določenega bližnjega, ampak se lahko učim od vsakogar, ki ga srečam na poti skozi življenje.

Zavezujem se k procesu odvezovanja od vsega in vsakogar.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel: '' Zakaj vso to čustveno premetavanje kljub jasnemu zavedanju, da se je bitje zadnjih par let imenovano Dima sprostilo iz fizičnega telesa mačke in sedaj asistira fizični realnosti v neki drugi obliki?''

To zavedanje ni ravno jasno… ker v resnici nimam pojma kje in v kakšni obliki se dejansko nahaja mače – kar sem napisala je samo ponotranjena informacija, znanje, ki sem ga sicer vsrkala od najbolj zdravorazumskega vira kar jih trenutno obstaja na tem svetu --- ampak je še vedno samo znanje, ne pa vedenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jokat in čustvovat zaradi izgube odnosa v katerem sem si dopustila izražat dele sebe, ki si jih nisem v nobenem drugem odnosu. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da so ti deli mene s smrtjo mačke zdaj izgubljeni / da so umrli skupaj z njo. Vidim, da sem bila sama tista, ki sem si dopustila izražat te specifične dele sebe v tem odnosu – prav tako kot sem bila sama tista, ki si nisem dopustila izražat teh istih delov v drugih odnosih. Zavedam, da ti načini samo-izražanja, v katerih sem tako uživala, niso odšli skupaj z mačko, ampak ostajajo tu kot del mene in čakajo, da jim pustim prosto pot – v odnosih z drugimi ali sama.

Zavezujem se, da se ne bom omejevala v teh načinih izražanja samo zato, ker nimam partnerja, s katerim bi te načine naredila bolj sprejemljive za umsko-zavestne sisteme drugih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poosebljati smrt preko podobe okostnjaka s temno kapuco (in koso). Zavedam se, da smrt ne obstaja v neki poosebljeni obliki – ravno tako kot v poosebljeni obliki ne obstaja niti življenje. Hm – smešno – v mislih se mi je prikazala podoba ženskega obraza z lasmi, ki prehajajo v rastlinje. Zavezujem se k od-osebljanju, od-človečevanju smrti in življenja, saj se zavedam, da sta to procesa skozi katera se gibljemo vsa bitja, vse fizično – od najmanjšega delčka, preko človeka, do planeta. Življene in smrt nista izključno domena ljudi, zato ne moreta imeti človeške podobe, niti ne moreta obstajati kot oseba/posameznik – ker se tičeta vseh in vsega – za razliko od kateregakoli trenutno živečega človeka/osebe. 

Usmrtitev mačke Dime / Samoodpuščanje + samokorekcija + samozaveze 1

Celoten izhodiščni blog

Odlomki iz izhodiščnega bloga, ki jih predelujem v tem blogu:

''Pride soseda z nenavadnim izrazom na obrazu in z držo telesa, ki nakazujeta nekakšno zadrego. Pove mi, da sta s prijateljico na sprehodu in da sta ravnokar videli kako je avto zadel našo mačko, ki se je nekam zavlekla.

Huh… in dihamo, skušamo ostat v stabilnosti. Grem se obleči, da začnem iskat mačko. Med tem časom jo je ugleda že soseda – obležala je takoj za ograjo na dvoriščni strani. Pogled na Dimo je grozljiv – zadnje tace ima stegnjene nazaj, očitno jih ne more premikat. Sope v bolečinah, oči so široko odprte, jezik ji umazan od zemlje visi iz ust. ''Jebenti boga, zakaj je ni avto zadel tak, da bi pri priči umrla, zakaj mora zdaj trpet v jebenih bolečinah?!?''

Kličem ateja – ne javi se. Božam Dimo. Mama mi pove, da se ata nahaja 10 minut od doma. Pustim Dimo samo in grem z avtom po njega. Da jo peljeva do veterinarja. Najbrž po smrtonosno injekcijo – ne zgleda, da bi se še lahko izlizala… Tako je. Najprej ji da narkozo, potem ji stisne injekcijo za odpoved vseh organov. Oči ji temnijo, neobičajen vonj se širi od nje, telo trza (v krčih?). Veterinar pravi, da je bila že cel čas v šoku… pa da je imela v notranjosti vse premaknjeno in pretrgano…''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila predvidevat, da je soseda prišla prosit če ji nekaj posodimo in je bila zaradi tega v nepotrebni zadregi.

Ko opazim, da predvidevam kaj imajo ljudje za povedat – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da ljudi očitno ne znam brati tako dobro, da bi lahko v naprej vedela kaj točno mi imajo za povedat. Zavedam se, da včasih celo zablokiram sogovornika zaradi prepričanja, da mi bo že spet povedal nekaj znanega, nakar po njegovem izrazu dojamem, da temu ni tako.

Zavezujem se, da se bom v primerih ko se zasačim v mislih predvidevanja takoj ustavila in svojo pozornost preusmerila na poslušanje sogovornika.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da se mi je mačka smilila.
Ko opazim, da se mi nekdo smili – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da smiljenje v prav nobenem pogledu ni pomagalo mački, pač pa je samo škodovalo meni, ker sem si dopustila energetsko nabito reakcijo, za obstoj katere sem skurila delček svojega fizičnega telesa.

Odrekam se smiljenju in se zavezujem, da bom drugim vedno znova potrpežljivo, ampak direktno razložila svojo odločitev s pomočjo vprašanj – ko me bodo obsojali, da sem brez sočutja. (Ali smiljenje kakorkoli koristi tistemu, ki se ti smili? Kako se počutiš sam, ko se ti nekdo smili? Kakšen smisel ima torej, da se ti nekdo/nekaj smili?)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hudo poškodovano fizično telo povezovat in definirat z grozo in da sem si dopustila prepričanje, da nobeno bitje (predvsem meni drago) ne bi smelo trpeti tako hudih poškodb, bolečin in muk in da bi morala biti smrt hitra in neboleča.

Ko opazim, da obstajam v občutku groze kadar sem priča hudim poškodbam fizičnega telesa – se ustavim in diham. Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da so hude poškodbe, bolečine in muke nepoštene – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da v primerih ko obstajam v občutku groze in v prepričanju o nepoštenosti poškodb, bolečin in muk, nisem sposobna tako hitro in učinkovito pomagat ponesrečenemu/poškodovanemu kot bi to lahko storila, če bi vso svojo pozornost preusmerila na fizično realnost. Zavedam se, da so hude poškodbe, bolečine in muke mogoče res nepoštene in nepotrebne ali pa morda nisem sposobna dojeti namena njihovega obstoja – ampak kljub temu obstajajo in vidim, da moj notranji govor tega dejstva ne more spremenit.

Zavezujem se, da si bom v primerih ko bom priča hudim telesnim poškodbam par krat na glas izgovorila ''ostani praktična, mind-fucki ne pomagajo'' in takoj začela asistirati po svojih najboljših močeh.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da če mačko pustim samo, bo umrla sama ali še huje – se zavlekla/skrila kam drugam in ji ne bomo mogli pomagat. Hkrati si odpustim, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi zastonj hodila po ateja – da bi se vrnila ko bi bila mačka že mrtva in bi bij jezen, ker se ni uspel poslovit in ker njegova pomoč ni potrebna.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred napačnimi odločitvami – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da preprosto ne morem vedno vedet kaj je v nekem trenutku najboljše naredit. Zavedam se, da četudi naredim najbolj zdravorazumsko stvar, je drugi morda ne bo dojemal kot takšne in me bo morda obsojal. Vidim, da tudi v primerih ko ne ravnam najbolje in to dojamem šele kasneje krivda ni nikoli na mestu – ker ne popravi/reši neugodne situacije.
Zavezujem se, da bom konkretno omejila strah pred napačnimi odločitvami in da bom čas, ki bi ga sicer prebila v strahu raje namenila optimiziranju odločitve; še posebej v trenutkih ko moram ukrepat čim prej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je toliko huje, če mačka/bitje umre sama/zapuščeno in če se ata/bližnji ne more poslovit od nje/umirajočega.

Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da je umiranje v samoti in  brez slovesa toliko bolj hudo kot v spremstvu od katerega se lahko posloviš / se to lahko poslovi od tebe – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da me je občutek, da žival zapuščam samo in da ne bo v redu če ji ne bom stala ob strani tekom smrti zadrževal pred tem, da bi ji še hitreje priskrbela nujno potrebno pomoč. Zavedam se, da smrt ne čaka tistih, ki se želijo poslovit in da je torej to željo praktično izbrisat.

Zavezujem se, da se ne bom krivila kadar bo sobitje tekom mojega iskanja pomoči izdahnilo samo in da se bom do sobitij vedno obnašala tako, da se ne bom čutila dolžno v primerih ko se ne bom utegnila pravočasno poslovit. 

Usmrtitev mačke Dime

Pride soseda z nenavadnim izrazom na obrazu in z držo telesa, ki nakazujeta nekakšno zadrego. Pove mi, da sta s prijateljico na sprehodu in da sta ravnokar videli kako je avto zadel našo mačko, ki se je nekam zavlekla.

Huh… in dihamo, skušamo ostat v stabilnosti. Grem se obleči, da začnem iskat mačko. Med tem časom jo je ugleda že soseda – obležala je takoj za ograjo na dvoriščni strani. Pogled na Dimo je grozljiv – zadnje tace ima stegnjene nazaj, očitno jih ne more premikat. Sope v bolečinah, oči so široko odprte, jezik ji umazan od zemlje visi iz ust. ''Jebenti boga, zakaj je ni avto zadel tak, da bi pri priči umrla, zakaj mora zdaj trpet v jebenih bolečinah?!?''

Kličem ateja – ne javi se. Božam Dimo. Mama mi pove, da se ata nahaja 10 minut od doma. Pustim Dimo samo in grem z avtom po njega. Da jo peljeva do veterinarja. Najbrž po smrtonosno injekcijo – ne zgleda, da bi se še lahko izlizala… Tako je. Najprej ji da narkozo, potem ji stisne injekcijo za odpoved vseh organov. Oči ji temnijo, neobičajen vonj se širi od nje, telo trza (v krčih?). Veterinar pravi, da je bila že cel čas v šoku… pa da je imela v notranjosti vse premaknjeno in pretrgano…

Ostane samo še nepremično truplo s praznimi črnimi steklenimi očmi. Ne-jebeno-verjetno…

In kup enih čustev ob spremljavi slapov solz, ki do konca dneva pritekajo v manjših ali večjih izbruhih. Objavim še poslednje fotke mojega najljubšega modela. In se sprašujem od kod in zakaj toliko čustev in solz, če sem že tretje leto v DesteniI Processu in bi se torej skorajda morala spretnost obvladovanja ne-navezanosti in soočanja s smrtjo kazati v moji stabilnosti. Zakaj vso to čustveno premetavanje kljub jasnemu zavedanju, da se je bitje zadnjih par let imenovano Dima sprostilo iz fizičnega telesa mačke in sedaj asistira fizični realnosti v neki drugi obliki?

Odpravim se po podporo na spletne strani skupine Desteni in na forumu najdem solidno podporo: http://forum.desteni.org/viewtopic.php?f=138&t=6240&p=47908&hilit=dead+cat#p47908

Najbolj mi asistira Mayin blog, v katerem predeluje situacijo, ki je v specifikah precej podobna moji: http://mayaprocess.blogspot.com/2012/12/how-to-cope-with-death-of-pet-day-248.html

Preko njenega bloga dojamem zakaj jočem in čustvujem. Ne zaradi Dimine smrti same po sebi, ampak zaradi izgube odnosa. Zaradi tega, ker sem si določene prijetne stvari dopustila počet samo v odnosu s to mačko in ker sedaj verjamem, da sem ob njih.

Kaj mi je dala/omogočala mačka Dima / kaj sem počela v najinem odnosu kar si v odnosih z drugimi bitji ne dovolim / kaj bom pogrešala / kaj je tisto za kar mislim, da mi drugi razen Dime ne morejo dat oz. si ne morem dat sama?

Tišina živali

Igrivost in uživanje

Dotik mehak

Tišina živali

Živali nimajo umsko-zavestnega sistem kot ga ima človek… Udomačene živali so ga morda kak majhen procent prevzele, ampak kljub temu – nas ne sodijo/obsojajo, nam ne vsiljujejo svoje direkcije (razen ''nahrani me + čohaj me''), na nas ne gledajo z viška ali v vlogi podrejenega, so tu kot enakovreden izraz življenja, ki nas vzgaja z zgledom.

Sedaj smo pri hiši ostali samo še ljudje, ki se vzajemno sodimo/obsojamo, si vsiljujemo direkcijo in se obravnavamo kot manjvredne/večvredne.

Lahko posvojim te živalske lastnosti in jih dajem od sebe – ker vem, da jih bom edino tako začela prejemat nazaj (drugih ne morem spreminjat na silo) in/ali lahko ''posvojim'' naslednjo žival.

Igrivost in uživanje

Oboževala sem Dimin smisel za uživanje – tako malo je potrebovala (zraven polnega želodca seveda). Prostor na katerem se je lahko udobno zleknila in sonce, da jo je grelo. In že si videl njen uživaško-sproščeni pogled in ležerno dihanje :). Večkrat sem se ji pridružila – včasih kar na tlakovcih sredi dvorišča, pa na travi – sva se greli na soncu, se pretegovali in uživali v dotiku. Vseeno mi je bilo kaj si mislijo domači in ostali mimoidoči. Imela sem mačko so-uživačko. Ki me je spomnila naj si vzamem čas zase. Ki je z mano delila tiste redke trenutke vsakdanjika brez mind-fuckov, ki so ''normalni'' v vseh medčloveških odnosih.

In igrali sva se – veliko in sproščeno - se gibali neobremenjeno. Domači in (delno) odrasli pa se bojijo igranja – na smrt so prestrašeni, da bodo izpadli otročji in nezreli… in da bodo z igranjem izgubili čas…

Kljub temu, da sem sama glede igranja (eksperimentiranja v gibanju ipd.) precej sproščena napram odraslim s katerimi se srečujem, čutim, da se še vedno omejujem zaradi strahu pred sodbami drugih. In mislim, da ker ni več Dime, si ne smem več privoščit teh malih uživancij in igrivosti – ker me bodo drugi obsojali toliko bolj kot so me v njeni prisotnosti.

Pravkar sem skozi izpisovanje odkrila enega izmed glavnih razlogov zakaj jočem in reagiram ob Dimini smrti…

Dotik mehak

Človeški dotik dojemam kot neprimerljiv z živalskim. Fizični občutek je sicer lahko podoben, ampak tukaj je še zavedanje o tem kar je človeško ali živalsko bitje v celoti… In ker smo človeška bitja onesnažena s sebičnostjo, dotik sočloveka ni nikoli tako pristen kot je deljenje dotika z živaljo…

Ni več puhastega toplega bitja s katerim sem skoraj dnevno delila pristne dotike; ni več pomiritve in prizemljitve, ki sta spremljali fizičen dotik deljen z Dimo.

Samo-odpuščanje, samo-korekcija, samo-zaveze sledijo v naslednjem blogu/blogih...

Poslušaj še:
Mačke in samo-odkrivanje

https://eqafe.com/i/dmaglica-cats-and-self-discovery-part-1

https://eqafe.com/searches?utf8=%E2%9C%93&q=Cats+and+Self+Discovery+

Odnos med hišnimi ljubljenčki in njihovimi lastniki

https://eqafe.com/i/dmaglica-pets-and-owners-relationship-review-part-5

https://eqafe.com/searches?utf8=%E2%9C%93&q=Pets+and+Owners+Relationship+Review